Jedro

Sporno pravno razmerje iz tožbe, v kateri se zatrjuje nezakonito stanje, je lahko del spornega pravnega razmerja sklepa, ki se še ne izpodbija v upravnem sporu in zato odločitve z začasno odredbo. Razlog je dolžnost sodišča, da izvršuje načelo učinkovitega sodnega varstva.

Izrek

Predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se ugodi in se odloži izvršitev sklepa Upravne enote A št. … z dne 27. 2. 2004 do pravnomočne odločitve v upravnem sporu, vodenem pri Upravnem sodišču RS pod opr. št. U 2282/2003.

Obrazložitev

: Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču po 24. 12. 2003 vloženi tožbi, s katero izpodbija denacionalizacijsko odločbo tožene stranke, št. … z dne 14. 11. 2003, dne 31. 3. 2004 predlagala izdajo začasne odredbe, v predlogu pa navedla, da so denacionalizacijski upravičenci predlagali, da se nepremičnine, ki so predmet vračanja, takoj prenesejo njim v začasno uporabo. Prvostopni organ je brez kakršnekoli obravnave izdal sklep z dne 27. 2. 2004, s katerim je nepremičnine iz točke 1 sklepa prenesel v začasno uporabo predlagateljic, ni pa presojal pogojev, ki so določeni v 68. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Navedel je, da je verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahteve za denacionalizacijo, ter da je poteklo enajst let in pol od začetka postopka denacionalizacije. Navedeno pomeni, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, tožeči stranki pa je prvostopni organ odrekel pravni interes za sodelovanje pri odločanju. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila, hkrati pa predlagala odlog izvršitve (12. 3. 2004), vendar prvostopni organ do vložitve začasne odredbe o predlaganem še ni odločil, čeprav bi bil dolžan v skladu s 3. odstavkom 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS) o zahtevi za odložitev izvršitve izpodbijanega akta odločiti najpozneje v sedmih dneh. Ker upravni organ tega ni storil, tožeča stranka predlaga odložitev izvršitve upravnega akta iz enakih razlogov od sodišča, v skladu s 1. odstavkom 69. člena ZUS, hkrati pa predlaga izdajo začasne odredbe tudi na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS. Tožeča stranka ima položaj stranke v postopku, zato je upravni organ ne more izločiti pri obravnavanju določenih vprašanj. Tožeča stranka namreč zahteva vračilo vloženih sredstev v nepremičnine in tako ji ni vseeno, ali se nepremičnine izročijo v posest upravičencem. Tako Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), kot tudi obligacijski zakonik (v nadaljevanju: OZ) določata, da ima upnik zapadle terjatve, v čigar rokah je kakšna dolžnikova stvar, le to pravico pridržati. Pravne podlage za prenos nepremičnin v posest upravičencem ni tudi glede na določilo 17. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: ZSKZ), ki določa, da imajo upravljalci pravico uporabljati zemljišča do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji. ZSKZ je specialni in kasnejši predpis v primerjavi z ZDen in ga je zato potrebno tudi kot takega uporabiti. Tudi po določbi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij ima upravljalec pravico premoženje upravljati do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Do sprejema zakonodaje, ki je gozdove prenesla na Sklad, je bila tožeča stranka zavezanec za vračilo v naravi, sedaj ima 20-letno koncesijo in prednost pri sklepanju nove koncesijske pogodbe. Sklep z dne 27. 2. 2004 nima razlogov o odločilnih dejstvih, in ni jasno, na katerih materialno pravnih razlogih temelji. Upravni organ nikoli ni preverjal navedb, da naj bi tožeča stranka prekomerno sekala gozdove in povečala sečnjo. Tožeča stranka ves čas skrbno pazi, da opravi poseke zgolj tistih dreves, za katere dobi odločbo. Tožeči stranki bi z izvršitvijo sklepa nastala nepopravljiva škoda. Zaposlenih ima 120 delavcev, gozdovi, ki so predmet denacionalizacijskega postopka, predstavljajo 60 % njihove proizvodnje. V kolikor bi bili preneseni v začasno uporabo upravičencu, bi morala družba AAA drastično zmanjšati obseg svoje proizvodnje in odpustiti delavce. Tožeča stranka je prepričana, da bi z izročitvijo nepremičnin v posest upravičencem nastala škoda javni koristi. Upravičenci nimajo ne znanja, ne sredstev, s katerimi bi zagotovili, da se bodo zakoni in podzakonski predpisi spoštovali. Predlagatelju z odložitvijo tudi ne bo nastala nepopravljiva škoda, saj bodo za ves čas nemožnosti uporabe pridobili denarno nadomestilo. Predlaga odložitev izvršitve sklepa UE A št. ... z dne 27. 2. 2004 do pravnomočne odločitve v postopku U 2282/2003, Upravnega sodišča RS.

Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: V 1. in 2. odstavku 69. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) sta urejeni dve vrsti začasnih odredb, ki ju sodišče v okviru upravnega spora lahko izda.

Po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik predlaga sodišču odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe v primeru, če izvršitve akta na zahtevo tožnika ne odloži pristojni organ, določen v 2. odstavku 30. člena ZUS. To pomeni, da se lahko zahteva ob pogojih iz 30. in 1. odstavka 69. člena ZUS le začasno odložitev izpodbijanega akta, torej akta, ki je predmet upravnega spora. V obravnavani zadevi za tak primer ne gre, saj s tožbo tožeča stranka ne izpodbija sklepa št. … z dne 27. 2. 2004, glede katerega predlaga sodišču, naj odredi začasno odložitev njegove izvršitve. Zato bi sodišče predlog zavrglo, če bi tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe le po 1. odstavku 69. člena ZUS.

Tožeča stranka pa je predlagala izdajo začasne odredbe, z enakim predlogom kot predlogom za začasno ureditev stanja, tudi po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS. Začasno ureditev stanja pa lahko tožeča stranka zahteva glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožeča stranka za izdajo predlagane začasne odredbe izkazuje pravni interes, saj se s sklepom z dne 27. 2. 2004, katerega odložitev izvršitve predlaga kot začasno ureditev stanja, posega v njene pravice oziroma na zakon oprto neposredno korist, ki jo izkazuje kot upravljalec zemljišč (na podlagi veljavne koncesijske pogodbe), ki se s spornim sklepom (katerega odložitev izvršitve je predlagana) prenašajo v začasno uporabo pravnih naslednic upravičencev do denacionalizacije še pred (pravnomočno) odločitvijo o denacionalizaciji. Pravno razmerje, ki ga je treba po predlogu tožeče stranke urediti z začasno odredbo, je v neposredni zvezi z razmerjem, ki je sporno v tem upravnem sporu (to je upravičenost do denacionalizacije) oziroma je del tega spornega razmerja, saj je sklep, katerega odložitev izvršitve se predlaga, izdan v denacionalizacijskem postopku. Sodišče se je zato postavilo na stališče, da je v obravnavani zadevi procesna predpostavka iz 2. odstavka 69. člena ZUS, torej da se predlagana začasna ureditev stanja nanaša na sporno pravno razmerje, podana. Nezakonito stanje, kot ga zatrjuje tožeča stranka v predlogu in izhaja iz sklepa z dne 27. 2. 2004, je le drugače urejeno nezakonito stanje, kot ga zatrjuje tožeča stranka v tožbi in je torej del istega, z izpodbijano odločbo vzpostavljenega spornega razmerja. Razlog za opredelitev spornega pravnega razmerja, ki izhaja iz izpodbijanega upravnega akta in sklepa, ki v upravnem sporu še ne more biti izpodbijan, ker je šele v fazi pritožbe pri organu druge stopnje, je v dolžnosti sodišča, da izvršuje načelo učinkovitega sodnega varstva, kot izhaja iz določb ZUS. V obravnavanem primeru tožeča stranka po mnenju sodišča lahko le z zadržanjem sklepa, ki ji nalaga takojšno prepustitev posesti gozdov, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, uresniči svojo potencialno pravico do pravnega varstva, preden nastopijo zatrjevane hujše posledice. V 4. točki spornega sklepa je namreč predvideno, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve (kar je v skladu s 4. odstavkom 222. člena ZUP/86 in 3. odstavek 292. člena ZUP/86), torej tožeča stranka, glede na postopkovne določbe ZUP/86 (razen, če upravni organ ne odloži izvršitve sklepa), do trenutka izpodbijanja spornega sklepa v upravnem sporu ne bi imela možnosti predlagati odložitve njegove izvršitve, čeprav bi do takrat zatrjevane in nepopravljive hude posledice že lahko nastale. Sodišče tako meni, da je glede na pravno naravo sklepa z dne 27. 2. 2004, ki izhaja iz določb ZUP/86, tožeča stranka verjetno izkazala za potrebno, da se sporno pravno razmerje, ki izhaja iz denacionalizacijske odločbe, ki jo s tožbo izpodbija, začasno uredi. Tožeča stranka je navedla tudi dejstva in okoliščine, ki kažejo na to, da ji v nasprotnem primeru grozi verjetnost nastanka hujših škodljivih posledic. Tudi sodišče meni, da je nastanek posledic, ki jih tožeča stranka zatrjuje z izvršitvijo sklepa, verjeten, torej nedvomen upad proizvodnje, saj gozdovi, ki so predmet denacionalizacijskega odločbe in sklepa, predstavljajo glavnino dejavnosti tožeče stranke, posledično pa bi sledil odpust delavcev in morebiten stečaj. Škodljive posledice so torej take, da bi jih bilo težko popraviti.

Glede na navedeno, ker je tožeča stranka izkazala vse pogoje, ki jih določa 2. odstavek 69. člena ZUS, je sodišče predlogu za izdajo začasne odredbe, na podlagi citirane določbe, ugodilo.