Jedro

Po odločbi Ustavnega sodišča je kriterij presoje o aktivnem oziroma pasivnem družbeništvu vpliv družbenika, ki ga je imel ta na poslovanje družbe, in sicer, kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kolika je bila njegova vključenost v gospodarjenje družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe in podobno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 97/05994 z dne 13. 1. 1998 razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 60.258,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati stroške izvršilnega postopka ter v navedenem obsegu zavrnilo zahtevek tožeče stranke. V točki II izreka je odločilo, da so tožniki dolžni nerazdelno povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.392,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude.

2. Prvostopno sodbo s pritožbo izpodbija 11., 15., 16. in 17. tožnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V obširni pritožbi pritožniki izpodbijajo odločitev prvostopnega sodišča, da je o zahtevku že pravnomočno odločeno na podlagi sodne poravnave sklenjene pred Okrožnim sodiščem na Ptuju Pg 34/2008 z dne 10. 9. 2008. Pritožba izpostavlja, da ne gre niti za subjektivno, niti za objektivno intenziteto tožbenega zahtevka, ker se je s sklenjeno sodno poravnavo z gospodarsko družbo P. d.o.o. - v stečaju (pravna prednica tožeče stranke) bila poravnana le obveznost I.F. zoper toženo stranko, kot meničnega zavezanca in enega izmed družbenikov izbrisane gospodarske družbe E. d.o.o.. Navedeno poravnavo je v svojem imenu in za svoj račun s pravno prednico tožeče stranke sklenil le I.F. in se kot taka ne razteza na ostale družbenike izbrisane gospodarske družbe E. d.o.o.. Zmotna pa je tudi presoja prvostopnega sodišča, da toženec ni bil aktivni družbenik izbrisane gospodarske družbe E. d.o.o. in tako kot družbenik ne odgovarja za dolgove izbrisane gospodarske družbe. Na podlagi tedaj veljavne določbe 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) v zvezi s 396. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). Nasprotno, iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je bil toženec kot tehnični direktor aktivni družbenik, ki je sodeloval pri poslovanju gospodarske družbe. Na tak zaključek zraven njegove vloge v podjetju kaže tudi dejstvo, da je s hipotekarnim poroštvom reševal likvidnostne težave podjetja, zraven tega pa je v letih 1994/95 povečal svoj kapitalski delež v gospodarski družbi. Toženec je bil aktiven družbenik in je tako na podlagi citiranih določb ZFPPod ter ZGD z vsem svojim premoženjem upnikom odgovoren za dolgove izbrisane družbe. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve zahtevku. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ne priglaša. 3. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka zavzema za potrditev prvostopne sodbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V primeru izbrisa družbe se je po ZFPPod (ZFPPod je nadomestil Zakon o finančnem poslovanju, v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ki je pričel veljati 15. 1. 2008) štelo, da družbeniki prevzamejo obveznost plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe (27. člen ZFPPod v zvezi 336. členom ZGD), razen če dokažejo, da so imeli v družbi zgolj pasivno vlogo v smislu odločbe Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (objavljenega v Ur.l. RS št. 93/02). Po odločbi Ustavnega sodišča je kriterij presoje o aktivnem oziroma pasivnem družbeništvu vpliv družbenika, ki ga je imel ta na poslovanje družbe, in sicer, kakšen vpliv je imel posamezen družbenik na poslovodstvo in njegovo sodelovanje pri tem, kolika je bila njegova vključenost v gospodarjenje družbe, koliko je bil seznanjen z gospodarjenjem družbe in podobno.

6. Prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je bil toženec v času izbrisa gospodarske družbe E. d.o.o., ki je bila iz sodnega registra izbrisana s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru Srg 2000/02180 z dne 11. 5. 2000, eden izmed sedmih družbenikov izbrisane gospodarske družbe, in da je v gospodarski družbi prenehal delati leta 1996. V času izbrisa je gospodarska družba E. d.o.o. gospodarski družbi P. d.o.o. dolgovala 60.258,35 EUR na podlagi kratkoročnih posojil iz leta 1994 in 1995. Nad gospodarsko družbo P. d.o.o. je bil uveden stečajni postopek in navedena terjatev je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča na Ptuju St 1432/2008 z dne 28. 9. 2010 prešla na tožnike v predmetni zadevi po posameznih deležih, kot je razvidno iz citiranega stečajnega sklepa (priloga B38). Na podlagi navedenega sklepa so tožniki aktivno legitimirani v predmetni zadevi.

7. Pritrditi je dokazni presoji prvostopnega sodišča, da toženec pri poslovanju gospodarske družbe E. d.o.o. ni bil aktiven družbenik. Do takega pravilnega zaključka je prišlo prvostopno sodišče na podlagi izpovedb prič I.F. (direktorja družbe) ter tudi izpovedb prič E.Š., A.B., M.M., F.Š. in S.K.. Na podlagi navedenih dokazov izhaja, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, da je poslovanje navedene gospodarske družbe bilo v izključni pristojnosti direktorja I.F., ki je bil tudi eden izmed družbenikov gospodarske družbe. Enako kot ostali družbeniki je imel tudi toženec kljub statusu družbenika in dejstvu, da je bil tehnični direktor družbe, le položaj zaposlenega v gospodarski družbi brez odločilnega vpliva na gospodarjenje in poslovanje družbe E. d.o.o.. Takega zaključka prvostopnega sodišča tudi ne more spremeniti dejstvo, da so preostali družbeniki, ki so pravočasno izstopili iz družbe, prenesli svoj delež na preostale tri družbenike (I.F., J.M. in I.P. - v sodnem registru prenos ni bil izveden), ker tudi navedeno povečanje kapitalskega deleža v družbi za toženca ni predstavljalo dejanske možnosti vpliva na poslovanje in gospodarjenje družbe. Z danim hipotekarnim poroštvom pa tožencu tudi ni pripisati aktivne vloge družbenika, ker je toženec z navedenim poroštvom jamčil skupaj s svojo ženo le za eno kreditno obveznost gospodarske družbe E. d.o.o.. Pa še navedeno hipotekarno poroštvo, ki je bilo sicer četrto v vrsti zavarovanj kredita, je dal toženec izključno iz razloga, ker je edini od družbenikov imel možnost dati zavarovanje kredita z vknjižbo hipoteke na nepremičnino. Za navedeno hipotekarno poroštvo pa se je tudi odločil po prigovarjanju direktorja družbe, ki je navedeno poroštvo predstavljal zgolj kot formalnost za pridobitev kredita. Prvostopno sodišče ima tako prav, da povečanje toženčevega kapitalskega deleža v gospodarski družbi in hipotekarno poroštvo v obravnavanem primeru, ko je bilo poslovanje in gospodarjenje z družbo očitno povsem v domeni enega vodilnega družbenika in hkrati direktorja družbe, ne izkazuje toženčeve aktivne vloge družbenika pri poslovanju gospodarske družbe E. d.o.o..

8. Res je, da je toženec kot družbenik gospodarske družbe povsem pasivno spremljal njen propad in pri tem kot družbenik tudi ni uporabil po takratni zakonodaji možnih vzvodov, s katerimi bi lahko vplival na poslovanje družbe (436. člen ZGD, vpogled v poslovno dokumentacijo družbe, 439. člen ZGD, odločanje o postavitvi in zamenjavi direktorja družbe, 4. do 7. člen ZFPPod – sprejem ukrepov za zagotovitev likvidnosti družbe, 13. člen ZFPPod in 372. člen v zvezi s 435. členom ZGD, predlog stečaja in likvidacije), vendar tudi navedeno dejstvo v obravnavanem primeru ne privede do zaključka, da je toženec bil aktivni družbenik. Zaradi ravnanja direktorja in vodilnega družbenika gospodarske družbe je bil toženec v predmetni družbi dejansko le v položaju zaposlenega v gospodarski družbi, kjer je opravljal dela tehničnega direktorja – skrbel za izgradnjo objektov. Pri tem pa je potrebno upoštevati tudi časovno obdobje, v katerem je toženec bil družbenik gospodarske družbe. V navedenem časovnem obdobju 1993 – 1996, ko je gospodarska družba E. d.o.o. dejansko poslovala, je bil razvoj zasebnega podjetništva v začetni fazi, v kateri družbeniki gospodarskih družb, ki niso izhajali iz pravne sfere, praviloma niso bili seznanjeni z vsemi upravljalskimi upravičenji, ki ga daje kapitalski delež v gospodarski družbi.

9. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče pridružuje dejanski presoji prvostopnega sodišča, da toženec ni bil aktivni družbenik gospodarske družbe E. d.o.o. in zato ne odgovarja za dolgove izbrisane gospodarske družbe na podlagi določbe četrtega odstavka 27. člena ZFPPod v zvezi z določbo prvega odstavka 394. člena ZGD.

10. Pri tem velja še dodati, da prvostopno sodišče v ponovnem sojenju ni odločalo v nasprotju z odločbo višjega sodišča I Cp 1514/2010 z dne 10. 2. 2011, saj je v celoti sledilo navodilom pritožbenega sodišča o ponovnem sojenju v zvezi s plačilno zavezo toženca. Tako pa tudi ni podana po pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

11. V zvezi s pritožbenimi izvajanji glede odločitve prvega sodišča o že pravnomočno razsojeni stvari (sodna poravnava - res transacta) pa pritožbeno sodišče le dodaja, da so navedena pritožbena izvajanja utemeljena. Dejstvo je, da je bila v gospodarski pravdi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju med gospodarsko družbo P. d.o.o. - v stečaju kot tožnikom in I. F. kot izdajateljem bianco menice za zavarovanje sporne terjatve (tožencem) sklenjena sodna poravnava dne 10 .9 .2008, opr. št. Pg 34/2008, s katero se je I.F. kot menični zavezanec in družbenik izbrisane družbe zavezal plačati gospodarski družbi P. d.o.o. - v stečaju 22.000,00 EUR, kot je razvidno iz izdatka poravnave. V poravnavi sta se stranki tudi dogovorili, da so poravnane vse medsebojne obveznosti med pravdnima strankama, in da druga do druge nimata več nobenih zahtevkov. Res je, kot pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je do sklenitve navedene sodne poravnave prišlo v pravdi, v kateri je bila predmet poravnave ista terjatev, kot jo v tej pravdi tožeča stranka vtožuje zoper toženo stranko. Izhajajoč iz zapisa poravnave ter navedb I.F. (ta je izjavil „nikoli ni bilo govora o tem, da bi s sklenitvijo poravnave prenehala terjatev družbe P. d.o.o. do preostalih družbenikov“ - l. št. 250) je zmoten zaključek prvostopnega sodišča, da so z navedeno poravnavo poravnane tudi obveznosti toženca iz naslova sporne terjatve. Predmetna sodna poravnava ima namreč učinek samo med strankami sklenjene poravnave in se v obravnavanem primeru ne razteza na druge osebe. Z navedeno poravnavo se je po presoji pritožbenega sodišča za druge dolžnike zmanjšala le glavnica obveznosti za v poravnavi dogovorjeno plačilo. V tej pravdi se tako ni odločalo o zahtevku, o katerem je bila že sklenjena sodna poravnava in tako tudi ni podlage za postopanje po določbi drugega odstavka 319. člena ZPP.(1) Navedena zmotna presoja prvostopnega sodišča pa ni vplivala na odločitev v predmetni zadevi, ker je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo zahtevek iz razloga, ker toženec ni bil aktiven družbenik gospodarske družbe E. d.o.o..

12. V posledici zavrnitve zahtevka je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške, katere je prvostopno sodišče pravilno odmerilo v skladu s priglašenimi stroški in odvetniško tarifo ter dejanskimi stroški tožene stranke. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

13. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

14. Tožeča stranka ni priglasila pritožbenih stroškov. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni odločilno prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve in zato krije sama svoje pritožbene stroške.

Op. št. (1) : Drugi odstavek 319. člena ZPP določa: Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, zavrže tožbo.