Jedro

V primeru tožnice, ki ima (dvojno) državljanstvo tako Republike Srbije kot Republike Kosovo, razlogov za zapustitev matične države, kot jih je navedla, ni mogoče opredeliti kot preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ. Tožnica je navedla, da je Albanci niso nikoli osebno napadli, grožnje na Kosovem je prijavila policiji, policija je prišla, prišli so tudi predstavniki mednarodnih organizacij, ki so situacijo začasno uredili. Razen tega je navedla, da je Srbijo zapustila, ker ni mogla dobiti zaposlitve, zaradi svojih zdravstvenih težav ter zaradi prihodnosti svojih otrok. Navedla je tudi, da v Srbiji ni bila nikoli izpostavljena kakršnemukoli preganjanju zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnost določeni družbeni skupini in podobno.

Predlog za izvajanje dokazov na glavni obravnavi mora biti obrazložen in utemeljen. Tožnica ni navedla, kako bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zato sodišče njenemu predlogu ni sledilo in je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica pri toženi stranki vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in pri tem navedla, da je matično državo zapustila predvsem zaradi tega, ker v Srbiji v zdajšnji situaciji nima nobenih pravic, kar so ji povedali v Centru za socialno delo. Zaradi svojih zdravstvenih težav ne more dobiti nobenega dela. Prav tako ne more dobiti tudi nobene pomoči v zvezi z njenimi zdravstvenimi težavami. Tudi za otroke je poskušala dobiti kakšno pomoč, ker nimajo sredstev za življenje, a je ni mogla dobiti. Sama je že leta 1999 svoja otroka poslala v Srbijo, kjer sta živela pri njenem stricu. K otrokoma je prišla v Srbijo leta 2005, pri čemer je sama do leta 2001 prebivala v svoji hiši na Kosovem polju. Ko so Albanci hišo uničili je odšla v Srbijo, v Niš. Glede svojega življenja na Kosovem pa je navedla, da že pred letom 2000 ni bilo več tako imenovane BESE, to je obljuba Albancev, da bodo strpni in korektni do Srbov in pravoslavcev. Osebno jo nikoli niso napadli, pač pa so njene otroke ves čas vznemirjali, nadlegovali in žalili sosedje Albanci. Vse to se je dogajalo pred letom 2000, situacija pa se je izrazito poslabšala po oboroženemu spopadu leta 1999. Od takrat naprej so Albanci vsakemu, ki ni Albanec, grozili, da ga bodo izgnali iz Kosova ali ubili. Večkrat so ji grozili, ker so hoteli kupiti imetje njenega očeta, ki se nahaja na dobrem mestu. Prihajali so posamezno ali več oseb naenkrat na dvorišče ter kričali, da mora čim prej oditi in da ne želijo, da tam živi. Omenjene dogodke je prijavila policiji, prijavila je tudi, da so večkrat vdrli v hišo in ji pokradli stvari. Policija je prišla, prav tako tudi predstavniki mednarodnih organizacij, situacija se je začasno uredila, čez neko obdobje pa se je spet ponovila. Drugih težav na Kosovem ni imela. Sedaj tam nihče več ne živi, ker je hiša poškodovana. Ko so hišo poškodovali, je zbežala k stricu v bližino Niša, ki je njeni materi pomagal, da je kupila hišo v kraju Blace v Srbiji. V Srbiji ni imela nobenih težav in nobenih kontaktov s policijo ali s pravosodnimi organi. Dokončno se je v Srbijo preselila leta 2001. Opravljala je različna dela kot trgovka, cvetličarka in podobno, da bi lahko vzdrževala svoja otroka. V Srbiji torej živi od leta 2001, vendar se do konca leta 2008 ni nikjer prijavila, v začetku leta 2009 pa je pridobila osebne dokumente. Kljub temu, da v Srbiji ni imela nobenih težav, je Srbijo zapustila predvsem zaradi prihodnosti svojih otrok. V Republiki Sloveniji prosi za mednarodno zaščito zaradi izboljšanja ekonomskega položaja. V matični državi Srbiji nima nobene perspektive. V Srbiji ni imela težav s policijo in drugimi organi, razen s Centrom za socialno delo, ker so ji odgovarjali negativno. V Srbiji ni bila preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Na Kosovo se ne bi vrnila pod nobenim pogojem, v Srbijo pa bi se vrnila, ker upa, da se bodo težave odpravile, da bo njen oče prodal tisto, kar mu je na Kosovu ostalo. Ko je zapustila matično državo, je bila njena ciljna država Švedska, ker je slišala, da je razumevajoča do mater samohranilk. Na Švedskem je skupaj z otrokoma podala prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, v aprilu ali maju 2010 pa so jo obvestili, da ima slovenski vizum in se bo morala skupaj z otroci vrniti v Slovenijo. V tistem času je bila dva do tri dni v bolnici, v tem času so njeni otroci izginili in ne ve, kje so, domneva pa, da so pri očetu. Izginotja otrok ni prijavila policiji, ker jo je bilo strah reakcije policije in oblasti, zato se je odločila, da pomoč poišče v cerkvi, kjer so jo cerkvene organizacije namestile pri sebi, da je občasno delala v različnih cerkvah na Švedskem. Dne 28. 4. 2010 so švedski organi sprožili postopek za njeno vrnitev v Republiko Slovenijo in jo vrnili Sloveniji.

Tožena stranka je identiteto tožnice ugotovila na podlagi osebne izkaznice, ki je bila izdana v Prištini leta 2007, ter potnega lista, ki ga je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve Srbije leta 2007. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na 3. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 111/07 in nadaljnji, v nadaljevanju ZMZ), ki določa, da pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Tožena stranka pojasnjuje, da razlogov za zapustitev matične države (Kosova ali Srbije) kot jih je tožnica navedla, ni mogoče opredeliti kot preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ. Res je sicer, da je tožnica navedla, da se je situacija na Kosovu poslabšala po oboroženem spopadu leta 1999, da naj bi Albanci grozili, ker ni želela prodati očetovega imetja ter da so grozili vsakemu, ki ni bil njihove narodnosti ter da je Kosovo zapustila zaradi tega, ker naj bi Albanci uničili hišo. Kljub temu pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnica sama navedla, da je Albanci niso nikoli osebno napadli. Navedla je tudi, da je Srbijo zapustila, ker ni mogla dobiti zaposlitve, zaradi svojih zdravstvenih težav in ker ima končano samo osnovno šolo. Srbijo je zapustila predvsem zaradi prihodnosti svojih otrok. V Srbiji ni bila nikoli izpostavljena kakršnemukoli preganjanju oz. nadlegovanju s strani drugih oseb zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnost določeni družbeni skupini in podobno. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnica ne navaja, da bi bila na Kosovu ali v Srbiji izpostavljena kakršnemukoli preganjanju tako s strani državnih oz. nedržavnih subjektov zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini in podobno. Navaja sicer, da naj bi ji grozili Albanci, vendar pa zaradi tega, ker ni hotela prodati očetovega imetja. V Srbiji pa ni imela nobenih težav. ZMZ v 25. členu tudi določa, da se za subjekte zaščite lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja. Pri tem pa tožena stranka ugotavlja, da je tožnica grožnje na Kosovem prijavila policiji, policija je prišla, prišli so tudi predstavniki mednarodnih organizacij, ki so situacijo uredili, a se je čez neko obdobje spet ponovilo. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da so policija in predstavniki mednarodnih organizacij voljni pomagati prebivalcem na Kosovu, saj pridejo na kraj dogodka in zadevo poskušajo urediti. V Srbiji pa tožnica sploh ni imela nobenih težav s strani državnih oz. nedržavnih subjektov. Dogodkov, kot jih tožnica navaja, v nobenem primeru ni mogoče šteti za preganjanje niti na Kosovu niti v Srbiji, kjer je živela pred zapustitvijo svoje države. Tožnica tudi v primeru vrnitve na Kosovo oz. v Srbijo ne bi bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, saj iz njenih izjav ne izhaja, da bi bila izpostavljena smrtni kazni ali usmrtitvi, mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Splošno znano dejstvo je tudi, da na Kosovu in v Srbiji ni nobenega oboroženega spopada ali kakšnih drugih izrednih razmer, zaradi katerih bi vrnitev tožnice na njeno ozemlje pomenilo, da bi bila izpostavljena kakršnikoli nevarnosti. Tožena stranka je prošnjo zavrnila in svojo odločitev oprla na 3. alinejo 55. člena ZMZ.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila prisiljena pobegniti iz matične države, ker so jo preganjali večinski albanski prebivalci, ki sedaj, odkar je Kosovo samostojno, izvajajo razne pritiske, da bi se Srbi izselili iz Kosova. Albanci so od njenega očeta zahtevali, da mora prodati svoje nepremičnine in ker tega ni hotel, so večkrat vdrli v hišo in pokradli stvari, zaradi česar so morali hišo zapustiti. Deležna je bila groženj s fizičnim nasiljem in smrtjo in je zato morala zbežati. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, saj tožena stranka ne bi smela odločati v pospešenem postopku in bi morala izvesti redni postopek. Zaradi tega predlaga, naj sodišče razpiše glavno obravnavo in zasliši tožnico, ki bo natančneje pojasnila okoliščine in podrobnosti v zvezi z njenim preganjanjem. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji ter da naj odloči, da ji ni potrebno zapustiti Republike Slovenije. Ker ima status prosilke za mednarodno zaščito in je brez sredstev za preživljanje sodišče tudi prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, v celoti se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla 3. alinejo 55. člena ZMZ. Po 3. alineji 55. člena ZMZ se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v primeru tožnice, ki ima (dvojno) državljanstvo tako Republike Srbije kot Republike Kosovo, podan navedeni razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke, zato skladno z določilom 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, dalje ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da razlogov za zapustitev matične države kot jih je tožnica navedla, ni mogoče opredeliti kot preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ, saj je tožnica sama navedla, da je Albanci niso nikoli osebno napadli, grožnje na Kosovem je prijavila policiji, policija je prišla, prišli so tudi predstavniki mednarodnih organizacij, ki so situacijo začasno uredili. Razen tega je navedla, da je Srbijo zapustila, ker ni mogla dobiti zaposlitve, zaradi svojih zdravstvenih težav ter zaradi prihodnosti svojih otrok. Navedla je tudi, da v Srbiji ni bila nikoli izpostavljena kakršnemukoli preganjanju zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja, pripadnost določeni družbeni skupini in podobno. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da tožnica tudi v primeru vrnitve ne bi bila soočena z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

Sodišče tudi ugotavlja, da je iz prošnje za priznanje mednarodne zaščite razvidno, da ima tožnica tako državljanstvo Kosova kot tudi Srbije, Ministrstvo za notranje zadeve Republike Srbije ji je 2007 tudi izdalo potni list. Torej se lahko tožnica vrne v Republiko Srbijo, katere državljanka je, kjer je zadnja leta tudi živela in kjer nedvomno ni bila preganjana. Iz navedenih razlogov sodišče ne more upoštevati tožbenih navedb, ki se nanašajo na dogajanja na Kosovem, ki iz zgoraj pojasnjenih razlogov tudi ne ustrezajo definiciji preganjanja po ZMZ.

Sodišče v zvezi z izpodbijano odločbo ugotavlja, da tožena stranka v uvodu odločbe navaja kot pravno podlago za odločitev tudi 4. alinejo 55. člena ZMZ ter da na 3. strani odločbe povzema zakonski tekst tega določila, medtem ko v obrazložitvi na strani 5 navaja, da je svojo odločitev oprla zgolj na 3. alinejo 55. člena in tudi sama obrazložitev se nanaša le na razlog po tem določilu. Vendar pa navedena nepravilnost ne more vplivati na pravilnost same odločitve, saj iz celotne obrazložitve izhaja, da je podan zgolj razlog iz 3. alineje 55. člena ZMZ, ta razlog pa je tudi ustrezno obrazložen.

Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave. Predlog za izvajanje dokazov na glavni obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen. Tožnica ni navedla, kako bi njeno zaslišanje lahko vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče njenemu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2. izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS št. 37/08). Pri tem je upoštevalo, da ima status prosilke za mednarodno zaščito in da je brez sredstev za preživljanje, zato bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi razpolaga.