Jedro

Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj (2. odstavek 60. člena ZDen). ZSKZ v 1. odstavku 7. člena določa, da prenos gozdov na sklad ne vpliva na pravico upravljalcev, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem gozdov, če jih izkoriščajo sami kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožeči stranki glede na navedene določbe ZDen in ZSKZ ni mogoče odrekati statusa stranke v denacionalizacijskem postopku, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, kot to ugovarja stranka z interesom v svoji pritožbi.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zaradi bistvene kršitve pravil postopka – ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.11.2003 in to v 1. točki izreka (razen kolikor se nanaša na odločitev o pritožbi Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije) ter v tem obsegu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi tožeče stranke in Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in v delni odločbi Upravne enote Tržič z dne 11.4.2003, dodala novo 6. točko, ki se glasi: „VI: Vrednost vrnjenega premoženja po stanju v času podržavljenja znaša 10.111.589,00 DEM“ (1. točka izreka), v 2. točki izreka pa je zavrnila pritožbo A.A., B.B. in C.C. S prvostopno odločbo je bilo odločeno, da je D.D. upravičen do denacionalizacije (točka 1); da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan z dnem pravnomočnosti odločbe vrniti v last in posest upravičencu do denacionalizacije zemljišče v k.o. ... in k.o... in v k.o..., v skupni izmeri 36.532.316 m2 in da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice za zemljišča iz 1. točke v Zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Kranju po uradni dolžnosti (točka 2); da se A.A. imenuje za skrbnico za posebni primer (točka 3); da bo o preostalem delu zahtevka vlagateljic in o zahtevi za izplačilo odškodnine zaradi sedanje več vrednosti denacionaliziranih zemljišč glede na stanje ob podržavljenju odločeno v dopolnilnem postopku (točka 4); da stroški postopka niso bili zaznamovani (točka 5). Tožena stranka je kot neutemeljene zavrnila ugovore, da D.D. ni upravičenec in ugovor, da so bile v postopku na prvi stopnji kršene pravice tožeče stranke iz 9. člena ZUP. Zavrnila je tudi ugovor, da bi morala odločba vsebovati tudi podatek o vrednosti vrnjenega premoženja po stanju v času vračanja. Pritrdila pa je ugovorom, da je prvostopna odločba pomanjkljiva, ker ne vsebuje vrednosti vrnjenega premoženja po stanju v času podržavljenja.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da so utemeljeni ugovori tožeče stranke, s katerimi izpodbija 1. točko odločbe tožene stranke, s katero je bila prvostopna odločba spremenjena tako, da je tožena stranka dodala tudi vrednost vrnjenega premoženja po stanju v času podržavljenja. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj je razlika v vrednosti 37.979,00 DEM. V tem delu izpodbijane odločbe zato ni mogoče preizkusiti. Tožeči stranki tudi ni bila dana možnost, da se pred odločitvijo izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Sodišče prve stopnje pa zavrača ugovore, ki se nanašajo na D.D. kot upravičenca oziroma na ostale dele odločitve tožene stranke. Imenovani tudi ni imel pravice dobiti odškodnine za odvzeto premoženje od Republike Avstrije.

Pritožbo zoper sodbo sta vložili tožeča stranka in stranka z interesom.

Tožeča stranka (upravljalec gozdov) v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi. Trdi, da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. O državljanstvu D.D. ni bilo pravilno odločeno. V času zaplembe ni bil vpisan v zemljiško knjigo. To premoženje ni bilo zaplenjeno njemu. Morala bi mu izdati konkretno odločbo, s katero bi bilo ugotovljeno, za katero premoženje gre in katero premoženje je vrnjeno lastnikom, ki so ga morali zapustiti med okupacijo.

Stranka z interesom (pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca) v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo tožeče stranke zavrže, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Izrek sodbe je nejasen in nedoločen. Sklad KZ ni sprožil upravnega spora. Tožeča stranka ne more biti stranka postopka.

Stranka z interesom v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Trdi, da tožeča stranka ni stranka v denacionalizacijskem postopku. D.D. je bil jugoslovanski državljan. Njegovo premoženje je bilo vpisano v zemljiško knjigo. To izhaja iz odločbe iz leta 1945 do 1947. Ni potrebno posebno dokazovanje lastninske pravice o prehodu premoženja na D.D. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo stranke z interesom predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po določbi 1. odstavka 60. člena ZDen so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Stranka v postopku za denacionalizacijo je tudi pravna ali fizična oseba, ki je do uveljavitve tega zakona dne 7.12.1991 vlagala v podržavljeno nepremičnino, kadar in kolikor se v postopku odloča o njenih pravicah, ki izvirajo iz teh vlaganj (2. odstavek 60. člena ZDen). ZSKZ v 1. odstavku 7. člena določa, da prenos gozdov na sklad ne vpliva na pravico upravljalcev, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem gozdov, če jih izkoriščajo sami kot dober gospodar, do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do podelitve koncesije. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožeči stranki glede na navedene določbe ZDen in ZSKZ ni mogoče odrekati statusa stranke v denacionalizacijskem postopku, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu, kot to ugovarja stranka z interesom v svoji pritožbi. Položaj strank je treba presojati enotno, ne glede na to, da gre za različne faze denacionalizacijskega postopka. Takšno je tudi stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v svoji odločbi, št. Up 516/04. Izrek izpodbijane sodbe ni nejasen in nedoločen, kar je drugi pritožbeni ugovor stranke z interesom. Prav zaradi tega, ker Sklad KZ ni vložil tožbe, je sodišče prve stopnje z izrekom sodbe poseglo v odločbo tožene stranke v obsegu, v kolikšnem je bil sprožen upravni spor.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V skladu s 1. odstavkom 9. člena ZDen je D.D. fizična oseba, ki mu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi 20. točke 1. odstavka 3. člena ZDen. To je razvidno iz odločbe Okrajne zaplembene komisije v Tržiču z dne 27.8.1945. V času podržavljenja je bil jugoslovanski državljan. To je razvidno iz odločbe Občine T. z dne 16.11.1992, ki je postala pravnomočna 6.12.1992. Državljanstvo mu je bilo tudi priznano po 9.5.1945 na podlagi zakona.

Celotno premoženje imenovanega je bilo vpisano v zemljiško knjigo. To je razvidno iz odločb v denacionalizacijskem spisu, kot to pravilno med drugim navaja prizadeta stranka v odgovoru na tožbo. Zato ni potrebna izdaja odločbe, kot to navaja tožeča stranka, s katero naj bi bilo ugotovljeno, za katero premoženje gre in katero premoženje je vrnjeno lastnikom, ki so ga morali zapustiti med okupacijo.

Pritožba tožeče stranke ne navaja, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bila podana kršitev postopka, na katero mora paziti po uradni dolžnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v navedenem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je po Zakonu o denacionalizaciji pravnomočnost odločbe pogoj za njeno izvršitev, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo obravnavalo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.