Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podlaga tožbenega zahtevka določba 2. odst. 72. člena ZDen ter da je tožena stranka pasivno legitimirana v tej zadevi ter da je prav ona zavezanka za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine, saj je po 1. odst 51. člena ZDen zavezanec za vrnitev te nepremičnine, v vtoževanem obdobju pa je sporno nepremičnino tudi uporabljala. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da so tožeče stranke upravičene terjati odškodnino za nemožnost uporabe vrnjene nepremičnine od uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 pa vse do vrnitve te nepremičnine v njihovo posest ter da se ta zahtevek po določbi 1. člena ZPP obravnava v pravdnem postopku. Določba 2. odst. 72. člena ZDen daje sicer tožečim strankam upravičenje za nazaj, vendar pa se je o ustavnosti te določbe in njene razlage Ustavno sodišče RS že izreklo, predvsem v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999. Ker zahtevek po 2. odst. 72. člena ZDen ni odškodninski zahtevek, ampak je poseben premoženjski zahtevek, velja zanj splošni petletni zastaralni rok iz 361. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so tožeče stranke upravičene do odmene za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko dosegle, če bi v vtoževanem obdobju nepremičnino same uporabljale oziroma upravljale, za določitev višine te odmene pa je tudi izbralo ustrezen način. Bruto tožena najemnina, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke za predmetno nepremičnino v vtoževanem obdobju, izračunana ob upoštevanju najemnin za primerljive poslovne prostore v bližini predmetne nepremičnine, ob odbitju stroškov vzdrževanja, zavarovanja in upravljanja ter davka in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja korist, ki bi jo tožeče stranke lahko dosegle, če bi nepremičnino v vtoževanem obdobju same uporabljale.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I.1 točki izreka izpodbijane sodbe odločilo, da se objektivna sprememba tožbe dovoli. V točki II. izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati prvotožnici znesek 14,095.793,00 SIT, drugotožnici znesek 7,047.896,50 SIT in tretjetožniku 7,047.896,50 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.5.2004 do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 1,672.260,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.2005 do plačila. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo oziroma utemeljilo zavrnitve njenih navedb o vprašanju pravne podlage tožbenega zahtevka, saj pavšalno navajanje sodišča prve stopnje, da gre za sodno prakso, ne utemeljuje sodbe po določbah ZPP. Meni, da 2. odst. 72. člena ZDen ne more biti pravna podlaga za tožbeni zahtevek v tej pravdi. Pravi, da je odškodnino mogoče obravnavati le po ZOR, oziroma sedaj po OZ, po 2. odst. 72. člena ZDen pa le v postopku denacionalizacije. Meni, da ena ali dve sodbi Vrhovnega sodišča RS ne morejo pomeniti sodne prakse, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, še manj pa podlago, saj Vrhovno sodišče RS o tem ni zavzelo nobenega načelnega pravnega mnenja. Pravi, da ZDen popolnoma natančno opredeljuje pogoje in izračun odškodnine na podlagi 72. ter 43. in

50. člena ZDen. Samo za denacionalizacijski postopek pa zato velja določba, da denacionalizacijski upravičenec ni upravičen do odškodnine za neuporabo nepremičnine pred uveljavitvijo ZDen. Ker ni pravne podlage tožbenega zahtevka, pa tudi ne more biti pasivno legitimirana. Kot predhodno vprašanje bi bilo zato potrebno rešiti, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine v zvezi z določbami ZDen.

Upoštevajoč določbo 26. člena Ustave RS ter 51. člena ZDen je po njenem mnenju zavezanec za plačilo odškodnine lahko le Republika Slovenija oziroma Slovenska odškodninska družba. Na to, da gre za krivdno ravnanje države, ne pa pravnih oseb, po njenem mnenju kaže tudi določba 1. člena ZDen. Meni, da bi njena odgovornost lahko nastala kvečjemu s pravnomočnostjo odločbe o vrnitvi nepremičnine. Do pravnomočne vrnitve nepremičnine je bila namreč imetnik pravice uporabe in dobroverni posestnik, zaradi česar ji je z izpodbijano sodbo kršena tudi pravica do enakega varstva po 22. členu Ustave RS.

Meni, da gre tudi za nezakonito poseganje v njeno zakonito ravnanje, saj ni kršila niti veljavne zakonodaje, niti ni nikoli posegala v kakršnekoli pravice denacionalizacijskega upravičenca. Poudarja, da se lastninska pravica pridobi šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji ter da je odločba o denacionalizaciji konstitutivne narave. Šele takrat pridobi upravičenec do denacionalizacije tudi pravico uporabe nepremičnine in ima šele od takrat dalje pravico do uveljavljanja škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine. Vsa druga pričakovanja pridobitve lastninske pravice pa upravičencu zagotavlja

88. člen ZDen, ki določa, da od tega dne dalje ni dopustno nobeno razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja obveznost vrnitve. Po mnenju pritožnika njeno stališče utemeljuje tudi pravica do podaljšanega najema, ki v primeru, da pogodba ni sklenjena, nastopi že po samem zakonu. Po določbi 24. člena ZDen bi bilo možno v primeru, da določba 2. odst. 72. člena ZDen zagotavlja plačilo odškodnine za čas od uveljavitve ZDen, odškodninsko odgovornost razširiti tudi na fizične osebe, saj Stanovanjski zakon prejšnje imetnike stanovanjske pravice varuje z neprofitno najemnino ter najemom za nedoločen čas. Tudi po 22. členu ZDen bi v primeru takšnega tolmačenja 2. odst. 72. člena ZDen zakon povzročil odškodninsko odgovornost najemnika, kateremu je z navedeno določbo zagotovljen najem še največ pet let za prilagoditev njegovega poslovanja spremenjenim razmeram, saj bi lahko lastnik po potrebi dokazoval izgubljeni dobiček iz boljšega poslovanja. S takšno razlago

2. odst. 72. člena ZDen je kršen 14. člen Ustave RS, ki zagotavlja enakost pred zakonom. Meni, da se je v sodni praksi ugotavljalo predvsem, od kdaj naj bi veljala obveznost plačila škode zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine, ni pa se ugotavljalo, kaj se po ZDen šteje kot odškodnina oziroma na katera odškodninska razmerja se nanaša določba 72. člena ZDen. Meni, da gre lahko le za odškodnine, ki bi se v postopku denacionalizacije priznavale pred uveljavitvijo ZDen na podlagi predpisov, ki omogočajo denacionalizacijo (3. člen ZDen), ne pa za odškodnino, ki je nastala na podlagi ZDen. Te določbe se zato ne more razlagati v smislu, da se odškodnine, ki jih obravnava ZDen lahko uveljavljajo izven postopka denacionalizacije, saj bi v tem primeru šlo za fikcijo, ki bi jo uveljavljal ZDen, kar pa ni v skladu z ustavo, niti s splošnimi predpisi, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Pravi, da je potrebno upoštevati tudi namen zakonodajalca kot je razviden iz obrazložitve predloga za izdajo ZDen, objavljenega v Poročevalcu Skupščine RS, letnik XVIII, št. 7 z dne 19.2.1991. Iz predloga tega zakona jasno izhaja, da je zakonodajalec popolnoma izločil odškodnine zaradi nemožnosti uporabe, zato je vsakršno drugačno tolmačenje določbe 2. odst. 72. člena ZDen nezakonito in protiustavno. Namen zakonodajalca je bil le, da določi odškodnine za primere, ko nepremičnine ni možno vrniti v naravi ali na njej vzpostaviti lastninske pravice, o odškodnini pa se lahko odloča le v denacionalizacijskem postopku. Navedeno pa potrjuje tudi sodišče prve stopnje, ki v nasprotju z izrekom sodbe ugotavlja, da je v 51. členu ZDe-n določeno, da je zavezanka za plačilo odškodnine Slovenski odškodninski sklad za primere, ko nepremičnine ni možno vrniti v naravi, kar pa je tudi edina možna odškodnina po ZDen.

Nadalje pravi, da bi zakonodajalec v primeru, ko bi res predvidel možnost zahtevati odškodnino zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine, določil tudi kriterije in merila za določanje te odškodnine. Na neutemeljenost tožbenega zahtevka kaže tudi določba 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. ZDen bi lahko predvidel povratno veljavo konkretne določbe le če bi to zahtevala javna korist in če se s tem ne bi posegalo v pridobljene pravice. Ker sodišče prve stopnje brez utemeljitve trdi, da ZDen omogoča upravičenje za nazaj, ji je s takšnim tolmačenjem povzročena velika materialna škoda, saj dejanska retroaktivnost pomeni nedopusten poseg v načelo zaupanja v pravo oziroma v načelo pravne varnosti. Meni, da je šokantna trditev sodišča prve stopnje o tem, da bi morala vrniti nepremičnino že takoj ob uveljavitvi ZDen, torej še preden je bila vložena zahteva za denacionalizacijo. Po ustavi in zakonu ima vsak pravico do uveljavljanja svojih pravic šele, ko je o njih pravnomočno odločeno, s tem pa nastanejo tudi določene obveznosti. Opozarja tudi, da tožeče stranke niso predlagale izdaje po zakonu obvezne začasne odredbe. Pravi, da se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do dokazov predlaganih v njeni pripravljalni vlogi z dne 23.6.2003 in

27.9.2004, ki so bistvenega pomena za dokazovanje tega, da tožeča stranka ni utrpela nobene škode, saj v zadnjih sedmih letih v istem poslovnem prostoru ni ustvarila nobenega dohodka, ampak le poslovno izgubo. Meni, da tožeča stranka ni utrpela nobene pravno priznane škode, kot je opredeljena v določbah 155. in 189. člena ZOR oziroma v

132., 168. in 243. členih OZ. Sodišče prve stopnje bi lahko ugotavljalo le škodo zaradi izgubljenega dobička po 3. odst. 168. člena ZOR. Pri določanju višine škode bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, ali bi tožeče stranke tudi dejansko ves čas oddajale sporne poslovne prostore v najem po ocenjeni višini najemnine.

Opozarja, da so bili ti poslovni prostori po izpraznitvi tožene stranke več let nezasedeni, sodišče prve stopnje pa bi zato moralo ugotoviti, koliko je tožeča stranka zaslužila z oddajanjem poslovnih prostorov v času od 1.8.1998 do 10.5.2005, kar pa kljub njeni izrecni zahtevi in dokaznim predlogom ni storilo. Sodišče prve stopnje bi moralo tako upoštevati dobiček tožečih strank v obdobju 7 let, torej v enakem obdobju, ko naj bi bile oškodovane. Dobiček pa bi lahko tožeče stranke izkazale preko pristojnega davčnega organa, saj so z oddajanjem v najem zavezanec za plačilo davka. Meni, da bi tožeča stranka na isti način poslovala tudi če bi ji bila nepremičnina vrnjena takoj oziroma če bi tožena stranka izpraznila poslovne prostore pred vložitvijo zahteve z denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka v letih od 1992 do 1998 ves čas poslovala z izgubo, kar je razvidno iz knjigovodskih podatkov. Ker so-dišče prve stopnje trdi, da ima pravico do nadomestila denacionalizacijski upravičenec, tožeče stranke pa te pravice nimajo, saj so le dediči denacionalizacijskega upravičenca.

Poleg tega v denacionalizacijskem postopku ni bilo dokazano, da bi izgubljeno korist tožeče stranke tudi resnično dosegle. Sodišče prve stopnje bi moralo pri izračunu višine odškodnine upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožena stranka zaradi drugačnega računa vlaganj po ZDen oškodovana pri vračilu odškodnine po 25. členu ZDen, ki je bila izračunana po metodologiji po ZDen in ji zato niso bila vrnjena celotna vlaganja v poslovne prostore, saj se te vrednosti bistveno razlikujejo od izračunov, ki se uporabljajo pri drugih gradbenih cenitvah. Sodišče prve stopnje je zato napačno zaključilo, da je prejela odškodnino za vlaganja že v postopku denacionalizacije.

Pravi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo višino oškodovanja tudi zaradi upoštevanja izvedeniškega mnenja le enega izvedenca ter da je neresnično trdilo, da je postavilo dva izvedenca, ker se z izračunom prvega izvedenca ni strinjala nobena pravdna stranka.

Pravi, da sama na cenitev sodnega cenilca Zvonimirja B. ni imela pripomb, v celoti pa se ni strinjala s cenitvijo sodnega cenilca Žarka P.. Pravi, da je mnenje le-tega sodišče obravnavalo popolnoma nekritično v odnosu do mnenja tretje sodne cenilke, ki je sicer ni postavilo sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo njen predlog za postavitev še tretjega izvedenca, kljub temu, da sta oba postavljena i-zvedenca ugotavljala ocenjeno višino najemnine oziroma oškodovanja na isti način, rezultati pa so bili pri obeh bistveno različni. Sodišče je zato v celoti napačno upoštevalo metodologijo in posledično izračun višine domnevnega oškodovanja tožeče stranke.

Napačno pa je odločilo tudi o zastaranju, saj je rok za vložitev zahteve za denacionalizacijo 2 leti, v ta rok pa je nedvomno zajet tudi rok za odškodnino po 2. odst. 72. člena ZDen. Prav tako pa je tožeča stranka zamudila 3 letni zastaralni rok za odškodnino, ki je edina teoretično mogoča. Predvsem so zastarale vse spremembe tožbenih zahtevkov. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena v odgovor tožečim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podlaga tožbenega zahtevka določba 2. odst. 72. člena ZDen (Zakon o denacionalizaciji, Uradni list RS/I, št. 27/91) ter da je tožena stranka pasivno legitimirana v tej zadevi ter da je prav ona zavezanka za plačilo odškodnine zaradi nemožnosti uporabe denacionalizirane nepremičnine, saj je po 1. odst 51. člena ZDen zavezanec za vrnitev te nepremičnine, v vtoževanem obdobju pa je sporno nepremičnino tudi uporabljala. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravne narave zahtevka tožečih strank, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja tako pravna podlaga kot tudi pravna narava njihovega zahtevka, ki je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena.

Določbe 3. in 4. odst. 51. člena v zvezi s 43. členom ZDen, na katere se sklicuje tožena stranka, se ne nanašajo na odškodnino zaradi nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine, ampak na odškodnino, ki sta jo Slovenski odškodninski sklad oziroma Republika Slovenija dolžna plačati v obliki obveznic in delnic v primeru, ko v denacionalizacijskem postopku na nepremičnini ni bilo mogoče vzpostaviti lastninske pravice denacionalizacijskega upravičenca.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da so tožeče stranke upravičene terjati odškodnino za nemožnost uporabe vrnjene nepremičnine od uveljavitve ZDen dne 7.12.1991 pa vse do vrnitve te nepremičnine v njihovo posest. Razlaga določbe 2. odst. 72. člena ZDen po načelu a contrario pripelje do jasne ugotovitve, da se tovrstni zahtevki priznavajo za čas od uveljavitve ZDen in ne šele od tedaj, ko naj bi denacionalizacijski upravičenec pridobil lastninsko pravico na vrnjeni nepremičnini. Neutemeljena so zatrjevanja tožene stranke, da gre tožečim strankam odškodnina šele od pridobitve lastninske pravice, saj pri takšni razlagi določba 2. odst. 72. člena ZDen sploh ne bi bila potrebna, po drugi strani pa bi zakonodajalec, če bi bilo tudi njegovo stališče takšno kot je stališče tožene stranke, čas, za katerega je izključil uveljavljanje odškodninskih zahtevkov (pred uveljavitvijo ZDen) opredelil vse do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, vendar pa tega ni storil. Neutemeljene so tudi pritožben-e navedbe o tem, da se lahko zahtevek tožečih strank presoja le v denacionalizacijskem postopku, ki pa je že zaključen. Iz ZDen ne izhaja, da bi se tudi takšen zahtevek obravnaval že v samem denacionalizacijskem postopku. Ker pa je zahtevek tožečih strank poseben premoženjski zahtevek, se po določbi 1. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) obravnava v pravdnem postopku. Na utemeljenost zahtevka tožečih strank tudi ne more vplivati dejstvo, da so imele v denacionalizacijskem postopku možnost zahtevati začasen prenos sporne nepremičnine v njihovo uporabo, česar pa niso storile. To v ničemer ne zmanjšuje obveznosti tožene stranke iz 2. odst. 72. člena ZDen, ki je za denacionalizacijski postopek vedela in bi se lahko tej obveznosti sama izognila, če bi tožečim strankam nepremičnino vrnila takoj, ko so to zahtevale.

Ob navedenem je potrebno pritrditi pritožniku, da 2. odst. 72. člena ZDen daje tožečim strankam upravičenje za nazaj. Vendar pa se je o ustavnosti te določbe in njene razlage Ustavno sodišče RS že izreklo, predvsem v odločbi U-I-22/99 z dne 2.12.1999. V tej odločbi je navedlo, da je določbo drugega odstavka 72. člena ZDen z uporabo metod razlage mogoče razlagati tako, da omogoča zahtevke pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, da pa zaradi tega ta določba ni v neskladju z Ustavo RS.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ima pravico do nadomestila le denacionalizacijski upravičenec, tožeče stranke pa kot njegovi dediči te pravice ne morejo imeti. V 1. in 2. odst. 78. člena ZDen je določeno, da se dedovanje po umrlem denacionalizacijskem upravičencu uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju (to pa je lahko le prejšnji sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku, ki je bil opravljen po smrti denacionalizacijskega upravičenca - tako Zupančič Karel, Dedovanje, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2005, str. 161) oziroma da pokojnikova zapuščina preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Na dediče umrlega denacionalizacijskega upravičenca je tako najkasneje ob pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe prešel tudi premoženjski zahtevek po določbi 2. odst. 72. člena ZDen. Sodišče prve stopnje je pravo pravilno zaključilo, da zahtevek tožeči strank ni zastaral. Čeprav ZDen v 2. odst. 72. člena govori o odškodninskih zahtevkih, ne gre za odškodninske zahtevke v klasičnem pomenu te besede po ZOR, saj v podlagi teh zahtevkov ni potrebno ugotavljati niti nedopustnosti ravnanja zavezanca niti njegove odškodninske odgovornosti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da je terjatev tožečih stranka zastarala v treh letih (376. člen ZOR), prav tako pa tudi ni mogoče šteti, da se je zastaralni rok za zahtevek tožečih strank iztekel z rokom, določenim za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Ker zahtevek po 2. odst. 72. člena ZDen ni odškodninski zahtevek, ampak je poseben premoženjski zahtevek, velja zanj splošni petletni zastaralni rok iz 361. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 27/78 s spremembami in dopolnitvami, ki se uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/2001). Upoštevajoč, da je zastaralni rok začel teči v letu 1995, ko je postala odločba o denacionalizaciji pravnomočna, niti zahtevek po tožbi vloženi dne 25.3.1993, niti v vlogi z dne 11.5.1999 razširjen tožbeni zahtevek ni zastaral. V vlogi z dne 11.5.1999 so namreč tožeče stranke svoj zahtevek povišale na skupaj 346.731,00 DEM s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Dejstvo, da so šele v vlogi z dne 11.10.2004 svoj zahtevek spremenile v EUR in nato v vlogi z dne 21.10.2004 še v domačo valuto pa ne more vplivati na pravilno ugotovitev, da zahtevek tožečih strank ni v nobenem delu zastaral.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo višino odškodnine, do katere so tožeče stranke upravičene zaradi nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine v letih od 1993 do

1998. Sodišče prve stopnje se pri tem ni bilo dolžno opreti na splošna pravila o višini odškodnine po ZOR, kot to meni tožena stranka, saj zahtevek tožečih strank ni pravi odškodninski zahtevek.

Ker po drugi strani ZDen niti v določbi 2. odst. 72. člena niti v določbah 24. ali 25. člena, na katere se sklicuje tožena stranka, ne določa meril za določanje te odškodnine, mora primerno odmeno zaradi nemožnosti uporabe vrnjene nepremičnine določiti sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so tožeče stranke upravičene do odmene za izgubo tiste koristi, ki bi jo lahko dosegle, če bi v vtoževanem obdobju nepremičnino same uporabljale oziroma upravljale, za določitev višine te odmene pa je tudi izbralo ustrezen način.

Najemnina, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca gradbene stroke za predmetno nepremičnino v vtoževanem obdobju, izračunana ob upoštevanju najemnin za primerljive poslovne prostore v bližini predmetne nepremičnine, ob odbitju stroškov vzdrževanja, zavarovanja in upravljanja ter davka in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja korist, ki bi jo tožeče stranke lahko dosegle, če bi nepremičnino v vtoževanem obdobju same uporabljale. Sodišče prve stopnje je skladno z izvedenskim mnenjem mag. Žarka P. pri tem upoštevalo tudi stopnjo nezasedenosti oziroma neizterljivosti v vtoževanem obdobju v višini 10%, kar je odštelo od bruto tržne najemnine, tako da tožena stranka neupravičeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ali bi tožeče stranke v vtoževanem obdobju vrnjeno nepremičnino sploh lahko oddajale v najem.

Neutemeljene so nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje višino odmene tožečih strank določiti glede na korist, ki so jo tožeče stranke imele od te nepremičnine v času, ko jim je bila vrnjena v posest, to je po letu 1998, ter pri tem upoštevati tudi, kakšen poslovni uspeh je imela tožena stranka v vtoževanem obdobju. Ni namreč pomembno, kakšno korist so tožeče stranke po letu 1998 dejansko imele od vrnjene nepremičnine, ampak kakšno korist bi lahko z uporabo te nepremičnine dose-gle prav v letih 1993 do 1998, ko je niso mogle uporabljati. Tudi poslovni uspeh tožene stranke v letih 1993 - 1998 ne more izkazovati koristi, ki bi jo lahko dosegle tožeče stranke, saj ne izkazuje niti koristi, ki jo je tožena stranka v tem obdobju imela le od predmetne nepremičnine, ampak izkazuje celoten uspeh njenega poslovanja. Ker način ugotavljanja višine odmene, kot ga je predlagala tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ustrezen in ne more biti relevanten za odločitev o višini te odmene, sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, ker se opredelilo in ni izvedlo dokazov, ki jih je v zvezi s takšnim načinom ugotavljanja višine odmene predlagala tožena stranka v vlogah z dne 23.6.2003 in

27.9.2004.

Za določitev višine odškodnine tudi niso pomembna vlaganja tožene stranke vanjo. Ker ZDen ne določa meril za določitev višine odškodnine po 2. odst. 72. člena, niso utemeljene navedbe tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati višino odmene tako, da bi upoštevalo višino najemnine za predmetno nepremičnino, kakršna je bila pred vlaganji tožene stranke. Ker so tožene stranke upravičene do povrnitve koristi, ki bi jo imele od nepremičnine, kakršna je bila v vtoževanem obdobju skupaj z vsemi vlaganji, je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je ugotovilo višino odmene po stanju nepremičnine skupaj z vlaganji tožene stranke. Vlaganja tožene stranke (sploh ob pomanjkanju nasprotnega zahtevka tožene stranke) zato ne morejo vplivati na določitev višine odškodnine, sodišču prve stopnje pa jih zato ni bilo potrebno ne ugotavljati, ne odštevati od višine dosojene odškodnine. Za odločitev o višini odškodnine zato tudi ne morejo biti pomembne pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka v postop-ku denacionalizacije zaradi meril iz

25. člena ZDen ni dobila povrnjenih vseh vlaganj in da bi moralo zato sodišče prve stopnje to razliko upoštevati. Ker niti obseg vlaganj tožene stranke v vrnjeno nepremičnino, niti toženi stranki v denacionalizacijskem postopku priznani znesek teh vlaganj, ne morejo vplivati na odločitev o višini odškodnine v tej zadevi, z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v denacionalizacijskem postopku dobila vrnjena vsa vlaganja, ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj se ta ugotovitev ne nanaša na odločilna dejstva (340. člen ZPP).

Tožena stranka nadalje v pritožbi le pavšalno izpodbija izvedeniško mnenje izvedenca gradbene stroke Žarka P., pri čemer ne navede, zakaj sodišče prve stopnje tega mnenja ne bi smelo upoštevati oziroma zakaj naj bi višino odmene tožečih strank - v delu, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo - izračunal nepravilno. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da so neresnične navedbe sodišča prve stopnje, da je postavilo dva izvedenca, zato ker naj se z izračunom prvega izvedenca ne bi strinjala nobena pravdna stranka, saj je tožena stranka potem, ko je prejela izvedensko mnenje prvega izvedenca gradbene stroke Zvonimirja B. z dne 22.8.2002 in dopolnitev tega mnenja z dne 12.6.2003 v vlogi z dne 26.6.2003 sama predlagala drugačno ugotavljanje višine odškodnine, in sicer s pregledom njenega poslovanja v obdobju od 1993 do 1998. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti izdelanega izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca mag. Žarka P. in pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje o tem, da je to izvedensko mnenje verodostojno, saj je izdelano na podlagi izvedenskih standardov, pravil stroke in izkustvenih podatkov. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje kot neverodostojni pravilno ocenilo tudi mnenje izvedenke Nikolaje K. in ponudbo z interneta, saj je to izvedenko angažirala tožena stranka, ne pa sodišče in je zato ni mogoče oceniti kot nepristranske, prav tako pa tudi ena ponudba z interneta ne more omajati ugotovitev izvedenca gradbene stroke Žarka P. o višini tržne najemnine za predmetni poslovni prostor. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka zato, ker ni postavilo še tretjega izvedenca gradbene stroke, ki ga je predlagala tožena stranka, saj je na glavni obravnavi dne 29.3.2005 predlagala postavitev tretjega izvedenca le, če izvedenec Žarko P. ne bi odgovoril na pripombe, ki jih je dala v svojih pripravljalnih vlogah.

Ker je izvedenec na njene pripombe odgovoril tako v vlogi z dne

6.5.2005 kot tudi ob zaslišanju na glavni obravnavi dne 10.5.2005 in ker tožena stranka tudi s tem ni uspela omajati strokovnosti tega izvedenskega dela, tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišču prve stopnje tega pogojno predlaganega dokaznega predloga s postavitvijo tretjega izvedenca ni bilo potrebno izvesti.

Ker pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. S to odločitvijo je obsežena tudi odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke, ki te stroške trpi sama, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 165. v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).