Jedro

Tožena stranka trdi, da je utemeljeno zavrnila sklenitev glavne pogodbe, ker naj bi predpogodba prenehala zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi šestega odstavka 33. člena OZ.

Pogodbene stranke so s predpogodbo izrecno izključile vpliv spremembe cene delnic ciljne družbe na obveznost sklenitve glavne pogodbe.

Izrek

Revizija tretje tožnice se zavrne.

Revizija tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. V ostalem delu se revizija tožene stranke zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tretji tožnici stroške revizijskega postopka v višini 13.627,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 6,127.711,63 EUR v korist prve tožnice, 571.913,10 EUR v korist druge tožnice, 2,467.423,75 v korist tretje tožnice ter 1,548.314,00 EUR v korist četrte tožnice. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine po tožbi ter tožbeni zahtevek za ugotovitev prenehanja veljavnosti predpogodbe po nasprotni tožbi.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 200.000,00 EUR v korist tretje tožnice, v preostalem delu pa je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje vlagata revizijo tretja tožnica in tožena stranka. Vrhovno sodišče je obe zadevi obravnavalo skupaj ter v obeh zadevah odločilo z isto odločbo, čeprav se vodita pod različnima opravilnima številkama.

Glede revizije tretje tožnice

4. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 2,467.423,75 EUR v korist tretje tožnice, čeprav iz pripravljalne vloge z dne 29. 3. 2012, s katero so tožnice zaradi potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko zahtevke znižale, izhaja, da tretja tožnica zahteva plačilo 2,267.423,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede zahtevka tretje tožnice je prvostopenjsko sodišče namreč ugotovilo, da je ob znižanju tožbenih zahtevkov tekom postopka s strani tožnic pri zapisu zahtevka, ki se nanaša tretjo tožnico, prišlo do pisne pomote, saj naj bi bilo glede na skupen seštevek zahtevkov za vse tožnice in opisano podlago utesnitve (potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko) razvidno, da tretja tožnica zahteva plačilo 2,467.423,75 EUR in ne 2,267.423,82 EUR.

5. Sodišče druge stopnje je odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na tretjo tožnico, razveljavilo za 200.000,00 EUR zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. Presodilo je, da sodišče prve stopnje ne more popravljati pisnih pomot, če gre za jasne zahtevke.

6. Revizija tretje tožnice je bila dopuščena s sklepom Vrhovnega sodišča III DoR 11/2014-7 z dne 23. 9. 2014. Dopuščena je bila glede vprašanja, ali je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, če je odločilo o umaknjenem delu tožbenega zahtevka, ki s sklepom še ni bil ustavljen.

7. Na podlagi navedenega sklepa vlaga tretja tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje v III. točki izreka razveljavi, pritožbo tožene stranke v tem delu zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

8. Revizija tretje tožnice je bila vročena strankam postopka, ki nanjo niso odgovorile.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Res je, da so tožnice iz naslova pogodbene kazni (po utesnitvi) postavile zahtevek v skupni vrednosti 10,715.362,55 EUR, pri čemer je prva tožnica zahtevala 6,127.711,63, druga tožnica 571.913,10 EUR, tretja tožnica 2,267.423,82 EUR in četrta tožnica 1,548.314,00 EUR. Skupni seštevek zahtevkov za posamezne tožnice znaša 10,515.362,55 EUR, torej 200.000,00 EUR manj kot je skupna vrednost, ki so jo v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2012 navedle tožnice.

11. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). Do revizijskih navedb, da je pri postavitvi tožbenega zahtevka prišlo do napake pri zapisu višine zahtevka tretje tožnice, se zato ni opredeljevalo.

12. Ker je tretja tožnica delno umaknila svoj tožbeni zahtevek, revidentka trdi, da bi moralo prvostopenjsko sodišče ustaviti postopek v delu, za kolikor je bil tožbeni zahtevek zmanjšan. Ker tega ni storilo, naj o tem delu zahtevka še ne bi bilo odločeno. Zatrjuje obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

13. Umik tožbe ureja 188. člen ZPP. V njem je določeno, da v primeru umika sodišče izda sklep o ustavitvi postopka (tretji odstavek 188. člena ZPP). Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni vložena, in se lahko ponovno vloži (četrti odstavek 188. člena ZPP).

14. Zmanjšanje tožbenega zahtevka v obravnavanem primeru pomeni delni umik tožbe. Umika tožbe pa tožeča stranka ne more več preklicati. Ob umiku mora sicer sodišče res izdati sklep o ustavitvi postopka, vendar pa je ta sklep le deklaratorne narave, saj tožeča stranka umika tožbe in njegovih posledic ne more več preprečiti. Prepreči jih lahko le še tožena stranka, če v umik tožbe ne privoli (drugi odstavek 188. člena ZPP).(1) Po tem, ko tožeča stranka tožbo umakne, sodišče o tožbenem zahtevku ne sme več meritorno odločati (razen, če umik prepreči tožena stranka), zato je sodišče druge stopnje ravnalo prav, ko je odločitev prvostopenjskega sodišča za spornih 200.000,00 EUR razveljavilo. Pri tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (339. člen ZPP).

15. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija tretje tožnice vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče njeno revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede revizije tožene stranke

16. Zoper tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge oziroma prve stopnje razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu oziroma prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

17. Revizija je bila vročena tožnicam. Tretja tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev, ostale tožnice pa na revizijo niso odgovorile.

18. Revizija tožene stranke je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

19. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.(2) Ta namreč šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Revizija zoper sklep pa je dovoljena le, če gre za sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, saj sklep o stroških ni sklep o končanju postopka, zato revizija zoper njega ni dovoljena. Revizijo tožene stranke je Vrhovno sodišče tako v delu, v katerem izpodbija odločitev o stroških postopka, zavrglo (377. člen ZPP).

20. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Pravdne stranke so 19. 3. 2008 sklenile Sporazum o izvajanju finančnega inženiringa (v nadaljevanju Sporazum). V njem so zapisale, da ima tožena stranka kot imetnik 24,95 % delnic družbe A., d. d. poslovni interes, da objavi prevzemno ponudbo. Zaradi zagotovitve vmesnega financiranja v postopku s prevzemno ponudbo so se stranke Sporazuma dogovorile, da bodo tožnice za toženo stranko opravljale storitve finančnega inženiringa. Med drugim so se s Sporazumom dogovorile, da si bodo prizadevale odkupiti 24,46 % paket delnic družbe A., d. d. od družbe B., d. o. o., da je sklenitev Sporazuma vezana na odložni pogoj, ki nastopi, ko tožnice pridobijo celoten paket delnic, in na razvezni pogoj, ki nastopi, če tega paketa ne pridobijo do 31. 3. 2008, ter da se v primeru uresničitve odložnega pogoja stranke zavezujejo skleniti predpogodbo glede sklenitve prodajne pogodbe, katere predmet bo prodaja delnic družbe A., d. d. - Odložni pogoj iz Sporazuma je bil izpolnjen. Tožnice so pridobile paket delnic družbe A., d. d. - Pravdne stranke so 7. 4. 2008 sklenile predpogodbo, s katero se je tožena stranka zavezala, da bo s tožnicami sklenila glavno pogodbo za odkup 1.267.153 delnic družbe A., d. d. najkasneje do 31. 12. 2008. - V predpogodbi so se stranke dogovorile, da je tožena stranka dolžna plačati pogodbeno kazen za primer, da ne bo izpolnila svojih obveznosti iz predpogodbe. Višina pogodbene kazni je predstavljala zmnožek števila delnic posamezne tožnice, dogovorjene cene za delnico, ki je znašala 102,50 EUR na delnico, ter multipliaktorja 0,15. - V času sklenitve predpogodbe je cena za delnico družbe A. znašala 102,50 EUR. S prvo alinejo 6. člena predpogodbe so pogodbene stranke izrecno izključile vpliv višje oziroma nižje tržne cene delnic družbe A., d. d. na obveznost sklenitve glavne pogodbe.

- Tržna vrednost delnic družbe A., d. d. je v obdobju od sklenitve predpogodbe do roka za sklenitev glavne pogodbe padla za skupno 76 %.

- Tožena stranka že ob sklenitvi Sporazuma in predpogodbe ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi za nakup paketa delnic ciljne družbe. Da pa bi bila sposobna izvesti prevzem ciljne družbe v času sklenitve predpogodbe in da so se okoliščine, zaradi katerih tega naknadno ni bila sposobna storiti, šele naknadno spremenile, ni dokazala.

- Tožena stranka je sklenitev glavne pogodbe odklonila.

21. Tožnice so zahtevale plačilo pogodbene kazni, nato pa so tožbo spremenile tako, da so od tožene stranke uveljavljale (tudi) odškodnino zaradi krivdne neizpolnitve obveznosti iz Sporazuma.

22. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala s trditvami, da je njena obveznost skleniti glavno pogodbo prenehala ex lege na podlagi šestega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zatrjevala je obstoj spremenjenih okoliščin, in sicer izjemno velik padec tržne cene delnic družbe A., d. d., zmanjšanje finančnih naložb tožene stranke zaradi splošne gospodarske krize in posledično poslabšanje njenega finančnega stanja ter izjalovitev glavnega namena Sporazuma in predpogodbe, ki je bil v prevzemu družbe A., d. d. in ki naj bi bil neizvedljiv.

23. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da tožena stranka v konkretnem primeru tako visokega padca tržne vrednosti delnic družbe A., d. d. ni mogla pričakovati. Kljub temu sta ji naložili plačilo pogodbene kazni na podlagi določb predpogodbe, s katerimi so pravdne stranke izrecno izključile vpliv višje oziroma nižje tržne cene delnic družbe A., d. d. na obveznost sklenitve glavne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo še, da se zaradi padca cen delnic obveznost tožene stranke ni v ničemer povečala ter da je bil namen sklenjenih pravnih poslov (prevzem ciljne družbe) še vedno mogoče doseči. Po presoji sodišč se tožena stranka ne more sklicevati niti na svoje slabo finančno stanje, saj gre za njeno lastno sfero in obvladovanje, tožena stranka pa že ob sklenitvi Sporazuma in predpogodbe ni razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi za nakup paketa delnic družbe A., d. d. 24. Tožena stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi izrek odločbe sodišča druge stopnje nasprotoval njeni obrazložitvi. Trdi, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe mogoče razbrati, da bi bili pogoji za uporabo instituta spremenjenih okoliščin podani, če bi šlo za glavno pogodbo, tožbenemu zahtevku pa je bilo kljub temu delno ugodeno.

25. Očitana kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje je v 18. točki obrazložitve svoje odločbe jasno zapisalo, kakšna je razlika med institutom spremenjenih okoliščin, urejenim v 112. do 115. členu OZ, in spremenjenimi okoliščinami iz šestega odstavka 33. člena OZ. Pojasnilo je, da po slednji določbi do razveze pogodbe pride že po samem zakonu, medtem ko je pri glavni pogodbi treba postaviti oblikovalni zahtevek za razvezo pogodbe. Izrek odločbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila pritožba tožene stranke v pretežnem delu zavrnjena, ni v nasprotju z obrazložitvijo odločbe, saj je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da so možnost sklicevanja na spremembo cene delnic kot na spremenjeno okoliščino pravdne stranke v obravnavanem primeru izrecno izključile.

26. Tudi stališče tožene stranke, da sodišči prve in druge stopnje ne bi smeli odločati o zahtevku za plačilo pogodbene kazni, ker so tožnice tožbo spremenile tako, da so namesto tega zahtevka uveljavljale le odškodninski zahtevek, ne drži. Res je, da so tožnice 8. 5. 2009 spremenile tožbo tako, da so postavile odškodninski zahtevek. V spremembi tožbe so zapisale, da „spreminjajo tožbo in sedaj v tem postopku uveljavljajo odškodninski zahtevek od tožene stranke“. Navedeni zapis bi bilo sicer mogoče razlagati tako, da so tožnice odškodnino zahtevale namesto plačila pogodbene kazni, vendar pa so tožnice v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2012, s katero so znižale svoje zahtevke (zaradi potrjene prisilne poravnave nad toženo stranko), pojasnile, da zahtevajo tako plačilo pogodbene kazni kot tudi povrnitev škode. Navedeno jasno izhaja tudi iz znižanih tožbenih zahtevkov, ki so jih postavile z isto vlogo, prav tako pa je to „nejasnost“ razčistilo prvostopenjsko sodišče na naroku za glavno obravnavo z dne 2. 10. 2012. Ne držijo tudi nadaljnje revizijske navedbe, da je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva „samo oblikovalo zahtevke“. V okviru materialno procesnega vodstva je tožnice le pozvalo, naj pojasnijo, ali uveljavljajo odškodninski zahtevek poleg obstoječega ali namesto njega. S tem 285. člena ZPP ni prekršilo. Iz vloge, s katero so tožnice spremenile tožbo, namreč ni jasno izhajalo, da bi prvotno postavljeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni umaknile (kot trdi tožena stranka v reviziji).

27. Tožena stranka v reviziji navaja tudi, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 6. 2012 dopustilo spremembo tožbe ter odločilo, da se bodo v nadaljnjem postopku obravnavali odškodninski zahtevki tožnic. Kot ugotavlja tudi revidentka sama, gre za sklep procesnega vodstva, na katerega sodišče prve stopnje ni vezano (tretji odstavek 329. člena ZPP). Prvostopenjsko sodišče je kasneje na naroku 2. 10. 2012 tožnice pozvalo, naj pojasnijo, katere zahtevke uveljavljajo in na kakšen način, zato ne drži nadaljnja revizijska trditev, da sodišče ni upoštevalo umika tožbe s strani tožnic. Ne drži tudi, da je sodišče druge stopnje štelo, da je bil prvotni tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni na naroku za glavno obravnavo ponovno postavljen. To iz obrazložitve drugostopenjske sodbe ne izhaja. Tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče sta šteli, da so tožnice zahtevek za plačilo pogodbene kazni uveljavljale ves čas postopka, s spremembo tožbe pa so to „le“ razširile tudi na odškodninski zahtevek.

28. Tudi sklicevanje na višino sodne takse, ki so jo morale tožnice plačati za tožbo in ki naj bi kazala na to, da tožnice niso uveljavljale obeh zahtevkov, na odločitev v zadevi ne more vplivati. Odločanje o zahtevku, za katerega ni bila plačana sodna taksa, ne predstavlja kršitve, ki bi jo bilo mogoče uveljavljati v reviziji. Na plačilo sodne takse sodišče pazi po uradni dolžnosti v času predhodnega postopka preizkusa tožbe. Tožečo stranko pozove na plačilo sodne takse takoj ob vložitvi tožbe (oziroma ob njeni spremembi). Ko se spusti v meritorno obravnavanje zahtevka, sklepa na podlagi tretjega odstavka 105a. člena ZPP (s katerim sodišče ugotovi, da je bila tožba umaknjena) ne more več izdati.(3)

29. Ugovor zastaranja terjatve, ki ga podaja tožena stranka v reviziji in ki se nanaša na zahtevek za plačilo pogodbene kazni, je prepozen. Ugovor zastaranja je namreč treba podati do konca glavne obravnave,(4) česar pa tožena stranka ni storila.

30. Nadalje je neutemeljen očitek o neuporabi 217. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki določa, da mora sodišče, ki odloča o terjatvi, za katero učinkuje potrjena prisilna poravnava in ni bila ugotovljena v postopku prisilne poravnave, ter presodi, da terjatev obstaja, po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave v postopku, ki teče proti insolventnemu dolžniku, ugotoviti obstoj celotnega zneska terjatve ob začetku postopka prisilne poravnave in insolventnemu dolžniku naložiti plačilo terjatve v deležu, rokih in z obrestmi, določenimi v potrjeni prisilni poravnavi.

31. Tožnice so že same prilagodile zahtevek potrjeni prisilni poravnavi nad toženo stranko in v ta namen s pripravljalno vlogo z dne 29. 3. 2012 znižale svoje zahtevke. Ker je bila tako potrjena prisilna poravnava že upoštevana, sodišču prve stopnje ni bilo treba ravnati po 217. členu ZFPPIPP. Odločba Vrhovnega sodišča II Ips 565/2002 z dne 11. 9. 2003, na katero se sklicuje tožena stranka, ni vsebinsko enaka obravnavanemu primeru. V zadevi II Ips 565/2002 se je izpodbijana odločba namreč glasila na celoten znesek terjatve, ki ga niso že stranke prilagodile pogojem iz prisilne poravnave. Enako velja za sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1297/2011 z dne 17. 4. 2013, na katero se prav tako sklicuje revidentka.

32. Tožena stranka trdi, da je utemeljeno zavrnila sklenitev glavne pogodbe, ker naj bi predpogodba prenehala zaradi spremenjenih okoliščin na podlagi šestega odstavka 33. člena OZ. Spremenjene okoliščine naj bi bile naslednje: visok padec cene delnic ciljne družbe, poslabšanje finančnega stanja tožene stranke, zaradi česar naj bi bil v primeru sklenitve glavne pogodbe ogrožen njen obstoj, ter izjalovitev namena predpogodbe.

33. V prvi alineji 6. člena predpogodbe je določeno, da pogodbene stranke ne bi sklenile predpogodbe, če kupnina ne bi bila določena v naprej, pri čemer so sporazumne, da na ceno za delnico nima vpliva morebitna nižja ali višja cena za delnico na organiziranem trgu na dan izpolnitve pogodbe. Pogodbene stranke so sporazumne, da je cena za delnico določena dokončno in nespremenljivo. Glede na povzeto pogodbeno določbo je sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da so pogodbene stranke s predpogodbo izrecno izključile vpliv spremembe cene delnic ciljne družbe na obveznost sklenitve glavne pogodbe.

34. Namen predpogodbe je bil sklenitev kasnejše prodajne pogodbe, na podlagi katere bi tožena stranka kupila delnice družbe A., d. d., ter prevzem ciljne družbe. Ta namen je bilo (kot je ugotovilo sodišče prve stopnje) še vedno mogoče doseči. Trditve, da bi tožena stranka po sklenitvi predpogodbe zaradi poslabšanja finančnega stanja težje kupila delnice kot ob sklenitvi predpogodbe, pa glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča niso dokazane.

35. Predpogodba ni prenehala ex lege na podlagi šestega odstavka 33. člena OZ, zato tudi navedbe revidentke o akcesornosti pogodbene kazni niso utemeljene.

36. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija tožene stranke vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka

37. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tako tretja tožnica kot tudi tožena stranka sami krijeta svoje stroške za sestavo revizije. Tožena stranka je dolžna tretji tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 11.150,00 EUR, skupaj s pavšalnimi stroški za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 2.457,40 EUR, skupaj torej 13.627,40 EUR. Višjih stroškov Vrhovno sodišče toženi stranki ni priznalo, saj za njih ni podlage v Zakonu o odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Glej tudi dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, komentar k 188. členu, str. 214 – 219. Op. št. (2): Glej pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 15. 12. 1998, Pravna mnenja II/98, str. 4. Op. št. (3): Glej sklep Vrhovnega sodišča II Ips 288/2013 z dne 21. 5. 2015. Op. št. (4): Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 94/2014 z dne 4. 12. 2014.