Jedro

Predmet tožbenega zahtevka je denarna terjatev, ki se skladno z določbama prvega in tretjega odstavka 393. člena OZ deli med tožnike po enakih delih. Vrednost izpodbijanega dela za vsakega od revidentov po navedenem kriteriju znaša 3.347,69 EUR in ne dosega praga za dovoljenost direktne revizije.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožbo je vložila družba P., d. o. o., zoper družbo E., d. o. o., in I. F. zaradi vračila posojila. Postopek zoper I. F. je sodišče vodilo v ločenem postopku. Med pravdo je bila družba E., d. o. o., izbrisana iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod) brez likvidacije, zato se je postopek nadaljeval zoper družbenike izbrisane družbe kot tožence. Nad družbo P., d. o. o., se je med postopkom začel stečajni postopek. V postopku unovčenja stečajne mase, kamor spada tudi v tej pravdi sporna terjatev, je bila vtoževana terjatev na podlagi 2. točke prvega odstavka 374. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju St 1432/2008 z dne 28. 9. 2010 prenesena na stečajne upnike, ki so pristali na prevzem tega premoženja, in sicer v deležih, kot so razvidni iz sklepa. Navedeni upniki zdaj nastopajo kot tožniki.

2. Sodišče prve stopnje je po zaključku, da toženec nima statusa aktivnega družbenika, zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo enajstega, petnajstega, šestnajstega in sedemnajstega tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Enajsti tožnik, petnajsti tožnik, šestnajsti tožnik in sedemnajsti tožnik so zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencu, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Revizija ni dovoljena.

5. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (neposredna oziroma direktna revizija). Če se vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe giblje v razponu med 2.000,00 EUR in 40.000,00 EUR, je revizija dovoljena le, če jo dopusti sodišče (dopuščena revizija).(1)

6. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil glede na besedilo izreka zavrnjen denarni zahtevek osemnajstih tožnikov na plačilo zneska v višini 60.258,35 EUR, glede katerega tožniki nimajo položaja solidarnih upnikov. Predmet tožbenega zahtevka je torej denarna terjatev, ki se skladno z določbama prvega(2) in tretjega(3) odstavka 393. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) deli med tožnike po enakih delih. Vrednost izpodbijanega dela za vsakega od revidentov po navedenem kriteriju znaša 3.347,69 EUR in ne dosega praga za dovoljenost direktne revizije.

7. Tudi ob upoštevanju deleža na vtoževani terjatvi, ki gre posameznemu revidentu po sklepu Okrožnega sodišča na Ptuju St 1432/2008 z dne 28. 9. 2010, vrednost izpodbijanega dela za posameznega revidenta ne dosega praga dovoljenosti direktne revizije. Po navedenem sklepu gre najvišji delež terjatve petnajstemu, šestnajstemu in sedemnajstemu tožniku (glede tega deleža nastopajo kot solidarni upniki), in sicer v višini 53,416 %, kar glede na skupno višino vtoževane terjatve znaša 32.331,82 EUR. Ostalim revidentom pripada še nižji delež, kar pomeni, da je revizija za vse revidente nedovoljena tudi po tem kriteriju. Ker revizija ni bila dopuščena, jo je moralo Vrhovno sodišče kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).

8. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in določbami 155. člena ZPP. Ker revidenti z revizijo niso uspeli, sami nosijo svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor toženca pa za odločanje ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), saj je na revizijo vsebinsko odgovoril, na vprašanje dovoljenosti revizije pa ni opozoril.(4) .

Op. št. (1): Tretji in četrti odstavek 367. člena ZPP.

Op. št. (2): Obveznost je deljiva, če se lahko tisto, kar se dolguje, razdeli in izpolni v delih, ki imajo iste lastnosti kot celi predmet, in če s to delitvijo ne izgubi ničesar od svoje vrednosti; sicer je obveznost nedeljiva (prvi odstavek 393. člena OZ, ki je vsebinsko enak prej veljavnemu prvemu odstavku 412. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR).

Op. št. (3): Če je pri kakšni deljivi obveznosti več upnikov in ni določeno kaj drugega, se terjatev deli med njimi na enake dele in more vsak upnik zahtevati le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ, ki je vsebinsko enak prej veljavnemu tretjemu odstavku 412. člena ZOR).

Op. št. (4): Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 255/2012, II Ips 72/2011, III Ips 109/2014.