Jedro

Presoji, katere so tiste spremenjene okoliščine, ki so pomembne za uporabo 6. odstavka 33. člena OZ, je treba upoštevati določbe OZ o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

Tudi predpogodba je pogodba, zato ta enako kot druge pogodbe zavezuje pogodbene stranke k izpolnitvi dogovorjenih obveznosti. Od drugih pogodb je različna le v toliko, da v primeru upoštevnih spremenjenih okoliščin ni potrebno, da bi stranka zahtevala njeno razvezo, temveč do tega pride že na podlagi zakona.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 20.6.2012 se zavrne.

II. Pritožba tožene stranke zoper izpodbijano 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se zavrže. III. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v izpodbijani 1. točki izreka v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da plača tretje tožeči stranki 200.000,00 EUR z 2,5 % letnimi obrestmi za čas od 30.7.2009 do 5.10.2011, od 6.10.2011 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, - spremeni v izpodbijani 4. točki izreka tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

IV. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi.

V. Tožena stranka in drugo tožeča stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje 1) toženi stranki naložilo v roku 15 dni prvo tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v znesku 6.127.711,63 EUR, drugo tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v znesku 571.913,10 EUR, tretje tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v znesku 2.467.423,75 EUR in četrto tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v znesku 1.548.314,00 EUR, vsem z 2,5 % letnimi obrestmi za čas od 30.7.2009 do 5.10.2011, od 6.10.2011 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, 2) zavrnilo tožbene zahtevke za plačilo odškodnine prvo tožeči stranki v znesku 36.395.617,96 EUR, drugo tožeči stranki v znesku 3.396.884,83 EUR, tretje tožeči stranki v znesku 14.655.293,86 EUR in četrto tožeči stranki 9.196.229,92 EUR, vsem z 2,5 % letnimi obrestmi za čas od 30.7.2009 do 5.10.2011, od 6.10.2011 pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, 3) zavrnilo nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke za ugotovitev, da je Predpogodba glede sklenitve prodajne pogodbe, ki so jo pravdne stranke sklenile dne 7.4.2008, prenehala veljati pred rokom za njeno izpolnitev na podlagi šestega odstavka 33. člena Obligacijskega zakonika in 4) toženi stranki naložilo povračilo stroškov tožečih strank v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer prvo in četrto tožeči stranki nerazdelno 49.005,10 EUR, prvo tožeči stranki sodne takse v višini 2.994,76 EUR, drugo tožeči stranki znesek 7.055,81 EUR, tretje tožeči stranki znesek 22.868,97 EUR in vsem tožečim strankam nerazdelno znesek 2.510,40 EUR.

2. Zoper 1., 3. in 4. točko izreka te sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo v njenem ugodilnem delu ter v delu zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka razveljavi ter ugotovi, da sta bila zahtevka za plačilo pogodbene kazni in za plačilo odškodnine umaknjena, ali naj zavrne tožbeni zahtevek tožečih strank in ugodi nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke oziroma naj izpodbijano sodbo v ugodilnem delu ter v delu zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovljeni postopek. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka se je hkrati s pritožbo zoper sodbo pritožila tudi zoper sklep z dne 20.6.2012, s katerim je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo tožbe, kot izhaja iz njihove pisne vloge, vložene na sodišče dne 11.5.2009, in naknadno dne 29.3.2012 skrčene oz. utesnjene (prvi odstavek izreka) ter odločilo, da se bodo v nadaljnjem postopku obravnavali odškodninski zahtevki tožečih strank na plačilo zneskov 36.395.617,96 EUR s pp, 3.396.884,83 EUR s pp, 14.655.293,86 EUR s pp in 9.196.229,92 EUR s pp (drugi odstavek izreka).

4. Drugo tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev izpodbijane sodbe in sklepa z dne 20.6.2012, priglasila pa je tudi stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba zoper sklep z dne 20.6.2012 ni utemeljena, pritožba zoper 3. točko izpodbijane sodbe ni dovoljena, zoper 1. in 4. točko izreka pa je delno utemeljena.

O pritožbi zoper sklep z dne 20.6.2012

6. V skladu s 105.a členom ZPP je plačilo sodne takse procesna predpostavka za obravnavo spremenjene tožbe. Vendar pa je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje tožečim strankam dopustilo obročno plačilo sodne takse, taka odločitev pa po usklajeni sodni praksi v primeru zamude s plačilom posameznega obroka sodne takse izključuje uporabo določila 3. odstavka 105.a člena ZPP (npr. VSL II Cp 44/2012, VSL II Cp 120/2012, VSL I Cp 1751/2011, VSL I Cpg 994/2011).

7. Iz spisa izhaja, da so tožeče stranke prejele plačilni nalog za plačilo sodne takse 10.7.2009. Zaradi sodnih počitnic (v tem času roki ne tečejo) se je rok za plačilo takse iztekel 26.8.2009, na ta dan pa so tožeče stranke priporočeno po pošti sodišču prve stopnje poslale predlog za odlog plačila sodne takse, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Poudariti je potrebno, da določilo 3. odstavka 105.a člena ZPP (1) ni predpisano kot fikcija v korist tožene stranke, temveč gre za sankcijo stranke, ki predpisane takse ne plača, ta sankcija pa zanjo pomeni preprečitev dostopa do sodišča. Že zato ni podlage, da bi se nasprotna stranka smela sklicevati na to, da sodišče takega dostopa ne bi smelo dopustiti. Ob tem je po oceni višjega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je dopustilo obročno plačilo sodne takse. Gre za zelo visok znesek sodne takse, neustavnost določila Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), da naj sodišče ne bi upoštevalo predloga za obročno plačilo, če ni bil vložen hkrati z vlogo, na podlagi katere je nastala taksna obveznost, pa je ugotovilo tudi že Ustavno sodišče (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča številka U-I-41/13-17 z dne 10.10.2013, objavljeno v Uradnem listu RS št. 89/2013). Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno. ZPP tudi ne določa, kdaj nastane taksna obveznost in do kdaj je treba predlagati obročno plačilo takse, temveč je to stvar ZST-1, kar pomeni, da že pojmovno ni moglo priti do kršitve določb pravdnega postopka, saj tega ureja ZPP, prav tako pa tudi ni moglo priti do napačne uporabe materialnega prava.

8. Ob tem višje sodišče še poudarja, da tožena stranka tudi nima izkazanega pravnega interesa za ta del pritožbe, saj bi v primeru, da sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo spremembe tožbe, tako ali tako obravnavalo še naprej le prvotni zahtevek, o katerem je končno tudi odločilo, zahtevek iz naslova odškodnine pa je tako ali tako zavrnilo.

9. Sklep o dovolitvi spremembe tožbe je sklep, na katerega je sodišče prve stopnje vezano, kot je navedla tudi tožena stranka. Vendar pa je pri tem vezano le na sklep iz prvega odstavka izreka sklepa z dne 20.6.2012. Drugi odstavek izreka sklepa po svoji vsebini nima narave sklepa, saj ne gre za odločitev sodišča, temveč je ta del izpodbijanega sklepa zgolj pojasnjevalne narave: zaradi jasnosti je navedena višina zahtevka, ki se bo obravnaval v nadaljevanju.

10. Tožena stranka ima tudi prav, ko navaja, da iz vloge tožečih strank z dne 8.5.2009 (vložene 11.5.2009) ni jasno razvidno, kaj je z zahtevkom za plačilo pogodbene kazni. To tudi ni jasno iz vloge z dne 29.3.2012, v kateri je navedeno, koliko zaradi potrjene prisilne poravnave tožeče stranke zahtevajo iz naslova odškodnine in koliko iz naslova pogodbene kazni. To nejasnost je spoznalo tudi sodišče prve stopnje in jo razčistilo na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 2.10.2012 (285. člen ZPP). Takrat so tožeče stranke na poziv sodišča pojasnile, da terjatve vtožujejo na obeh pravnih podlagah, prvenstveno na odškodninski, podrejeno pa na podlagi pogodbene kazni. Glede na navedeno pritožba v tej smeri ni utemeljena, sodišče prve stopnje pa je moralo odločati po obeh pravnih podlagah. Nikakršne podlage pa tudi ni bilo, da bi sodišče prve stopnje že v sklepu z dne 20.6.2012 odločalo o stroških postopka (primerjaj 4. odstavek 163. člena ZPP). Pritožba zoper sklep z dne 20.6.2013 tako ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper 3. točko izreka sodbe z dne 11.1.2013

11. Glede pritožbe zoper 3. točko sodbe sodišča prve stopnje je tožena stranka sama navedla, da za nasprotni tožbeni zahtevek nima več pravnega interesa. To pomeni, da tudi za pritožbo zoper ta del sodbe nima več pravnega interesa. Taka pritožba je nedovoljena (4. odstavek 343. člena ZPP), zato jo je višje sodišče v tem delu zavrglo (1. odstavek 351. člena ZPP).

O prekoračitvi tožbenega zahtevka

12. Glede tretje tožeče stranke je tožena stranka v pritožbi uveljavljala, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek. Na 14. strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je tretje tožeči stranki prisodilo znesek 2.467.423,75 EUR in ne 2.267.423,75 EUR, saj naj bi pri utesnitvi prišlo do pisne pomote. Sodišče nima pravice odpravljati pisnih pomot strank, v kolikor gre za jasne zahtevke. Glede na to, da je ob utesnitvi iz naslova pogodbene kazni tretje tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 2.267.423,75 EUR z obrestmi, pomeni ravnanje, ko je sodišče prve stopnje prisodilo za 200.000,00 EUR višji znesek, prekoračitev tožbenega zahtevka. Višje sodišče je zato v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo (357. člena ZPP).

O preostalem delu pritožbe zoper 1. točko izreka sodbe z dne 11.1.2013

13. Na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, za katerega bi moralo šteti, da je umaknjen, ki so enake kot trditve v zvezi s sklepom z dne 20.6.2012, je višje sodišče odgovorilo že v delu obrazložitve, ki se nanaša na sklep z dne 20.6.2012 (od 6. do 10. točke obrazložitve te sodne odločbe).

14. Ni tudi podana upoštevna kršitev 217. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), kar je tožena stranka prav tako uveljavljala v pritožbi. Tožeče stranke so namreč prilagodile zahtevek potrjeni prisilni poravnavi, iz izpodbijane sodbe pa je jasno razvidno, v kakšni višini je sodišče prve stopnje ugotovilo terjatev tožečih strank, kakšni so pogoji prisilne poravnave, ki jo je tožena stranka sklenila s svojimi upniki, in koliko mora zato tožena stranka plačati. Zato tudi ne more biti nobenega dvoma o tem, da je po zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka dolžna plačati v izreku sodbe prisojeni znesek in ne morda kak manjši znesek, kar lahko ugotovi tudi vsak zainteresiran upnik tožene stranke. Pri tem je pravilno upoštevana potrjena prisilne poravnava v obrestnem delu in ta del izreka ni nejasen.

15. Pravdne stranke so bile na prvem poravnalnem naroku opozorjene, da bo sodišče preverilo morebitno ničnost pogodb, zaradi česar je tudi pridobilo dodatna dokazila. Na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), še posebej, če se mu porodi dvom, da hočejo stranke nedovoljeno razpolagati z zahtevki (primerjaj 2. odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP). Ob tem so se imele stranke možnost seznaniti s pridobljenimi listinami (nanje so bile opozorjene na navedenem naroku), nenazadnje pa se je tožena stranka o nekaterih od njih tudi izjasnila v postopku. Prav tako pa pravno pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ne temeljijo na teh listinah. Zato v zvezi s tem ni prišlo do zatrjevanih kršitev.

16. Že v 3., 4. in 5. točki 1. odstavka Sporazuma o izvajanju finančnega inženiringa z dne 19.3.2008 (v nadaljevanju SIFI) je jasno določeno, da je tožena stranka že imetnik 24,95 % osnovnega kapitala ciljne družbe – I. in da ima ona interes, da objavi prevzemno ponudbo, tožeče stranke pa bodo zanjo zaradi zagotovitve vmesnega financiranja opravljale storitve finančnega inženiringa. V ta namen je bila sklenjena tudi Predpogodba glede sklenitve prodajne pogodbe z dne 7.4.2008 (v nadaljevanju predpogodba), s katero so se stranke dogovorile, da bo sklenjena glavna pogodbo, s katero bo tožena stranka odkupila od tožečih delnice izdajatelja I. I., ki so jih v zvezi s S. te kupile od družbe P. N.. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo sklenjen še sporazum o skupnem nastopu pri objavi prevzemne ponudbe, ki pa kasneje ni bil sklenjen, ta del SIFI pa so pravdne stranke z aneksom kasneje razveljavile. Kakšni drugi nameni pri tem niso pomembni, saj so bistvene sestavine dogovorjene v pisni pogodbi in velja le tisto, kar je o bistvenih sestavinah izraženo v pisni obliki (56. člen OZ), zato tudi ni bilo potrebe po zaslišanju prič. Nakup delnic I. s strani tožečih strank je bil pomoč toženi stranki pri financiranju prevzema družbe I., prevzem pa je bil, kot je nedvoumno zapisano v SIFI, interes tožene stranke. Zato je jasno, da je bilo v predpogodbi dogovorjeno, da bo tožena stranka delnice odkupila do 31.12.2008 od tožečih strank.

17. Konec leta 2008 so stranke spoznale, da prevzem ne bo izvedljiv, zato so razveljavile določilo glede skupnega nastopa pri prevzemu družbe I. Samo po sebi pa to ne pomeni, da bi morale tožeče stranke nositi tudi ves riziko, ki so ga prevzele z nakupom delnic od družbe P. N. (kar so storile zaradi financiranja tožene stranke). Res niso toženi stranki postavile zahtevka za sklenitev glavne pogodbe o odkupu delnic, uveljavile pa so zahtevo za plačilo pogodbene kazni, s čimer so se riziki porazdelili, po oceni višjega sodišča pravično, vsak od pogodbenikov je nosil določen delež spremenjenih okoliščin, tudi okoliščine padca vrednosti delnic v času od nakupa s strani tožečih strank dalje. Na to kaže tudi določilo predpogodbe iz prve alineje 6. člena, da spremembe cene delnice na organiziranem trgu nimajo vpliva na dogovorjeno ceno delnice. S tem je tožena stranka pristala na to, da sprememba cene ni tista spremenjena okoliščina, ki bi lahko vplivala na njene zaveze iz predpogodbe (115. člen OZ). zato je ne glede na izgubo vrednosti te delnice (od 7.4.2008 do 24.12.2008 je izguba po neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 76 %) toženo stranko še naprej zavezovala predpogodba in to ne more biti tista okoliščina, ki bi upravičevala uporabo 6. odstavka 33. člena OZ (2), kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

18. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je treba pri presoji, katere so tiste spremenjene okoliščine, ki so pomembne za uporabo 6. odstavka 33. člena OZ, upoštevati določbe OZ o razvezi ali spremembi pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin – od 112. do 115. člena OZ. To je tudi jasno stališče teorije in sodne prakse, ki jo je navedlo že sodišče prve stopnje. Ne gre pa pozabiti, da iz 1. odstavka 33. člena OZ izhaja, da je tudi predpogodba pogodba, zato ta enako kot druge pogodbe zavezuje pogodbene stranke k izpolnitvi dogovorjenih obveznosti (1. odstavek 239. člena OZ). Od drugih pogodb je različna le v toliko, da v primeru upoštevnih spremenjenih okoliščin ni potrebno, da bi stranka zahtevala njeno razvezo, temveč do tega pride že na podlagi zakona. Če je izpolnitev obveznosti zgolj otežena ali če se zaradi nastopa teh okoliščin ne da doseči namena pogodbe, in to v tolikšni meri, da pogodba očitno ne ustreza več pričakovanjem pogodbenih strank, pa 112. člen OZ še vedno določa, da mora biti za upoštevanje spremenjenih okoliščin podano še dejstvo, da bi bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti pogodbo (to velja tudi za predpogodbo) v veljavi takšno, kakršna je (1. odstavek 112. člena OZ). To bi bilo morda še podano v primeru, ko bi tožeče stranke zahtevale sklenitev glavne pogodbe, s katero bi se (v skladu s predpogodbo) dogovorila prodaja delnic I. po dogovorjeni ceni, nikakor pa tega ni mogoče trditi za primer, ko tožeče stranke zahtevajo zgolj plačilo pogodbene kazni, ki predstavlja le 15 % dogovorjene vrednosti delnic. Tudi zaradi povezave pogodb (na to povezavo se sklicuje tudi tožena stranka), pri katerih je bil pisno izražen interes tožene stranke za prevzem družbe I., tožeče stranke pa so sodelovale zaradi zagotovitve vmesnega financiranja, bi bilo izrazito nepravično, da bi morale ves riziko padca cene teh delnic in sprememb na trgu nositi tožeče stranke, tožena stranka pa ne. Glede na jasno določilo 114. člena OZ pa to ni dopustno (3). To velja tudi za zatrjevane druge razloge, ki naj bi po mnenju tožene stranke upravičevali prenehanje veljavnosti predpogodbe. Glede na navedeno tudi niso pomembni argumenti sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali je bila izpolnitev celotnega dogovora sploh mogoča že ob sklenitvi SIFI in predpogodbe in se zato višjemu sodišču s tem ni bilo potrebno podrobneje ukvarjati. Pripomniti pa velja, da pri presoji ni mogoče zgolj subjektivno presojati, ali bi ena od strank sklenila pogodbo oziroma predpogodbo z enako vsebino, če bi bile okoliščine že ob sklenitvi takšne, kot so postale do roka za izpolnitev. Ponovno je treba poudariti, da tožeče stranke ne zahtevajo sklenitve glavne pogodbe, zahtevajo le plačilo pogodbene kazni, ki je pravično delno in dogovorjeno nadomestilo za njihov riziko, ki so ga prevzele že s sklenitvijo SIFI, izrazito nepravično pa bi bilo, če bi sedaj ves ta riziko morale nositi same. Zato toženo stranko veže določilo o plačilu pogodbene kazni.

19. Odločitev sodišča prve stopnje glede glavne stvari je tako pravilna (razen v zgoraj obrazloženem delu, ko je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek).

O pritožbi zoper 4. točko izreka sodbe z dne 11.1.2013

20. Tožena stranka napada tudi odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu. Res so tožeče stranke delno zmanjšale zahtevke, vendar pa ne zaradi izpolnitve tožene stranke ali zaradi njihove neutemeljenosti že od začetka. Zmanjšani so bili zaradi potrjene prisilne poravnave. To pa je okoliščina na strani tožene stranke, na katero tožeče stranke sploh niso imele vpliva, zato ni podlage za prisojo stroškov toženi stranki. Se pa višje sodišče strinja s toženo stranko, da ni pravilno, da je sodišče prve stopnje dosodilo tožeči stranki povračilo stroškov, toženi stranki pa povračila ni priznalo. Glede na vsebino obravnavanja je bilo poglavitno, ali predpogodba veže ali ne; po eni pravni podlagi je zahtevek tožečih strank utemeljen (pogodbena kazen), ne pa tudi po drugi pravni podlagi (odškodnina). Vse navedeno pa predstavlja take okoliščine, ki narekujejo uporabo tistega dela 2. odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da se v takem primeru odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške. Zato je višje sodišče 4. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji.

21. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zoper preostali del 1. točke izreka zavrnilo (353. člen ZPP), glede 4. točke izreka (stroški) pa je zaradi njene delne utemeljenosti sodbo spremenilo in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške (3. točka 365. člena ZPP).

22. Tožena stranka s pritožbo o glavni stvari v pretežnem delu ni uspela (uspela je z manj kot 2 %), zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Stroški drugo tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni v smislu 155. člena ZPP.

(1) Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za vlogo iz prvega odstavka tega člena ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.

(2) Predpogodba ne veže, če so se okoliščine od njene sklenitve toliko spremenile, da niti ne bi bila sklenjena, če bi bile okoliščine takrat takšne.

(3) Pri odločanju o zahtevi za razvezo oziroma za spremembo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin upošteva sodišče zlasti namen pogodbe, tveganja, ki so za pogodbene stranke v poslovnem prometu običajna pri izpolnjevanju pogodb iste vrste in uravnoteženost interesov obeh pogodbenih strank.