Jedro

Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje sicer izhaja, da tožniki in zapustnik niso živeli v istem gospodinjstvu, vendar pa njihova skupnost vseeno ustreza pojmu družinske skupnosti v smislu 32. člena ZD. Poslovni objekt na C. je namreč predstavljal skupno družinsko podjetje. Položaj je v pravno relevantnih prvinah identičen položaju, ko gre za skupno kmetijo, pri čemer posamezniki živijo v samostojnih bivalnih enotah (npr. v ločenih nadstropjih ali stanovanjih iste hiše z ločenimi vhodi in podobno).

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim so tožniki izločali premoženje na podlagi 32. člena ZD iz premoženja zapustnika A. K. Deleži, s katerim so posamezni tožniki izločili premoženje ter obseg tega premoženja sta razvidni iz izreka izpodbijane sodbe. Nazadnje je sodišče odločilo še o stroških postopka.

2. S sklepom, izdanim 12. marca 2014, je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za obročno plačilo sodne takse zavrglo.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Sklicuje se na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Sodišču predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da sodišče v času življenja zakonskih partnerjev sicer res ni omejeno s predpisanimi zastaralnimi roki glede vprašanj skupnega premoženja. Vendar pa je po stališču pritožnice po smrti enega od zakoncev treba upoštevati zakonske pogoje in zastaralne roke, ki jih ureja dedno pravo. Pritožnica dalje izpodbija dejansko okoliščino, da naj bi med pokojnim A. K. in njegovimi otroci v letu 1991 obstajal dogovor o skupnem delovanju in ustvarjanju vseh članov družine pri izgradnji poslovnega objekta na C. in sicer v smislu nastanka solastninske pravice. Tak dogovor bi moral biti zapisan, konkretiziran in nedvoumen. Sklicujoč se na posamezne listine v spisu pritožnica argumentira, da tožniki nikakor niso bili solastniki premoženja na C. in da se za takšne tudi niso šteli. Nazadnje meni, da sodišče v pravdi ne more določati solastninskih deležev.

4. V pritožbi proti sklepu o zavrženju predloga za obročno plačilo sodne takse pritožnica pojasnjuje procesna dejanja in navaja, da je pritožbo vložila le zato, da se ji ne bi očitalo nepravočasno plačilo sodne takse s posledicami.

5. Na vročeni pritožbi tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. O pravni podlagi odločitve:

8. V obravnavani zadevi je treba najprej razčistiti, kaj je pravna podlaga zahtevka. Ko namreč pritožnica govori o zastaranju, ima očitno pred očmi rok za vložitev dediščinske tožbe iz 141. člena ZD. Kakšnega drugega zastaralnega roka glede vprašanja, ali je bilo premoženje na C. v času, ko je umrla mati tožnikov, skupno premoženje ali ne, namreč niti v mislih ne bi bilo mogoče imeti.

9. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pravila o dediščinski tožbi (in s tem tudi rok za njeno vložitev) v obravnavani zadevi ne pridejo v poštev. Dediščinska tožba je namreč dajatvena tožba (2), tožba v obravnavani zadevi pa je ugotovitvena in se opira na pravilo o izločitvi dela iz zapustnikovega premoženja zaradi prispevkov njegovih potomcev k njegovi ustvaritvi (32. člen ZD).

10. Poleg tega zastaralni roki po 141. členu ZD veljajo le takrat, ko tožnik z dediščinsko tožbo zahteva zapuščinske predmete od posestnika, ki jih ima v posesti kot svojo dediščino (3). Tožena stranka pa sploh ne trdi, da bi imel zapustnik A. K. relevanten del svojega premoženja (objekt na C.), v posesti kot dedič po pokojni ženi in materi tožnikov, B. K. Nihče ni nikoli trdil, da bi si A. K. to premoženje lastil kot dedič.

11. Zastavlja se vprašanje, ali v tej pravdi tožniki kakorkoli zaobhajajo omejitve, ki jih določa pravilo 141. člena ZD? Odgovor pritožbenega sodišča je, da nikakor ne. V 141. členu ZD je namreč urejen poseben položaj, ko skuša dedič uveljaviti svojo dedno pravico v pravdi. ZD predpisuje roke za zastaranje pravice zahtevati zapuščino kot zapustnikov dedič od posestnika zapuščine v 141. členu ZD, pri čemer ti zastaralni roki ne veljajo, če je za kakšen drug zahtevek predpisan drugačen rok (4).

12. Dediščinska tožba je namenjena varstvu položaja tistih dedičev, ki razveljavitve sklepa o dedovanju ne morejo doseči, lahko pa zato v pravdi uveljavljajo izročitev zapuščine, ki je bila s prejšnjimi odločbami izročena drugim dedičem (5). V obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Najprej zato, ker je konkretno premoženje, ki je predmet zahtevka, zapustnik pridobil šele s prodajo prvotnega premoženja (poslovnega objekta na C.) dne 4.7.2006. To konkretno premoženje že zato ni moglo biti predmet sklepa o dedovanju po pokojni materi (ta je umrla leta 1990). To premoženje zato že materialnopravno ni moglo soditi v premoženje pokojne matere. Nanj tožniki v tej pravdi lahko sežejo oziroma ga izločajo, ker so prispevali k vrednosti zapustnikovega premoženja kot takšnega, ne pa zato, ker bi bili izpolnjeni pogoji po 141. členu ZD.

13. Tisto, kar je bistvenega pomena za samo vsebinsko odločitev v zadevi, pa je, da niti parceli 2035/2 in 2035/5 k.o. X., na katerih je bil zgrajen poslovni objekt C., torej nepremičnini, ki sta bili po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje skupno premoženje obeh staršev vseh treh tožnikov, pravno oblično nista bili del dedovanja po pokojni materi. S sklepom Temeljnega sodišča v Novem mestu, opr. št. D 475/90-10 z dne 13.2.1991, je bilo namreč zajeto zgolj drugo zapustničino premoženje.

14. Očitno torej je, da so bili ob materini smrti vsi štirje dediči (vsi trije tožniki kot njeni otroci ter sedanji zapustnik kot njen mož) glede premoženja, ki ga je predstavljal rastoč poslovni objekt na C., pravno pasivni. A to, da o dednopravnih dimenzijah glede tega premoženja niso nič razmišljali, ne pomeni tudi tega, da se dednopravno z materino smrtjo ni nič zgodilo. Jasno je, da se je in jasno je tudi, kaj se je zgodilo. Po zakonitem dedovanju so s trenutkom njene smrti vsi štirje vstopili v njej pravni položaj, vsak do ¼.

15. Ko je torej zapustnik 4.7.2006 (ker je bil le on vpisan v zemljiški knjigi, je to lahko uspešno storil) celoten poslovni objekt na C. prodal za 650.000 EUR in nato s tem denarjem kupil premoženje, na katerega se nanaša ta pravda, je torej evidentno, da je do vrednosti svojega premoženja prišel tudi s prej opisanimi deleži tožnikov. Na tem novem premoženju tožniki svojih stvarnopravnih deležev več niso imeli. To pa ne pomeni, da zapustnik do tega premoženja ni prišel s pomembnim deležem, ki ga predstavljajo prispevki vseh treh tožnikov. Po prepričanju pritožbenega sodišča je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je v okviru prispevkov k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, upoštevalo ne le: odškodnine, prejete za duševne bolečine ter denarna sredstva, pridobljena z obsežno sečnjo in prodajo večjih količin lesa, posekanega v gozdovih po materi ter vseh ostali prispevkov, ki so ugotovljeni v 11. točki izpodbijane sodbe, marveč tudi tisti delež, ki jim je pripadal po materi. Ta se je namreč na koncu, tako kot vse ostalo, zlil v predmet prodaje 4.7.2006. Predstavljal je torej prispevek tožnikov k povečanju in ohranitvi zapustnikovega premoženja.

Splošno o naravi izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD:

16. Besedilo 32. člena ZD se glasi: Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.

17. Minimalni skupni imenovalec raznotere pravne teorije in sodne prakse je verjetno ta, da vzrok izločitvene pravice izvira iz časa zapustnikovega življenja (torej: iz razmerja med živimi, inter vivos) in da je ta dejanski vzrok takšne narave, da terja odsev v pravnem svetu vsaj v obliki izločitvene pravice po 32. členu ZD. Glede vprašanja, kakšna je narava te izločitvene pravice, dalje, ali je imela oseba iz 32. člena ZD kakšno pravico (npr. verzijsko) že pred tem, pa so (bila) v teoriji in praksi razhajanja (6).

18. Naravo izločitvenega zahtevka v novejši sodni praksi natančno pojasnjuje odločba VS RS, opr. št. II Ips 981/2008. Poudarja, da gre za dednopravni zahtevek. Dalje poudarja, da gre za izločitev iz zapustnikovega premoženja in ne iz zapuščine. Na tem stališču tudi utemeljuje, da ne gre za zahtevek, ki bi bil vezan na obstoj dedne pravice. Naslednja značilnost, na katero opozarja navedena odločba, je, da zahtevek nastane šele ob zapustnikovi smrti in to le ob pogoju, če tedaj zapustnik premoženje še ima. Naslednja bistvena lastnost zahtevka je, da sicer res izhaja iz okoliščin, ki so obstajale v času zapustnikovega življenja, vendar pa pri tem ni mogoče govoriti o pravno varovanem pričakovanju ali pričakovalni pravici potomca. Nobenega pravnega razmerja dotlej namreč ni bilo. Bilo je le dejansko razmerje. Zapustnik zato lahko do svoje smrti samostojno razpolaga s premoženjem. Potomčev položaj v času zapustnikovega življenja ni pravno varovan.

19. Pritožbeno sodišče poudarja, da iz stališča, da premoženje, ki ga upravičenci izločajo, ne sodi v zapuščino, marveč gre pravilno za izločanje iz zapustnikovega premoženja, izhaja, da ta ne preide na dediče. Pogoj za to je, da oseba iz 32. člena ZD v zapuščinskem postopku tak zahtevek uveljavi. Vendar ta pogoj je vsebinsko prav enak kot velja glede dedne pravice. Dediči namreč v zapustnikov položaj prav tako vstopijo v trenutku zapustnikove smrti – vendar spet pod pogojem, da svojo dedno pravico v zapuščinskem postopku uveljavijo. Če je ne, potem se šteje, da so v trenutku smrti vstopili v zapustnikov pravni položaj drugi dediči. To pa pomeni, da osebi iz 32. člena ZD (pod pogojem, da uveljavlja izločitveno pravico) pripada konkretna stvarna pravica, in ne le pravica zahtevati to stvarnopravno pravico.

20. Izhodišče izločitvenega zahtevka je v načelu takšno, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. To pomeni na celotnem premoženju, ki ga tvorijo tako stvarnopravne kot druge pravice. Tako je zato, ker ta pravni zahtevek gradi na dejanski okoliščini skupnosti življenja. Položaj je tako v bistvenem zelo podoben (ne pa enak), kot pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev. Vendar pa sodna praksa izjemoma dopušča, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja zahtevek tudi na zgolj posameznem delu premoženja. To pomeni, da potomec uveljavlja konkretno stvarno pravico na konkretni stvari. Največkrat se bo tak zahtevek nanašal na nepremično premoženje, v katerem sta oseba iz 32. člena ZD in zapustnik skupaj živela ter je oseba iz 32. člena ZD vanj vlagala oziroma znatno prispevala k njegovi ohranitvi.

21. Tisto, kar položaj osebe iz 32. člena ZD v bistvenem razlikuje od položaja ostalih potomcev (in obenem zakonitih dedičev), je okoliščina skupnega življenja z zapustnikom. To pomeni, da mora ta okoliščina tudi odločilno vplivati na vsebinsko napolnitev druge prvine zakonskega dejanskega stanu iz 32. člena ZD - pomoč take osebe pri pridobivanju in ohranjanju zapustnikovega premoženja. Če oseba iz 32. člena ZD z zapustnikom skupaj zgolj živi ter mu občasno pomaga na način, ki ga je z enakim izkustvom mogoče pričakovati tudi od potomcev, ki s starši ne živijo skupaj, to še ne more utemeljevati njegove izločitvene pravice. Njegova pomoč mora biti torej – če naj bo pravno upoštevna – znatnejša. Tak primer so obsežnejše adaptacije skupnega bivališča ali nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju (se pravi takšna, ki je brez skupnega bivanja sploh ni mogoče nuditi) in podobno. Če ne bi bilo tako, potem bi dejanska okoliščina skupnega življenja brez razumnega razloga postavljala tiste potomce, ki z zapustnikom niso živeli skupaj, v slabši položaj – ne glede na to, ali so k povečanju oz. ohranitvi zapustnikovega premoženja prispevali enako ali pa celo znatno več kot potomci, ki z zapustnikom niso živeli skupaj.

22. Šele ob pogoju, da so podane opisane dejanske okoliščine znatne pomoči na materialnem in/ali nematerialnem področju ter se te odražajo v vrednosti zapustnikovega premoženja, je podana podlaga dednopravnega zahtevka iz 32. člena ZD.

23. Od tod dalje (tj., ko je enkrat ugotovljena podlaga zahtevka) se zastavlja vprašanje, na kakšen način določiti vrednost deleža, ki se izloča iz zapustnikovega premoženja. Nobenega dvoma ni, da je treba pri izračunavanju upoštevati tisto znatno pomoč, zaradi katere je podana sama podlaga zahtevka. Torej: obsežnejše adaptacije nepremičnine ter nadpovprečna materialna in nematerialna pomoč, ki jo je oseba nudila zapustniku in ki je po svoji vsebini lastna pojmu skupnega bivanja. Na drugi strani pa je treba upoštevati tudi koristi, ki jih je od skupnega bivanja imela oseba iz 32. člena ZD in sicer tako, da se vrednost izločenega dela zaradi teh koristi ustrezno zmanjša. 24. Vendar pa ne more biti upošteven vsak premoženjski premik inter vivos in vsaka nepremoženjska pomoč, kar vse tvori pojem skupnega bivanja, vsaj ne na tak način, da bi se ti matematično natančno obračunavali. Ob takšnem izhodišču bi se namreč vsaka zapuščinska zadeva sprevrgla v nepregledno obračunsko pravdo. Podobno, kot je v zakonski skupnosti, gre tudi v tem primeru za skupnost, ki jo sestavljajo številni drobci življenjskega primera. Vzajemna materialna in nematerialna pomoč se prepletata do najmanjših podrobnosti vsakdana in tak, kompleksen življenjski primer je nemogoče pravilno preliti v matematično enačbo.

O obstoju pravne podlage po 32. členu ZD v konkretni zadevi:

25. Pritožbeno sodišče soglaša z izhodiščem sodišča prve stopnje, da sta v obravnavni zadevi izpolnjena oba zahtevana pogoja: skupno življenje potomcev in zapustnika na eni ter znatni prispevki potomcev k povečanju in ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja na drugi strani. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje v 5. točki izpodbijane sodbe izhaja, da sicer tožniki in zapustnik niso živeli v istem gospodinjstvu, vendar pa njihova skupnost vseeno ustreza pojmu družinske skupnosti v smislu 32. člena ZD. Poslovni objekt na C. je nameč predstavljal skupno družinsko podjetje. Položaj je v pravno relevantnih prvinah identičen položaju, ko gre za skupno kmetijo, pri čemer posamezniki živijo v samostojnih bivalnih enotah (npr. v ločenih nadstropjih ali v stanovanjih iste hiše z ločenimi vhodi in podobno).

26. S pretežnim delom pritožbenih navedb skuša pritožnica utemeljiti, zakaj tožniki niso imeli solastninske pravice na premoženju, katerega zemljiškoknjižni lastnik je bil zapustnik. A kot je bilo opisano že zgoraj, pravna narava zahtevka po 32. členu ZD sploh ne izvira iz solastniske pravice potomcev, marveč je narava zahteva po 32. členu ZD specifična in nastane šele s trenutkom zapustnikove smrti. Te pritožbene navedbe, ki poleg uvodnih navedb o tem, da je zahtevek v delu zastaran, tvorijo celotno vsebino pritožbe, so zato pravno nepomembne.

O višini izločenih deležev:

27. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o višini izločenega deleža iz zapustnikovega premoženja vrednotno obrazložilo, pritožnica pa niti odločitve niti obrazložitve glede tega vprašanja, z ničemer konkretnim ne izpodbija.

Odločitev o pritožbi zoper sodbo

28. Ker pritožba ni utemeljena ter niso podani niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke proti sodbi zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Procesno pooblastilo za odločitev je podano v 353. členu Zakona o pravdnem postopku.

Glede pritožbe proti sklepu:

29. Sodišče prve stopnje je s sklepom 12. marca 2014 zavrglo predlog toženke za obročno plačilo sodne takse. Ena izmed dveh utemeljitvenih podlag za takšno odločitev je, da toženka v predlogu ni navedla nobenih novih okoliščin in gre torej za ponoven predlog taksne oprostitve, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Dejanske podlage odločitve, da gre za identičen predlog, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno, pritožnica ne napada, pravni sklep sodišča prve stopnje, da o isti stvar ni dopustno odločati znova (drugi odstavek 319. člena ZPP) pa je pravilen. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo - ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) VS RS Sklep II Ips 362/2001 z dne 7.2.2002. (3) VS RS Sklep II Ips 640/2008 z dne 7.5.2009. (4) VS RS Sodba in sklep II Ips 744/2008 z dne 7.7.2011. (5) Glej razloge VS RS v sodbi II Ips 1071/2007 z dne 20.1.2011. (6) Glej pregled v: Tone Frantar, Podjetje in delo, 1995/5-6, stran 1051 – 1061.