Jedro

V obravnavani zadevi ob vložitvi tožbe še ni bilo odločeno o pritožničini pritožbi zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, kar pomeni, da upravni akt takrat ni bil dokončen. Posledično tudi ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe v upravnem sporu, saj dokončni akt, ki bi ga bilo glede na prvi in tretji odstavek 2. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, v času vložitve te tožbe še ni bil izdan.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v II. točki izreka sodbe in sklepa II U 346/2019-23 z dne 31. 8. 2022 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na odločbo št. DT 4934-20224/2018-27 z dne 21. 3. 2019. Z navedeno odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije odločila, da ne ugodi tožničini vlogi za ustavitev izvršbe po sklepu št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018, kot tudi ne njenemu predlogu za določitev ničnosti sklepa št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018 (v nadaljevanju prvostopenjska odločba).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo v času vložitve tožbe še ni bilo odločeno in da tudi niso podani zakonski pogoji, zaradi katerih bi bila dopustna tožba zaradi molka organa. Po prepričanju sodišča prve stopnje je bila zato tožba v delu, ki se nanaša na izpodbijano prvostopenjsko odločbo, preuranjena in kot taka nedovoljena.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju pritožnica) zoper izpodbijani sklep vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pritožbe v bistvenem navaja, da je drugostopenjski organ z odločbo z dne 23. 10. 2019 zavrnil njeno pritožbo zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo, kar pomeni, da je obstajala podlaga za vodenje tega postopka in odločanje. Priznava sicer, da odločbe o pritožbi z dne 23. 10. 2019 v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila in kot razlog navaja, da je bil postopek od 4. 12. 2019 prekinjen. Ko je sodišče prve stopnje sklenilo nadaljevati postopek, pa je hkrati že odločilo o tožbi. Uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave, saj ji sodišče prve stopnje po izdaji sklepa o nadaljevanju postopka in pred izdajo odločbe ni dalo možnosti, da bi se izjavila o odločbi Ustavnega sodišča (na sprejem katere je sodišče prve stopnje čakalo) in o morebitnih ostalih novih dejstvih. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer naj se ji v nadaljevanju postopka zagotovi pravica do izjave. Priglaša tudi pritožbene stroške.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje, da je bilo z odločbo z dne 23. 10. 2019 odločeno o pritožničini pritožbi zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo. Ker je bila ta izdana po vložitvi tožbe, hkrati pa tudi niso bili izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka organa, tožena stranka pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila tožba zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo preuranjena. Dodaja še, da je bila pritožnica v pravnem pouku odločbe z dne 23. 10. 2019 poučena glede možnosti vložitve tožbe (pa te možnosti po njenih podatkih ni izkoristila) in da odločba Ustavnega sodišča za odločitev v tej zadevi ni relevantna. Opozarja tudi, da je bil nad pritožnico dne 10. 10. 2022 začet stečajni postopek, iz dokumentacije, s katero razpolaga, pa ne izhaja, da bi stečajni upravitelj pritožnice Odvetniško družbo A., o. p., d. o. o., pooblastil za vložitev zadevne pritožbe.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v okviru prehodnega preizkusa tožbe v prvem odstavku 36. člena določa razloge, zaradi katerih sodišče zavrže tožbo. Na podlagi 2. točke prvega odstavka tega člena to stori, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj.

7. V obravnavani zadevi ob vložitvi tožbe dne 17. 6. 2019 nesporno še ni bilo odločeno o pritožničini pritožbi zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, kar pomeni, da upravni akt takrat ni bil dokončen. Posledično tudi ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe v upravnem sporu,1 saj dokončni akt,2 ki bi ga bilo glede na prvi in tretji odstavek 2. člena ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu, v času vložitve te tožbe še ni bil izdan. Hkrati Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za tožbo zaradi molka organa, saj ni sporno, da pritožnica pred vložitvijo tožbe toženi stranki ni poslala zahteve za izdajo odločbe o njeni pritožbi v dodatnem sedemdnevnem roku po drugem odstavku 28. člena ZUS-1. Tožba je zato v delu, v katerem se nanaša na izpodbijano prvostopenjsko odločbo, preuranjena in jo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilno zavrglo.

8. Na drugačno odločitev ne more vplivati sicer dovoljena pritožničina novota,3 da je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 23. 10. 2019 zavrnjena omenjena pritožničina pritožba, saj bi morale biti vse procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči, podane že ob vložitvi tožbe dne 17. 6. 2019. 9. Pritožnica nadalje navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave, ker se po izdaji sklepa o nadaljevanju postopka ni mogla opredeliti do odločbe Ustavnega sodišča in navajati morebitnih ostalih novih dejstev. V tej smeri zatrjevana kršitev pravice do izjave pa se očitno ne nanaša na razloge sodišča prve stopnje za zavrženje tožbe, zato pritožnica z njenim (tudi sicer pavšalnim) uveljavljanjem v tem pritožbenem postopku ne more uspeti.

10. Glede pomisleka tožene stranke o pravilnosti zastopanja pritožnice, Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je stečajni upravitelj pritožnice njeni pooblaščenki dne 10. 10. 2022 podelil pooblastilo za zastopanje v zadevnem pritožbenem postopku (pooblastilo se nahaja v prilogi A18 sodnega spisa).

11. Po pojasnjenem in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka**

12. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Pritožnica je v tožbi izrecno navedla, da predlaga odpravo izpodbijanega akta. 2 Prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice ali tožnika. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZUS-1 je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja, gl. tudi VSRS Sklep I Up 19/2023 z dne 10. 5. 2023, 12. tč. obrazložitve. 3 Pritožnici je bila odločba drugostopenjskega organa o njeni pritožbi z dne 23. 10. 2019 vročena 28. 10. 2019, 4. 12. 2019 pa je sodišče prve stopnje prekinilo postopek in po koncu prekinitve še isti dan odločilo o zadevi, zato gre po presoji Vrhovnega sodišča za dejstvo, ki ga pritožnica brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka na prvi stopnji. Da je drugostopenjski organ 23. 10. 2019 izdal odločbo o pritožničini pritožbi, tudi sicer v pritožbenem postopku ni sporno (tožena stranka to dejstvo izrecno priznava).