Jedro

Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je treba daritveni namen presojati ob trenutku prehoda posesti in ne ob trenutku sklenitve pogodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sklepa sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu tako spremenita, da se pravnomočni vmesni sklep prvostopenjskega sodišča odslej glasi: „Zahteva predlagateljic za denacionalizacijo je po podlagi utemeljena.“ Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesni sklep, s katerim je odločilo o utemeljenosti podlage denacionalizacijskega zahtevka predlagateljic za denacionalizacijo nepremičnin, naštetih v 1. točki sklepa. Ocenilo je, da je predlog za denacionalizacijo utemeljen do deleža 40,64%, v preostalem delu pa je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil v navedenem obsegu pri prehodu premoženja denacionalizacijskega upravičenca E. M. v družbeno lastnino podan lastnikov darilni namen. Sodišče je še odločilo, da bo o oblikah denacionalizacije in o stroških postopka odločeno s končnim sklepom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi predlagateljic ugodilo tako, da je poseglo v formulacijo 1. točke izrek sklepa sodišča prve stopnje tako, da iz njega ne izhajajo posamično navedene parcele, ampak se izrek sklepa sklicuje le na utemeljenost zahtevka predlagateljic po temelju (do 40,64%), višja zahteva pa se zavrne. Sicer pa je pritožbo predlagateljic in pritožbe druge, tretje in sedme nasprotne udeleženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentk

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje sta predlagateljici vložili revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnega prava. Navajata, da sodišči nista spoštovali argumentov iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 226/2004 z dne 24.2.2005, kar podrobneje obrazložita. Izpodbijana sklepa sta tudi v nasprotju z Zakonom o denacionalizaciji (ZDen), izrek sklepov pa je nejasen in nerazumljiv. Ponovita že v pritožbi izpostavljene očitke, da iz sklepa ne izhaja denacionalizacijski upravičenec, da v sklepu ni zajeto celotno nepremično premoženje, ki je predmet denacionalizacije, kakor tudi ne posamezno premoženje po zavezancu, da je po naravi stvari denacionalizacijski zahtevek utemeljen ali pa neutemeljen v celoti, da je o zadevnem denacionalizacijskem zahtevku odločal stvarno nepristojen organ, da se je o zahtevku odločalo po napačnih pravilih postopka, da bi moralo prvostopenjsko sodišče kompetenčno vprašanje odstopiti v reševanje Ustavnemu sodišču, ki jih podrobneje argumentirata. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno, ker sta sodišči ugotovili delni darilni namen pokojnega E. M., kar pa nasprotuje predloženi listini, da je pokojni nepremično premoženje brezplačno podaril državi že leta 1945. Glede kupoprodajne pogodbe iz leta 1958 pa je sodišče napačno uporabilo pravni standard „grožnje, sile ali zvijače“, pogodbo pa je tudi napačno interpretiralo. Pri tem ponovno izpostavljata, da je imela država v času sklenitve pogodbe nepremičnine že v posesti in uporabi in je bila pogodba le fiktivna. Tudi iz izvedenskega mnenja cenilca A. V. izhaja, da je znašala kupnina le 4,75% vrednosti ocenjenega podržavljenega premoženja, kar dodatno kaže na nepravo voljo pri sklepanju te pogodbe. Poleg formulacije pogodbe izkazuje njeno izsiljenost tudi dejstvo, da pokojnemu ni bila plačana celotna kupnina. Pokojni je bil v času sklepanja pogodbe tudi zelo bolan. Kupna pogodba je bila le podlaga za prenos pred tem že odvzetih in podržavljenih nepremičnin, kar je treba presojati kot celovit pravni posel. Revidentki se tudi ne strinjata z zaključkom sodišč, da je šlo za mešano pogodbo (prodajno in darilno), ker sicer instituta čezmernega prikrajšanja pogodbeni stranki ne bi mogli izključiti, pa tudi sama darilna pogodba bi morala biti (izrecno) sklenjena v pisni obliki. Izpodbijata tudi uporabljena dokazna sredstva (časopisne članke, seminarsko nalogo). Sodišči pri izdaji sklepov tudi nista upoštevali dejstva, da je pokojni prejel kupnino, ki je predstavljala manj kot 30% ocenjene vrednosti podržavljenega premoženja. Umanjkala pa je tudi revalorizacija kupnine, ki jo predvideva ZDen. Predlaga, da revizijsko sodišče sklepa sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da predlogu predlagateljic ugodi v celoti, podrejeno pa, da sklepa sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (pred spremenjeni senat).

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je utemeljena.

6. Kot je bilo predlagateljicama pojasnjeno že v odločbi VS RS II Ips 226/2004 z dne 24.2.2005 in kot je to v svojih razlogih pravilno povzelo pritožbeno sodišče, je v konkretni zadevi za odločanje bila podana sodna pristojnost (56. člen ZDen), saj je predlog predlagateljic izrecno oprt na 5.člen ZDen, premoženje njunega pravnega prednika pa je na državo prešlo na podlagi pravnega posla.

7. Podan pa je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Premoženje, ki je predmet obravnavane zahteve za denacionalizacijo, je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla in sicer je s kupno pogodbo dne 3.1.1958 ing. E. M. Kmetijski šoli A. predmetne nepremičnine prodal za 8.400.000,00 DIN. Nesporno ugotovljeno dejstvo je tudi, da je bilo posestvo ob sklepanju kupne pogodbe v začetku leta 1958 že v posesti Kmetijske šole A. (oz. države). V postopku se je zastavilo vprašanje načina prehoda posesti na državo. Sodišči prve in druge stopnje sta izhajali iz naslednjih dejanskih ugotovitev: - že leta 1941 ali 1942 so M. iz A. zbežali pred italijansko vojsko; - ob koncu vojne je bil ing. M. v 56. letu starosti, bolan (mišična distrofija) in brez sredstev (kapitala in delovne sile); - v juniju 1945 oblikovana cona B (v katero je spadalo tudi posestvo A.) je bilo odrezano od svojih naravnih središč Trsta in Gorice, gospodarske vezi Cone B s Slovenijo (v okviru Jugoslavije) še niso bile utečene, plačilni promet je bil neurejen (negativni ekonomski dejavniki za ponovni zagon in razvoj proizvodne in tržne uspešnosti M. posestva); - da je bil ing. E. M. razgledan kmetijski strokovnjak in velik idealist in je sam oblastem „predlagal“, da bi bila na njegovem posestvu kmetijska šola, na kateri si je želel sam poučevati.

Tako ugotovljene dejanske okoliščine pa ne dajejo podlage za sklepanje, da je ing. M. spomladi 1946 svoje posestvo (prostovoljno) prepustil v posest Kmetijski šoli A. Okoliščine, da je s posestva moral pred italijansko vojsko zbežati, da je bilo leta posestvo neobdelano, da se je po vojni vrnil nazaj in bil soočen s tem, da je njegovo posestvo „naseljevala“ takratna oblast, terjajo sklep, da je bil ing. M. leta 1946 postavljen pred dejstvo, da je bila dejanska oblast nad njegovim posestvom v rokah nekoga drugega, kar pa ne pomeni, da je posest nad svojimi nepremičninami enostavno prepustil Kmetijski šoli oz. ljudski oblasti. Voljna komponenta predaje posesti namreč iz tako ugotovljenih okoliščin ne izhaja, le soočenje z zatečenim stanjem. Ne gre spregledati, da v izostanku sporazuma o prenosu posesti (med prenosnikom in pridobiteljem) na tega ni mogoče sklepati samo na podlagi izvršenega dejstva, zgodovinskih in ekonomskih okoliščin ter inženirjeve kmetijske izobrazbe in domoljubja. Voljni element prepustitve posesti namreč ni bil ugotovljen. Tudi če je inženir o ideji, da bi na njegovem posestvu delovala kmetijska šola razmišljal, to še ne daje podlage za sklepanje, da je posestvo tej šoli tudi namenil in (že med vojno) prostovoljno prepustil posest nad svojim posestvom, še posebej ob izostanku ugotovitev o takšnem dogovarjanju oziroma doseženem sporazumu. Ugotovljene zgodovinske in ekonomske okoliščine ter dejstvo, da je bil inženir ob koncu vojne že starejši, bolan ter brez sredstev kažejo le na njegov težek in brezizhoden položaj, v katerem je prostovoljno prepuščanje posesti nad premoženjem še najmanj verjetno dejanje razumnega človeka.

8. Do pravnoformalne ureditve položaja med inženirjem in oblastjo je prišlo leta 1958, ko se je sklenila kupna pogodba, s katero naj bi inženir 60% vrednosti posestva Kmetijski šoli podaril, 40% pa naj bi si dal izplačati v denarju in pridobitvi nekaterih socialnih pravic (priznanje delovne dobe, priznanje pravice do polne pokojnine „IV. plačilne grupe“, primerno zavarovanje njegove družine). Vprašanje, ki se je v postopku zastavilo je bilo, ali so bile pri sklepanju te pogodbe podane okoliščine iz 5. člena ZDen. Zmotna je presoja sodišč prve in druge stopnje, da je daritveni namen presojati ob trenutku prehoda posesti in ne ob trenutku sklenitve pogodbe. Svobodna volja je pogoj, ki se presoja ob sklepanju pogodbe (28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Glavni razlog, s katerim sodišči utemeljujeta daritveni namen (domoljubje v povezavi z obstojem zone B) ob sklepanju pogodbe ni bil več podan, saj je z Londonskim memorandumom 1954 cona B in manjši del cone A pripadel Jugoslaviji, večji del cone A in Trst pa Italiji, kar pomeni, da leta 1958 človek z daritvijo svojega premoženja ljudski oblasti ni v ničemer več prispeval k priključitvi cone B Jugoslaviji, saj je bila le-ta takrat Jugoslaviji že priključena. Poleg tega sodišči sami ugotovita, da se je po sporu Jugoslavije z Informbirojem v letu 1948 tudi pri nas „razcvetel državni socializem s kolektivizacijo v kmetijstvu, radikalnimi nacionalizacijami, neizmirnim povečanjem državne birokracije in stopnjevanjem prisile po vsej Jugoslaviji“ in da se je v takih okoliščinah inženir pogajal o višini in oblikah protidajatve države za njegovo izročitev posestva Kmetijski šoli, na katerem je le-ta že leta delovala. Sodišči ugotovita, da inženirjeva volja pri sklenitvi „odplačnega“ dela pogodbe leta 1958 ni bila povsem svobodna, temveč je bila izkrivljena zaradi pritiskov druge strani na način iz 5. člena ZDen. Kot je bilo pojasnjeno, je tudi „daritveni“del pogodbe treba presojati v skladu s tako ugotovljenimi okoliščinami, kar dodatno potrjuje zaključek, da daritveni namen ob tako ugotovljenih okoliščinah ni mogel biti podan.

Glede na ugotovitve sodišč, da je ljudska oblast na inženirja ob sklepanju pogodbe pritiskala, v zapisnik izrecno zapisala „da mu ni izdati odločbe o priznanju pokojnine, dokler ne bodo pristojni organi OLO sporazumno z ing. M. določili zneska za nepremičnine“, poizvedovala o možnosti njegove razlastitve kot nekmeta, da se je ing. M. nahajal v slabem gmotnem premoženju (s pogodbo je navsezadnje urejal primerno zavarovanje za sebe in svojo družino), da je bila posest nad nepremičninami že v rokah takratne oblasti se za napačno sklepanje izkaže tudi zaključek sodišč, da je treba postavljeno kupnino presojati glede na s strani inženirja postavljeno višino kupnine (12.000.000 din). Kljub izrecnemu napotku iz razveljavitvenega sklepa VS RS II Ips 226/2004 z dne 24.2.2005 ter založenem predujmu za postavitev izvedenca prvostopenjsko sodišče v ponovnem postopku ni preverilo trditev predlagateljic o skrajnem nesorazmerju realne vrednosti iztržka pogajanj z „dogovorom“ o kupnini 8,400.000 din. Vendar pa se tudi glede na uradno cenitev o nepremičninah, katero sta sprejeli sodišči prve in druge stopnje (29,527.300 din), izkaže, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje inženir na podlagi kupoprodajne pogodbe svoje nepremičnine prodal za 28.44% njihove ocenjene vrednosti, kar ob pravilni uporabi drugega odstavka 90. člena ZDen pomeni, da konkretni pravni posel predstavlja neodplačno podržavljeno premoženje v smislu 4. člena ZDen. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP odločilo, kot to izhaja iz prvega odstavka izreka.

9. Ker o obliki denacionalizacije in stroških postopka še ni bilo odločeno, je tudi odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo (164. člen ZPP).