Jedro

Po stališču pravne teorije se glede elementa individualnosti pri avtorskem delu ne ugotavlja objektivna novost, temveč individualnost, ki je posledica ustvarjalnega podviga avtorja. Ta pa lahko črpa iz množice obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev, skratka iz splošne kulturne dediščine človeštva. Če pa avtor ustvari delo z individualnimi potezami, ne da bi zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno, iz drugega dela, je ta njegova stvaritev avtorsko pravno varovana. Z njegovega vidika gre za avtorsko delo in za subjektivno novost. Zato ne drži pritožbeni očitek, da tudi če je tožeča stranka črpala iz splošne kulturne dediščine, ni mogoče avtorsko pravno priznati avtorstva izvirni kombinaciji posameznih elementov avtorsko pravnega dela, kot je bilo že doslej obrazloženo.

Koncept oddaje tožeče stranke se je od drugih razlikoval v tem, da so ljudje v drugih oddajah sedeli, v oddaji tožeče stranke pa je bilo prešerno vzdušje, vse je potekalo v živo tako nastopajoči kot tudi glasba, v drugih oddajah so bili določeni deli posneti in so se posnetki predvajali v oddaji.

Sodišče vidi dodano vrednost v kombinaciji video razglednice in predstavitve kraja s strani župana ali druge znane osebnosti. Vključevanje gledalcev iz posameznih regij in predstavljanje zanimivih posebnežev, kar je treba razlikovati od glasbenih tekmovanj, še ni bilo videno v tipu narodno zabavnih oddaj. Zato je tudi temu elementu sodišče priznalo pomembno stopnjo individualnosti.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

2. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je zahtevek tožeče stranke glede na podlago utemeljen. V dokaznem postopku je ugotovilo, da so bila pri oblikovanju predloga oddaje „H.“ izpolnjena merila avtorskega dela iz pravnega standarda prvega odstavka 5. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju: ZASP). To so: stvaritev, področja ustvarjalnosti, duhovnost, izraženost, individualnost. Ugotovilo je, da gre pri oblikovanju predloga oddaje „H.“ za avtorsko delo tožeče stranke, ki ima pravno naravo avtorskega dela. Šlo je sicer za predlog oddaje, ki še ni bila posneta in je zato pisano delo. Gre za duhovno stvaritev A. A. in B. B., ki je izražena v pisanem delu in vidna tudi drugim ljudem. Po njem bi bila lahko posneta oddaja. Pri presoji predpostavk individualnosti se je opredelilo do vsakega izmed zatrjevanih predpostavk, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve in ocenilo ali posamezni elementi oddaje in njihov skupek v celotnem predlogu oddaje izpolnjujejo pravni standard avtorskega dela. Kraj snemanja v gostilni P. je sodišče ocenilo kot tak element, ki sam po sebi ni inovativen. Splošno znano je, da je X domačija tista, ki takoj napotuje na narodno zabavno glasbo in oddajo te vrste. Element vzdušja na, pred, pod in za odrom je prešerno, razgibano, plesoče in veselo. Samo po sebi je takšno vzdušje res značilno za narodne zabavne oddaje. Vendar pa kombinacija vseh dejavnikov pomeni določeno stopnjo inovativnosti. Element fleksibilnega dogajanja, gibanja po prostoru, ne samo na odru, ko je voditelj na začetku na primer na odru, potem naredi najavo za odrom in nato v kuhinji, ki pomeni fleksibilnost dogajanja pomeni določeno stopnjo inovativnosti. Ostale oddaje narodno zabavne glasbe (npr. „P.“ in „V.“) so se dogajale izključno v studiu oziroma v gostišču. Koncept oddaje tožeče stranke se je od drugih razlikoval v tem, da so ljudje v drugih oddajah sedeli, v oddaji tožeče stranke pa je bilo prešerno vzdušje, vse je potekalo v živo tako nastopajoči kot tudi glasba, v drugih oddajah so bili določeni deli posneti in so se posnetki predvajali v oddaji.

Tožeča stranka je predlagala snemanje na odru, iz kuhinje, maske iz zakulisja, kjer ansambli vadijo, pred dvorano, na različnih lokacijah, kar ni samoumevno. V oddajah „P.“, „V.“ je šlo za eno ali dve lokaciji v studiu, med tem ko je bilo v predlogu oddaje „H.“ več lokacij, kar je ideja avtorja. Publika, s plesalci folklornih skupin v nošah in civilu, ki skrbijo, da se vzdušje razvije že po uvodni napovedi pred oddajo, ni doseglo po oceni sodišča prve stopnje takšne višje stopnje individualnosti, da bi bile vidne razlike med predlogom te oddaje in drugimi oddajami te vrste.

Visoko stopnjo inovativnosti pa je sodišče prve stopnje priznalo predlogu oddaje „H.“ pri tekmovanju mladih talentov, ki so se doslej odvijale kot samostojne oddaje. Inovativnost predlagane oddaje je v tem, da se tekmovanje mladih talentov vključi v oddajo z narodno zabavno glasbo. Element inovativnost je v tem, da se s tekmovalci posname predstavitev na terenu, za njih nato glasujejo gledalci, to vse pa se dogaja v sklopu narodne zabavne oddaje. Dodano vrednost oziroma dodatno stopnjo individualnosti je sodišče prve stopnje videlo tudi v etnološkem momentu. Ta je v tem, da bi se z vključevanjem strokovnjakov, za vsako oddajo predhodno posnela video razglednica gostujočega kraja, največjo značilnost bi predstavil župan v spremstvu kakega znanega prebivalca tega kraja ali turističnega društva, okteta ter podobno. Ta rubrika je bila zamišljena tako, da bi župan ali znana osebnost iz nekega kraja prišla v oddajo predstavit svoj kraj in posebnosti, tožeča stranka je predstavila povsem konkreten in življenjsko logičen primer. Ta je bil v tem, da bi npr. aktiv kmečkih žena (konkretno iz M.) predstavil pustni običaj, peko krofov in ostalih tradicionalnih običajev, ki pa bi ga predstavil tudi župan ali kakšna druga znana osebnost. Sodišče vidi dodano vrednost v kombinaciji video razglednice in predstavitve kraja s strani župana ali druge znane osebnosti. Vključevanje gledalcev iz posameznih regij in predstavljanje zanimivih posebnežev, kar je treba razlikovati od glasbenih tekmovanj, še ni bilo videno v tipu narodno zabavnih oddaj. Zato je tudi temu elementu sodišče priznalo pomembno stopnjo individualnosti.

V predlogu je bil vključen tudi moment presenečenja kot npr. da se gledalcem na ekranu izpiše, da bo gospod, katerega obraz se pokaže v oddaji, zaprosil izbranko za ženo, česar dekle ne ve in se skozi oddajo to dejansko zgodi, kar je presenečenje. Kombinaciji vseh opisanih elementov je sodišče prve stopnje priznalo avtorsko pravno varstvo tožeče stranke. Ker je tožena stranka predlog oddaje tožeče stranke z naslovom „H.“ uporabila v oddaji „S.“, je s tem kršila avtorsko pravico tožeče stranke.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da zahtevek „po temelju“ zavrne, ali pa da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano vmesno sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V bistvenem so pritožbeni razlogi tožene stranke naslednji: - tožeča stranka je tožbeni zahtevek oprla na dejstvo, da gre za audio-vizualno delo, kar ne drži; - ustvarjanje narodno zabavnih oddaj je področje, kjer večje inovativnosti v osnovnem konceptu oddaje ni mogoče pričakovati. Vsi elementi narodno zabavne oddaje torej veselje, ples, petje, ploskanje, vriskanje ustvarjajo sproščeno okolje in slovensko vzdušje in se individualnosti skoraj ne more doseči; - tožena stranka izrecno ne nasprotuje stališču sodišča, da je avtorsko pravno lahko varovana izvirna kombinacija elementov, ki jih je tožeča stranka črpala iz množice že obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev iz splošne kulturne dediščine; - izpostavlja pa kot bistveno dejstvo, da ne gre za elemente, ki bi bili avtorsko pravno zaščiteni. Splošno stališče pravne teorije na področju avtorskega prava je, da v primeru kopiranja elementov, ki jim ni mogoče priznati avtorske zaščite pa četudi kot celota predstavljajo avtorsko delo, ni mogoče očitati kršitev avtorskih pravic; - gre za vprašanje, kaj je kršitelj vzel oziroma kopiral torej izviren ali splošen element in v kakšni meri ga je kopiral; - tudi če sodišče toženi stranki očita kršitev določenih elementov, so ti tako abstraktni, da kot taki ne morejo biti avtorsko pravno zaščiteni; - idejam iz predloga tožeče stranke, ki jih je uporabila tožena stranka v svoji oddaji sodišče ne sme nuditi pravnega varstva v skladu z določbo 9. člena ZASP, ker se ne varuje ideja ampak izraz te ideje; - kraj snemanja; sodišče je ugotovilo, da ne predstavlja elementa individualnosti, nato pa je v razlogih vseeno dopustilo možnost, da bi takšen element bil povzet iz dela tožeče stranke; - vzdušje, na, pred, pod in za odrom je prešerno; samo vzdušje je abstrakten pojem, ki je posledica čustva in je značilen za takšno oddajo; - publika s plesalci folklornih skupin v nošah in civilu, ki skrbijo, da se vzdušje razvije že po uvodni napovedi pred oddajo; gre za povsem običajen element takšnih oddaj in ni izviren in je zato lahko predmet kopiranja; - tekmovanje mladih talentov; temu elementu je sicer mogoče pripisati določeno stopnjo individualnosti in izvirnosti, vendar tega elementa oddaje tožene stranke ne vsebuje. Tožena stranka je vključila v svojo oddajo F., ki obstaja že 19 let; - etnološki element; tudi če bi bilo lahko temu elementu mogoče priznati kakršenkoli element inovativnosti, tožena stranka tega elementa ni uporabila v svoji oddaji. Pri oblikovanju svoje oddaje je izhajala le iz jubileja 60 let X. glasbe in prikazala vse v zvezi z vižami X. (... ipd.); - vključevanje gledalcev iz posameznih regij in postavljanje zanimivih posebnežev; tega elementa tožena stranka ni uporabila v svojih oddajah; - moment presenečenja; ta element ni vključen v oddajo in sploh je preveč abstrakten, da bi lahko bil priznan kot kakršnakoli stopnja izvirnosti in ne more biti avtorsko pravno zaščiten.

- sodišče se ni opredelilo tudi do dejstva, da je tožeča stranka vložila v spis drugačen predlog kot ga je posredovala toženi stranki.

6. Tožena stranka izrecno ne nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker konkretizirano ne nasprotuje izvedeni dokazni oceni. Dejansko stanje torej velja za ugotovljeno. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo posplošenemu nasprotovanju tožene stranke, da v oddaji „S.“ tožena stranka ni uporabila elementov, ki so bili predvideni v oddaji tožeče stranke, zapisani v predlogu oddaje „H.“ (priloga A4). Tožena stranka namreč ni nasprotovala dokazni oceni sodišča glede izpovedb zastopnikov tožeče stranke, da so bili vsi opisani elementi predvideni v oddaji tožeče stranke in ravno v takšni obliki oziroma vsebini uporabljeni v oddaji „S.“.

7. Ugotovljeno pravno odločilno dejstvo, ali je tožena stranka v svoji oddaji sploh uporabila predlog oddaje tožeče stranke, izhaja iz dokazne ocene v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na elemente, ki so navedeni v nadaljevanju. Vzdušje na, pred, pod in za odrom je prešerno, razgibano, plešoče in veselo (točka 27.b), tekmovanje mladih talentov (točka 27.d). Tožena stranka s pritožbeni razlogi ni izpodbila prepričljive izpovedbe zakonitih zastopnikov tožeče stranke, da se je festival S. spremenila v točno takega, kot sta v predlogu oddaje „H.“ predlagala avtorja B. B. in A. A. Enako velja glede etnološkega momenta (točka 27.e), kjer sta avtorja v predlogu oddaje „H.“ predlagala predstavitev kraja s posebnostmi kraja in posebnim prebivalcem, kar je bilo predstavljeno tudi v oddaji „S.“ A. je bil posnet ob najstarejši trti, govoril je o trti in Štajerski. To je primerljivo z zamislijo avtorjev, kot npr. da bi aktiv kmečkih žena iz konkretno M. predstavil pustni običaj, peko krofov in ostalih tradicionalnih običajev, kar bi predstavil tudi župan ali kakšna znana osebnost. 8. Koncept vključevanja gledalcev iz posameznih regij in predstavljanje zanimivih posebnežev (točka 27.f), je bil vključen v oddajo „S.“. Rubrika iz koncepta oddaje „H.“, to je klepet z otroci je bil uporabljen v oddaji „S.“ v rubriki M., kjer so bili vključeni otroci, ki se pogovarjajo in pojejo z voditeljem, pokažejo pa se njihova glasbena nadarjenost, posrečene izjave ali druge posebnosti. Enako velja tudi za moment presenečenja (točka 27.g), ki je bil v celoti povzet iz predloga oddaje „H.“. Voditeljski par, kjer naj bi po predlogu oddaje „H.“ oddajo vodila ženska in moški, oba pevca, česar tožena stranka niti ni prerekala. V drugi oddaji „S.“ se je sicer pojavil nov voditeljski par, kjer sta vodila oddajo dva pevca.

9. Kombinacija tradicionalne in moderne glasbe, kar je bilo prvič in edinokrat predstavljeno v predlogu oddaje „H.“, je uporabila v oddaji „S.“ tožena stranka. Redna praksa v oddaji „S.“ je bila, da je npr. C. zapel z N., H. z ansamblom V., D. z ansamblom Š. in tako naprej. Ideja skrite kamere iz predloga oddaje „H.“, je bila uporabljena v oddaji „S.“ pri tekmovanju S. 10. Predlog nove narodne zabavne oddaje „H.“ (z A. in D. pri X., A4) je bil izražen v pisnem delu in poslan v okviru javnega zbiranja ponudb tožene stranke za oblikovanje novih takih tipov oddaj.

11. Predlog oddaje „H.“ je mogoče umestiti v pojem avtorskega dela v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZASP. Slednji določa, da za avtorska dela veljajo zlasti (med drugimi) pisana dela, kot npr. leposlovna dela, članki, priročniki, študija ter računalniški programi in avdio vizualna dela. Avtorska dela so zaradi neomejenih možnosti duhovnega ustvarjanja avtorjev navedena le primeroma. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vse predpostavke avtorskega dela, je mogoče predlog nove narodno zabavne oddaje „H.“, ki je bila izražena v pisni obliki, opredeliti kot avtorsko delo.

12. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da gre le za ideje tožeče stranke, ki niso avtorsko pravno varovane v smislu 1. točke prvega odstavka 9. člena ZASP.

13. Po stališču pravne teorije se glede elementa individualnosti pri avtorskem delu ne ugotavlja objektivna novost, temveč individualnost, ki je posledica ustvarjalnega podviga avtorja. Ta pa lahko črpa iz množice obstoječih pojavov, podatkov in stvaritev, skratka iz splošne kulturne dediščine človeštva. Če pa avtor ustvari delo z individualnimi potezami, ne da bi zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno, iz drugega dela, je ta njegova stvaritev avtorsko pravno varovana. Z njegovega vidika gre za avtorsko delo in za subjektivno novost.(1) Zato ne drži pritožbeni očitek, da tudi če je tožeča stranka črpala iz splošne kulturne dediščine, ni mogoče avtorsko pravno priznati avtorstva izvirni kombinaciji posameznih elementov avtorsko pravnega dela, kot je bilo že doslej obrazloženo.

14. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na trditve tožene stranke, da je bil predlog nove narodno zabavne oddaje „H“ (z A. in D. pri X.), ki je bil posredovan toženi stranki, na prvi strani drugačen (prim. B2) od predloga, ki je bil vložen k tožbi (A4), drži. Vendar pa to dejstvo ni pravno odločilnega pomena. V spis vložen predlog novo narodne zabavne oddaje se od predloga, ki je bil poslan toženi stranki pri zbiranju ponudb za novo oddajo, razlikuje le v oblikovanju fotografije, ki pa ni bila predmet presoje pri elementih avtorsko pravnega varstva, ki jih je sodišče druge stopnje tudi povzelo v tej odločbi.

15. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Sodišče druge stopnje o pritožbenih stroških pravdnih strank ni odločalo. Sodišče prve stopnje je namreč odločilo o podlagi tožbenega zahtevka z vmesno sodbo. Sicer izrecno ni odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo (164. člen ZPP), vendar slednje smiselno izhaja iz 33. točke obrazložitve. Sodišče je namreč zapisalo, da bo v nadaljnjem postopku presojalo utemeljenost višine zahtevka in ugovore, ki se na višino zahtevka nanašajo. To pomeni, da bo moralo s končno odločbo odločiti tudi o stroških postopka.

Op. št. (1): Več primerjaj Miha Trampuž, Branko Oman, Andrej Zupančič v Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, stran 31-32.