Jedro

Odločbe drugostopenjskega organa že po naravi stvari ni mogoče izvršiti, saj ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje upravnega akta, temveč gre za odločitev o utemeljenosti pravnega sredstva. Že iz tega razloga drugostopenjske odločbe ni mogoče izreči za nično.

Izrek

I. Postopek, prekinjen s sklepom II U 346/2019-14 z dne 4. 12. 2019, se nadaljuje.

II. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4934-20224/2018-27 z dne 21. 3. 2019, zavrže. III. Tožba se v delu, ki se nanaša na odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-29-153/2018-20 z dne 16. 5. 2019, zavrne.

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) je izdala sklep o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018, s katerim je odločila, da se pri tožeči stranki kot poroku opravi davčna izvršba za obveznosti dolžnika A., d.o.o., v skupni višini 260.549,21 EUR, z rubežem denarnih sredstev na transakcijskem računu. Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance, z odločbo št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018, zavrnilo. Ker tožeča stranka v danem zakonskem roku ni vložila tožbe v upravnem sporu, je navedena odločba postala pravnomočna.

2. Tožeča stranka je dne 26. 2. 2019 oziroma 18. 3. 2019 (dopolnitev po pozivu) vložila zahtevo za ustavitev izvršbe in predlog za izrek ničnosti sklepa FURS o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018 ter odločbe Ministrstva za finance št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018. 3. FURS je z odločbo št. DT 4934-20224/2018-27 z dne 21. 3. 2019 (v nadaljevanju: **izpodbijana odločba št. 1**) odločil, da se vlogi tožeče stranke za ustavitev izvršbe po sklepu št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018, ne ugodi (1. točka izreka), in da se predlogu tožeče stranke za določitev ničnosti sklepa št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018, ne ugodi (2. točka izreka). Pod 3. točko izreka izpodbijane odločbe je še odločil, da se ne ugodi zahtevku zavezanca za povrnitev stroškov, in da posebni stroški postopka niso nastali.

4. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-153/2018-20 z dne 16. 5. 2019 (v nadaljevanju: **izpodbijana odločba št. 2**) odločilo, da se zavrne zahteva tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018 (1. točka izreka), in da se zavrne zahteva za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka ).

_Tožbene navedbe_

5. Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi nepravilnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je po izdaji oziroma pravnomočnosti sklepa o davčni izvršbi na porokova sredstva št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018 naslovno sodišče v (vsebinsko) identični zadevi II U 219/2017 dne 13. 11. 2018 izdalo sodbo, s katero je odločilo, da bi moral davčni organ o tem, ali je stranka porok v smislu drugega stavka prvega odstavka 148. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), voditi poseben ugotovitveni postopek, v katerem bi bila stranki dana pravica do izjave na podlagi 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Šele na osnovi takšnega izvršilnega naslova bi nato lahko davčni organ izterjal davek od stranke kot druge osebe.

6. Tožeča stranka pojasnjuje, da ima pravni interes za odpravo izvršilnega naslova, saj je v posledici nezakonite izvršbe finančna uprava vložila predlog za začetek stečajnega postopka, zanjo pa je to poleg blokade pomenilo tudi onemogočanje izvajanja poslov, izpolnjevanja obveznosti do delavcev in pridobivanje dohodka. S prisilno izvršbo je plačala že 32.788,14 EUR, zaradi česar uveljavlja vrnitev navedenega zneska.

7. Tožeča stranka navaja, da teče zoper njo kot poroka postopek na podlagi sklepa, ki vsebuje materialne in procesne pomanjkljivosti, saj je izdan v nasprotju s 148. členom ZDavP-2 in 145. členom ZUP, zaradi česar je nezakonit. Dejstvo, da je odločba dokončna in pravnomočna (v teku je sicer postopek po zahtevi za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti), ne odvezuje upravnega organa, da odpravi nezakonito stanje, ki ga je sam povzročil z nezakonitim postopanjem, pri čemer se sklicuje na načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (RS). Tožeča stranka je zato primarno podala zahtevo za ustavitev izvršbe v skladu z 2. in 3. točko prvega odstavka 155. člena ZDavP-2, podrejeno pa predlog, da se odločbi prve in druge stopnje izrečeta za nični, skladno s 3. točko prvega odstavka 279. člena ZUP, saj obstaja t. i. objektivna neizvršljivosti. Po mnenju tožeče stranke odločbe ni mogoče izvršiti iz razloga, ker ni bila izdana na zakonit način, torej odločba nima ne podlage ne dolžnika. Upravnemu organu je prav tako podala tudi predlog za ukrepanje po tretjem odstavku 281. člena ZUP, saj je organ izvedel za odločbo, s katero je bil kršen zakon. Po prepričanju tožeče stranke obstaja podlaga za vložitev izrednih pravnih sredstev, ker gre za hude kršitve človekovih pravic na sistemski ravni, v zvezi s čimer se sklicuje na 13. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP).

8. Tožeča stranka nadalje navaja, da je organ druge stopnje pri odločanju očitno spregledal odločitev organa prve stopnje, v posledici pa odločba druge stopnje ni odgovorila na pritožbene razloge. Kolikor bi se sodišče postavilo na stališče, da gre za situacijo molka organa in bi štelo, da je pritožba tudi v tem delu zavrnjena, pa uveljavlja vse pritožbene razloge, opisane v pritožbi in povzete v tožbi.

9. V zvezi s predlogom za izrek ničnosti tožeča stranka poudarja, da sklicevanje organa na situacijo iz tretjega odstavka 224. člena ZUP ni pravilno, ker ni šlo za primer nadomeščanja odločbe, ampak za primer iz 5. točke drugega odstavka 224. člena ZUP, glede na to, da je bila pritožba zavrnjena. Prereka tudi navedbe v izpodbijani odločbi št. 2, da organ druge stopnje o zadevi ni odločal meritorno, saj je presojal pogoje za davčno obveznost iz naslova poroštva, kar pomeni, da je opravil meritorno presojo uporabljenega materialnega in procesnega prava.

10. Tožeča stranka primarno predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi št. 1 in 2 odpravi ter izreče za nična sklep FURS o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva FURS št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018 in odločbo Ministrstva za finance št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018 ter da odloči, da ji je FURS dolžan plačati 32.788,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 6. 2019 dalje do plačila. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi št. 1 in 2 odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v novo odločanje oziroma da izpodbijano odločbo št. 2 odpravi in zadevo vrne temu organu v novo odločanje. Obenem zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov postopka.

_Navedbe tožene stranke_

11. Tožena stranka je dne 31. 7. 2019 sodišču predložila upravni spis in podala odgovor na tožbo zaradi molka, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravne odločbe. Opozarja, da predmet odločanja z odločbo z dne 16. 5. 2019 ni bila pritožba z dne 5. 4. 2019, saj iz prilog tožeče stranke jasno izhaja, da se slednja pritožba nanaša na izpodbijano odločbo št. 1, medtem ko se je z izpodbijano odločbo št. 2 odločalo o zahtevi tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe tožene stranke, izdane dne 31. 7. 2018. 12. Glede navajanja tožeče stranke, da ni odločila o zahtevi za ustavitev izvršbe, tožena stranka pojasnjuje, da je za odločanje o tem pristojen davčni organ, ki je izdal sklep o izvršbi, kar je bilo v obravnavanem primeru tudi upoštevano. Kar se tiče pritožbe, ki jo je tožeča stranka podala na odločitev davčnega organa, pa tožena stranka izpostavlja, da bo odločala o pravilnosti in zakonitosti odločitve davčnega organa in ne o predlogu za ustavitev izvršbe, saj je bilo o slednjem že odločeno s strani davčnega organa.

13. Tožena stranka opozarja, da očitno tožeča stranka meša med sabo različne postopke, ki potekajo ločeno. Postopek s pritožbo zoper odločitev davčnega organa o ustavitvi izvršbe in o izreku ničnosti sklepa z dne 1. 2. 2018 se namreč pri toženi stranki vodi pod št. DT-499-29-322/2019, pritožba zoper odločitev davčnega organa o zahtevi tožeče stranke za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa z dne 1. 2. 2018 pa pod zadevo št. DT-499-29-96/2019. 14. Tožena stranka še dodaja, da tožeča stranka ni podala kakšne zahteve za izdajo odločbe v zvezi s pritožbami, omenjenimi v prejšnjem odstavku. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

15. Tožeča stranka je dne 18. 9. 2019 podala prvo pripravljalno vlogo, kateri je priložila dopis Varuha človekovih pravic z dne 17. 9. 2019, v kateri je slednji ocenil, da je pobuda zakonite zastopnice tožeče stranke v zvezi z obravnavano zadevo utemeljena.

**K I. točki izreka:**

16. Sodišče je s sklepom II U 346/2019-14 z dne 4. 12. 2019 sklenilo, da se postopek v predmetni zadevi prekine do odločitve Ustavnega sodišča RS o zahtevi Vrhovnega sodišča RS za oceno ustavnosti 148. člena ZDavP-2. 17. Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti, z odločbo U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022, odločilo, da je druga poved prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 v neskladju z Ustavo, in da mora Državni zbor ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Obenem je v 3. točki izreka določilo način izvršitve navedene odločbe, in sicer da lahko do drugačne zakonske ureditve davčni organ zoper poroka v smislu druge povedi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 opravi le, če pred tem izda odmerno odločbo, s katero ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za poroštvo, pred njeno izdajo pa poroku zagotovi pravico do izjave.

18. Skladno s 156. členom Ustave RS se postopek pred sodiščem, ki je bil prekinjen zaradi začetka postopka pred ustavnim sodiščem, nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Ker je Ustavno sodišče RS o zahtevi za oceno ustavnosti odločilo z zgoraj navedeno odločbo, se predmetni upravni spor nadaljuje.

**K II. točki izreka:**

19. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je, v skladu s prvim odstavkom 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), presojalo upravni akt v mejah tožbenega predloga. Ker je tožeča stranka v tožbi izrecno navedla, da predlaga odpravo upravnega akta - izpodbijane odločbe št. 1 in 2, je sodišče najprej preverilo, ali so podane procesne predpostavke za odločanje o obeh navedenih izpodbijanih odločbah.

20. Skladno s prvim odstavkom 28. člena ZUS-1 je treba tožbo v upravnem sporu vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

21. Po proučitvi celotne spisovne dokumentacije sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka dne 26. 2. 2019 pri FURS, Finančnem uradu Ptuj, vložila predlog za odpravo nezakonitega stanja v zvezi z izvršbo na porokova denarna sredstva. Ker je FURS ocenil, da je navedena vloga nerazumljiva, saj iz nje ni bilo mogoče razbrati, katero pravno sredstvo je tožeča stranka želela izbrati, jo je z dopisom z dne 7. 3. 2019 pozval, da pomanjkljivosti odpravi v roku 5 dni od prejema tega dopisa. Tožeča stranka je nato vlogo dopolnila tako, da je dne 18. 3. 2019 izrecno navedla, da vlaga zahtevo za ustavitev izvršbe in predlog, da se odločbi FURS št. št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018 ter odločba Ministrstva za finance št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018 izrečeta za nični. Obenem je tožeča stranka predlagala še ukrepanje po tretjem odstavku 281. člena ZUP in povrnitev stroškov postopka.

22. Po določbi tretjega odstavka 280. člena ZUP izreče odločbo za nično organ, ki jo je izdal, organ druge stopnje oziroma organ, pristojen za nadzorstvo nad organom, ki jo je izdal. V skladu z navedeno določbo je tako o zahtevi za ustavitev izvršbe in o predlogu tožeče stranke za izrek ničnosti sklepa FURS št. št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018 odločal FURS kot prvostopenjski organ (navedeno je bilo predmet odločanja z izpodbijano odločbo št. 1), medtem ko je Ministrstvo za finance odločalo o predlogu tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Ministrstva za finance št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018 (navedeno je bilo predmet odločanja z izpodbijano odločbo št. 2), torej odločbe, ki jo je samo izdalo. Posledično ne držijo navedbe tožeče stranke, da je Ministrstvo za finance z izpodbijano odločbo št. 2 presojalo utemeljenost njene pritožbe zoper izpodbijano odločbo št. 1. Iz izpodbijane odločbe št. 2 je namreč jasno razvidno, da drugostopenjski organ ni odločal o pritožbi, temveč o predlogu (oziroma zahtevi) tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe Ministrstva za finance št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018, kar izhaja tako iz izreka odločbe kot tudi iz same obrazložitve.

23. Sodišče nadalje ugotavlja, da o pritožbi zoper izpodbijano odločbo št. 1 v času vložitve tožbe še ni bilo odločeno. Sodišče na tem mestu pojasnjuje, da o molku organa ni mogoče govoriti že v primeru, ko tožena stranka v roku dveh mesecev (ali v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku) ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje, temveč je v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 za dopustnost tožbe v primeru molka organa predpisan še dodatni pogoj, in sicer, da organ druge stopnje ne izda odločbe tudi na novo zahtevo stranke v nadaljnjih sedmih dneh. Šele v takšnem primeru sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala, da bi toženi stranki posredovala novo zahtevo in ji postavila dodatni sedemdnevni rok, pri čemer je tudi tožena stranka pojasnila, da takšne zahteve ni prejela.

24. Ker torej o pritožbi zoper izpodbijano odločbo št. 1 v času vložitve tožbe še ni bilo odločeno in niso podani zakonski pogoji, zaradi katerih bi bila dopustna tožba zaradi molka organa, sodišče ugotavlja, da je tožba v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo št. 1, preuranjena, in jo je zato, skladno z 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, v tem delu zavrglo.

25. Sodišče v zvezi s tem še dodatno pojasnjuje, da torej ni vsebinsko presojalo utemeljenosti odločbe, s katero je FURS odločil, da se vlogi tožeče stranke za ustavitev izvršbe po sklepu FURS št. št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018 in predlogu tožeče stranke za določitev ničnosti navedenega sklepa ne ugodi, saj za to ni bilo zakonskih pogojev. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. I Up 80/2019 z dne 4. 9. 2019 že zavzelo stališče, da zakon lahko določi procesne predpostavke, to so okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči, kar pa pomeni, da pravica do sodnega varstva kot pravica do meritorne odločitve ni neomejena.

**K III. točki izreka**

26. Sodišče je v nadaljevanju presojalo pravilnost in zakonitost postopka izdaje izpodbijane odločbe št. 2, torej odločbe, s katero je Ministrstvo za finance odločilo, da se predlog (oziroma zahteva) tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018 zavrne.

27. Po presoji sodišča je Ministrstvo za finance ustrezno obrazložilo, kaj pomeni ničnost odločbe in zakaj v obravnavanem primeru predlog (oziroma zahteva) tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018 ni utemeljen ter zakaj v konkretnem primeru ni postopala po tretjem odstavku 281. člena ZUP. Sodišče se zato, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1, sklicuje na razloge izpodbijane odločbe, k temu pa še dodaja:

28. Drži sicer navedba tožeče stranke, da je Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ pri odločanju o pritožbi presojalo sklep FURS o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva FURS št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018 tudi po vsebini, vendar pa je šlo pri odločbi drugostopenjskega organa (le) za odločitev o utemeljenosti pravnega sredstva. Odločbe drugostopenjskega organa namreč že po naravi stvari ni mogoče izvršiti, saj ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku izdaje upravnega akta. Že iz tega razloga, po prepričanju sodišča, (zgolj) drugostopenjske odločbe ni mogoče izreči za nično.

29. Ne glede na navedeno, sodišče še dodaja, da tudi sicer ni podan zatrjevan ničnostni razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, t. j., da odločbe sploh ni mogoče izvršiti, saj razlog, na katerega se sklicuje tožeča stranka, in sicer, da je bila odločba nezakonita, še ne pomeni dejanske neizvršljivosti. Tudi po stališču sodne prakse1 zakonsko besedilo 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pomeni, da je iz tega razloga mogoče izreči za nično zgolj odločbo, ki je absolutno neizvršljiva, ki je torej ne more izvršiti nihče, pod nobenimi pogoji, kar pa za obravnavano odločbo ne velja. Nenazadnje že iz tožbenih navedb izhaja, da se je izpodbijana odločba izvrševala, na način, da so bila tožeči stranki odtegnjena sredstva z njenega transakcijskega računa.

30. Glede odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-517/18-10 z dne 9. 6. 2022 pa sodišče pojasnjuje, da pravne posledice navedene odločitve določa Zakon o ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) kot specialni predpis. Odločitev, sprejeta na podlagi 48. člena ZUstS, ki ureja t. i. ugotovitveno odločbo, ima le omejen retroaktivni učinek, saj ne učinkuje na postopke, ki so že pravnomočno končani. Z izrednimi pravnimi sredstvi, kot je predmet odločanja v predmetni zadevi, pa se v pravnomočno rešene zadeve več ne more posegati (prim. sodba Upravnega sodišča RS I U 1856/2015 z dne 10. 3. 2016).

31. Sodišče še pripominja, da na odločitev v predmetni zadevi ne more vplivati niti dejstvo, da je tožeča stranka dne 19. 12. 2018 vložila zahtevo za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o davčni izvršbi, ki jo je davčni organ zavrnil, v času vložitve tožbe pa o pritožbi še ni bilo odločeno. Četudi bi bilo predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti ugodeno, namreč navedeno ne bi vplivalo na predmetni postopek, saj je sodišče v tem postopku odločalo o izpodbijanih odločbah in ne o samem sklepu o davčni izvršbi, pri čemer je bilo vezano na postavljen tožbeni zahtevek, kot je že pojasnilo v točki 19. 32. Sodišče tako ugotavlja, da je tožena stranka pravilno in zakonito odločila, s tem ko je predlog (oziroma zahtevo) tožeče stranke za izrek ničnosti odločbe št. DT 499-29-153/2018-11 z dne 31. 7. 2018 zavrnila.

33. Sodišče je, v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, in sicer dejstvo, da je bil zoper tožečo stranko izdan sklep FURS o davčni izvršbi na porokova denarna sredstva št. DT 4934-20224/2018-1 z dne 1. 2. 2018, po pravnomočnosti katerega je tožeča stranka vložila zahtevo za ustavitev izvršbe in predlog za izrek ničnosti tako prvostopenjske kot tudi drugostopenjske odločbe (torej zoper dve različni odločbi oziroma odločbi z različnimi podlagami), med tožečo in toženo stranko ni bilo sporno. Prav tako je dejansko stanje v celoti razvidno iz listinske dokumentacije, stranki pa nista predlagali izvedbe kakšnih drugih dokazov. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) pa zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)2. Sodišče je tako odločitev sprejelo na seji senata.

34. Sodišče zaključuje, da tožba v delu, ki se nanaša na izpodbijano odločbo št. 2, ni utemeljena in jo je zato, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

**K IV. točki izreka:**

35. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 prim. sodbo Upravnega sodišča RS I U 1385/2016-19 z dne 16. 11. 2017. 2 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.