Jedro

Tožnica je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zakaj je zaprosila za mednarodno zaščito, izrecno navedla, da je Srbijo zapustila, ker ni mogla dobiti zaposlitve, zaradi svojih zdravstvenih težav ter zaradi prihodnosti svojih otrok. Glede na te navedbe ter ostale okoliščine je pravilna odločitev, da ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito (po tretji alineji 55. člena ZMZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 8. 2010, s katero je bila v pospešenem postopku na podlagi 3. alinee 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ zavrnjena njena prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljena. Hkrati je tožena stranka odločila, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). Tožena stranka je pravilno ugotovila, da razlogov za zapustitev matične države, kot jih je tožnica navedla, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Navedla je namreč, da je Srbijo zapustila, ker ni mogla dobiti zaposlitve, zaradi svojih zdravstvenih težav ter zaradi prihodnosti svojih otrok. Tožnica ima tako državljanstvo Kosova kot tudi Srbije, torej se lahko vrne v Republiko Srbijo, katere državljanka je in kjer je zadnja leta živela ter nedvomno ni bila preganjana. Tožena stranka je sicer v uvodu odločbe navedla kot pravno podlago poleg 3. tudi 4. alineo 55. člena ZMZ, čeprav se celotna obrazložitev in razlogi nanašajo na 3. alineo 55. člena ZMZ, kar pa po presoji sodišča prve stopnje ne vpliva na pravilnost same odločitve.

3. Tožnica vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno ocenilo dejansko stanje, saj je bila prisiljena pobegniti iz matične države, ker so jo preganjali večinski albanski prebivalci, ki sedaj, odkar je Kosovo samostojno, izvajajo razne pritiske, da bi se Srbi izselili. Sodišče bi jo moralo zaslišati, kot je predlagala, in ker tega ni storilo, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in sodba napačna. Albanci so od njenega očeta zahtevali, da proda svoje nepremičnine, zato so večkrat vdrli v hišo in pokradli stvari, zaradi česar so jo morali zapustiti. Tožnica je bila deležna groženj s fizičnim obračunom in smrtjo, zato je morala zbežati in zaprositi za mednarodno zaščito. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in spremeni tako, da se tožbi ugodi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alinee 23. člena tega zakona, če so ti podani. Razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku so določeni v 55. členu ZMZ. Za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku zadostuje eden izmed razlogov, navedenih v 55. členu ZMZ.

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga po 3. alinei 55. člena ZMZ, to je, da je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člena tega zakona. V 26. členu ZMZ so v skladu z Ženevsko konvencijo določena dejanja preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Ta dejanja so predvsem dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja, pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način, pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna, nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskiminatorno kazen itd. (drugi odstavek 26. člena ZMZ). V 28. členu pa ZMZ določa, da resna škoda zajema smrtno kazen in usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilna. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je namreč očitno, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ (3. alinea 55. člena ZMZ) in je zato bil izpolnjen tudi pogoj za odločanje v pospešenem postopku. Tožnica je v prošnji za mednarodno zaščito kot razlog, zakaj je zaprosila za mednarodno zaščito, izrecno navedla, da je Srbijo zapustila, ker ni mogla dobiti zaposlitve, zaradi svojih zdravstvenih težav ter zaradi prihodnosti svojih otrok. V Srbiji ni bila nikoli izpostavljena kakršnemukoli preganjanju zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Pristojni organi v Srbiji so ji izdali tudi potni list. Na Kosovu je Albanci niso nikoli osebno napadli, grožnje je prijavila policiji, ki je prišla, prav tako so prišli predstavniki mednarodnih organizacij, ki so situacijo začasno uredili. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pri navedenem ne gre za nasilje oziroma dejanja preganjanja v smislu Ženevske konvencije (preganjanje, ki temelji na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju) in 24. člena ZMZ, ki določa subjekte preganjanja ter 26. člena ZMZ. Tudi v primeru vrnitve ne bi bila soočena z utemeljenim tveganjem, da bi utrpela resno škodo (28. člen ZMZ), pa tudi sama je navedla, da v Srbiji, tam sta tudi njena starša, ni imela nobenih težav in bi se tja vrnila.

9. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe glede napačne uporabe materialnega prava oziroma zaključka glede izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede kršitve določb postopka v zvezi z neopravo glavne obravnave. V skladu s četrtim odstavkom 75. člena ZUS-1 je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu le, če je sodba izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1. Ta pa v drugem odstavku 51. člena določa, da sodišče ne glavni obravnavi izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili izvedeni že v postopku izdaje izpodbijanega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izpodbijani akt izdal. Tožnica pa razen predloga, da se jo zasliši, ni navedla, kako bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja oziroma kaj bi povedala, kar bi lahko imelo za posledico drugačno odločitev. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni navedla nobenih podrobnosti v zvezi s predlogom, predvsem pa ni navedla, v čem bi se njeno zaslišanje pred sodiščem razlikovalo od izjave, dane v upravnem postopku. Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni ugovori glede zmotno ugotovljenega stanja, ker sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo. Dejansko stanje je bilo namreč v celoti ugotovljeno v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka tudi pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji za subsidiarno zaščito, ki se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v matično državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ (tretji odstavek 2. člena ZMZ). Iz tožničin izjav namreč ne izhaja, da bi bila v matični državi kdaj izpostavljena kakršnemukoli preganjanju s strani državnih ali nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja in podobno, splošno znano pa je tudi, da ne na Kosovu ne v Srbiji ni nobenega oboroženega spopada ali kakšnih drugih izrednih razmer, zato ne obstoji bojazen, da bi ji v primeru vrnitve lahko nastala škoda v smislu 28. člena ZMZ.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).