Jedro

V primerih, ko se starša ne moreta sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi, mora sodišče opraviti izbiro med enim in drugim staršem. Izbrati mora tisto možnost, za katero govori več razlogov.

Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Ni je mogoče matematično natančno odmeriti, ampak gre za rezultat vrednotenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo 25. 9. 2010 v L. sklenili pravdni stranki, mladoletnega otroka pravdnih strank zaupalo v varstvo in vzgojo toženki oziroma nasprotni tožnici (v nadaljevanju toženka), tožniku oziroma nasprotnemu tožencu (v nadaljevanju tožnik) pa naložilo, da za njegovo preživljanje od 3. 2. 2011 dalje plačuje mesečno preživnino v znesku 245,00 EUR. Stike med mladoletnim otrokom in tožnikom je določilo tako, da do otrokovega tretjega leta starosti potekajo vsako sredo popoldne v kraju bivanja otroka in vsako drugo soboto od jutra do večera, od tretjega leta otrokove starosti pa vsako sredo popoldne v kraju bivanja otroka in vsak drugi vikend od petka popoldne do nedelje zvečer ter vsake druge jesenske, božične, novoletne, zimske, spomladanske počitnice in dva tedna v času poletnih počitnic. Odločilo je še, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Takšno odločitev (razen odločitev o razvezi zakonske zveze) izpodbija tožnik s pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je oprlo sodbo na izvedensko mnenje in dopis CSD, ki pa je rezultat toženkine manipulativnosti in njenega vpliva na pristranskost mnenja. Dvom v popolnost in strokovnost izvedenskega mnenja bi bilo mogoče odpraviti le s postavitvijo novega izvedenca. Toženka kaže moteno emocionalno doživljanje, čustveno neobvladanost, njena hotenja pa so večja od njenih kapacitet za predelavo emocionalnih vsebin. Njegov predlog za postavitev izvedenca kliničnega psihologa, ki bi izdelal mnenje o toženki, je zato utemeljen. Tožnikova osebnost je takšna, da bi bile pri njem otrokove koristi bolje varovane. Izvedenka je kontaktirala s toženko izven predvidenih srečanj, pošiljala listine mimo sodnega spisa, kontaktirala pa je tudi z njenimi sorodniki. Neutemeljen je zaključek, da otrok kaže varno navezanost na toženko in da je njegov razvoj ustrezen. Tožnik je predlagal postavitev izvedenca psihiatra, ki bi edini kot strokovnjak lahko ugotovil in ocenil dejstva in zdravstveno stanje mladoletnega otroka in ocenil njegov razvoj. Izvedensko mnenje je nestrokovno tudi zato, ker tožniku očita storitev kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. Izvedensko mnenje je v nasprotju z drugimi dokazi, predvsem z ambulantnim izvidom, ki potrjuje, da ima mladoletni otrok težave v razvoju, obiskuje fizioterapijo, da ne more sam hoditi, da ima poškodovano desno stopalo... Z dodelitvijo mladoletnega otroka toženki ne bodo zavarovane otrokove pravice in interesi. V zvezi z odločitvijo o višini preživnine sodba ni upoštevala dejanskih materialnih in pridobitnih zmožnosti pravdnih strank. Tako sodišče pritožniku ni upoštevalo vseh dejanskih izdatkov, pri toženki pa ne, da ji za preživljanje mesečno prispevajo starši, tako da nima nikakršnih stroškov ne s hrano ne s stanovanjem. Toženka manipulira in zavaja s svojimi navedbami o kritičnem finančnem stanju in ogroženosti. Toženka tudi z ničemer ni izkazala mesečnih stroškov, na katere je oprta odločitev sodišča. Tožnik bi lahko plačeval 100,00 EUR mesečne preživnine. Vsaka od pravdnih strank bi morala za preživljanje otroka kriti polovico stroškov preživljanja. Izpodbijana sodba tudi nekritično sledi izvedenskemu mnenju glede stikov. Sodba nekritično določa stike v S., ker naj ne bi bilo primerno, da bi se otroka vozilo na stik v L.. Stik v L. bi bil ustrezen tudi iz razloga socializacije otroka s polbrati in polsestrami ter zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja. Sodba zanemarja dejstvo, da je tožnik oče in skrbnik treh oziroma štirih otrok, da je hči otrok s posebnimi potrebami in da je od septembra 2010 dalje eden od otrok v varstvu in vzgoji pri njem.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je v določilih 78. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-UPB-1, Ur. l. RS, 69/2004). Ta določa, da v primeru, ko sodišče razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu z zakonom. Po Ustavi (Ur. l. RS, 33/91) so pravice obeh staršev do otrok enake. Starševske pravice in dolžnosti pa so staršem dane v korist otroka. Zato je v drugem odstavku prej navedenega zakonskega določila določeno, da mora sodišče, preden odloči o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši, ugotoviti, kako bodo otrokove koristi najbolje zagotovljene. Otrokova korist je torej edini kriterij, ki legitimira navedeno odločitev. V primerih, ko se starša ne moreta sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi, mora sodišče opraviti izbiro med enim in drugim staršem. Izbrati mora tisto možnost, za katero govori več razlogov. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da se mld. O. zaupa v varstvo in vzgojo materi, je glede na ugotovljena pravno odločilna dejstva materialno pravno pravilna. Temelji na zaslišanju pravdnih strank, na mnenju in poročilu Centra za socialno delo, poročilu otrokove zdravnice in mnenju sodne izvedenke za klinično psihologijo. Sodišče je zaključilo, da mati, ki za otroka skrbi od tretjega tedna po njegovem rojstvu, zanj zelo kvalitetno skrbi. Tako iz ugotovitev sodne izvedenke, kot tudi otrokove zdravnice izhaja, da je otrok lepo negovan in oskrbovan, da je čist, primerno oblečen, primerno prehranjen in razvojno uspešen. Ugotovljeno je tudi, da je ob materi razvil varno navezanost, ki je dober obet in vzpodbuda za otrokov bodoči razvoj, samostojnost in neodvisnost. Kontinuiteta in kvantiteta čustvene navezave mld. O. na mater in okoliščina, da se še vedno nahaja v obdobju, ko je zanj zelo pomemben objekt primarne navezanosti, sta okoliščini, ki narekujeta zaključek o pravilnosti izpodbijane odločitve glede zaupanja otroka v vzgojo in varstvo materi. Pretrganje opisane čustvene navezave bi bila v nasprotju z otrokovo koristjo. Tožnik navedeni zaključek izpodbija predvsem z pavšalnimi očitki v zvezi z neprimerno osebnostjo toženke, očitki v zvezi z nepravilnostmi pri izdelavi izvedenskega mnenja ter očitki toženkinih manipulacij pri njegovi izdelavi in očitki glede neustreznosti otrokovega razvoja. Iste očitke je pritožbeno sodišče že presojalo v okviru pritožbene presoje odločitve o izdani začasni odredbi in poudarilo njihovo pavšalnost oziroma, da so brez vsakršne dokazne podpore. Odločitev o zaupanju otroka v vzgojo in varstvo materi je pravilna, zato je bilo treba pritožbo zoper to odločitev zavrniti in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

5. Pravilna je tudi odločitev o določitvi stikov, s katero je sodišče prve stopnje sledilo strokovnim argumentom izvedenke klinične psihologinje. Stiki z otrokom v kraju bivanja so z izpodbijano sodbo določeni le glede tistih stikov, ki se vršijo med tednom (v sredo popoldne), ne pa glede vseh stikov, tako kot to izhaja iz pritožbe. Glede stikov ob koncu tedna ni omejitve na otrokov kraj bivanja. Odločitev, da se ob sredah stiki otroka z očetom vršijo v otrokovem kraju bivanja, je glede na oddaljenost kraja bivanja (S. – L.) in glede na otrokovo starost (v času sodbe je bil star 16 mesecev) nedvomno v otrokovo korist. 6. Pravilna pa je tudi odločitev o višini preživnine, ki jo mora tožnik plačevati za preživljanje mld. sina. Preživnina, ki jo določi sodišče, mora biti v ravnovesju z otrokovimi potrebami in zmožnostjo njegovih staršev. Ni je mogoče matematično natančno odmeriti, ampak gre za rezultat vrednotenja. Pri določitvi preživnine gre zato za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja. Preživnina, ki jo je določilo sodišče, je nedvomno v ravnovesju med potrebami upravičenca ter materialnimi ter pridobitnimi zmožnostmi njegovih staršev. Neupravičena je kritika ugotovitve preživninskih potreb otroka v skupnem znesku 370,00 EUR. Tožnik je ob vložitvi tožbe sam pripravil pregled stroškov za preživljanje otroka, po katerem naj bi ti znašali 600,00 EUR, nato pa jih je zaslišan ocenil na 300,00 EUR mesečno. Po drugi strani je mati otrokove potrebe ocenila na znesek 1.026,50 EUR. Ocena preživninskih stroškov, ki jo je dalo sodišče po posameznih postavkah, je rezultat presoje dejanskih trditev obeh pravdnih strank in tudi splošnih dejstev in je pravilna. Pravilna pa je tudi ocena zmožnosti pravdnih strank. Okoliščine, da je toženka za čas porodniške prejemala starševsko nadomestilo v znesku nekaj čez 800,00 EUR, da je sedaj prijavljena kot brezposelna oseba na Zavodu za zaposlovanje, da je morala za kritje stroškov najeti kredit in po drugi strani ugotovitve, da tožnik mesečno zasluži 1.800,00 EUR, da ima dohodke tudi iz drugega pogodbenega razmerja, da razpolaga s premoženjem (avto, stanovanje), pa kljub njegovim dodatnim preživninskim obveznostim narekujejo zaključek o pravilnosti porazdelitve preživninskega bremena za mld. O. v razmerju 2/3 tožnik in 1/3 toženka. Odločitev, kot jo zahteva pritožba, in sicer, da naj bi vsak od staršev za preživljanje otroka prispeval polovico, bi pomenila porušeno vrednostno sorazmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi obeh staršev in potrebami otrok.

7. Tožnikova pritožba se tako v celoti izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).