Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti je poseben institut, pri čemer v določbah, ki urejajo postopek in pogoje za odpoved, rok za podajo takšne odpovedi ni določen. Iz tega razloga ni pravilno stališče, da je tožena stranka zamudila rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti s hkratno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu za delo, ki je bilo za tožnico ustrezno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: Zavrne se tožbeni zahtevek tožnice, ki se glasi : „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2007, ki jo je tožena stranka vročila 25. 5. 2007 tožnici, nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in z njo skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto, ki ustreza omejitvam iz odločbe ZPIZ št. ... z dne 19. 8. 2002, tožničinim znanjem, sposobnostim, zmožnostim ter poklicni kvalifikaciji, v roku 8 dni pod izvršbo.

3. Tožena stranka je dolžna tožnici v delovno knjižico vpisati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi od poteka odpovednega roka po odpovedi z dne 17. 5. 2007 dalje do vrnitve nazaj na delo, ji za isto obdobje obračunati mesečna bruto nadomestila plače, plačati davke in prispevke ter nato izplačati mesečna neto nadomestila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.“ Tožnica sama krije svoje pravdne stroške, nastale v postopku pred prvostopenjskim sodiščem.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, za poziv nazaj na delo in z njo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas skladno z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 19. 8. 2002, za vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico in za obračun ter izplačilo pripadajočih nadomestil plače po predhodnem odvodu davkov in prispevkov od bruto nadomestil plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Poleg tega je odločilo tudi o pravdnih stroških tožnice in jih naložilo v plačilo toženi stranki.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne. V pritožbi navaja, da se tožena stranka ni seznanila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi že 11. 4. 2007, ko je bilo dopolnilno mnenje ZPIZ vročeno družbi U. d.o.o.. To dopolnilno mnenje invalidske komisije z dne 11. 4. 2007 je namreč prejel drugi delodajalec in ne tožena stranka. Tožena stranka ni mogla odpovedati pogodbe o zaposlitvi tožnici, dokler ni imela sklenjenega sporazuma z drugim delodajalcem, družbo U. d.o.o. (kar izrecno zahteva 40. člen ZZRZI), zato je bila glede na dejstvo, da je bil ta sporazum sklenjen 17. 4. 2007, izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v 30 dneh po seznanitvi z razlogi za odpoved. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v njej sodišče ugotavlja nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi tožnici, iz obrazložitve pa izhaja, da ni mogoče šteti, da tožnica ni sprejela ponudbe nove pogodbe. Če je sodišče štelo, da je tožnica sprejela ponudbo nove pogodbe, bi lahko bil predlog sodne presoje le vprašanje utemeljenosti odpovednega razloga, ne pa odpoved pogodbe o zaposlitvi, vključno z zakonitim rokom za podajo odpovedi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V dokaznem postopku, izvedenem pred sodiščem prve stopnje, je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas. Od leta 2002 dalje ji je bila priznana invalidnost III. kategorije s pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. Ker ji tožena stranka ni mogla zagotoviti drugega ustreznega dela, je bila tožnica od 16. 9. 2002 dalje na čakanju. Dne 11. 4. 2007 je družba U. d.o.o. pridobila dopolnilno mnenje invalidske komisije ZPIZ, da je tožnica zmožna v polnem delovnem času opravljati delo na delovnem mestu „skladiščnik-odpremnik“, 17. 4. 2007 pa je tožena stranka s podjetjem U. d.o.o. sklenila Sporazum o ponudbi sklenitvi ustrezne zaposlitve tožnici. Tožena stranka je tožnico z dopisom z dne 18. 4. 2008 pisno obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti in da ji bo ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „skladiščnik-odpremnik“ pri drugem delodajalcu (B4). O tej nameravani odpovedi je bil obveščen tudi Sindikat. Dne 17. 5. 2007 je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (pri drugem delodajalcu).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je delodajalec glede na 116. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), v zvezi s 101. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nadalj.) ter 40. členom Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI; Ur. l. RS, št. 63/04 in nadalj.) delavcu lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Glede na to ni sledilo trditvam tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 17. 5. 2007, nezakonita zato, ker invalidnost ni zakoniti odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub temu pa je tožbenemu zahtevku tožnice ugodilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka izpodbijano redno odpoved izdala po izteku 30-dnevnega roka od seznanitve z razlogi, pri čemer je zaključilo, da je ta rok pričel teči 11. 4. 2007, ko je tožena stranka prejela mnenje invalidske komisije ZPIZ o ustreznosti delovnega mesta za tožnico pri delodajalcu U. d.o.o.. Ker je bila na podlagi navedenega zaključka izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR, je ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku nadalje ugotavljalo, če je tožnica ponujeno pogodbo pri drugem delodajalcu podpisala. Na podlagi izpovedi priče Ž.F., direktorja podjetja U. d.o.o. in tožnice ter na podlagi listinske dokumentacije je zaključilo, da je tožnica ponujeno pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu (podjetje U. d.o.o.) sprejela.

Kot je bilo že ugotovljeno, je tožena stranka tožnici dne 17. 5. 2007 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (A2). Ta redna odpoved je bila tožnici podana upoštevaje prvi odstavek 40. člena ZZRZI, ki določa med drugim, da lahko delodajalec delovnemu invalidu odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga, če mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na drugem ustreznem delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu s tem zakonom oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ali na podlagi sporazuma z drugim delodajalcem zagotovi, da mu drugi delodajalec ponudi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri njem. Pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu je družba U. d.o.o., kjer naj bi tožnica sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, pridobila dopolnilno mnenje invalidske komisije ZPIZ (101. člen ZPIZ-1) z dne 10. 4. 2007 (B3) o tem, da je tožnica zmožna v polnem delovnem času opravljati predlagano drugo delo: „skladiščnik-odpravnik“ glede na DD-1 z dne 13. 3. 2007. To mnenje je bilo poleg družbi U. d.o.o. in tožnici vročeno tudi toženi stranki dne 11. 4. 2007, kar izhaja iz obvestila, ki ga je tožena stranka dne 9. 5. 2007 poslala sindikatu K. pri toženi stranki (A2, B5, tudi B4). Nadalje je iz spisovne dokumentacije razvidno, da je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je delo, ki je bilo tožnici ponujeno v pogodbi o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, ustrezno delo njeni preostali delovni zmožnosti (zapisnik prvega naroka za glavno obravnavo z dne 14. 3. 2008).

V času podaje izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti je ZDR med razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi določal poslovni razlog, razlog nesposobnosti in krivdni razlog (člen 88/1 ZDR). Peti odstavek 88. člena ZDR je opredeljeval roke, v katerih je moral delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po izteku teh rokov, je bila odpoved že iz tega razloga nezakonita. Roki iz petega odstavka 88. člena ZDR so namreč prekluzivni roki, z njihovim potekom pa je ugasnila pravica delodajalca, da delavcu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi invalidnosti ni mogoče enačiti z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu zaradi nesposobnosti, saj invalidnost ni razlog nesposobnosti po 88. členu ZDR (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 23/2004 z dne 16. 3. 2004). Odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu iz razloga invalidnosti je poseben institut, saj je delodajalec lahko delovnemu invalidu odpovedal pogodbo o zaposlitvi le pod točno določenimi pogoji in po predpisanem postopku (116. člen ZDR, 102-106 člen ZPIZ-1, 40. člen ZZRZI). Ker v določbah navedenih predpisov, ki urejajo pogoje in postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti, ni določenih rokov za podajo takšne odpovedi, roki iz člena 88/5 ZDR pa tudi ne pridejo v poštev (odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ni mogoče uvrstiti med redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, ki jih opredeljuje člen 88/1 ZDR, člen 88/5 ZDR pa se nanaša le na odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov, navedenih v členu 88/1 ZDR) pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka pri podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ni bila vezana na rok. Ker torej ob upoštevanju navedenega izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi tožničine invalidnosti ni bila prepozna, kot je to na podlagi zmotne uporabe materialnega prava ugotovilo sodišče prve stopnje, izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni bila nezakonita.

Iz podatkov spisa je nadalje razvidno, da je tožnica zatrjevala, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita tudi zato, ker invalidnost ne more biti zakoniti razlog za prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče pridružuje pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo z ozirom na 40. člen ZZRZI v zvezi s 101. členom ZPIZ-1 oziroma 116. členom ZDR v spornem obdobju možno podati odpoved pogodbe o zaposlitvi delovnemu invalidu tudi zaradi invalidnosti. Tožnica je pridobila status delovnega invalida (8. člen ZPIZ-1), saj je pridobila pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugem ustreznem delu (kar izhaja iz odločbe ZPIZ z dne 19. 8. 2002 – A3). Ker je bilo med strankama nesporno ugotovljeno, da je bilo delo, ki je bilo tožnici ponujeno v pogodbi o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, delo, ki je ustrezalo njeni preostali delovni zmožnosti (nespornih dejstev pa z ozirom na člen 214/1 ZPP ni treba dokazovati), ker je iz Sporazuma o ponudbi ustrezne zaposlitve delavcu invalidu (B7) oziroma predloga pogodbe o zaposlitvi med tožnico in družbo U. d.o.o. (B6) razvidno, da je bilo tožnici ponujeno delovno razmerje za nedoločen čas in ker niti iz ostalih izvedenih dokazov (sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki sta jih tekom postopka pred prvostopenjskim sodiščem predlagali stranki tega individualnega delovnega spora) ne izhaja, da bi bila izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožbeni zahtevek tožnice, ki se nanaša na razveljavitev izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neutemeljen. Posledično je neutemeljen tudi njen reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. (4. točka 358. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naj bi odločalo o celotnem zahtevku tožnice kljub temu, da je ugotovilo, da je tožnica pogodbo o zaposlitvi pri novem delodajalcu sklenila. 90. člen ZDR, ki je veljal v času podajanja izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je opredeljeval odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri istem delodajalcu. V primeru, če je delavec sprejel ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, ni imel pravice do odpravnine, obdržal pa je pravico izpodbijati pred pristojnim sodiščem utemeljenost odpovednega razloga (člen 90/3 ZDR). 90 člen ZDR je torej zožil varstvo pravic delavca glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (v primeru, da je delavec ponujeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in za ustrezno zaposlitev pri istem delodajalcu podpisal) le na utemeljenost odpovednega razloga. Tega člena pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo mogoče uporabiti v primeru, ko je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi invalidnosti v primeru, ko je invalid sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu pri drugem delodajalcu. Zakonske določbe o omejevanju sodnega varstva pravic delavcev (o ožjem sodnem varstvu pravic delavcev v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi napram sodnemu varstvu pravic, kot ga predvideva tretji odstavek 204. člena ZDR), je potrebno po mnenju pritožbenega sodišča razlagati restriktivno. Ker niti 90. člen ZDR niti 40. člen ZZRZI niti drug predpis ni določal, da je sodno varstvo v zvezi s podano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi invalidu zaradi invalidnosti v primeru podpisa nove pogodbe za ustrezno delo pri drugem delodajalcu za nedoločen čas zoženo, je potrebno zaključiti, da ima takšen delavec pravico do polnega sodnega varstva svojih pravic (torej do sodnega varstva, kot ga omogoča 204/3 člen ZDR). V zgoraj opisanem primeru nastopi podobna situacija, kot če bi bila invalidu oziroma delovnemu invalidu podana le odpoved pogodbe o zaposlitvi, pa bi si sam poiskal zaposlitev pri drugem delodajalcu. V tem primeru bi imel takšen delavec pravico do sodnega varstva glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi po tretjem odstavku 204. člena ZDR, zato ni razloga, da ne bi imel enakega sodnega varstva invalid oziroma delovni invalid tudi v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pri drugem delodajalcu po 40. členu ZZRZI. Ob tem ne gre prezreti tega, da se v primeru podpisa ponujene pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu v posledici odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti spremeni delavčev delodajalec in da mu je ta dolžan kot ustrezno ponudbo pogodbe o zaposlitvi ponuditi pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delu (torej na delu, ki ustreza invalidovi strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti v skladu z ZZRZI oziroma predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju). Takšno ponudbo je delavec dolžan sprejeti, ker v nasprotnem primeru izgubi tako pravico do odpravnine kot tudi pravico do nadomestila za čas brezposelnosti po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (člen 40/2 ZZRZI). To pa pomeni, da lahko delavčev novi delodajalec v ponujeni pogodbi o zaposlitvi (delovnemu) invalidu ponudi delo, ki bi ga moral opravljati v drugačnem oziroma manj ugodnem delovnem času, lahko se spremeni kraj opravljanja dela, lahko se mu zmanjša plača,..., pri čemer bi se takšna ponudba pogodbe o zaposlitvi še vedno štela kot ustrezna (glede na prvi odstavek 40. člena ZZRZI). Glede na to bi bil invalid pod grožnjo brezposelnosti in brez možnosti pridobitve pravice do odpravnine oziroma pravice do nadomestila za čas brezposelnosti po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti dejansko prisiljen podpisati ponujeno pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. V primeru razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (delovnemu) invalidu bi sicer prišlo (ob predpostavki, da invalid podpiše ponujeno pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu) sočasno do obstoja dveh pogodb o zaposlitvi za istega delavca, vendar to ni razlog, da takšnemu delavcu ne bi bilo omogočeno sodno varstvo po tretjem odstavku 204. člena ZDR. V takšnem primeru bo delavec imel možnost, da se vrne k prejšnjemu delodajalcu (če bo za to zainteresiran, pridobil bo pravico do izplačila morebitne razlike v plači in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, ki bi bili pri prejšnjem delodajalcu za njega ugodnejši od prejemkov, ki jih dobiva pri novem delodajalcu), tako da bi nastala podobna situacija kot v primeru, ko se delavec po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (za katero se kasneje v sodnem postopku ugotovi, da je nezakonita) zaposli pri drugem delodajalcu. V primeru razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v posledici katere je (delovni) invalid sklenil novo pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu (člen 40/1 ZZRZI) namreč ne bi prišlo do problema dveh obstoječih pogodb pri istem delodajalcu, kar bi bil lahko argument za zoženo pravno varstvo po tretjem odstavku 90. člena ZDR. Glede na navedeno in še posebej ob ugotovljenem dejstvu, da noben predpis ni določal ožjega pravnega varstva pravic (delovnega) invalida, ki podpiše pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, pritožbeno sodišče zaključuje, da je imel takšen delavec tudi v primeru podpisa ponujene pogodbe pri drugem delodajalcu (40. člen ZZRZI) pravico do ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri prejšnjem delodajalcu po členu 204/3 ZDR z vsemi nadaljnjimi pravicami, ki temeljijo na ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (reintegracija, reparacija) in ne le do zoženega pravnega varstva, kot ga opredeljuje člen 90/3 ZDR.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka.

Ker se je zaradi odločitve pritožbenega sodišča spremenil tudi uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti o pravdnih stroških tega postopka. Ker tožnica v tem individualnem delovnem sporu ni uspela, sama krije svoje pravdne stroške. Ker tožena stranka ni priglasila niti pravdnih stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje niti pritožbenih stroškov, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.