Jedro

Odškodnina, prisojena pravilno v skladu z ugotovljenimi škodnimi posledicami. Neaktivnost zavarovalnice pri zavzemanju za novega izvedenca ne more iti tožniku v škodo.

Izrek

Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke se zavrneta kot neutemeljeni in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem in zavrnilnem delu potrdi.

Pravdni stranki sta stroške pritožbenega postopka dolžni trpeti sami.

Obrazložitev

V zvezi s škodnim dogodkom z dne 02.08.1997 v naselju Lovrenc na Dravskem polju, ko je pri razvrstitvi za zavijanje v levo v tožnikovo osebno vozilo s svojim avtomobilom od zadaj trčil zavarovanec tožene stranke in je pri tem tožnik pretrpel hudo telesno poškodbo, mu je prvo sodišče z napadeno sodbo dosodilo 4,700.000,00 SIT odškodnine, presežni tožbeni zahtevek do uveljavljanih 8,100.000,00 SIT pa zavrnilo. Za pretrpljene telesne bolečine je bila tožniku priznana odškodnina v višini 1,200.000 SIT (zahtevek 2,500.000,00 SIT), za prestani strah 500.000,00 SIT od zahtevanih 600.000,00 SIT in za zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti 3,000.000,00 SIT (zahtevek 5,000.000,00 STI). Toženo stranko je z isto sodbo zavezalo še k plačilu 407.225,00 SIT stroškov pravdanja.

Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

V svoji pritožbi zoper zavrnilni del prvostopne sodbe tožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in se zavzema za spremembo tako, da bi njegovemu odškodninskemu zahtevku ugodeno v celoti do zahtevka v postavljeni višini 8,100.000,00 SIT.

Tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija obsodilni del napadene sodbe, v kolikor tožniku dosojena odškodnina presega znesek 3,700.000,00 SIT. Izrecno se pritožuje še zoper stroškovni izrek in pri tem navaja, da tovrstne odločitve ni mogoče preizkusiti. Sicer pa v pritožbi izpostavlja, da je prvo sodišče brez utemeljitve zavrnilo predlagano izvedbo dokaza s pritegnitvijo Ortopedske klinike v Ljubljani kot izvedenca z najvišjo strokovno usposobljenostjo in tožniku priznano odškodnino ocenjuje za previsoko. Za pretrpljene telesne bolečine naj bi zadoščalo 900.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjske aktivnosti 2,500.000,00 SIT.

Nobena izmed pravdnih strank ni odgovorila na pritožbo druge.

Pritožbi sta neutemeljeni in je preizkus zadeve pokazal naslednje: Najprej je treba toženi stranki odgovoriti, da jo je prvo sodišče s sočasnim vabljenjem za dne 04.02.1999 razpisano glavno obravnavo izrecno pozvalo, da se izjasni, če vztraja pri dopolnitvi dokaznega postopka še z izvedenskim mnenjem Ortopedske klinike v Ljubljani (l.štev. 59 v spisu), in če ja, da obrazloži, čemu odklanja priskrbljeno mnenje izvedenca ortopeda dr. Miloša Krambergerja. Pri tem je prvo sodišče toženo stranko opozorilo, da bo sicer odločilo na podlagi izvedenskega mnenja, s katerim že razpolaga.

Toženka se tega zadnjega naroka za glavno obravnavo ni udeležila in enako ne dveh pred tem razpisanih narokov (l.štev.60, 52 in 42 v spisu). Posredovala pa je pripravljalno vlogo (l.štev. 68 v spisu), v kateri najprej sporoča sodišču, da ne vztraja pri svojih navedbah v odgovoru na tožbo (l.štev. 6 v spisu) in pripravljalni vlogi z dne 23.11.1998 (l.štev. 37 v spisu), potem pa spet govori o pritegnitvi Ortopedske klinike v Ljubljani, ne da bi ta predlog kakorkoli utemeljila in kar je povsem v nasprotju z njenim sporočilom, da ne vztraja pri navedbah v pripravljalni vlogi z dne 23.11.1998. Ravno v tej vlogi je tožena stranka namreč sodišču posredovala predlog, da se naj dokazni postopek dopolni še z mnenjem Ortopedske klinike v Ljubljani.

Pri takšnem načinu pravdanja je prvo sodišče ravnalo povsem pravilno, da je za ugotovitev škodnih posledic obravnavanega dogodka uporabilo razpoložljivo mnenje izvedenca ortopedske stroke dr. Miloša Krambergerja in na zadnjem naroku za glavno obravnavo zavrnilo dokazni predlog, da se naj pribavi še novo mnenje strokovnjakov iz Ortopedske klinike v Ljubljani. Tožena stranka ni sledila pozivu sodišča, da ponovno obrazloži, zakaj odklanja izvedensko mnenje dr.

Miloša Krambergerja, niti se udeležila naroka za glavno obravnavo, kjer je bilo razpravljano tudi o spornem dokaznem predlogu. Še več, toženkino navajanja v pripravljalni vlogi, ki je bila na tem naroku posredovana (l.štev. 68 v spisu) je nujno razumeti celo tako, da od pribave novega izvedenskega mnenja odstopa, kot je bilo že prej izpostavljeno.

Tožena stranka torej nima prav s pritožbeno trditvijo, da je prvo sodišče brez utemeljenih razlogov zavrnilo izvedbo dokaza z novim izvedencem. Sicer pa toženka v pritožbi niti ne predlaga dopolnitve postopka z novim izvedenskim mnenjem, temveč zgolj prikazuje, da je prvo sodišče glede izvedenca nekritično sledilo predlogu tožeče stranke. Očitno je spregledala, da je na edinem naroku, ki se ga je udeležila (l.štev. 12 v spisu), njen tam navzoči pooblaščenec izrecno izjavil, da se z določitvijo izvedenca dr. Miloša Krambergerja strinja.

Dalje nobeni izmed pravdnih strank ni mogoče pritrditi, da tožniku priznana odškodnina ne ustreza ugotovljeni škodi, ki jo je ta pretrpel v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Neuspešno torej ostaja tako tožnikovo zavzemanje za višjo odškodnino, kot toženkino za nižjo.

Iz podatkov spisa in predvsem iz uporabljenega izvedenskega mnenja (l.štev. 23 v spisu) je povzeti, da je danes 33-letni tožnik v nesreči pretrpel udarnino v glavo z ratrganino na levi polovici glave, nihajno poškodbo vratu z minimalnimi funkcionalnimi posledicami, ki se manifestirajo v motenem odklonu vratu v levo stran in bolečini ob forsiranju tega giba, raztrganino vezi, ploščice in stika med ključnico ter deloma leve lopatice z nestabilnostjo tega sklepa in s tem celotnega levega razmenskega obroča, s posledičnimi motnjami ramenskega obroča in leve roke, kar se kaže v omejeni gibljivosti, zmanjšani moči in nezmožnosti nekaterih gibov ter manjši skaženosti. Manifestira pa se tudi v vse večjem manjšanju razpona gibov in bolečinah v ramenu tako v mirovanju kot pri gibih, nekatere funkcije pa so sploh blokirane. Tožnik je še vedno zaskrbljen zaradi razvoja bolezenskega stanja rame v bodoče. Iz njegove izpovedbe pri strankinem zaslišanju (l.štev. 61 v spisu) je še razvidna težja prizadetost zaradi poškodovane leve rame in roke, kar ga v vsakdanu izjemno ovira, saj ne more opravljati skoraj nobenih fizičnih del, prekinil pa je tudi vse športne aktivnosti. Tožnik je levičar.

Posledično zmanjšanje njegovih življenjskih aktivnosti je zdravniški izvedenec ugotovil s 30 %.

Pravično denarno zadoščenje za pri tožniku prestane in še prisotne telesne bolečine z vsemi nevšečnostmi zaradi zdravljenja, predstavlja znesek 1,200.000,00 SIT, ki ga je tožniku po tej odškodninski postavki priznalo tudi prvo sodišče. Enako velja za prestani strah v odškodninski višini 500.000,00 SIT, pri čemer tudi sodišče druge stopnje ni moglo spregledati, da je tožnik še vedno zaskrbljen za nadaljnji razvoj bolezenskega stanja v posledici obravnavanega škodnega dogodka. Tudi znesek 3,000.000,00 SIT, ki ga je prvo sodišče tožniku odmerilo za zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti, ustreza obsegu in stopnji tovrstne škode. Tožnik je star šele 33 let in bodo duševne bolečine zaradi težjega premagovanja ovir tako pri pridobitnem delu, kot pri vseh drugih dejavnostih, pri njemu praviloma prisotne še vrsto let. Ta prizadetost je toliko večja, ker je oškodovanec levičar in je pretrpela poškodba grobo funkcionalno prizadela ravno levo ramo in roko.

Neuspešna ostaja tudi toženkina pritožba zoper stroškovni izrek. Prvo sodišče je za to pravdo potrebne stroške pravilno odmerilo in sprejeto odločitev obrazložilo tako, da jo je mogoče preizkusiti, pravilno pa tudi upoštevalo doseženi uspeh pravdanja (154.člen in 155.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Stroški tožeče stranke, razvidni iz spisu priloženega stroškovnika, so dosegli znesek 712.974,00 SIT, toženkini pa 15.000,00 SIT, uspeh v pravdi pa je 58 % napram 42 % v tožnikovo korist. Ob ustreznem pobotu to pomeni končno toženkino povračilno obveznost v znesku 407.225,00 SIT, kot je odločilo prvo sodišče. Stroške neuspelih pritožb sta pravdni stranki seveda dolžni trpeti sami in odločitev temelji na prvem odstavku 166.člena ZPP.

Vsled obrazloženega je bilo odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodbe pod A in B (člen 368 ZPP), ko kakih uradno upoštevnih kršitev, ki bi same po sebi narekovale razveljavitev, ni bilo najti (drugi odstavek 365.člen ZPP). Pritožbeno sodišče je poleg gornje obrazložitve še povzelo razloge iz izpodbijane sodbe.

Citirana pravna pravila prejšnjega Zakona o pravdnem postopku so bila uporabljena na podlagi 498.člena sedaj uveljavljenega Zakona o pravdnem postopku.