Jedro

Koncept televizijske oddaje je avtorsko delo, ki uživa pravno varstvo. Ne gre le za idejo v smislu 1. točke prvega odstavka 9. člena ZASP, ki ni avtorskopravno varovana. Avtorja sta namreč svojo idejo izrazila ravno na način, da sta jo jasno zapisala v konceptu. Zgolj dejstvo, da koncept ni "zaživel" v avdiovizualni uprizoritvi dela, na opredelitev koncepta kot avtorskega dela ne vpliva. Tožeča stranka tudi ne zahteva avtorskopravnega varstva na neuprizorjeni oddaji, temveč na zapisanem konceptu oddaje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 66/2016 z dne 20. 9. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanj: − Ali je tožničin koncept TV oddaje avtorsko delo v smislu 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP)? − Ali kopiranje elementov, ki sami po sebi ne uživajo avtorske zaščite, pa kombinacija teh elementov kot celota predstavlja avtorsko delo, predstavlja kršitev materialnih avtorskih pravic takšnega dela v smislu drugega odstavka 21. člena ZASP?

4. Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: − Tožena stranka je objavila javno zbiranje ponudb za oblikovanje razvedrilnih oddaj narodno-zabavnega žanra. Nanj se je odzvala tožeča stranka, ki je toženi stranki poslala svoj predlog oddaje "H.“, ki sta jo ustvarila njena zakonita zastopnika N. in D. B. − Tožena stranka ni izbrala nobene od prispelih ponudb. V letu 2013 je začela s predvajanjem svoje oddaje „S.“.

− N. in D. B. na toženo stranko nista prenesla materialnih avtorskih pravic na svojem predlogu oddaje „H.“.

− Predlog oddaje „H.“ je vseboval naslednje elemente: Kraj snemanja je bil predviden v gostilni P. Vzdušje na, pred, pod in za odrom je prešerno, razgibano, plešoče in veselo. Dogajanje je fleksibilno, voditeljski par se javlja z odra, iz zaodrja ter npr. iz kuhinje. Med publiko so plesalci folklornih skupin v nošah in v civilu. V sklopu oddaje poteka tekmovanje mladih talentov, ki se zberejo na avdiciji, nato pa zanje glasujejo gledalci pred televizijskimi zasloni. Zmagovalec prejme nagrado za snemanje prvega albuma, podpis pogodbe z založbo in snemanje prvega videospota. Etnološki moment v oddaji je bil predviden na način, da se z vključevanjem strokovnjakov za vsako oddajo predhodno posname video razglednica gostujočega kraja, značilnost kraja pa predstavi župan v spremstvu kakšnega znanega prebivalca kraja. Predvideno je bilo vključevanje gledalcev iz posameznih regij in predstavljanje zanimivih posebnežev (npr. otrok s posebnimi sposobnostmi in posebnostmi). Moment presenečenja je bil zamišljen tako, da se gledalcem pred televizijskimi zasloni izpiše, da bo npr. gospod, katerega obraz se pokaže v oddaji, zaprosil izbranko za ženo, česar dekle ne ve.

− Tožena stranka je ideje iz predloga oddaje „H.“ uporabila v svoji oddaji „S.“. Tožena stranka ni dokazala, da so bile ideje njene, oziroma da so pripadale ustvarjalcem njene oddaje. Oddaji sta v pretežnem delu popolnoma enaki. V oddaji tožene stranke so spremenjeni le ima in logo oddaje ter naslovi posameznih rubrik. Kraj snemanja oddaje „S.“ je enak kraju snemanja iz predloga oddaje „H.“. Tožena stranka ga je povzela iz koncepta oddaje tožeče stranke. Vzdušje na, pred, pod in za odrom in razgibano vodenje je bilo v oddajo tožene stranke deloma prevzeto iz predloga oddaje „H.“. Tekmovanje mladih talentov je tožena stranka v svoji oddaji uporabila iz predloga oddaje tožeče stranke. Enako velja za etnološki moment, za vključevanje gledalcev iz posameznih regij ter predstavljanje zanimivih posebnežev, za moment presenečenja, za voditeljski par, ki vodi oddajo, za kombinacijo tradicionalne in moderne glasbe ter za uporabo skrite kamere v oddaji.

− Razgibano vodenje, fleksibilno dogajanje ter veselo vzdušje na, pred, pod in za odrom ni značilno za vse narodno-zabavne oddaje.

8. Tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine zaradi kršitve avtorske pravice. Med strankama je bilo sporno, ali je koncept televizijske oddaje „H.“ avtorsko delo in ali je tožena stranka to delo uporabila za svojo oddajo „S.“ in s tem kršila avtorsko pravico tožeče stranke.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta pritrdili tožeči stranki in presodili, da je koncept oddaje „H.“ avtorsko delo ter da ga je tožena stranka uporabila v svoji oddaji „S.“. Presojali sta posamezne elemente obeh oddaj v sklopu predpostavke individualnosti avtorskega dela. Presodili sta, da kraju snemanja in publiki s plesalci folklornih skupin v nošah in v civilu samim po sebi ni mogoče priznati inovativnosti. Glede vzdušja na, pred, pod in za odrom, razgibanega vodenja, etnološkega momenta, vključevanja gledalcev iz posameznih regij ter predstavljanja zanimivih posebnežev sta presodili, da predstavljajo določeno stopnjo inovativnosti. Tekmovanju mladih talentov in momentu presenečenja pa sta pripisali visoko stopnjo inovativnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnili argumente tožene stranke, da so vsi elementi predloga oddaje „H.“ prepoznavni, vendar preveč abstraktni ter značilni za vse narodno-zabavne oddaje. Presodili sta, da kombinacija elementov, med katerimi je veliko inovativnih, daje konceptu televizijske oddaje tožeče stranke status avtorskega dela.

10. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Vrhovno sodišče se zato ni opredeljevalo do revizijskih trditev, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožene stranke, saj revizija glede teh vprašanj ni bila dopuščena.

11. Tožena stranka v reviziji trdi, da koncept oddaje „H.“ ni avtorsko delo. Po njenem mnenju naj ne bi bila izpolnjena predpostavka individualnosti. Nasprotuje tudi primerjavi koncepta oddaje tožeče stranke z avdiovizualno oddajo tožene stranke, saj meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje med seboj primerjati oba koncepta oddaj.

12. 5. člen ZASP opredeljuje, kaj je avtorsko delo. V prvem odstavku določa, da so to individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. V drugem odstavku istega člena so primeroma našteta dela, ki jim zakon priznava statusa avtorskega dela. Pojem avtorskega dela je opredeljen široko, našteta dela pa niso edina, ki so avtorskopravno varovana. Ustvarjalnost, ki je bistvo avtorskega dela, je namreč težko zajeti z definicijo, zato je prvi odstavek 5. člena ZASP oblikovan abstraktno oziroma splošno. Konkretnejši zapis bi lahko preveč zožil definicijo in bi bilo lahko nevarno, da kakšne nove oblike ustvarjalnosti ne bi bile zajete z avtorskim varstvom.1

13. Kot sta pravilno pojasnili že sodišči prve in druge stopnje, iz prvega odstavka 5. člena ZASP izhajajo naslednje predpostavke, ki jih mora izpolnjevati delo, da ga je mogoče opredeliti kot avtorsko delo in avtorju na njem priznati avtorsko pravico: stvaritev, področje ustvarjalnosti, duhovnost, individualnost in izraženost. 14. Vrhovno sodišče se je glede predpostavk avtorskega dela pri obravnavi revizije omejilo na presojo individualnosti, saj revidentka glede slednje sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo pri presoji, da je predpostavka izpolnjena. Glede obstoja ostalih predpostavk avtorskega dela pa revizija le splošno povzema stališča pravne teorije o tem, kaj naj bi sodilo pod posamezno predpostavko, konkretno pa ne pove, zakaj naj bi sodišči prve in druge stopnje zmotno presodili, da so ostale predpostavke podane.

15. Revidentka meni, da zgolj skupek posameznih elementov, ki niso avtorsko zaščiteni, ne more predstavljati takšne ravni individualnosti, da bi ga bilo mogoče opredeliti za avtorsko delo. To ne drži. Individualnosti ni mogoče povsem enačiti s pojmom novosti. Bistvena je izvirnost, ki je posledica ustvarjalnega dela avtorja in ne objektivna novost. Avtor lahko delo črpa iz množice obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev, torej iz splošne kulturne dediščine človeštva.2 Avtor torej lahko pri svojem delu uporabi že obstoječe elemente, ki sami zase niso avtorsko zaščiteni, in ustvari delo, ki kot skupek teh elementov predstavlja novost v smislu avtorskega prava, in s tem produkt, ki je varovan z avtorsko pravico. Samo dejstvo, da gre pri konceptu oddaje „H.“ za skupek elementov, ki posamezno niso avtorskopravno zaščiteni, ne vpliva na presojo, ali je ta zbor elementov, ki skupaj sestavljajo oddajo, avtorsko delo.

16. Tožena stranka s svojimi trditvami, da gre pri predlogu oddaje „H.“ le za zbir elementov, ki sami po sebi nimajo večje prepoznavnosti in individualnosti, ter da je vse elemente iz koncepta mogoče najti v vseh narodno-zabavnih oddajah, nasprotuje tudi ugotovljenemu dejanskemu stanju. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili, da predlog oddaje „H.“ vsebuje tudi nekatere elemente, ki imajo visoko stopnjo inovativnosti. Kot takšna je opredelilo tekmovanje mladih talentov in moment presenečenja, za katera je ugotovilo, da ju ni bilo mogoče zaslediti še v nobeni primerljivi oddaji, da sta izvirna ter da predstavljata novost v smislu avtorskega dela. Predlog oddaje „H.“ torej ne vsebuje le elementov, ki so značilni za vse narodno-zabavne oddaje, temveč vsebuje tudi povsem izvirne in inovativne elemente. Dejanskega stanja v revizijskem postopku ni mogoče več izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

17. Glede revizijskega očitka, da smeha, plesa in ploskanja ni mogoče šteti za individualnega elementa, saj je to značilno za vse narodno-zabavne oddaje, pa Vrhovno sodišče opozarja, da sodišči prve in druge stopnje tega elementa nista šteli kot odločilnega in mu nista pripisali visoke stopnje inovativnosti. Tudi pri presoji kršitve avtorske pravice je prvostopenjsko sodišče izrecno pojasnilo, da je veselo vzdušje s plesom značilno za vse narodno-zabavne oddaje, zato prevzema te značilnosti v oddajo tožene stranke ni obravnavalo kot kršitev avtorske pravice. Kršitev je priznalo le v delu razgibanega vodenja in prešernega vzdušja, saj je zanju ugotovilo, da jih v ostalih podobnih oddajah ni mogoče zaslediti (razdelek b) 27. točke na strani 12 prvostopenjske sodbe).

18. Glede na navedeno predlog oddaje »H.« predstavlja inovativno in individualno delo. Opisane posamezne opisane elemente je tožeča stranka povezala oziroma zbrala na edinstven način, posamezni izmed teh elementov pa so povsem novi in do sedaj še neuporabljeni v primerljivih oddajah istega žanra. Gre za delo, ki predstavlja novost v smislu avtorskega prava, za unikatno oddajo, ki jo je mogoče ločiti od drugih primerljivih del. 19. Naslednje vprašanje, na katerega je treba odgovoriti je, ali pisani koncept televizijske oddaje lahko predstavlja avtorsko delo v smislu 5. člena ZASP ali pa to varstvo lahko uživa le uprizorjena avdiovizualna oddaja.

20. Sodišči prve in druge stopnje sta koncept televizijske oddaje tožeče stranke uvrstili med pisana dela. Tožena stranka v reviziji navaja, da bi se izvirnost koncepta oddaje tožeče stranke lahko primerjala le s pisnim konceptom oddaje tožene stranke in ne z njeno avdiovizualno oddajo. Meni, da se individualnost in izraznost dela v pisanem delu odraža drugače kot v avdiovizualnem delu. Sami uvrstitvi predloga oddaje „H.“ med pisana dela sicer ne nasprotuje.

21. Koncept oddaje tožeče stranke je pisano delo. Čeprav je namenjen uprizoritvi, do nje ni prišlo. Sodišči prve in druge stopnje ga zato nista mogli obravnavati drugače kot pisanega dela. Ker pa je končni namen koncepta, da „zaživi“ kot oddaja, je primerjava koncepta z realizirano oddajo tožene stranke umestna. Primerjava koncepta tožeče stranke s konceptom tožene stranke ni smiselna, saj je tožena stranka svoj koncept uresničila tako, da ga je uprizorila v oddaji.

22. Koncept televizijske oddaje je avtorsko delo, ki uživa pravno varstvo. Ne gre le za idejo v smislu 1. točke prvega odstavka 9. člena ZASP, ki ni avtorskopravno varovana. Avtorja sta namreč svojo idejo izrazila ravno na način, da sta jo jasno zapisala v konceptu. Zgolj dejstvo, da koncept ni „zaživel“ v avdiovizualni uprizoritvi dela, na opredelitev koncepta kot avtorskega dela ne vpliva. Tožeča stranka tudi ne zahteva avtorskopravnega varstva na neuprizorjeni oddaji, temveč na zapisanem konceptu oddaje.

23. Tožena stranka se v reviziji sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča Nemčije (BGH) I ZR 176/2001 z dne 26. 6. 2003. Drži, da je Vrhovno sodišče Nemčije v tej zadevi zavzelo stališče, da koncept televizijske oddaje ni avtorskopravno zaščiten, ker ne gre za avtorsko delo. Avtorsko pravo naj bi ščitilo le dela, ki so neupravičeno uporabljena v originalni obliki (kadar gre za neposredno kopijo oddaje), ne pa če je oddaja uporabljena kot model, ki ga nekdo posnema. Vendar pa je bila ta sodba predmet kritik tudi v nemški pravni teoriji, ki zastopa stališče, da je pravno varovana izražena ideja, če je razvita v koncept, ki s svojimi elementi tvori celoto, ki pomeni več, kot le seštevek njenih posameznih delov tako, da gre za lastno duhovno stvaritev.3

24. Nadalje tožena stranka v reviziji trdi, da kopiranje elementov, ki jim ni mogoče priznati avtorske zaščite, četudi delo kot celota predstavlja avtorsko delo, ni kršitev avtorskih pravic. Ti očitki se nanašajo na drugo dopuščeno vprašanje. Tudi te revizijske trditve niso utemeljene. Tožena stranka v svojo oddajo ni povzela le posameznih elementov iz koncepta oddaje tožeče stranke. Iz dejanskih ugotovitev (glej 29. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe) namreč izhaja, da je predlogo tožeče stranke kopirala skoraj v celoti. Ker je predloga oddaje tožeče stranke avtorsko delo, predstavlja ravnanje tožene stranke, ki je kopirala znatni del te predloge, kršitev avtorskih pravic tožeče stranke.

25. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

26. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 164. členu ZPP, saj bo končen uspeh strank znan šele ob koncu postopka.

1 Dr. Miha Trampuž, Avtorsko pravo, str. 79, Pravna obzorja, Ljubljana 2000. 2 Dr. Miha Trampuž, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, komentar k 5. členu ZASP, str. 27 - 44, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997. 3 Schricker, Loewenheim, Urheberrecht, Komentar UrhG, str. 146.