Jedro

Revizija tožnika ni utemeljena. Tožnik se dejansko zavzema za uporabo valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2, brez preračuna s faktorjem 0,732. To bi pomenilo obid določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2. Besedilo določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 je jasno in ne omogoča razlage, za katero se smiselno zavzema tožnik in sicer, da se uporabijo valorizacijski količniki iz ZPIZ-2, ne pa tudi preračun s faktorjem 0,732. Razlaga tožnika tudi sistemsko ni sprejemljiva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 14 4166683 z dne 7. 1. 2014 in št. 4166683 z dne 12. 3. 2014, zahtevek za priznanje pravice do odmere višjega zneska sorazmernega dela starostne pokojnine, in sicer od najugodnejših 18 letnih plač oziroma osnov iz obdobja od leta 1993 do leta 2010, s preračunanimi valorizacijskimi količniki po 47. členu ZPIZ-1, brez preračuna s faktorjem 0,732 od 15. 12. 2013 dalje in zahtevek za izplačilo razlike, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da je tožena stranka v izpodbijanih odločbah pri priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine in odmeri pravilno izhajala iz določb 391. in 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami).

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožena stranka v izpodbijanih odločbah in sodišče zmotno razlagalo določbo 391. člena ZPIZ-2. Ker je tožnik do 1. 1. 2013 izpolnil vse z zakonom določene pogoje za pridobitev pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, bi se morali pri izračunu uporabiti valorizacijski količniki iz 47. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), brez preračuna s faktorjem 0,732 (tretji odstavek 391. člena ZPIZ-2).

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama tožniku priznala pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 458,23 EUR na mesec od 15. 12. 2013 dalje. Pokojnina je bila v skladu z določbami ZPIZ-2 in Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008, v nadaljevanju: Sporazum) odmerjena na podlagi 40 let, 4 mesecev in 3 dni skupne pokojninske dobe v višini 78 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi plač iz obdobja od 1995 do 2012 po ulomku 431/484. 8. Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče vezano - tretji odstavek 370. člena ZPP) izhaja, da je tožnik pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil 21. 6. 2012. Zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine oziroma do njenega sorazmernega dela pa je vložil 6. 11. 2013, torej že v času veljavnosti ZPIZ-2. 9. Pravno podlago za odločanje o zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine in njeno odmero predstavlja prehodna določba 391. člena ZPIZ-2, ki določa, da osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi tega zakona. Zakon postavlja dva kumulativna pogoja za uporabo določb ZPIZ-1, in sicer izpolnitev pogojev v času veljavnosti ZPIZ-1, ter vložitev zahteve za priznanje pravice v času veljavnosti ZPIZ-2. Tožnik je obema pogojema zadostil, ker je pogoje za priznanje pravice izpolnil v času veljavnosti ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012, zahtevo pa je vložil v času veljavnosti ZPIZ-2. 10. V drugem odstavku 391. člena ZPIZ-2 je določeno, da se za priznanje in odmero starostne pokojnine na dan uveljavitve pravice oziroma do dneva prenehanja zavarovanja upoštevajo: pokojninska in dodana doba, osnove, starost, vključno z njenimi možnimi znižanji, način določitve pokojninske osnove (18-letno povprečje), vrednotenje pokojninske dobe ter možna zmanjšanja in povečanja te pokojnine. Določba drugega odstavka 391. člena ZPIZ-2 torej taksativno našteva elemente, ki se pri priznanju pravice in njeni odmeri upoštevajo po določbah ZPIZ-1. Ker je tožena stranka v izpodbijanih odločbah odmerila pokojninsko osnovo na podlagi drugega odstavka 391. člena ZPIZ-2 po določbah ZPIZ-1 (1), sta sodišči nižje stopnje utemeljeno potrdili tako odmerjeno pokojninsko osnovo v izpodbijanih odločbah.

11. Tožnik v reviziji nasprotuje uporabi tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2, po katerem se pri odmeri pokojnine po prvem in drugem odstavku tega člena pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki določeni v ZPIZ-2 in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. V reviziji neutemeljeno navaja, da bi morala tožena stranka pri pokojninski osnovi, izračunani po določbah ZPIZ-1, upoštevati valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, namesto valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2 in brez preračuna s faktorjem 0,732. 12. Zavzemanje tožnika za uporabo valorizacijskih količnikov po določbi 47. člena ZPIZ-1 ni razumljivo. Uporaba valorizacijskih količnikov po določbi 47. člena ZPIZ-1 bi namreč za tožnika pomenila nižjo pokojninsko osnovo, in sicer 625,28 EUR in ne 900,37 EUR, kot zmotno navaja v reviziji. Pokojninska osnova v višini 900,37 EUR je bila izračunana na podlagi valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2, ki prinesejo višjo pokojninsko osnovo (zaradi drugačne formule oziroma izračuna). Pri tem tožnik zmotno navaja, da valorizacijski količnik za leto 2012 v času odločanja o zahtevi še ni bil znan, ker ga je tožena stranka upoštevala pri izračunu in je znašal 1. Vendar revizija tožnika ni utemeljena tudi v primeru, če jo je mogoče razumeti na način, da se tožnik dejansko zavzema za uporabo valorizacijskih količnikov iz 35. člena ZPIZ-2, brez preračuna s faktorjem 0,732. To bi pomenilo obid določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2. Besedilo določbe tretjega odstavka 391. člena ZPIZ-2 je jasno in ne omogoča razlage, za katero se smiselno zavzema tožnik in sicer, da se uporabijo valorizacijski količniki iz ZPIZ-2, ne pa tudi preračun s faktorjem 0,732. Razlaga tožnika tudi sistemsko ni sprejemljiva in so drugačne revizijske navedbe v smeri, da razlaga tožene stranke in sodišč ni v skladu z voljo zakonodajalca, zmotne.

13. Tudi po presoji revizijskega sodišča je tožena stranka v izpodbijanih odločbah utemeljeno upoštevala valorizacijske količnike po določbah ZPIZ-2 ter izračunano pokojninsko osnovo preračunala še s faktorjem 0,732. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) V izračunu pokojninske osnove so se upoštevale vse plače tožnika oziroma osnove zavarovanja, ki jih je prejel od leta 1972 do 2012, pokojnina pa se mu je odmerila od najugodnejše 18-letne pokojninske osnove iz let 1995 do 2012.