Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 4.700.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 407.225,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi od izreka sodbe prve stopnje dalje do plačila. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 28.3.1997 poškodoval v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke M. L. Utrpel je udarec v glavo z rano na levi strani zatilja, nihajno poškodbo vratu ter raztrganino vezi, ploščic in stika med ključnico in lopatico z nestabilnostjo levega ramenskega obroča ter poškodbo leve rame v ožjem smislu. Za bolečine, ki jih je tožnik prestal in ki še trajajo, ter za druge nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem mu je določilo odškodnino v znesku 1.200.000,00 SIT, za strah ob nesreči in zaradi uspeha zdravljenja 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000,00 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka z revizijo izpodbija zavrnilni del sodbe za 1.800.000,00 SIT. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in sicer 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku še za nadaljnjih 1.800.000,00 SIT. Navaja, da pripada tožniku odškodnina za prestane in bodoče telesne bolečine odškodnina v znesku 2.000.000,00 SIT. Poudarja značaj poškodbe, dolgotrajnost zdravljenja ter intenzivnost in trajanje bolečin. Ko uveljavlja višjo odškodnino, se sklicuje na sodno prakso. Navaja, da so bile zmanjšane življenjske aktivnosti premalo upoštevane.

Izvedenec je ugotovil 30 odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti, za kar bi bila pravična denarna odškodnina 4.000.000,00 SIT.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku/77).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90 - v nadaljnjem ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Obseg poškodb, potek zdravljenja, bolečinska obdobja in vse druge težave in nevšečnosti sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili na podlagi izvedenskega mnenja dr. Miloša Krambergerja in na podlagi tožnikove izpovedbe. Te ugotovitve so podrobne in jih tožnik ni izpodbijal. Zato jih ni treba ponavljati. Bistveno je, da je tožnik utrpel več poškodb, od katerih je izvedenec poškodbe levega ramenskega obroča in leve rame v ožjem smislu ocenil kot težke.

Zdravljenje je bilo sorazmerno dolgo in zvezano z bolečinami, imobilizacijo, fizioterapijo in drugimi nevšečnostmi. Zmerne bolečine so tožniku ostale. Te ugotovitve upravičujejo tožnika do ustrezno visoke denarne odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje določilo v znesku 1.200.000,00 SIT, sodišče druge stopnje pa je to odločitev potrdilo. Tudi po presoji revizijskega sodišča je ta odškodnina določena pravilno, v skladu z merili po 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in v okvirih, ki jih je sprejela sodna praksa.

Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba upoštevati, da je bil tožnik ob nesreči star šele 31 let, da je levičar, da je bil do nesreče športno aktiven in da ga poškodba ovira pri poklicnem in domačem delu v takem obsegu, da to vpliva na kvaliteto življenja. To so dejstva, ki nedvomno kažejo, da tožnik prestaja znatne duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Vendar je po drugi strani treba upoštevati, da je pretežen del njegovih življenjskih aktivnosti vendarle ostal neokrnjen in da je njegova poškodba, čeprav je huda, daleč od tistih najhujših, ki jih sodna praksa opredeljuje kot katastrofalne. Zato je treba tožnikove poškodbe uvrstiti sicer med težke, a ne med zelo težke ali celo najtežje in je treba pri določanju odškodnine to upoštevati. Sodbi prve in druge stopnji sta po presoji revizijskega sodišča to storili ob pravilnem upoštevanju meril po 200. in 203. členu ZOR in prakse sodišč v primerljivih zadevah. Zato uveljavljanega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ni.

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. členu ZPP.