Jedro

Stranka, ki je bila z napačnim pozivom zavedena v zmoto glede dolžine roka za odgovor na tožbo v sporu zaradi motenja posesti, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.

Na javnem dobru nihče ne more pridobiti posesti in torej tudi nihče na njem ne more uživati posestnega varstva. Posest stvari ima, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo, to tisti, ki stvar uporablja, uživa in z njo razpolaga. Javno dobro je namenjeno splošni rabi, torej rabi vsakogar pod enakimi pogoji. Zato na njem ni mogoče pridobiti nikakršnih individualnih pravic, tudi ne pravice posesti. Seveda pa posestnega varstva ni mogoče odreči, če javna površina dejansko izgubi lastnost, značaj in namen javnega dobra.

Soposestnik v medsebojnih razmerjih z drugimi posestniki uživa posestno varstvo, če eden od njih onemogoča (oziroma znatno otežkoča) drugega v dotedanjem načinu izvrševanja dejanske oblasti na stvari, ki je v soposesti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik tožbe, da sta toženca dolžna prenehati z vožnjami in v tem delu pravdni postopek ustavilo (1. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca motila tožnika v neposredni mirni posesti zemljišča parc. št. 61 in 42 k.o. ..., v izmeri 487 in 646 m2, ki v naravi predstavlja celoten pas zemljišča od betonskega opornega zidu do vodotoka ob omenjenih parcelah s tem, da sta pas zemljišča brez kakršnegakoli soglasja v celotni dolžini nasula z gramozom, kar je tožnik opazil 13.8.2001 in sta toženca dolžna v roku treh dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje z odstranitvijo gramoza, nasutjem zemlje in ozelenitvijo, v nasprotnem primeru pa lahko prejšnje stanje vzpostavi tožnik na stroške tožencev, ter da se tožencema prepoveduje s takimi in podobnimi dejanji posegati v neposredno posest tožnika na zgoraj opisanem zemljišču (2. točka izreka). Tožnik je dolžan tožencema plačati pravdne stroške v višini 132.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa dalje do plačila (3. točka izreka).

Iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list Republike Slovenije, št. 36/2004 - drugo uradno prečiščeno besedilo) se zoper sklep sodišča prve stopnje pritožuje tožnik. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu zahtevku, ali sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Meni, da sta toženca odgovor na tožbo podala prepozno. 1. točka izreka izpodbijanega sklepa je v nasprotju z njegovo izjavo, ki jo je podal na ogledu oziroma obravnavi dne 18.9.2002. Absolutne prepovedi voženj ni nikoli zahteval, saj je sam povedal, da je toleriral določene občasne vožnje. Tožbeni zahtevek se nanaša izključno na nasutje gramoza in prepoved takšnega ravnanja ter s tem povezanih voženj v bodoče. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno obravnavalo kot predhodno vprašanje, čigav je sporen svet. 426. člen ZPP določa, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji le na ugotavljanje in dokazovanje zadnjega posestnega stanja in motenja, odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti itd. pa je izključeno. Sicer pa je odločitev o pravici napačna. Sodišče samo je ugotovilo, da se je v letu 1966 ob regulaciji potoka k tožnikovim parcelam odpisal del javnega dobra, zato ni jasen sklep, da tožnik ni bil lastninski posestnik spornega zemljišča. Vsi izvedeni dokazi jasno kažejo, da je bil lastnik in lastniški posestnik spornega zemljišča več kot trideset let tožnik. Tožnik je ves čas zatrjeval, da je na spornem zemljišču vsa leta izvajal posest, pri čemer je bila košnja trave samo ena izmed oblik izvajanja te posesti. Nasutje odpadnega materiala je zato nedvomno neupravičen poseg v tožnikovo lastniško posest njegovega zemljišča in zadostni temelj za sodno varstvo. Iz vseh zaslišanj strank in prič jasno izhaja, da sta toženca nasipala odpadni material vse do tožnikove parcele.

Pritožba je utemeljena.

Tožbo, ki ima vse sestavine iz 180. člena ZPP in za katero je plačana sodna taksa, mora sodišče vročiti toženi stranki, da nanjo odgovori. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem sporu zaradi motenja posesti ob vročanju tožbe tožencema spregledalo, da je rok za odgovor na tožbo v pravdah zaradi motenja posesti krajši, le osem in ne trideset dni, kot v rednih pravdah (drugi odstavek 428. člena in prvi odstavek 277. člena ZPP). Toženca sta zato odgovorila na tožbo po izteku zakonskega roka, vendar še vedno znotraj roka, ki ga jima je dalo na razpolago sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča je treba šteti, da sta toženca na tožbo odgovorila pravočasno, saj sta bila z napačnim pozivom zavedena v zmoto glede dolžine roka za odgovor na tožbo, zaradi česar ne smeta trpeti škodljivih posledic.

Upravičena pa je pritožbena graja odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z delnim umikom tožbe. Na glavni obravnavi na kraju samem dne 18.9.2002 tožnik ni umaknil tožbe v delu zahtevka na prepoved nadaljnjega motenja z vožnjami po spornem pasu zemljišča, temveč v delu zahtevka na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja (z odstranitvijo gramoza, nasutjem zemlje in ozelenitvijo) iz 2. točke tožbe, ker se je stanje tik pred ogledom na spornem pasu zemljišča popolnoma spremenilo, saj ga je, kot izhaja iz podatkov spisa, prekopalo Javno podjetje Elektro ... zaradi vkopavanja visokonapetostnega električnega kabla. S tem, ko je vzelo na znanje umik tožbe v delu zahtevka, ki dejansko ni bil umaknjen, in na drugi strani meritorno odločalo o delu tožbe, ki je bil umaknjen, je sodišče prve stopnje kršilo določbo tretjega odstavka 188. člena ZPP. Ta kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost 1. točke in dela 2. točke izreka izpodbijanega sklepa, zaradi česar ga je moralo pritožbeno sodišče v tem delu razveljaviti. Na tem mestu pritožbeno sodišče opozarja, da bo treba v ponovljenem postopku upoštevati tudi določbe ZPP o potrebni privolitvi tožencev v (delni) umik tožbe (drugi odstavek 188. člena ZPP).

Prepovedni del tožbenega zahtevka po tožnikovih navedbah na glavni obravnavi na kraju samem dne 18.9.2002 obsega "prepoved nasipavanja oziroma prepoved voženj" (v bodoče), kot izhaja iz 3. točke v zvezi s 1. točko tožbe, in sicer na celotnem pasu zemljišča od betonskega opornega zidu do vodotoka ob parcelah 61 in 42 k.o. ... Pritožbena trditev, da za presojo (tega dela) zahtevka ni pomembno, ali je sporni pas zemljišča tožnikov ali pa gre za površino s statusom javnega dobra, ni utemeljena. V času veljave Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR; Uradni list SFRJ, št. 6/80 do Uradni list RS - I, št. 4/91), ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo v zvezi z določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002) je bilo v sodni praksi sprejeto stališče, da na javnem dobru nihče ne more pridobiti posesti in torej tudi na njem nihče ne more uživati posestnega varstva. Na podlagi drugega odstavka 70. člena ZTLR ima posest stvari, kdor ima neposredno dejansko oblast nad stvarjo - to je tisti, ki stvar uporablja, uživa in z njo razpolaga. Javno dobro je namenjeno splošni rabi, torej rabi vsakogar pod enakimi pogoji in ni v pravnem prometu. Zato na njem ni mogoče pridobiti nikakršnih individualnih pravic, tudi ne pravice posesti (primerjaj še 1. odstavek 70. člena Ustave RS in stališče občne seje Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 24.2.1970). Seveda pa posestnega varstva ne bi bilo mogoče odreči, če bi se ugotovilo, da sporni del zemljišča nima statusa javnega dobra ali pa je tega (formalno ali dejansko) izgubil. Načeloma velja, da naravno javno dobro nastane z naravnim dogodkom (npr. vodotok z izvirom), grajeno pa z aktom pristojnega organa. Toda tudi za naravno javno dobro velja, da mora zakonodajalec odločiti, katere naravne dobrine bo varoval kot javno dobro. Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93-22/2000) je v 16. členu določal, da se posameznim območjem določi status naravnega javnega dobra ali njegov status ukine oz. ponovno vzpostavi s predpisom vlade oziroma predpisom lokalne skupnosti. Status se je lahko vzpostavil ali ukinil le na podlagi prostorskih planskih aktov (5. odstavek 16. člena ZVO). Zakon o vodah iz leta 1981 (ZV; Uradni list SRS, št. 38/1981, 29/86 in 15/91), ki je veljal v času zatrjevanega motenja, je določal, da so dobrine splošnega pomena (torej javno dobro) tudi tako imenovana priobalna zemljišča (prvi odstavek 2. člena ZV). Za priobalna zemljišča vodotokov so se po ZV in strokovnem navodilu za določanje meje priobalnih zemljišč, erozijskih območjih in morske vode (Uradni list SRS, št. 4/85) štela pribrežna zemljišča od višine srednje letne vode v širino (ki je potrebna za vzdrževanje, vendar) najmanj deset metrov (III. odstavek 54. člena ZV). Ali je del parcel št. 61 in 42 k.o. ... od betonskega opornega zidu do vodotoka, na katerem naj bi prišlo do motenja posesti, predstavljalo tako pribrežno zemljišče vodotoka, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo. V zvezi z vprašanjem, ali je imel sporni del zemljišča status javnega dobra ali ne, je napravilo nasprotujoča si zaključka: najprej da bi iz tožnikovega soglasja Javnemu podjetju Elektro ... za položitev kabla izhajalo, da zemljišče ni imelo tega statusa, potem pa, da bi iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor tožencema ter fotografij vidnih podpornih zidov in prilog A3 do A5 izhajalo ravno nasprotno. Taka nasprotja brez končnega argumentiranega zaključka predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi nje in ostalih, že zgoraj pojasnjenih kršitev, je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi, v celoti razveljavilo izpodbijani sklep ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje jasneje izraziti svoje stališče glede vprašanja, ali sta imela dela parcel št. 61 in 42 k.o. ..., na katerem naj bi prišlo do motenja posesti, status javnega dobra ali ne. Pri tem je treba opozoriti na nasprotujoče si navedbe tožnika o tem, kateri del zemljišča sta toženca sploh nasula z gramozom oziroma odpadnim materialom: iz tožbenih trditev izhaja, da celoten pas obeh parcel od betonskega opornega zidu do vodotoka, iz njegovih navedb na glavni obravnavi dne 17.1.2002 pa, da le po kolesnicah. Te nejasnosti bo treba odpraviti. Če bo nato sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporni del zemljišča v času motenja ni (več) imel lastnosti javnega dobra, pa se bo moralo osredotočiti na vprašanje soposesti oziroma pravilo, da soposestnik (kar je tožnik očitno tudi bil, saj priznava občasne vožnje tožencev po spornem delu zemljišča) po določilu 80. člena ZTLR uživa posestno varstvo v medsebojnih razmerjih z drugimi posestniki, če eden od njih onemogoča (ali znatno otežkoča) drugega v dotedanjem načinu izvrševanja dejanske oblasti na stvari, ki je v soposesti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.