Jedro

Delavec, ki je v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti sprejel ponudbo nove ustrezne pogodbe pri drugem delodajalcu, uživa polno sodno varstvo iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, kar vključuje izpodbijanje pravočasnosti podane odpovedi.

Kot trenutek seznanitve z razlogom za odpoved in začetek teka 30-dnevnega roka za odpoved se šteje datum sklenitve sporazuma med trenutnim delodajalcem in drugim delodajalcem o ponudbi sklenitve ustrezne zaposlitve tožnici. Navedena okoliščina predstavlja tudi nastanek razloga za odpoved in s tem začetek teka 6-mesečnega objektivnega roka za odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo nove pogodbe z dne 17. 5. 2007 nezakonita. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožnico nazaj na delo in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto, ki ustreza omejitvam iz odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 19. 8. 2002, ter tožničinim znanjem, sposobnostim, zmožnostim in poklicni kvalifikaciji. Za čas od odpovedi do vrnitve nazaj na delo ji je dolžna vpisati delovno dobo in izplačati mesečna nadomestila plače s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da se je tožena stranka dne 11. 4. 2007 seznanila z dopolnilnim mnenjem zavoda o tem, da je delovno mesto skladiščnik-odpremnik za tožnico (invalidko III. kategorije) ustrezno. Kot seznanitev z razlogom za odpoved je treba upoštevati datum 11. 4. 2007, in ne 17. 4. 2007, ko je tožena stranka z U. d. o. o. sklenila sporazum o tem, da bo ta kot drugi delodajalec ponudil tožnici sklenitev ustrezne zaposlitve. Odpoved iz razloga invalidnosti z dne 17. 5. 2007 je zato podana po poteku 30-dnevnega roka iz petega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Sodišče je ocenilo, da je tožnica sprejela ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri U. d. o. o..

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (izhajalo je iz tega, da ima tožnica, ki je zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenila novo pogodbo za ustrezno delo pri drugem delodajalcu, pravico do polnega sodnega varstva po tretjem odstavku 204. člena ZDR). Obrazložilo je, da v nobenem predpisu ni določen rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Ker tožena stranka ni bila vezana na rok, odpoved tožničine pogodbe ni mogla biti prepozna. Odpoved ni nezakonita, saj je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev pri drugem delodajalcu, le-to pa je tudi sprejela.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz dosedanje prakse pritožbenega sodišča izhaja, da rok za podajo odpovedi delovnemu invalidu teče od dneva, ko je delodajalec prejel pozitivno mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu. Na uporabo 30-dnevnega subjektivnega roka za odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR napotuje 101. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji), smiselno pa tudi 102. člen ZPIZ-1. Kasneje je novela ZDR-A (Ur. l. RS, št. 103/2007) v določilo 88. člena ZDR umestila odpovedni razlog invalidnosti in izrecno določila, da se upoštevajo prekluzivni roki za odpoved. Tožena stranka je prekoračila tako objektivni rok za odpoved (odpovedni razlog je nastopil dne 16. 9. 2002, ko je bila tožnica napotena na čakanje na delo) kot tudi subjektivni rok (ta je pričel teči v letu 2002, ko je tožena stranka izvedela za tožničino invalidnost in pravico do premestitve). Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6. Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizija ne uveljavlja, zato v tem obsegu Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe ni moglo in ni smelo preizkusiti.

7. Čeprav je sodišče druge stopnje v delu odločitve, ki ga revizija izpodbija, napačno uporabilo materialno pravo, je sprejem zavrnilne sodbe kljub temu pravilen.

8. Revizijski razlogi se nanašajo izključno na vprašanje roka v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ki je bila podana še v času veljavnosti ZDR (Ur. l. RS, št. 42/2002), torej pred novelo ZDR-A (1). Revizija utemeljeno izpodbija drugostopenjsko ugotovitev o tem, da delodajalec pri podaji takšne odpovedi ni bil vezan na rok. Vrhovno sodišče je glede roka za odpoved v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi že izoblikovalo sodno prakso. Zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije, in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom (prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1). Pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, ugotovi razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 Komisija za ugotovitev podlage za odpoved (prvi odstavek 103. člena ZPIZ-1). Podobno določilo vsebuje tudi četrti odstavek 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in nadaljnji): če delodajalec utemeljeno ne more ponuditi delavcu nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delo za nedoločen čas pri sebi ali drugem delodajalcu, o čemer odloči Komisija za ugotovitev podlage za odpoved, mu lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi. Varstvo invalidov zagotavlja tudi določilo prvega odstavka 116. člena ZDR, po katerem delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu II. ali III. kategorije, razen če mu ni možno zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz citiranih določil izhaja, da je bila zaradi invalidnosti ob izpolnjevanju predpisanih pogojev v zakonodaji predvidena redna (četrti odstavek 40. člena ZZRZI) odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma odpoved v skladu s predpisi o delovnih razmerjih (prvi odstavek 102. člena ZPIZ-1). Razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je urejal ZDR v 88. členu, v katerem pa ni izrecno določil tudi odpovednega razloga invalidnosti in v zvezi s tem roka za odpoved. Vrhovno sodišče je zato v zvezi z odpovedjo invalidu z ustrezno razlago navedenih določb pojasnilo, da za presojo zakonitosti ravnanja delodajalca ni odločilna formalna opredelitev razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu, temveč dejanski razlogi, na katere se odpoved opira (invalidnost) (2). Glede roka za odpoved je določilo petega odstavka 88. člena ZDR razlagalo tako (3), da je za začetek tako subjektivnega kot tudi objektivnega roka štelo kot odločilen datum, ko je delodajalec od pristojne komisije prejel mnenje, v katerem je ta skladno z 103. členom ZPIZ-1 ugotovila obstoj odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na določbe ZDR, ZZRZI in ZPIZ-1 razlog za odpoved zaradi invalidnosti namreč ni obstajal. 9. V primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga (delavcu, ki ni bil invalid) s ponudbo nove pogodbe pri istem delodajalcu je Vrhovno sodišče glede na določilo tretjega odstavka 90. člena ZDR (4) sprejelo stališče, da je sodno varstvo delavca omejeno le na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga, medtem ko drugih razlogov, zaradi katerih bi bila odpoved nezakonita, vključno z roki za odpoved, ni mogoče uveljavljati (5). Takšno stališče pa ne velja v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in sprejema ponujene nove ustrezne pogodbe pri drugem delodajalcu. Določila ZDR o obsegu sodnega varstva je zaradi varovanja koristi delavca namreč treba razlagati restriktivno. Iz besedila tretjega odstavka 90. člena v povezavi s tretjim odstavkom 88. člena in 48. členom ZDR (pa tudi iz ZZRZI in ZPIZ-1) ne izhaja, da bi omejeno sodno varstvo veljalo tudi v primeru sprejema ponudbe ustrezne zaposlitve pri drugem delodajalcu. Poleg tega drugostopenjska sodba pravilno ugotavlja, da v primeru razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v posledici katere je delavec sprejel ponudbo za sklenitev nove pogodbe z drugim delodajalcem, ne pride do problema dveh obstoječih pogodb o zaposlitvi pri istem delodajalcu, kar je eden od argumentov za zoženo sodno varstvo po tretjem odstavku 90. člena ZDR. Iz obrazloženega tako izhaja, da v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti delavec, ki je sprejel ponudbo nove ustrezne pogodbe pri drugem delodajalcu, uživa polno sodno varstvo iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, kar vključuje izpodbijanje pravočasnosti podane odpovedi.

10. Smiselno podobna stališča, kot so obrazložena v 8. točki te sodbe (glede vsebine odpovednega razloga in roka za odpoved), veljajo tudi za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tudi v tem primeru namreč zakonodaja govori o (redni) odpovedi pogodbe o zaposlitvi (npr. drugi in tretji odstavek 101. člena ZPIZ-1, prvi odstavek 40. člena ZZRZI) s ponudbo nove pogodbe. To pomeni, da delodajalca zavezuje rok za odpoved tudi pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, seveda pa je tudi v tem primeru treba določilo petega odstavka 88. člena ZDR ustrezno razlagati.

11. V sodbah sodišč druge in prve stopnje je bilo materialno pravo glede roka za odpoved napačno uporabljeno. Medtem ko je pritožbeno sodišče nepravilno ugotovilo, da tožene stranke ni vezal noben rok za podajo odpovedi, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, katera izmed ugotovljenih dejanskih okoliščin predstavlja ob upoštevanju relevantne zakonodaje tisto okoliščino, ki se po petem odstavku 88. člena ZDR šteje za seznanitev z razlogom za odpoved. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je U. d. o. o. dne 11. 4. 2007 pridobil dopolnilno mnenje invalidske komisije, da je tožnica zmožna v polnem delovnem času opravljati delo na delovnem mestu skladiščnik odpremnik (tožena stranka se je seznanila s tem mnenjem dne 11. 4. 2007). Tožena stranka je dne 17. 4. 2007 z U. d. o. o. sklenila Sporazum o ponudbi sklenitve ustrezne zaposlitve tožnici. Dne 17. 5. 2007 je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji ponudila ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu. V prvem odstavku 40. člena ZZRZI je med drugim določeno, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije, če invalidu na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi je treba ponuditi sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (prim. prvi odstavek 40. člena ZZRZI, drugi in tretji odstavek 101. člena ZPIZ-1). Iz teh določil izhaja, da je sklenjeni sporazum bistvenega pomena za presojo pravočasnosti odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Pred dejansko sklenitvijo tega sporazuma trenutni delodajalec namreč nima ustreznega zagotovila za to, da bo drugi delodajalec delavcu res ponudil sklenitev pogodbe o zaposlitvi (zgolj dopolnilno mnenje zavoda ob upoštevanju načela pogodbene svobode iz 22. člena ZDR za drugega delodajalca ni zavezujoče v smislu obveznosti ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi) - torej nima ustreznega zagotovila za to, ali bo lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, oziroma ali bo takšna odpoved sploh zakonita. Glede na obrazloženo je v obravnavani zadevi kot trenutek seznanitve z razlogom za odpoved in začetek teka 30-dnevnega roka za odpoved treba šteti datum sklenitve Sporazuma o ponudbi sklenitve ustrezne zaposlitve tožnici (17. 4. 2007). Navedena okoliščina pa predstavlja tudi nastanek razloga za odpoved in s tem začetek teka 6-mesečnega objektivnega roka za odpoved. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, v primeru odpovedi zaradi invalidnosti odpovedni razlog ne more nastati pred pridobitvijo mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved (datum nastanka invalidnosti torej ni odločilen za nastanek utemeljenega odpovednega razloga). Če sklepamo podobno tudi za primer odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, odpovedni razlog pri trenutnem delodajalcu lahko nastane šele v trenutku, ko ima ta ustrezno zagotovilo drugega delodajalca, da bo delavcu ponudil sklenitev ustrezne zaposlitve.

12. Ob upoštevanju navedenega je tako subjektivni kot tudi objektivni rok za podajo odpovedi tožničine pogodbe o zaposlitvi pričel teči dne 17. 4. 2007, zato je dne 17. 5. 2007 podana odpoved pravočasna. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila tožnici ponujena ustrezna zaposlitev pri drugem delodajalcu in da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila odpoved nezakonita, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi, ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

13. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Z novelo ZDR-A je bilo določilo 88. člena ZDR, ki našteva razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, dopolnjeno z razlogom invalidnosti.

Op. št. (2): Prim. sklep VIII Ips 418/2006 z dne 13. 3. 2007. Op. št. (3): Prim. odločbe VIII Ips 143/2008 z dne 21. 9. 2009, VIII Ips 259/2009 z dne 8. 11. 2010, VIII Ips 241/2009 z dne 23. 11. 2010. Op. št. (4): Citirani člen med drugim določa, da delavec, ki sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, nima pravice do odpravnine, obdrži pa pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga.

Op. št. (5): Prim. sodbi VIII Ips 232/2006 z dne 21. 11. 2006, VIII Ips 422/2006 z dne 13. 3. 2007, idr. Glede na zakonsko dolžnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove ustrezne zaposlitve bi bilo pri delavcu invalidu treba presojati tudi ustreznost nove zaposlitve po delovni in pokojninsko-invalidski zakonodaji.