Jedro

Akt, s katerim da občina kot lastnica zemljišča služnostnemu upravičencu dovoljenje, da postavi robnike na njenem zemljišču, ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.7.2007, s katero je Župan Občine ... izdal A.A. soglasje, da na svoje stroške postavi robnike na mejo med tam določenimi nepremičninami v skladu s priloženo skico, ki je sestavni del tega soglasja.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče pojasnjuje, da izpodbijani akt - soglasje, ni akt, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu, saj se z njim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika s področja upravnega prava, tožena stranka tega akta tudi ni izdala v izvrševanju svoje oblastvene funkcije, z izdajo tega soglasja pa tudi ni posegla v tožnikov pravni položaj. To soglasje ni konkreten upravni akt, pa tudi ne drug akt, ki bi se ga lahko izpodbijalo v upravnem sporu.

Zoper sklep prvostopnega sodišča se tožnik pritožuje, ker se ne strinja, da soglasje ni bilo izdano v uradnem postopku. Za postavitev robnikov na občinski zemlji je dal A.A. pisno vlogo na občinsko upravo in za to plačal ustrezen kolek. Da je šlo za upravni postopek, dokazuje tudi županov odgovor na tožnikov dopis v zvezi s tem. Na obravnavanem zemljišču imajo služnostno pravico poleg tožnika tudi B.B. in C.C. Občina v zvezi s tem posegom preostala služnostna upravičenca ni nič vprašala in s tem ne soglašata. Podaja tudi vsebinske razloge za nasprotovanje izdanemu soglasju.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da izpodbijano soglasje ni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu, in je svojo odločitev pravilno oprlo na 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ter pravilno navedlo vsebino določb 1. in 2. člena ZUS-1, ki določata, zoper katere akte je upravni spor dopusten.

Občina je kot lastnica zemljišča z izpodbijanim soglasjem dovolila občanu (ki je tudi po navedbah tožnika eden od služnostnih upravičencev na tem zemljišču), da na njem v skladu s skico postavi robnike. S tem ni odločala o kakšni njegovi pravici ali pravici kogarkoli drugega s področja upravnega prava (glej 2. člen ZUP), temveč o njegovi pravici na tuji stvari. Varstvo teh pravic pa ni urejeno v upravnem sporu.

Ali gre v kakšnem primeru za upravno zadevo, ni odvisno od tega, ali je potrebna pisna vloga, ali se plača upravna taksa in ali se drugim zainteresiranim dajejo pojasnila v zvezi s posamezno vlogo, kot zmotno meni tožnik, temveč je to odvisno od vrste pravice, obveznosti oziroma pravne koristi, ki pa jo je v tem primeru prvostopno sodišče pravilno presodilo. Če je tožniku z izdanim soglasjem poseženo v zatrjevano služnost, ima sodno varstvo zagotovljeno v civilnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, seveda če so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep. Ker je bilo treba pritožbo zavrniti že iz formalnih razlogov, se do vsebinskih ugovorov vrhovno sodišče v tem sklepu ne opredeljuje.