Jedro

Soglasje volj je lahko izraženo na različne načine, med ostalim tudi zgolj s konkludentnimi ravnanji udeležencev dogovora. Delna izpolnitev (prenova vodovoda do mesta pred objektom), ki jo je tožeča stranka opravila in za katero zahteva plačilo, ni brez pomena in vrednosti za toženo stranko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 317,86 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 27066/2008 z dne 20. 5. 2008 v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.466,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se je v nadaljevanju opredelilo do tistih pritožbenih razlogov, ki so odločilnega pomena.

5. Pritožba nasprotuje zaključku prvostopnega sodišča, da je obstajal dogovor pravdnih strank o sofinanciranju stroškov obnove vodovodnega omrežja in mu očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče nasprotno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, da je s tem ciljem izvedlo vse potrebne dokaze, ki jih je tudi izčrpno, logično in preverljivo obrazložilo. Protispisnost in neskladnost je kvečjemu očitati pritožbi, ki zanika obstoj dogovora o sofinanciranju, v isti sapi pa zatrjuje, da prenova ni bila opravljena skladno z njenimi željami. Želje (in še manj njihovo izpolnjevanje) niso relevanten pojem pravno poslovnega sveta; izražati in uresničevati jih je mogoče samo preko naročil del ali storitev, ki jih je treba plačati. Pritožba zavaja, ko trdi, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da iz dopisa z dne 16. 4. 2008 izhaja, da je tožena stranka sporni račun zavrnila z navedbo, da ni plačnik in da za račun ni pravne podlage, saj iz sodbe izhaja ravno nasprotno (da računa ni zavrnila z navedbo, da ni plačnik in da zanj ni podlage). Da pisni dogovor glede sofinanciranja stroškov prenove vodovoda med strankama ni obstajal in da tožeča stranka pred pričetkom obnove ni pridobila (pisnih) soglasij, v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno in tudi ni relevantno. Soglasje volj je lahko izraženo na različne načine, med ostalim tudi zgolj s konkludentnimi ravnanji udeležencev dogovora. Pripravljenost tožene stranke, da sofinancira prenovo vodovodnega omrežja ne izhaja zgolj iz dopisa z dne 16. 4. 2008 (B2), pač pa navedeni zaključek skladno podpirajo tudi drugi v postopku izvedeni in ocenjeni dokazi. Dejstvo, da je tožeča stranka več (istovrstnih) pravd z uporabniki njenega vodovodnega omrežja izgubila, je po prepričanju pritožbenega sodišča treba oceniti ob hkratnem upoštevanju dejstva, da je več uporabnikov sorazmerni del stroškov prenove prostovoljno plačalo, kar nikakor ni nepomembno. Kot je razvidno iz v pritožbi citiranih odločb višjega sodišča, je bil v navedenih zadevah zahtevek tožeče stranke obravnavan (in zavrnjen) zgolj na obogatitveni podlagi. Prostovoljna plačila uporabnikov pa dokazujejo obstoj predhodnega dogovora, saj pritožbena domneva, da so raje plačali (česar niso dolžni), kot se izpostavili pravdnemu postopku, ni posebej prepričljiva, saj ni skladna z običajnimi in pričakovano razumnimi ravnanji udeležencev pravnoposlovnih razmerij.

6. Pritrditi je tudi razlogom prvostopnega sodišča o vsebini dogovora, po katerem je bila dolžnost tožeče stranke pripeljati nov vodovod le do objektov uporabnikov in jim tam zagotoviti samostojna odjemna mesta. Sicer pa celo v primeru, če bi tožena stranka naročila več, je iz trditev pravdnih strank in dejanskih okoliščin primera razvidno, da bi se dodatni del - ločitev vodovodnega in hidrantnega omrežja in izdelava samostojnega priključka za toženo stranko - izvajal v objektu tožene stranke, t. j. na področju od merilnega oz. odjemnega mesta pred objektom v sam objekt. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi moral biti vodovodni del ločen od hidrantnega že na dvorišču tožeče stranke, zato gre pri reklamaciji z dne 16. 4. 2008 po vsebini za očitek delne neizpolnitve pogodbe in ne za grajanje stvarnih napak na že prenovljenem vodovodu. Delna izpolnitev (prenova vodovoda do mesta pred objektom), ki jo je potemtakem tožeča stranka opravila in za katero zahteva plačilo, ni brez pomena in vrednosti za toženo stranko, saj ji nasprotno omogoča tudi izpolnitev njenih želja, če jih bo seveda naročila. Po mnenju pritožbenega sodišča gre v obravnavanem primeru za takšno naravo obveznosti tožeče stranke, pri kateri bi bil upnik dolžan sprejeti tudi delno izpolnitev (prvi odst. 285. čl. OZ).

7. Pravilen je bil tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožena stranka višini vtoževane terjatve konkretno ni nasprotovala. Navedbe tožene stranke, da ni jasno, na kakšen način je tožeča stranka prišla do vtoževanega zneska, je pravilno ocenilo kot pavšalne in nekonkretizirane, ki zaradi tega niso povzročile prevalitve trditvenega in dokaznega bremena na tožečo stranko. Iz dopisa tožeče stranke lastnikom objekta z dne 7. 4. 2008 (A3) je razvidno, da je tožeča stranka lastnike objekta obvestila tudi o tem, na kakšen način bo oblikovala posamezne deleže in katere stroške sanacije bo upoštevala. Tožena stranka višini svojega deleža pred pravdo ni nasprotovala (reklamacija tožene stranke z dne 16. 4. 2008 -B2) in je vprašanje določitve višine zneska tudi ni zanimalo. Zato ni potrebe po obremenjevanju sodnega postopka, ki v osnovi ni namenjen zbiranju in posredovanju informacij strankam, ki bi jih te brez posebnega truda lahko pridobile same in se v sodnem postopku o njih že konkretizirano izjavile.

8. Sodišče prve stopnje res ni navedlo, na kakšni pravni podlagi naj bi bila tožena stranka plačati zahtevani znesek, vendar pa je iz razlogov sodbe očitno, da predstavljajo pravno podlago zaključka o sklenjenem dogovoru pravdnih strank o prenovi vodovodnega omrežja določila OZ o podjemni pogodbi (619. in nadaljnji členi OZ). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek utemeljen že na pogodbeni podlagi, se mu z drugimi podlagami ni bilo treba ukvarjati.

9. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini sestave odgovora na pritožbo po OT, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in plačane takse za odgovor.