Jedro

Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, to je po zakonu, veljavnem do 31. 12. 2012, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato se pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine uporabi prehodna določba 391. člena ZPIZ-2, ki v 3. odstavku določa, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je utemeljeno uporabil valorizacijske količnike iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še faktor 0,732, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja uporabo valorizacijskih količnikov iz 47. člena ZPIZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 1. 2014 ter št. ... z dne 12. 3. 2014 ter se mu prizna pravica do odmere višjega zneska sorazmernega dela starostne pokojnine in sicer od najugodnejših 18 letnih plač oziroma osnov iz obdobja od leta 1993 do leta 2010 s preračunanimi valorizacijskimi količniki po 47. členu ZPIZ-1, brez preračuna s faktorjem 0,732 od 15. 12. 2013 dalje ter tožencu naloži, da je dolžan izplačati tako ugotovljeno razliko med doslej odmerjenim sorazmernim delom starostne pokojnine v višini 458,23 EUR in novo, višjo odmero sorazmernega dela starostne pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od vsakokratnega posamičnega zapadlega zneska dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo ter mu povrne njegove stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da je že po 20. 6. 2012 dopolnil z zakonom predpisano pokojninsko dobo in starost in da je 6. 11. 2013 vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine. Toženec je starostno pokojnino priznal in odmeril z odločbo z dne 7. 1. 2014 v znesku 458,23 EUR na mesec od 15. 12. 2013 dalje. V dokončni odločbi z dne 12. 3. 2014 je toženec pojasnil način izračuna najugodnejšega 18. letnega povprečja plač in da so bili pri izračunu pokojninske osnove uporabljeni valorizacijski količniki za leto 2012. Izračunano pokojninsko osnovo je toženec preračunal še s faktorjem 0,732 tako, da preračun pokojninske osnove znaša 659,07 EUR. Vztraja, da je zato, ker je že 20. 6. 2012 izpolnil pogoje za starostno pokojnino, potrebno o njegovi pravici do starostne pokojnine odločiti po predpisih, veljavnih do 1. 1. 2013. Povzema obrazložitev sodbe v 3. in 4. točki s tem, da se mu obrazložitev v 4. točki zdi nerazumljiva, saj se zaveda, da pokojninska osnova ne more biti višja kot plača, ki jo je posameznik prejel v zadnjem koledarskem letu. Zanj je bistvo spora preračun pokojninske osnove 900,37 EUR s faktorjem 0,732. Pri uveljavitvi pravice do starostne pokojnine se upošteva pokojninska in dodana doba, osnova, starost, vključno z njenimi možnimi znižanji, način določitve pokojninske osnove (18 letno povprečje), vrednotenje pokojninske dobe ter možnost zmanjšanja in povečanja te pokojnine. Vse navedene elemente in pogoje je tožnik izpolnjeval po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1), ki je bil v veljavi do 31. 12. 2012. Vsi navedeni elementi so bili upoštevani pri odločanju o predmetni pravici tožnika v skladu z določbami ZPIZ-1. Posebej poudarja, da je bilo za izračun pokojninske osnove upoštevano najugodnejše osemnajstletno povprečje plač v obdobju od 1995 do 2012. Ker gre v tožnikovem primeru za izpolnitev upokojitvenih pogojev do 31. 12. 2012, je v skladu z določbama 390. in 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) podana podlaga, da se pri oblikovanju pokojninske osnove in izračunu starostne pokojnine upoštevajo valorizacijski količniki, ki so bili v veljavi do 31. 12. 2012, ne glede na navedbe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi o ugodnejših količnikih oziroma valorizacij osnov iz prejšnjih let po 35. členu ZPIZ-2. Po 47. členu ZPIZ-1 se pri določitvi pokojninske osnove plača oziroma osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Po 2. odstavku 47. člena citiranega zakona se valorizacijski količniki vsako leto določijo na novo, to pomeni tudi količnik za leto 2012 in sicer v skladu z določbo 390. in 391. člena ZPIZ-1. Že trditev toženca v dokončni odločbi z dne 12. 3. 2014, da zaradi valorizacijskih količnikov za leto 2012 prihaja tudi do različnega zneska povprečne valorizirane plače in posledično višine pokojnine, potrjuje tožnikovo trditev o nepravilni ugotovitvi pokojninske osnove, kar je posledica nepravilne valorizacije plač iz prejšnjih let v smislu citiranega 47. člena ZPIZ-1. Meni, da glede na določbo 391. člena ZPIZ-2 ni pravne podlage, da se ugotovljena pokojninska osnova v višini 900,37 EUR preračuna s faktorjem 0,732 in tako posega v tožnikove pravice, pridobljene po predpisih veljavnih do 1. 1. 2013. Sodišče in toženec s svojima odločitvama prihajata v kolizijo s 155. členom Ustave, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Tožnik je z izpodbijano sodbo postavljen v neenakopraven položaj z ostalimi zavarovanci, grobo pa se posega tudi v že pridobljene pravice in 4. člen ZPIZ-1. Vztraja, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno oziroma napačno uporabilo materialno pravo. V sodbi sodišča prve stopnje obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, s čimer je podana absolutna kršitev postopka po 15. točki in tudi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Napačno pa je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb ZPP in Ustave Republike Slovenije. Neutemeljeno pritožba vztraja, da obstoja nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin in da ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti oziroma, da sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. V izpodbijani sodbi ne obstoja nikakršno nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe in kar obstaja v vsebini listin, sodba pa se da tudi preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost prvostopne odločbe št. ... z dne 7. 1. 2014, potrjeno z dokončno odločbo št. … z dne 12. 3. 2014, sporna pa je višina odmerjenega sorazmernega dela starostne pokojnine ter v zvezi z odmerjeno pokojnino, uporaba valorizacijskih količnikov, predvsem pa faktorja 0,732. S prvostopno odločbo z dne 7. 1. 2014 je toženec tožniku priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 458,23 EUR na mesec od 15. 12. 2013 dalje. Pokojnina je bila v skladu z določbami ZPIZ-2 in Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008, v nadaljevanju: Sporazum) odmerjena na podlagi 40 let, 4 mesece in 3 dni skupne pokojninske dobe v višini 78 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi plač iz obdobja 1995 do 2012 po ulomku 431/484. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Med strankama ni sporno, da je tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil že 21. 6. 2012. Zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma do njenega sorazmernega dela pa je vložil 6. 11. 2013. Na dan 14. 12. 2013, ko je tožniku prenehalo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je dopolnil 60 let in 6 mesecev starosti ter 40 let 4 mesece in 3 dni skupne pokojninske dobe, kar vse je toženec tudi upošteval. 6. V času vložitve zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine je že veljal ZPIZ-2. To pomeni, da gre v tožnikovem primeru za situacijo, da je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, to je po zakonu, veljavnem do 31. 12. 2012, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato je potrebno pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine uporabiti prehodno določbo 391. člena ZPIZ-2. V 1. odstavku 391. člena je določeno, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi tega zakona. V 2. odstavku pa je posebej določeno, da se za priznanje in odmero starostne pokojnine na dan uveljavitve pravice oziroma do dneva prenehanja zavarovanja upoštevajo: pokojninska in dodana doba, osnove, starost, vključno z njenimi možnimi znižanji, način določitve pokojninske osnove (18-letno povprečje), vrednotenje pokojninske dobe ter možna zmanjšanja in povečanja te pokojnine. Posebej in izrecno pa je v 3. odstavku 391. člena ZPIZ-2 določeno, da se pri odmeri pokojnine po 1. in 2. odstavku tega člena pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. 7. V citirani prehodni določbi je torej v 2. odstavku določeno, kaj vse se upošteva za priznanje in odmero starostne pokojnine po ZPIZ-2, med katerimi pa niso našteti količniki, ampak je to posebej določeno v 3. odstavku, torej, da se v primerih, kot je tudi tožnikov, upoštevajo valorizacijski količniki, določeni z ZPIZ-2 in tako izračunana pokojninska osnova preračuna še z faktorjem 0,732. 8. S to določbo je uzakonjeno načelo varstva pričakovanih pravic za tiste zavarovance, ki so pogoje že izpolnili do 31. 12. 2012, to je do uveljavitve ZPIZ-2, zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine pa so vložili v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zakonodajalec je navedeni način vrednotenja uvedel zaradi vpeljave sistema neto odmernih odstotkov v 37. členu ZPIZ-2 in zato, da bi zavarovanci, ki so do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnili pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1, vendar še niso vložili zahtevka, obdržali pokojnino najmanj v višini kot bi jim šla, če bi se upokojili leta 2012, to je pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Nov sistem izračuna valorizacijskih količnikov, ker so sedaj fiksirani v višini 0,732 ne bodo več padali, kar je podrobno in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Navedeno pa pomeni za te zavarovance, s tem tudi za tožnika, ugodnejšo odmero starostne pokojnine.

9. Materialnopravno naziranje tožnika, da naj bi z uporabo določbe 3. odstavka 391. člena ZPIZ-2 prišlo do retroaktivnega posega v pokojninsko dajatev, je pravno zmotno. Na podlagi 3. odstavka 391. člena se starostna pokojnina določi na dan uveljavitve pravice do starostne pokojnine in torej ne za nazaj.

10. V obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti valorizacijskih količnikov po ZPIZ‑1, za kar se zavzema pritožba. Tožnik je sicer res izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po ZPIZ-1 dne 21. 6. 2012, vendar je zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Le v primeru, da bi tožnik zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine vložil do vključno 31. 12. 2012, bi se mu pokojninska osnova izračunala zgolj z upoštevanjem valorizacijskih količnikov po ZPIZ-1, vendar bi se mu morali pri izračunu pokojninske osnove upoštevati valorizacijski količniki za leto 2011. Pri določitvi pokojninske osnove plače oziroma zavarovalne osnove se namreč plače iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanjem povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine.

11. Glede na vse obrazloženo in ker je sodišče prve stopnje glede na uspeh v pravdi tudi pravilno odločilo o stroških postopka, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in o stroških pritožbe, ker tožnik z njo ni uspel, na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.