Jedro

Pravica uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini se je lahko pridobila tudi (zgolj) izvenknjižno oziroma vpis v zemljiško ni bil pogoj za njeno pridobitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 18. 1. 2017: - dovolilo objektivno spremembo tožbe z dne 18. 1. 2017 (I. točka izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da je tožnica E. P. B. v skladu z izvedeniškim mnenjem izvedenca geodetske stroke B. T., dipl. inž. geod. z dne 26. 10. 2016 in priloženim elaboratom parcelacije do 1/1 lastnica zemljišč s parc. št. 146/2 (zemljišče v izmeri 877 m2), št. 147/2 (zemljišče v izmeri 2292 m2) in št. 150/2 (zemljišče v izmeri 1512 m2), vse k.o. X (II. točka izreka), - odločilo, da so dediči po pokojni E. P. B. v skladu s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Škofji Loki opr št. D 353/2014 lastniki zemljišč s parcelno št. 146/2, 150/2 in 147/2 k.o. X (III. točka izreka), - odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 1.835,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper III. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Nepremičnine, ki so predmet te pravde, naj bi bile v njeni zemljiškoknjižni lasti in v gospodarjenju Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Sama je pridobila lastninsko pravico na teh nepremičninah šele v letu 1993 (prej naj bi šlo za družbeno lastnino z zaznambo upravnega organa Občina Š.) in nikakor ne prej, kot to zmotno navaja sodišče. V danem primeru je namreč pogodbo o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov podpisala občina in ne pravna oseba na podlagi določil Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij iz leta 1992. V nadaljevanju pritožnica omenja, kaj v 29. točki 3. člena določa Zakon o denacionalizaciji. Ob upoštevanju te zakonske podlage in odločbe o arondaciji z dne 10. 5. 1963 naj bi šlo za povsem identično dejansko in pravno podlago. Sklad ni pravna oseba, ki bi bila dolžna "urediti" neizvedene in neizvršene arondacijske odločbe. Iz omenjene odločbe ne izhaja prav nobena obveznost in dolžnost Republike Slovenije. Pritožnica nato pojasnjuje, s kakšnim namenom je bil z zakonom v letu 1993 ustanovljen Sklad kmetijskih in gozdov Republike Slovenije. Zahtevkov iz naslova nedokončanih arondacij ni dopustno uveljavljati v pravdnih postopkih, temveč je za tovrstne postopke pristojen upravni organ. To, da je upravni organ ugotovil ovire za vračilo določenih parcel v naravi in je Sklad iz tega naslova s stranko E. sklenil sporazum o dodelitvi nadomestnih zemljišč, še ne pomeni, da je Sklad zahtevek stranke B. štel za utemeljen. V nadaljevanju pritožnica pojasnjuje, kako so se tovrstni primeri reševali v praksi. Tožnik v tožbi pojasnjuje potek arondacijskega postopka in dogovarjanje v zvezi s pridobitvijo nadomestnih nepremičnin, kar potrjuje, da je sam oziroma njegov pravni prednik vseskozi vedel, da zemljišča, ki jih je po svoji izpovedbi uporabljal, niso v njegovi lasti. Sicer pa tega dejstva tožnik niti ne zanika. Po toženkinem mnenju pravni prednik tožnika s K. ni sklenil nobene ustne pogodbe, kot to zaključuje sodišče, temveč so bili opravljeni le predhodni postopki dogovarjanja o odmeri in dodelitvi nadomestnega zemljišča na podlagi odločbe o arondaciji iz leta 1963. Bistveno je, da tožnik ni izkazal veljavnega pravnega naslova, niti ni mogel pridobiti lastninske pravice na nepremičninah na podlagi osebnih pričakovanj, obljube (K.) ali predhodno izpeljanih postopkov. Predmetna zemljišča so bila splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbena lastnina vse od 28. 9. 1962 in jih po izrecni določbi 29. člena ZTLR ni bilo mogoče priposestvovati. Da ni bil dobroveren, pritrjuje že sam tožnik v tožbi. Kot izhaja iz vseh vlog in prilog, je namreč slednji ves čas vedel, da predmetne nepremičnine niso v njegovi lasti oziroma v lasti njegove mame oziroma stare mame. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti, kot da je njegova, ter ne ve in tudi ne more vedeti, da te pravice nima. O tem se je sodna praksa že opredelila (pritožba se sklicuje na zadevo II Ips 359/2010). Za dobroverno lastniško posest se zahteva veljavna pogodba oziroma odločba državnega organa, katerih pa tožnik nima. Tako tudi ne vzdrži pravne presoje trditev sodišča, s katero samo sklepa, da je tožnik s K. sklenil ustno pogodbo. Kljub temu, da tega ne zatrjuje tožnik, sodišče očitno samo "išče" pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ker tožnik ni imel veljavnega pravnega naslova, posest ni bila zakonita. Pritožnica v nadaljevanju izpostavlja pojasnilo sodišča prve stopnje, podano v 27. točki. Ne iz zemljiške knjige, ne iz listin, ki so v spisu, ni nikjer razvidno, da bi imela tožeča stranka vpisano tako imenovano "pravico uporabe" v zemljiški knjigi, niti da bi imela listino. Pritožba omenja vsebino tretjega odstavka 3. člena ZLNDL. Tudi pravni prednik tožnika nikakor ni mogel pridobiti na nepremičnini lastninsko pravico, saj ob uveljavitvi ZLNDL v zemljiški knjig ni imel vpisane pravice uporabe in ni imel veljavne pogodbe, ki bi takšno pravico izkazovala. Glede teh vprašanj naj bi se sodna praksa že večkrat opredelila, in sicer, da je morala biti vpisana tako imenovana pravica uporabe v zemljiški knjigi oziroma izkazana z veljavno pogodbo. Zgolj dejstvo, da se je nepremičnina uporabljala, za vknjižbo lastninske pravice po ZLNDL ne zadošča (pritožba se sklicuje na odločbe VSK I Cp 313/2007, VSL I Cp 134/2011 in VSL II Cp 2708/2012).

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je to (predvsem v 10. in 25. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, je okoliščina, ali naj bi toženka lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah pridobila na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju (ZLPP)1 v letu 1992 ali na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ)2 v letu 1993, za presojo priposestvovanja lastninske pravice na njih s strani tožeče stranke (oziroma njene pravne prednice) nebistvena. Ker je tožeča stranka v tem postopku z ugotovitvenim zahtevkom (uspešno3 ) uveljavljala pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona (torej izvirno), in ne z dajatvenim zahtevkom zoper toženko4 zaradi neizpolnjene arondacijske odločbe (ali kakršnekoli druge njene obveznosti5 ), je pritožbeno pojasnjevanje, da Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju Sklad) ni pravna oseba, ki bi bila dolžna "urediti" neizvedene (neizvršene) arondacijske odločbe, nadalje da iz odločbe o arondaciji z dne 10. 5. 19636 ne izhaja nikakršna obveznost,7 kot tudi sklicevanje na 3. člen Zakona o denacionalizaciji8 (oziroma na obveznost uveljavljanja zahtevkov v denacionalizacijskem postopku9 ), brezpredmetno. Z ozirom na to, da je šlo v konkretnem primeru ("zgolj") za uveljavljanje civilno-pravnega (ugotovitvenega) zahtevka,10 enaka ugotovitev velja za pritožbeno navajanje, da zahtevkov iz naslova nedokončanih arondacij v pravdnih postopkih ni dopustno uveljavljati (in da je za tovrstne postopke pristojen upravni organ).

6. Sodišče prve stopnje je (v 21. točki obrazložitve) okoliščine, da toženka razlogu, zaradi katerega je bila odpravljena delna odločba UE Škofja Loka iz leta 2001 (s katero je bila nepremičnina parc. št. 150 k.o. X vrnjena denacionalizacijskemu upravičencu A. E.), oziroma sami obnovi postopka ni nasprotovala, kot tudi da je moral dati Sklad E. drugo zemljišče, izpostavilo v zvezi z zaključkom o dobrovernosti tožeče stranke, torej subjektivnih okoliščin na strani tožeče stranke (glej 20. in tej predhodne točke obrazložitve izpodbijane sodbe). V uvodu 20. točke obrazložitve je namreč (utemeljeno) izpostavilo, da je v zvezi s presojo dobrovernosti pomembno tudi ravnanje zemljiško-knjižnega lastnika. Ker je v tem oziru (ne)ravnanje slednjega relevantno samo po sebi,11 je pritožbeno poudarjanje, da predhodno omenjene okoliščine ne pomenijo, da je Sklad tožnikov zahtevek štel za utemeljen, nebistveno.12 Enako velja za nadaljnje omenjanje, kako so se tovrstni primeri reševali v praksi. Ne le da, da postopanje, ki ga pritožba omenja, v konkretnem primeru (očitno) ni bilo potrebno, ampak je njegovo izpostavljanje za presojo pravilnosti (zakonitosti) izpodbijane odločbe tudi sicer nerelevantno.13

7. Kako naj bi navajanje tožeče stranke v tožbi o tem, kakšen je bil potek arondacijskega postopka in dogovarjanje v zvezi s pridobitvijo nadomestnih nepremičnin, izkazovalo njeno slabovernost,14 ni (po)jasn(jen)o. Prav tako se ni moč strinjati s trditvijo, da tega dejstva tožnik ne zanika. Tožeča stranka je namreč že v tožbi jasno poudarila (glej 3. stran), da je vsak arondacijski zavezanec od arondacijskega upravičenca po sporazumu točno določeno zemljišče prejel v "lastniško posest".15 Ker je sodišče prve stopnje v točkah 12 - 1716 obrazložitve podalo dokazno podprte (konkretne) razloge za zaključek, da je tožeča stranka z odsvojiteljem nepremičnin v letu 1976 sklenila ustno pogodbo,17 ki je konvalidirala,18 toženka zgolj z (neizkazanim) navajanjem, da naj bi bili opravljeni le predhodni postopki dogovarjanja o odmeri in dodelitvi nadomestnega zemljišča na podlagi odločbe o arondaciji iz leta 196319 (oziroma da tožnik ni izkazal veljavnega pravnega naslova ter da zato o zakoniti posesti ni moč govoriti), v to nikakor ne prepriča. Upoštevajoč, da je sodišče prve stopnje (skladno z določbo 29. člena ZTLR20 ) kot začetek teka priposestvovalne dobe štelo trenutek, ko je družbena lastnina na predmetnih zemljiščih prenehala (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje, da so ta vse od 28. 9. 1962 predstavljala splošno ljudsko premoženje oziroma kasneje družbeno lastnino. Na katerem mestu naj bi tožeča stranka v svojih vlogah (tožbi) "pritrjevala", da sama21 ni bila dobroverna, ni razvidno, niti pritožba (ki to zatrjuje) tega konkretno ne pojasni. Že na podlagi tožbenih trditev o "dobroverni lastniški posesti" je moč narediti drugačen zaključek. Da je takšno zatrjevanje tožeče stranke tudi sicer utemeljeno (izkazano), pa je sodišče prve stopnje natančno in prepričljivo pojasnilo v točkah 18 - 23 obrazložitve. Zato so pogoji za dobrovernost posesti, ki jih sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 359/2010 izpostavlja pritožba, nedvomno podani tudi v obravnavani zadevi.

8. Kot je v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je lahko pravica uporabe na zemljiščih v družbeni lastnini pridobila tudi (zgolj) izvenknjižno oziroma da vpis v zemljiško ni bil pogoj za njeno pridobitev.22 Ker v skladu z navedenim dejanski imetniki pravic iz zemljiške knjige pogosto niso (bili) razvidni, je pritožbeno izpostavljanje, da v konkretnem primeru ne iz zemljiške knjige in ne iz listin, ki so v spisu, ni razvidno, da bi imela tožeča stranka vknjiženo takšno pravico, za presojo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje (podanega v 27. točki obrazložitve) ni odločilno.23 Za presojo, kdo je imetnik takšne pravice, je bila namreč ključna okoliščina, kdo je bil njen dejanski (resnični) nosilec.24 Ker (prepričljivo obrazložene) ugotovitve sodišča prve stopnje25 vodijo k zaključku, da je bila v trenutku uveljavitve ZLNDL to prav tožeča stranka (oziroma njen pravni prednik), je nebistveno tudi pritožbeno omenjanje vsebine tretjega odstavka 3. člena omenjenega zakona.26 Upoštevaje, da je ta v konkretnem primeru temeljila na ustrezni pogodbeno-pravni podlagi in da ni šlo zgolj za "golo" uporabo zemljišč, pa je brezpredmetno tudi omenjanje odločb (odločbe VSK I Cp 313/2007, VSL I Cp 134/2011 in VSL II Cp 2708/2012), ki naj bi potrebo po takšnem naslovu izpostavljale.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP27 ). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 55/1992, s kasnejšimi spremembami. 2 Uradni list RS, št. 10/1993, s kasnejšimi spremembami. 3 Saj je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo, da jo je pridobila bodisi na podlagi priposestvovanja bodisi v skladu z določbami Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini/ZLNDL (Uradni list RS, št. 44/1997, s kasnejšimi spremembami). 4 Oziroma Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. 5 Ali obveznosti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS. 6 Ki je (kot to izhaja tudi iz 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe) v konkretnem primeru pomembna predvsem iz razloga, ker je bil dogovor, na podlagi katerega je pravna prednica tožeče stranke od subjekta T. predmetna zemljišča (kot nadomestna) prejela, zgolj posledica le-te (torej izdaje omenjene arondacijske odločbe). 7 Česa takega sodišče prvi stopnji niti ne navaja (glej opombo št. 3 te sodbe). 8 Uradni list RS/I, št. 27/1991, s kasnejšimi spremembami. 9 Glej tudi pravilne razloge, ki jih je (v zvezi s tem ugovorom) sodišče prve stopnje podalo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 10 To je uveljavljanje (zatrjevanje) izvirne pridobitve lastninske pravice. 11 Torej zgolj njegov objektivni (zunanji) vidik. 12 Saj sodišče prve stopnje z njimi ne utemeljuje subjektivnih okoliščin na toženkini ampak na strani tožeče stranke. 13 Glej opombo št. 3 te sodbe. 14 Oziroma slabovernost njene pravne prednice. 15 V okviru četrtega odstavka na 2. strani druge pripravljalne vloge z dne 23. 3. 2016 pa govori tudi o prenosu pravice uporabe. 16 Glej predvsem točke 13 - 15. 17 Tožeča stranka je že v tožbi (glej 2. - 6. odstavek na tretji strani) izrecno omenjala dogovor iz leta 1976 oziroma navajala, da je začel v tem letu arondacijski upravičenec z izpolnjevanjem drugega dela arondacijske odločbe. V okviru točke VIII (stran 4) druge pripravljalne vloge z dne 23. 3. 2016 je v tem oziru jasno omenjala, da je šlo za sklenitev ustnega dogovora menjalne pogodbe. Prav tako je izrecno trditev glede dogovora (o menjavi) iz leta 1976 podala na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 4. 2016. Ker je vse to skupaj predstavljalo zadostno trditveno podlago in ker je zaradi njene hkratne izkazanosti sodišče prve stopnje (upravičeno) naredilo zaključek o ustni pogodbi (ki je kasneje konvalidirala), pritožbeni očitek o neobstoju tovrstne trditvene podlage in o sodišču prve stopnje, ki naj bi samo "iskalo" pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku, ne drži. 18 Zaradi česar pritožbeno navajanje, da tožeča stranka veljavne pogodbe nima, ni prepričljivo. 19 V ta sklop sodi tudi pritožbeno pojasnjevanje, da tožnik lastninske pravice na nepremičninah na podlagi osebnih pričakovanj, obljube (K.) ali predhodno izpeljanih postopkov ni mogel pridobiti. 20 Zakon o temeljih lastninsko pravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami. 21 Oziroma njeni pravni predniki. 22 Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS II IPs 220/2004, II Ips 96/2011 in II Ips 158/2016. 23 Ker je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo, da je šlo za ustno sklenjeno pogodbo, ki je kasneje konvalidirala, pa brezpredmetno tudi (sicer ne dovolj konkretizirano) navajanje, da naj tožeča stranka ne bi imela listine o takšni pravici. 24 Glej npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 96/2011 in II Ips 158/2016. 25 Glej predvsem 13. - 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 26 Ker je bil vpis upravičenj na nepremičninah v družbeni lastnini zgolj deklaratorne narave, izostanek takšnega upravičenja v korist tožeče stranke oziroma njenih pravnih prednikov, ni ovira, da ta ne bi mogla postati lastnica predmetnih zemljišč na podlagi določbe tretjega člena ZLNDL (glej odločbo Vrhovnega sodišča RS II IPs 220/2004). 27 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.