Jedro

Ne drži, da denacionalizacijski zahtevek ne more biti delno utemeljen. Razlogi prvostopenjskega sodišča dokazujejo, da je izdaja take odločbe možna in smiselna ter tudi materialnopravno pravilna.

Izrek

Pritožbi predlagateljic se ugodi tako, da se izrek sklepa sodišča prve stopnje spremeni v tč. I glede parcel, naštetih v navedeni točki tako, da se pravilno glasi: „Zahteva predlagateljic za denacionalizacijo je po podlagi utemeljena do 40,64%, višja zahteva pa se zavrne.“ Sicer se pritožba predlagateljic in pritožbe druge, tretje in sedme nasprotne udeleženke zavrnejo in se (kolikor ni bil spremenjen) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je izdalo vmesni sklep, s katerim je odločilo o utemeljenosti podlage denacionalizacijskega zahtevka predlagateljic za denacionalizacijo nepremičnin, naštetih v tč. I sklepa. Ocenilo je, da je predlog za denacionalizacijo utemeljen le do deleža 40,64%, v preostalem delu pa je predlog zavrnilo, ker je ugotovilo, da je prišlo v navedenem obsegu pri prehodu premoženja iz denacionalizacijskega upravičenca E.M. v družbeno lastnino za lastnikov darilni namen. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da bo o oblikah denacionalizacije in o stroških postopka odločeno s končnim sklepom.

Proti sklepu se pritožujeta predlagateljici ter druga, tretja in sedma nasprotna udeleženka. Predlagateljici v pritožbi, vloženi po pooblaščencu, najprej trdita, da naj bi bil izrek sklepa nejasen in nerazumljiv. V njem ni navedeno, kdo je denacionalizacijski upravičenec, glede nasprotnih udeležencev pa pritožba opozarja, da niso vsi pasivno legitimirani za vračilo vsakega od različnih delov nepremičnega premoženja. Zmotno uporabo materialnega prava vidi pritožba v tem, da po naravi stvari denacionalizacijski zahtevek ne more biti utemeljen le delno, temveč je lahko le v celoti utemeljen ali v celoti neutemeljen. V tovrstnih postopkih se po mnenju pritožnic tudi ne izdajajo vmesni sklepi, predvsem pa sodišču prve stopnje pritožba očita, da ni upoštevalo „moči argumentov“ iz sklepa Vrhovnega sodišča, izdanega predhodno v tej zadevi pod opravilno številko II Ips 226/2004. V obsežnem delu pritožbe pritožnici utemeljujeta svoje stališče, da je v zadevi odločal stvarno nepristojni organ. Trdita,da se prvostopenjsko sodišče z vprašanjem svoje stvarne pristojnosti ni ukvarjalo, po mnenju pritožbe pa bi moralo odstopiti zadevo Ustavnemu sodišču, da odloči, kateri organ je pristojen za odločanje, to je ali Upravna enota v upravnem postopku ali sodišče. Na to sta predlagateljici ves čas postopka opozarjali. Po mnenju pritožbe bi morala o zahtevi za denacionalizacijo odločati upravna enota, ker gre za premoženje, ki je bilo podržavljeno neodplačno in z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Že od leta 1945 denacionalizacijski upravičenec, pokojni E.M., ni imel nepremičnin več v lasti in posesti, saj jih je takrat v celoti prevzela tedanja oblast. Sicer pa je predmet denacionalizacijskega postopka grad L., ki je bil z odlokom razglašen za umetnostni in arhitekturni spomenik. To pomeni, da bi v konkretni zadevi moralo o zahtevi za denacionalizacijo odločati Ministrstvo za kulturo po pravilih upravnega postopka. V zvezi z dejanskim stanjem pa pritožba navaja, da sta predlagateljici med postopkom navedli, da je bila kupna pogodba, ki jo je podpisal njun pravni prednik, pokojni E.M., fiktivna ter da je bilo premoženje, navedeno v pogodbi, dejansko zaplenjeno in podržavljeno brez plačila odškodnine. Z graščino L. in pripadajočimi zemljišči je takoj po končani vojni leta 1945 pričela gospodariti država brez pravnega naslova. V spisu se nahaja več listin, iz katerih izhaja, da naj bi pokojni E.M. nepremično premoženje podaril državi (tako imenovana ustna darilna pogodba?) še pred letom 1958 (na primer iz listine Okrajnega Ljudskega odbora z dne 13. oktobra 1956). To je dodaten dokaz, da je bilo premoženje dejansko odvzeto takoj po drugi svetovni vojni brez kakršnegakoli pravnega akta. Ker sta predlagateljici v svojem zahtevku navedli dejstva in predložili dokaze, bi sodišče nanje moralo ustrezno uporabiti določbo Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ker tako ni ravnalo, je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit. Kupoprodajna pogodba z dne 3. januarja 1958 je po mnenju pritožbe nedvomno taka, da je bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Gre za pravni standard, katerega nepravilna uporaba pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče pa v tej zadevi sploh ni ugotavljalo vsebine omenjenega pravnega standarda. Pogodba z dne 3. januarja 1958 ima mešano naravo. Prava volja pogodbenih strank je bila v tem, da se določi odškodnina za že pred tem odvzeto nepremično premoženje in tudi v tem, da se dejansko stanje uskladi s podatki iz zemljiške knjige. Ker je bilo premoženje že 13 let pred tem v celoti odvzeto, že zato ni moglo iti pri omenjeni pogodbi po vsebini za kupoprodajno pogodbo. Poleg tega pokojni E.M. nikoli ni imel namena premoženja prodati, zato je več kot očitno, da je do sklenitve pogodbe prišlo zaradi grožnje, sile in zvijače takratnih državnih organov. Ti elementi so bili podani vse od septembra 1945 do leta 1958. Potrebno je bilo le še, da E.M. poda izjavo, s katero bi se ga izpisalo iz zemljiške knjige kot formalnega lastnika nepremičnin. Besedilo kupoprodajne pogodbe so pripravili takratni državni organi, ne da bi bila narejena kakršnakoli cenitev. Kupnina, določena v pogodbi, tako sploh ne odraža prave vrednosti nepremičnin. Iz mnenja cenilca A.V. izhaja, da je znašala vrednost kupnine le 4,75% vrednosti ocenjenega podržavljenega premoženja. Noben skrben človek ne bi prodal svojega celotnega premoženja po taki vrednosti. Tudi zapis v 4. čl. pogodbe, da morebitni presežek dejanske vrednosti nepremičnin E.M. izrecno daruje družbi, kaže, da ni šlo za pravo kupno pogodbo. Element zvijače pritožba vidi še v tem, da je bila v pogodbi dogovorjena vrednost nepremičnin 8.400.000,00 takratnih dinarjev, ki pa nikoli ni bila v celoti izplačana, temveč je bil plačan le znesek 4.000.000,00 dinarjev, torej manj kot polovica. Država kot močnejša stranka torej ni izpolnila niti vseh svojih pogodbenih obveznosti. Splošno znano je, da leta 1958 pokojni E.M. ni mogel zahtevati od države, naj izpolni svojo obveznost oziroma jo tožiti, saj bi bil izpostavljen pregonu. Nenazadnje pa je bil leta 1958 že zelo bolan in v takem stanju deležen različnih pritiskov. V pravočasni dopolnitvi pritožbe pa predlagateljici še navajata, da sodišče ne bi smelo izdati sodbe na podlagi knjige Franca Perovška Moja resnica, ki s to zadevo nima nobene zveze. Dokaz tudi ni članek iz Primorske borbe ali seminarska naloga. Sodišče ni v ničemer upoštevalo sklepa Vrhovnega sodišča z dne 24. februarja 2005, utemeljitev svoje odločbe pa je iskalo v nedovoljenih dokaznih sredstvih. Kršitev postopka vidi pritožba tudi v tem, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa in tako ni jasno, kateri dokazi so šteli kot podlaga za vsebinsko odločitev. Trdi še, da v izpodbijanem sklepu niso navedeni razlogi o tem, zakaj naj bi bil zahtevek delno utemeljen, delno pa neutemeljen ter da so na splošno razlogi sklepa protispisni. Sodišče pa tudi ni upoštevalo, da se odškodnine do višine 30% vrednosti nepremičnin v denacionalizacijskih postopkih ne upoštevajo. To, kar je pokojni E.M. prejel, tega praga ne dosega. Sploh pa odločba nima razlogov o tem, zakaj naj bi šlo v konkretnem primeru deloma za „daritev“ , saj v zvezi s tem ni bilo pisnega pravnega posla.

Druga nasprotna udeleženka A. v pritožbi navaja, da je prepričana, da je ing. M. popolnoma prostovoljno prišel do odločitve, da svoje premoženje proda državi oziroma Kmetijski šoli in zato ni nobene pravne podlage za vrnitev premoženja.

Tretja nasprotna udeleženka K. v pritožbi, vloženi po pooblaščenki, poudarja, da se je sodišče v ponovljenem postopku prepričalo, da je pokojni oče predlagateljic svoje premoženje resnično daroval državi, kar potrjuje njegova tedanja korespondenca. Sodišče je pravilno ugotovilo in ocenilo duh časa v odločilnem obdobju, zato je ocena okoliščin, kot jih je podalo Vrhovno sodišče v svoji odločbi, le pavšalna in ni prilagojena okoliščinam, ki so veljale na območju Cone B. Kljub temu pa je sodišče po mnenju pritožbe spregledalo pomembno dejstvo, da E.M. ni nikoli zanikal, da je svoje posestvo podaril državi in svoje daritve nikoli preklical. Ob ureditvi zemljiškoknjižnega stanja je le želel izposlovati zase in za svojo družino čim več. Sodišče je spregledalo, da je bil edini tedanji možni kupec premoženja lahko le država, zato je bila vsaka cena, ki bi jo dobil, zanj tržna. Zato so bila tudi njegova pogajalska izhodišča drugačna. K oblikovanju zneska, navedenega v pogodbi, so pripeljali čisto ekonomski razlogi. E.M. je torej vztrajal pri svoji odločitvi o daritvi, vendar je ob ureditvi zemljiškoknjižnega stanja postavljal svoje pogoje, ki jih je država deloma sprejela. Zato se kupno pogodbo lahko šteje za simulirani pravni posel, ne pa za pravo kupno pogodbo z iskanjem pogodbene vrednosti nepremičnin. Pri pogodbi je šlo zgolj za ureditev zemljiškoknjižnega stanja, ocene vrednosti nepremičnin pa so bile lahko le pomoč pri pogajanjih. Pritožba še navaja, da je bila na delu parc. št. 1 k.o. L. in deloma na parc. št. 118 k.o. L. zgrajena kokošja farma, zato odločitev sodišča, da je po temelju denacionalizacijski zahtevek utemeljen do 40,64%, ne more veljati za celotno parc. št. 1 k.o. L., temveč mora biti del zemljišča izločen. Isto velja glede vlaganj v grad, ki so bila opravljena po daritvi in ne morejo biti predmet vračila.

Sedma nasprotna udeleženka pa v pritožbi navaja, da se ne strinja z zaključki sodišča o tem, da naj bi ing. M. pogodbo o prenosu nepremičnega premoženja za znesek 8.400.000,00 tedanjih DIN sklenil zaradi pritiskov. Sodišče je pri utemeljevanju tega zaključka izhajalo iz predpostavke, da je E.M. pričakoval od oblasti izplačilo vrednosti 12.000.000,00 dinarjev, pogodba pa je bila na koncu sklenjena za 8.400.000,00 DIN. To je morebiti res pripisati izkrivljenim pritiskom druge strani, ni pa moč sprejeti razlogovanja sodišča, zakaj šteje, da je bil ing. M. oškodovan za vseh 12.000.000,00 DIN in ne zgolj za razliko med tem zneskom in pogodbeno določeno kupnino 8.400.000,00 DIN. Obrazložitev sklepa je zato po mnenju pritožbe nekonsistentna in kontradiktorna ter preuranjena. Pritožba pa še navaja, da pokojni M. ni niti z enim samim pisnim dokumentom izkazal, da druga stran pogodbe ni izpolnila. Zato je šteti, da je bil denacionalizacijski upravičenec prikrajšan le v obsegu 3.600.000,00 DIN, kar pomeni 12,19%.

Pritožbe so neutemeljene, razen pritožba predlagateljic v obsegu, navedenem v nadaljevanju.

O vprašanju stvarne pristojnosti sodišča za odločanje v tej denacionalizacijski zahtevi je bilo zavzeto že povsem jasno stališče tako v odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 226/2004 z dne 24. februarja 2005 (list. št. 330 do 335 spisa) kot v nadaljnji odločbi pritožbenega sodišča I Cp 1288/2005 z dne 16. maja 2006 (listovna št. 380 do 383 spisa). V obravnavnem primeru namreč ni šlo za prehod premoženja v družbeno last brez pravnega naslova, temveč na podlagi pogodbe iz leta 1958, v zvezi s katero sta predlagateljici zatrjevali, da naj bi bila sklenjena zaradi prisile oziroma grožnje in zvijače državnega organa. Zahteva je torej temeljila na 5. čl. ZDen, o takih denacionalizacijskih zahtevkih pa odloča sodišče v nepravdnem postopku (56. čl. ZDen). Kljub drugačnemu stališču predlagateljic, ki sta ga izražali ves čas postopka, pa ni bilo prav nobene podlage, da bi sodišče odstopilo zadevo Ustavnemu sodišču zaradi presoje pristojnosti, saj so procesni pogoji za odločanje o sporu glede pristojnosti izpolnjeni le takrat, če sodišče (ali upravni organ) meni, da ni pristojno za odločanje in pristojnost zavrača tudi drugi. S tem, ko je sodišče v zadevi meritorno odločalo, pa je jasno izrazilo svoje stališče, da pristojnosti ne zavrača. Ker je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo le o podlagi zahtevka predlagateljic, na pravilnost izreka ne vpliva okoliščina, da v postopku nastopa več nasprotnih udeleženk in da vsaka od njih ni potencialna zavezanka za vrnitev vsake od zahtevanih nepremičnin. Tudi ne drži, da v denacionalizacijskih postopkih ni mogoče izdati vmesnih sklepov. Z vmesno odločbo sodišče odloči takrat, kadar je stvar „zrela za odločbo“ le glede podlage zahtevka (315. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zv. s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku – ZNP), v obravnavnem primeru torej glede vprašanja, ali so pri spornem nepremičnem premoženju izpolnjeni pogoji iz 5. čl. ZDen. V objavljeni bazi sodnih odločb IUS INFO je cela vrsta takih, v katerih je sodišče izdalo v denacionalizacijskih zadevah vmesno odločbo (na primer II Ips 154/98, II Ips 244/98, II Ips 431/95). Tudi ne drži, da denacionalizacijski zahtevek ne more biti delno utemeljen. Razlogi prvostopenjskega sodišča, o katerih bo govora še v nadaljevanju, dokazujejo, da je izdaja take odločbe možna in smiselna ter tudi materialnopravno pravilna. Drži pa, da je prvostopenjsko sodišče izrek vmesnega sklepa nepravilno oblikovalo, s tem ko je odločilo, da se zahtevi za denacionalizacijo nepremičnin (ki jih je v nadaljevanju naštelo) ugodi do 40,64%. Pravilna odločitev o utemeljenosti podlage denacionalizacijskega zahtevka se namreč glede na to, da ni odločeno o posameznih denacionalizacijskih zavezancih in višini ter vrsti njihove obveznosti, glasi tako, da je „zahteva za denacionalizacijo – v izreku prvostopenjskega sklepa navedenih nepremičnin – po podlagi utemeljena.“ V obravnavanem primeru pač do višine 40,64%, višji zahtevek pa se zavrne. V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi predlagateljic ugodilo in izrek vmesnega sklepa oblikovalo tako, kot je bilo obrazloženo.

Predlagateljici v pritožbi zatrjujeta, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo „moči argumentov“ iz že citirane odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 226/2004. Ta pritožbeni očitek je povsem pavšalen, enako kot v nadaljevanju pritožbe navedene trditve, da pokojni E.M. ni imel nikoli darilnega namena, da naj bi mu bilo celotno posestvo, skupaj z gradom L. nasilno odvzeto že leta 1945 in da je pogodbo z dne 3.1958 podpisal zaradi grožnje, sile oziroma zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti. Pritožba, čeprav obširna, ne izpostavlja argumentirano tistih odločilnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da je do prehoda premoženja pokojnega E.M. v državno last prišlo v celoti na način iz 5. čl. ZDen. Pritožba pri tem prihaja večkrat tudi sama s seboj v nasprotje (na primer tretji odstavek na 7. str. pritožbe ali pritožbeni razlogi na 8. str. pritožbe). V nasprotju s pritožbo pa je sklep sodišča prve stopnje oprt na celovito in analitično dokazno oceno, ki je prepričljivo obrazložena in argumentirana in je zato prepričala tudi pritožbeno sodišče. Odločilna dejstva, ki jih pavšalna pritožba predlagateljic ni uspela izpodbiti, so: da je ing. E.M. spomladi 1946 svoje posestvo prepustil v posest Kmetijski šoli, potem ko je bil po koncu druge svetovne vojne soočen z dejstvom, da je bilo njegovo posestvo že nekaj let neobdelano, ker so M. med vojno zbežali pred italijansko vojsko, da je „kot razgledan kmetijski strokovnjak in velik idealist, ki je bil naklonjen takratnim oblastem“, soočen z neugodnimi ekonomskimi dejavniki sam predlagal, da bi bila na njegovem posestvu kmetijska šola, na kateri je želel tudi poučevati, da je svoje posestvo kot zaveden Slovenec dal na voljo ljudski oblasti na osnovi domoljubnih hotenj, kot svoj prispevek k temu, da se doseže priključitev Cone B k Jugoslaviji, saj so Primorci, ki se jim je po 25-ih letih življenja pod Italijo pokazala možnost, da zaživijo v državi svojega, slovenskega naroda, takrat svoje sile vložili v prizadevanja za priključitev in to tudi na ta način, da so ponujali svoje premoženje za potrebe okrepitve nove ljudske oblasti, da torej prehod premoženja v posest kmetijske šole v letu 1946 ni imel napak volje v obliki siljenja ali grožnje s strani oblasti, vendar da je bilo tudi za vse prizadete nesporno, da gre le za prvi korak k formalnopravnemu prehodu premoženja, saj je ing. E.M. posestvo prepustil kmetijski šoli pod določenimi pogoji, ki so bili poleg ureditve kmetijske šole, ki je bila njegov predlog in njegova ideja, še starostna preskrba njega samega in v slučaju njegove smrti preskrba njegovih mladoletnih otrok, da niti med pogajanji pred sklenitvijo pogodbe o formalnopravnem prenosu nepremičnin leta 1956 ni zahteval izplačila celotne vrednosti izročenega posestva, temveč le del,na podlagi česar je prvostopenjsko sodišče prepričljivo zaključilo, da je bila pogodba z dne 3. januarja 1958, s katero je bil formalno urejen prenos nepremičnin v družbeno lastnino, po vsebini delno neodplačno razpolaganje E.M. in da je bila takšna prava in svobodna volja obeh pogodbenih strank, ki je bila v pogodbi tako tudi izrecno zapisana (dopis Okrajnemu ljudskemu odboru v prilogi B19 spisa). Zato zapis v 4. tč. kupne pogodbe o tem, da morebitni presežek dejanske vrednosti ing. E.M. daruje družbi (vsaj deloma) odraža njegovo svobodno voljo.

Prepričljiv pa je tudi nadaljnji zaključek prvostopenjskega sodišča, da „daritev“ ni zajemala celotne vrednosti M. nepremičnin. Tudi v zvezi s tem ima prvostopenjski sklep prepričljive in argumentirane razloge, temelječe na izvedenih dokazih, teh razlogov pa pritožbe druge, tretje in sedme nasprotne udeleženke (ki so enako pavšalne in nekonkretizirane kot pritožba predlagateljic) niso uspele izpodbiti. Prvostopenjsko sodišče je namreč prepričljivo utemeljilo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do zaključka, da je pri dogovarjanju o odplačnem delu pogodbe tedanja oblast nastopala s pozicije močnejše stranke, ki je svoj interes uspela uveljaviti v večji meri, kot bi še bilo sprejemljivo in tudi natančno obrazložilo, v katerem ravnanju oblasti je videlo nedovoljen pritisk ob pogajanjih za določitev vrednosti nadomestila za prevzeto premoženje (drugi odstavek na 16. str. in 17. stran izpodbijanega sklepa). Kako je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je 40,64% svojih nepremičnin ing. E.M. prepustil državi zaradi pritiskov, razliko pa podaril, je konsistentno pojasnilo tudi z zneski. Izhajalo je iz ugotovitve (ki je nobena od strank ne izpodbija), da so bile nepremičnine skupaj vredne 29.527.300,00 tedanjih dinarjev, ing. E.M. pa je zahteval 12.000.000,00 DIN. Le razliko 18.000.000,00 DIN oziroma nekaj manj kot 60% vrednosti premoženja je torej nameraval v vsakem primeru podariti, glede razlike v vrednosti pa je šlo za pogodbo, obremenjeno z napako volje v smislu 5. čl. ZDen.

V zvezi s pritožbeno trditvijo tretje nasprotne udeleženke, da je na delu parc. št. 1 k.o. L. zgrajena kokošja farma, je potrebno pritožnico napotiti na 25. čl. ZDen, ki daje upravičencu izbiro o načinu vrnitve, kadar se je nepremičnina po podržavljanju bistveno povečala. Vse to bo lahko prvostopenjsko sodišče upoštevalo v nadaljevanju postopka, ko bo odločalo o oblikah denacionalizacije, glede na to, da pritožnica kakšnega konkretnega zahtevka v smislu 25. čl. ZDen še niti ni oblikovala.

K pritožbi predlagateljic o očitanih kršitvah postopka pa gre dodati le še, da sodišča v nepravdnih zadevah dokaznih sklepov ne sprejemajo, da je iz obrazložitve sklepa povsem jasno razvidno, na katere dokaze je sodišče oprlo svojo odločitev in da ZPP ne omejuje vrste dokazil. Neutemeljene pritožbe je zato pritožbeno sodišče zavrnilo (kolikor ni iz že povedanega razloga izrek vmesnega sklepa spremenilo) in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. z 37. čl. ZNP).