Jedro

Pravilno je materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da odškodninski zahtevki iz drugega odstavka 72. člena ZDen niso odškodninski zahtevki v klasičnem pomenu odškodnine iz OZ, saj v podlagi teh zahtevkov ni potrebno ugotavljanje niti nedopustnosti ravnanja zavezanca niti njegove subjektivne ali objektivne odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici znesek 14.095,793 SIT, drugi tožnici znesek 7.047.896,50 SIT in tretjemu tožniku 7.047.896,50 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2004 do plačila; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožena stranka pasivno legitimirana v tej zadevi in je torej zavezanka za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine, saj je po prvem odstavku 51. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zavezanec za vrnitev te nepremičnine, katero je v vtoževanem obdobju tudi uporabljala. Sodišče je odločilo, da so tožniki upravičeni terjati odškodnino za nemožnost uporabe vrnjene nepremičnine od uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 pa vse do vrnitve te nepremičnine v njihovo posest ter jim prisodilo iz izreka sodbe razvidno višino odškodnine. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopa iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V reviziji navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije, do jasne obrazložitve predloga za izdajo ZDen (osnutka zakona) ter do analogne uporabe predpisov, ki urejajo najem denacionaliziranega premoženja, a uporabnikov ne zavezujejo k plačilu odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe vrnjene nepremičnine. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev tožene stranke glede izraza „odmena“, kar je posledično botrovalo napačni uporabi 72. člena ZDen. Navaja, da ZDen določa le enega zavezanca za plačilo odškodnine in sicer Slovenski odškodninski sklad oziroma državo. Sodišče namreč ni strokovno obrazložilo, zakaj država ni zavezanec tudi za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je ugotavljalo le od kdaj naj bi tekel rok za odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen, ni pa pravno utemeljilo, zakaj bi morala biti zavezanec za plačilo odškodnine oziroma „odmene“ tožena stranka kot zavezanec za vračilo podržavljene nepremičnine. Ob upoštevanju načela pravne države bi morala tožena stranka odškodninsko odgovarjati šele z izdajo pravnomočne sodbe o vrnitvi nepremičnine, sicer je govora o retroaktivnem poseganju v zakonito ravnanje tožene stranke, saj je bila le-ta vse do pravnomočne odločbe o denacionalizaciji imetnik pravice uporabe na podlagi zakona. Upoštevaje dejstvo, da je toženka nepremičnino dobila odplačno s pravnim poslom, bi plačilo dodatne odškodnine (ob tem, da mora sporno nepremičnino tudi vrniti) bistveno poseglo v njeno plačilno bilanco, s čimer bi bilo kršeno varstvo enakosti pred zakonom. Revidentka je mnenja, da bi morala odškodnino poravnati država in se ponovno sklicuje na obrazložitev predloga za izdajo ZDen v Poročevalcu z dne 19.2.1991 ter pripominja, da toženka ne more odgovarjati za podržavljanje premoženja, ki je po ZDen osnova za vrnitev premoženja in plačila odškodnine. Po mnenju revidentke iz ZDen izhaja pravica do denacionalizacije in ne lastninska pravica, ki se pridobi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji, ki je v tem primeru konstitutivne narave. Revidentka še vedno meni, da ni pravne razlage, kaj se po ZDen šteje kot odškodnina oziroma na katera odškodninska razmerja se določba drugega odstavka 72. člena ZDen nanaša. Po njenem mnenju se odškodnine, ki jih obravnava ZDen ne morejo obravnavati izven postopka denacionalizacije, saj bi v tem primeru šlo za fikcijo škode, kar pa ni v skladu ne z ustavo niti s splošnimi predpisi, ki urejajo odškodninsko odgovornost; poleg tega bi bilo za pravilno razumevanje določb zakona treba upoštevati namen zakonodajalca, kot je razviden iz Poročevalca št. 7 z dne 19.2.1991. Pritožbeno sodišče je napačno tolmačilo tudi predpise, ki se upoštevajo pri določanju višine škode zaradi izgubljenega dobička iz naslova nemožnosti uporabe nepremičnine. Sodišče pri odločanju o tem ni upoštevalo vseh dokazov ter je brez pravne podlage določilo, da izgubljeni dobiček predstavlja le najemnina, ki bi jo v tem obdobju lahko tržil upravičenec. Sporno je tudi, da so aktivno legitimirani dediči upravičenca, ki so postali lastniki nepremičnine šele z izdajo sodne odločbe in torej pred tem nepremičnine niso in ne bi mogli uporabljati. Tožniki niso dokazali, da bi v primeru upravičenja do nepremičnine imeli škodo zaradi preprečitve povečanja premoženja, poleg tega pa sodišče ni upoštevalo vseh elementov, iz katerih bi izhajal izgubljeni dobiček in ni navedlo nobene pravne podlage, zakaj je to lahko le izgubljeni zaslužek na podlagi iztržene najemnine. Revident meni, da bi moralo sodišče uporabiti določbe OZ glede ocene izgubljenega dobička. Kršitev ZPP naj bi bila podana tudi glede odločitve sodišča, ki se nanaša na sodne cenitve nepremičnine, saj je toženka oporekala mnenju sodnega izvedenca Ž.P.. Sodišče tudi ni ugotavljalo, koliko je t ožnica zaslužila z oddajanjem prostorov v času od 1.8.1998 do 10.5.2005, in ni upoštevalo, da je bil lokal uničen ter da se ni dalo služiti brez znatne investicije, kar vse naj bi vplivalo na ugotavljanje višine izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče je napačno odločilo tudi o vprašanju zastaranja, saj rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo vključuje tudi rok za odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta za pravno podlago tožbenega zahtevka pravilno šteli določbo drugega odstavka 72. člena ZDen, kot bo to pojasnjeno v nadaljevanju. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v svojih prejšnih odločbah (npr. odločba VS RS II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15.4.1999) ZDen v drugem odstavku 72. člena določa, da se ne priznavajo odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona. Razlaga te zakonske določbe po načelu a contrario pripelje do jasnega zaključka, da se tovrstni zahtevki denacionaliziranih upravičencev priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja. V reviziji ponujena razlaga, da gre denacionalizacijskemu upravičencu tak odškodninski zahtevek šele od pridobitve lastninske pravice je pravno napačna, saj bi bila v nasprotju z namenom zakona in bi izničila določbo drugega odstavka 72. člena ZDen, ki pri taki razlagi niti ne bi bila potrebna. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, izraženim v razlogih izpodbijane sodbe, da bi pravna razlaga, ki jo ponuja revizija, pomenila, da bi denacionalizacijskim upravičencem pripadala odškodnina iz drugega odstavka 72. člena ZDen šele od pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženja, kar pa urejajo druge določbe ZDen. Pravilno je razlogovanje pritožbenega sodišča, da iz ZDen ne izhaja, da bi se takšen zahtevek obravnaval že v denacionalizacijskem postopku ter da 1. člen ZPP omogoča obravnavo zahtevka v pravdnem postopku. Prav tako je neutemeljeno revizijsko naziranje, da uveljavljanje takšnih zahtevkov zastara v roku za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Šele s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo pridobi namreč denacionalizacijski upravičenec pravno podlago za zahtevek iz drugega odstavka 72. člena ZDen, klub temu, da zakon odškodnino za nemožnost uporabe nepremičnine po določbi tega člena priznava že od uveljavitve zakona dalje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje (ki je prestalo pritožbeni preizkus), da v skladu z določbo 78. člena ZDen pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe in da je najkasneje ob pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe na dediče denacionalizacijskega upravičenca prešel tudi premoženjski zahtevek po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Revidentovi pomisleki, da je takšna ureditev neustavna so prav tako neutemeljeni, saj je Ustavno sodišče v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999 presodilo, da drugi odstavek 72. člena ZDen ni v neskladju z Ustavo.

Pravilno je tudi materialnopravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da odškodninski zahtevki iz drugega odstavka 72. člena ZDen niso odškodninski zahtevki v klasičnem pomenu odškodnine iz Obligacijskega zakonika (prej Zakona o obligacijskih razmerjih), saj v podlagi teh zahtevkov ni potrebno ugotavljati niti nedopustnosti ravnanja zavezanca niti njegove subjektivne ali objektivne odškodninske odgovornosti. Gre za nadomestilo, odmeno, odškodovanje za izgubo tiste koristi, ki bi jo upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal. Glede na revizijske navedbe velja dodati le to, da pri obveznosti, ki izhaja iz drugega odstavka 72. člena ZDen, ne gre za nikakršno krivdo, ki bi jo bilo mogoče pripisati tožencu, marveč gre zgolj za to, da je zakonodajalec s to specialno določbo materialno korist, ki jo prinaša nekdaj podržavljeno premoženje, od uveljavitve ZDen dalje prenesel na denacionalizacijskega upravičenca. Takšno pravilo samo po sebi ne bremeni materialnega položaja denacionalizacijskega zavezanca, razen seveda tako, da mu od uveljavitve dalje več ne pripada korist, dobiček. Te koristi ji zakon ne priznava. Ker pa se do vrnitve lastninske pravice steka k njej, jo je dolžna plačati tožeči stranki, ki ji v skladu z zakonom ta korist pripada. Spričo navedb tožene stranke, da je nepremičnino pridobila odplačno, pa je opozoriti na določbo 73. člena ZDen, ki ureja plačilo odškodnine zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah ZDen nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno. Vrhovno sodišče zgolj v pojasnitev še dodaja, da se predmetna zadeva od ureditve najemnih razmerij po ZDen razlikuje ravno v tem, da je pri obstoječih najemnih razmerjih potrebno zaščititi obstoječi pravni položaj najemnikov, pri vrnitvi nepremičnin v last denacionaliziranim upravičencem pa je oseba, ki je do trenutka vrnitve sicer odplačno pridobljene sedaj pa denacionalizirane nepremičnine s to razpolagala, upravičena do odškodnine po 73. členu ZDen.

Revidentovo stališče glede vprašanja pasivne legitimacije je napačno. Drugi odstavek 72. člena ZDen sicer ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, jasno, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi (tako tudi VS RS v II Ips 685/2003 z dne 27.1.2005).

Izpodbijana sodba na 7. strani vsebuje obširne in zelo natančne razloge, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve v zvezi z višino odškodninskega zahtevka in na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče je materialno pravo uporabilo pravilno, saj najemnina (ob upoštevanju stopnje nezasedenosti v vtoževanem obdobju) predstavlja ustrezen način za določitev višine odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen, pri čemer so neutemeljena revizijska prizadevanja, da bi moralo sodišče pri višini odškodnine upoštevati tudi poslovni uspeh tožene stranke v vtoževalnem obdobju oziroma poslovni uspeh tožeče stranke po letu 1998, kot je to pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče na strani 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov v tej smeri in pritožbeno sodišče se je na strani 8 obrazložitve izpodbijane odločbe do takšnega postopanja sodišča prve stopnje tudi pravilno opredelilo. Pri tem je še dodati, da je neutemeljen revizijski očitek, da je sodišče brez pravne podlage določilo, da izgubljeni dobiček predstavlja le najemnina. Sodišče se je pravilno sklicevalo na 2. odstavek 72. člena ZDen kot podlago odškodninskega zahtevka, revident pa nima pravnega interesa, da bi sodišče višino odškodnine ugotavljalo v večjem obsegu od najemnine, saj bi mu tako postopanje sodišča v ekonomskem smislu le škodovalo. Ugotavljanje višine najemnine kot merilo za določitev odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen pa je tudi po prepričanju revizijskega sodišča primerno in pravično. Pri tem ni odveč ponoviti, da za ugotavljanje odškodnine na citirani pravni podlagi ne veljajo splošne odškodninske predpostavke, temveč je te oblikovala sodna praksa (glej sodbe VS RS II Ips 587/94, II Ips 241/98, II Ips 242/98, II Ips 412/2001). Neutemeljene so tudi zatrjevane procesne kršitve (v smislu kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) glede postavitve izvedencev. Iz sodbe sodišča druge stopnje na strani 9 povsem jasno izhaja, zakaj je sodišče upoštevalo mnenje sodnega izvedenca mag. Žarka Povšeta, prav tako pa je na isti strani izpodbijane sodbe pojasnilo, da je tožena stranka po pregledu izvedenskega mnenja Z.B. v vlogi z dne 26.6.2003 sama predlagala drugačno ugotavljanje višine odškodnine. Poleg tega se je pritožbeno sodišče opredelilo tudi do opustitve dokazovanja s tretjim izvedencem in revizijsko sodišče se je v pravilnost te utemeljitve pritožbenega sodišča prepričalo tudi samo.

Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v zvezi z ugovorom pasivne legitimacije uveljavlja v reviziji, je uveljavljana le navidezno, saj se v bistvu napada materialnopravna presoja sodišča, pravilnost katere pa je revizijsko sodišče potrdilo. Sodišče druge stopnje se je namreč do tega ugovora na strani 5 obrazložitve izpodbijane odločbe s sklicevanjem na 51. člen ZDen ter dejstvo, da je tožena stranka z sporno nepremičnino v vtoževanem obdobju tudi razpolagala, argumentirano opredelilo. Prav tako pa se je pritožbeno sodišče argumentirano opredelilo tudi do pravne podlage zahtevka (na strani 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter do vseh drugih pravno odločilnih dejstev. Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in ker enako velja tudi za po uradni dolžnosti upošteven revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP), je bilo treba revizijo tožene stranke na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.