Jedro

Zaradi ugotovljenih okoliščin v rudniškem rovu, ki so konstantne in niso nikakršna posebnost in ob ugotovljenem ravnanju tožnika, kot potrebnem pri opravljanju njegovega dela nadzora, je bila hoja tožnika v rudniku brez dvoma nevarna dejavnost, njemu nastala škoda pa izvira iz te nevarne dejavnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o nastanku škodnega dogodka in posledični škodi je po presoji pritožbenega sodišča bilo pri tožnikovi hoji tveganje za nastanek njegove škode večje od običajnega in je v konkretnem primeru nevarnost za nastanek škode večja od tiste, s katero se človek srečuje pri običajnih vsakodnevnih opravilih, v tem primeru pri običajni hoji po mokrih in blatnih tleh. Zato je bila tožnikova hoja v ugotovljenih okoliščinah nevarna dejavnost in vzrok za nastalo škodo (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ), za to škodo pa je odgovoren toženkin zavarovanec (150. člen OZ).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je zahtevek za plačilo odškodnine po podlagi utemeljen.

2. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno in izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval, da mu toženka plača 10.424,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrne stroške pravdnega postopka (točka I izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki povrniti 765,23 EUR pravdnih stroškov (točka II izreka).

2. Tožnik je s pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi 100 % toženkino odgovornost za škodo, ki jo je v škodnem dogodku 4. 9. 2011 utrpel tožnik, zahteval je tudi povrnitev vseh pritožbenih stroškov. Navajal je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik obstoj škodnega dogodka in okoliščine mokrote in spolzkosti uspel dokazati s stopnjo prepričanja, v nadaljevanju pa zavzelo napačno stališče, ko je odločilo, da glede blata in malte tožniku ni uspelo dokazati, da sta tam bila. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje povsem prezrlo dejstvo, da se malta in blato, tudi če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da se tam nahaja v rovu malta le, ko se dela izolacijski plašč, v konkretnem primeru, torej v začetku julija 2011, je splošno znano dejstvo, da se v rovu malta oziroma blato pomešano z vodo zaradi same narave jame ne suši in se ne more posušiti. Sodišče prve stopnje je v svoji obrazložitvi pravilno povzelo izpovedbo priče K., prezrlo pa je izpovedbo C. in napačno zaključilo, da malte ni bilo. Nobena priča ni izpovedala, da se malta, oziroma blato posuši, ko je izolacijski plašč narejen, sodišče prve stopnje se je o tem postavilo na povsem napačno stališče, tega dejstva pa niti toženka ni zatrjevala, tožnikovi sodelavci so izpovedali, da je pot v rovu, po katerem so tudi oni opravljali delo in hodili, mokra in blatna, da je dosti malte po tleh, da zmeraj teče voda v rovu in je vse mokro, iz njihovih izpovedb ne izhaja, da se po narejenem izolacijskem plašču malta z vodo in blatom posuši, oziroma da je tam več ni. Takšen material se ob pogojih mokrote, vlagi in razmerah, kot vladajo v jami, ne more posušiti. Kljub ugotovljenim dejstvom je sodišče prve stopnje po mnenju tožnika napačno zaključilo, da hoja po neravnem, mokrem in spolzkem terenu še ne pomeni, da je šlo za takšne pogoje dela, ki bi bili neobičajni ali nepričakovani za tožnika, ter da bi zaradi teh okoliščin izvirala povečana nevarnost nastanka večje škode. Takšen zaključek je v nasprotju z obstoječo sodno prakso, odločitev sodišča prve stopnje pa zmotna. Ni upoštevalo, da je do poškodbe tožnika prišlo v rovu, kjer pohodna pot ni bila urejena, kar pomeni, da je bila nevarna, mokra, drsna in blatna, prezrlo je dejstvo, ki izhaja iz tožnikove izpovedbe in izpovedb prič ter izvedenskega mnenja, da si je tožnik pot pred sabo, pri čemer je moral zaradi narave dela glavo obračati v strop, levo in desno ter si torej ni mogel s snopom rudarske svetilke osvetljevati le tal pred sabo, osvetljeval le z delom snopa, ki je svetil na tla, med obračanjem glave in opravljanjem nadzora, torej tožnik ni videl, kam stopa. Preveč je pričakovati od tožnika, da bi si lastnosti samih tal in poti, po kateri je stopal, kljub temu, da je opravljal delo nadzornika, na pamet zapomnil, saj je to delo opravljal vsake štiri dni, razmere v jami pa so se ravno zaradi odtekanja vode, pronicanja, mešanja z materialom, ves čas spreminjale, vsled česar je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, ki izhaja iz tožnikove izpovedbe, da se je dejansko zavedal, da so razmere za hojo v jami slabe in je bil pri hoji še tembolj pazljiv, pa kljub svoji pazljivosti škodnega dogodka ni mogel preprečiti. Sodišče je premalo vrednotilo izpovedbo priče K., da so razmere v jami nepredvidljive, da se spreminjajo, da se v treh dneh spremenijo do te mere, da je proga enkrat bolj, drugič manj blatna, da se razmere ves čas spreminjajo. Izključni vzrok škodnemu dogodku so izjemne okoliščine, to je neugodne razmere v jami, v katerih je moral tožnik po nalogu delodajalca opravljati svoje delo v razmerah, ko je v jami z majhnim delom svetlobe ali nič le-te, v kolikor je tožnik opravljal ogled stropa in glavo obračal levo in desno, sploh lahko videl, kje točno hodi in kakšen je tisti del tal, na katera mora stopiti. Sodišče prve stopnje bi moralo bolj upoštevati dejstvo, da je moral tožnik med hojo opravljati svoje delo nadzornika in ni mogel predhodno preveriti in ni imel možnosti predhodno preveriti, kakšno je stanje poti pred njim od zadnjih treh dni, ko je na zadnje pred škodnim dogodkom opravljal to delo. Kljub temu, da so neravna, mokra, blatna in spolzka tla za tožnika in sodelavce, oziroma priče, običajna, ter da naj bi šlo za pričakovane pogoje dela, pa je sodišče prve stopnje prezrlo dejstvo, da tožnik kljub ustrezni skrbnosti ni mogel imeti pod nadzorom vseh okoliščin in jih popolnoma obvladati ter preprečiti nastanka škode, pri čemer ni bistveno, kdaj točno, na kakšen način in v katerem predelu roba se je poškodoval. Če bi sodišče prve stopnje upoštevalo vsa navedena dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo pri tehtanju vseh okoliščin, ki so vplivale na nastanek škodnega dogodka, bi moralo priti do pravilnega materialnopravnega zaključka, da so edini vzrok za nastanek škodnega dogodka izjemne okoliščine, v katerih je moral tožnik opravljati delo in se tem zaradi narave svojega dela ni mogel izogniti. Kljub svoji povečani skrbnosti pri hoji škodnega dogodka ni mogel preprečiti, izključni vzrok za nastanek obravnavane nezgode je, da bila pot, po kateri je tega dne mora hodi v rovu jame in opravljati nadzor, mokra, blatna in drzna, da je bil leseni pokrov na poti njemu neviden, ker je bil prekrit, da tožnik ni imel možnosti videti, kakšno je stanje poti in samega močvirnika, preden je na le-tega stopil, da na drugačen način, kot je v danih okoliščinah opravljal delo, le-tega ni mogel opraviti ter dejstvo, da po nalogu delodajalca moral delo opraviti prav na lokaciji, na kateri je do nezgode prišlo. Glede na ugotovitve je zmoten tudi zaključek sodišča glede krivdne odgovornosti toženkinega zavarovanca. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je delovno mesto nadzornika manj vrednotilo od ostalih delovnih mest in se postavilo na stališče, da gre za manj zahtevno delo, zmotno je tudi stališče, da bi tožnik moral lokacijo močvirnika ves čas docela poznati, čeprav je tožnik opravljal delo nadzornika pri zavarovancu tožene stranke, je pretiran očitek sodišča prve stopnje, da je on tisti, ki bi moral nadrejene opozarjati na nevarnosti v jami. Tožnik je delavec, kot vrsta drugih, nad njim je cel kup predpostavljenih in nadrejenih, ki so prvi vrsti dolžni skrbeti za varstvo pred nezgodami in tožnik je v pravdi z izpovedbami sodelavcev izkazal, da se okoliščine v jami (mokrota, drsnost, močvirnik) niso opisovale kot posebnosti v dnevna poročila, saj takšnih navodil pri zavarovancu ni bilo, če pa jih ni bilo, je pretirano pričakovati od tožnika, da bi navedeno opravljal, pri svoji hoji in opravljanju svojega dela pa ni bil v ničemer malomaren, saj če bi z naglavno svetilko le gledal pod noge, kam stopa, svojega dela - opravljanja nadzora na stenah rova ne bi mogel opravljati.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno dejstvo, da se je tožnik pri opravljanju dela nadzornika 4. 9. 2011 poškodoval in da je pri tem utrpel poškodbo meniskusa levega kolena.

6. Po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tožnik poškodoval, ko je pri opravljanju dela na delovnem mestu “nadzornik” hodil po neosvetljenem rudniškem rovu, pot je potekala navzdol in po neravnih, mestoma mokrih, blatnih in spolzkih tleh, pri hoji pa si je pot osvetljeval z naglavno svetilko in hkrati izvajal svojo delovno dolžnost pregledovanja rudniške jame, ki je vključevala vizualni pregled jame, jamskih prostorov, zračilnih vrat, izolacijskih plaščev in merjenje plinov, na takih mokrih, blatnih in spolzkih tleh mu je spodrsnilo, taka mokra blatna in spolzka tla na poti v rudniškem rovu pa niso nikakršna posebnost. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju glede nastanka obravnavanega škodnega dogodka je po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana objektivna odgovornost toženkinega zavarovanca za nastanek obravnavanega škodnega dogodka.

7. Zaradi ugotovljenih okoliščin v rudniškem rovu, ki so konstantne in niso nikakršna posebnost in ob ugotovljenem ravnanju tožnika, kot potrebnem pri opravljanju njegovega dela nadzora, je bila hoja tožnika v rudniku brez dvoma nevarna dejavnost, njemu nastala škoda pa izvira iz te nevarne dejavnosti. Glede na ugotovljeno dejansko stanje o nastanku škodnega dogodka in posledični škodi je po presoji pritožbenega sodišča bilo pri tožnikovi hoji tveganje za nastanek njegove škode večje od običajnega in je v konkretnem primeru nevarnost za nastanek škode večja od tiste, s katero se človek srečuje pri običajnih vsakodnevnih opravilih, v tem primeru pri običajni hoji po mokrih in blatnih tleh. Zato je bila tožnikova hoja v ugotovljenih okoliščinah nevarna dejavnost in vzrok za nastalo škodo (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ), za to škodo pa je odgovoren toženkin zavarovanec (150. člen OZ).

8. Pravno zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje o tožnikovi izključni krivdi za nastanek škodnega dogodka in posledično škodo. V ugotovljenem dejanskem stanju nima opore zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik poznati približno lokacijo močvirnika in da bi moral zaradi mokrote in spolzkosti tal še bolj pozorno hoditi in gledati, kod stopa. Ob upoštevanju ugotovljenih okoliščin, da v rudniškem rovu ni bilo razsvetljave in da je tožnik izvajal dolžnost vizualnega pregledovanja celotne rudniške jame med hojo ob uporabi naglavne svetilke ter ob upoštevanju po tožniku zatrjevanega dejstva, da je na dan škodnega dogodka prehodil pot 800 metrov po rudniškem rovu, česar toženka ni prerekala, je takšno sklepanje tudi nelogično. Glede na ugotovljen obseg dolžnosti vizualnega pregledovanja rudniškega rova in elementov v njem, tožnik z naglavno svetilko ni mogel hkrati osvetljevati le-teh in pri tem še bolj pozorno gledati, kod stopa, torej osvetljevati tudi tal pred seboj. Na razdalji, kot jo je prehodil po neosvetljenem rudniškem rovu, pa ni mogoče pričakovati tolikšne tožnikove sposobnosti krajevne orientacije in pomnjenja lokacije močvirnika z lesenim pokrovom v velikosti en meter krat en meter, da bi se mu pri hoji moral in mogel izogniti.

9. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik po službeni dolžnosti kot nadzornik opozarjati na vse spremembe in nevarnosti na območju pregleda jamskih prostorov, pa je opustil skrb za lastno varnost, ko nadrejenih ni opozoril na posebnosti na tej progi (po poti v rudniškem rovu). Takšen zaključek nima opore v dejanskih ugotovitvah, da niso nikakršna posebnost mokra, blatna in spolzka tla v rudniškem rovu. Če neravna, mestoma mokra, blatna in spolzka površina poti v navzdol potekajočem rudniškem rovu ni nikakršna posebnost, potem tudi tožniku ni mogoče očitati, da je opustil dolžnost opozoriti nadrejene na posebnosti na tej poti.

10. Po presoji pritožbenega sodišča toženka glede na ugotovljena dejstva o ravnanju tožnika ni uspela dokazati, da je tožnik zaradi svojega ravnanja izključno odgovoren za svojo škodo, niti ni uspela dokazati njegove delne odgovornosti oziroma sokrivde. Toženka namreč niti ni zatrjevala, da bi bilo tožnikovo ravnanje pri hoji po rudniškem rovu takšno, ki ga njen zavarovanec ni mogel pričakovati, se izogniti njegovim posledicam ali jih odstraniti, da bi se njen zavarovanec lahko v celoti ali deloma rešil odgovornosti za nastanek obravnavanega škodnega dogodka (drugi in tretji odstavek 153. člena OZ) ob materialnopravni presoji, da je tožnik s hojo po rudniškem rovu v ugotovljenih okoliščinah opravljal nevarno dejavnost. 11. Ob obrazloženem je pritožbeno sodišče presodilo, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem pravno relevantnem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, to je zgoraj navedene določbe OZ, zato je pritožbeni razlog utemeljen in je pritožbi ugodilo ter izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v točki I izreka spremenilo s to vmesno sodbo tako, da je ugotovilo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine po podlagi (5. alineja 358. člena ZPP v zvezi s 315. členom ZPP). Zahtevek zoper toženko je po podlagi utemeljen, ker obstoj zavarovalnega razmerja med toženko in njenim zavarovancem (tožnikovim delodajalcem) in s tem pasivna legitimacija ni bila sporna (943. člen OZ).

12. Ker je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče spremenilo v odločitvi v točki I izreka s to vmesno sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev v točki II izreka tako, da se zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka in stroških postopka zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, odločitev o pritožbenih stroških pa se pridrži za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).

13. Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana sodba obremenjena s katero od tistih bistvenih kršitev, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Glede na vse obrazloženo tudi ni utemeljen pritožbeni razlog zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, potrebna za presojo utemeljenosti zahtevka po podlagi.