Jedro

Zaradi toženkine dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok po 123. členu ZZZDR je uporabnina, ki jo je dolžna plačati, večja za delež, ki odpade na drugega in četrtega toženca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v prvi alineji I. točke izreka spremeni tako, da je toženka A. A. dolžna plačati tožniku 20.226,15 EUR in zakonske zamudne obresti od 6.469,29 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 9.064,74 EUR od 24. 1. 2013 do plačila, od 1.333,05 EUR od 12. 6. 2013 do plačila in od 3.359,07 EUR od 1. 4. 2014 do plačila; in se v drugi alineji I. točke izreka znesek 47.998,95 EUR nadomesti z zneskom 34.514,85 EUR.

II. Prva toženka, drugi in četrti toženec sami krijejo svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

**Okvir spora – opredelitev še preostalega dela revizije, o katerem mora odločiti revizijsko sodišče**

1. Tožnik je tožil deset tožencev, ki naj bi protipravno zasedali in uporabljali njegovo nepremično. Od njih je terjal solidarno plačilo zneska, za katerega so bili po njegovi oceni neupravičeno obogateni.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo 17. 4. 2013, in sicer takole:

1. razsodilo je, da so prva in tretja toženka ter sedmi toženec dolžni tožniku solidarno plačati 54.741 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 18.500 EUR od 23. 1. 2013 do plačila, od 2.500 EUR od 31. 5. 2013 do plačila in od 18.741 EUR od 1. 3. 2014 do plačila;

2. razsodilo je, da so toženci dolžni solidarno plačati tožniku, in sicer: peti toženec 15.640 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000 EUR od 16. 3. 2010 do plačila in od 640 EUR od 1. 3. 2014 do plačila, šesta toženka 50.475 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 18.500 EUR od 23. 1. 2013 do plačila, od 2.500 EUR od 31.5.2013 do plačila in od 14.475 EUR od 1. 3. 2014 dalje do plačila ter deseta toženka 17.773 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 2.773 EUR od 1. 3. 2014 do plačila;

3. zavrnilo je tožbeni zahtevek proti petemu tožencu za 39.101 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, proti šesti toženki za 4.165 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in proti deseti toženki za 39.101 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

4. zavrnilo je tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu, četrtemu tožencu, osmi toženki in devetemu tožencu za solidarno plačilo 54.741 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi;

5. odločilo je o stroških postopka.

3. Proti ugodilnemu delu so pritožbe vložili prva toženka, peti toženec ter deseta toženka. Tožnik in preostali toženci pritožb niso vložili, zato je v preostalem ugodilnem delu, v zavrnilnem delu pa v celoti sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna.

4. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi prve toženke,1 pritožbama petega toženca in desete toženke pa delno2 ter je posledično ustrezno spremenilo ugodilni del prvostopenjske sodbe. V preostalem je višje sodišče pritožbi petega toženca in desete toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo. Odločilo je še o stroških postopka.

5. Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče odločilo z odločbo II Ips 307/2015 z dne 20. 4. 2017, in sicer je, I., zavrglo revizijo v delu zoper pravnomočno odločitev glede petega toženca in desete toženke, II., delno ugodilo reviziji (v zvezi s prvo toženko) in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo,3 v preostalem dovoljenem delu pa revizijo zavrnilo, in, III., o stroških odločilo tako, da je tožnik dolžan petemu tožencu in deseti toženki povrniti stroške odgovora na revizijo, toženka pa tožniku njegove revizijske stroške.

6. Ustavno sodišče je z odločbo Up-661/17-20 z dne 5. 10. 2020 razveljavilo ugodilni del II. točke izreka odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 307/2015 z dne 20. 4. 2017 (tj. tisti del, s katerim je Vrhovno sodišče prvi toženki naložilo dodatno plačilo uporabnine v korist tožnika) ter je zadevo v tem delu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

7. Vrhovno sodišče mora v ponovljenem postopku tako odločiti o tožnikovi reviziji, a le toliko, kolikor njegove revizije v razmerju do prve toženke ni zavrnilo že ob prvem odločanju. V celoti je tudi že odločeno o reviziji glede petega toženca in desete toženke, vključno z njunimi stroški, ter o revizijskih stroških tožnika, kajti Ustavno sodišče v ta del odločbe II Ips 307/2015 z dne 20. 4. 2017 ni poseglo.

**Navedbe revidenta**

8. Tožnik očita zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb ZPP. Navaja, da mu je višje sodišče prisodilo več, kot je zahteval, kar podrobneje obrazloži. Pojasni, zakaj je odločitev sodišča druge stopnje glede višine obveznosti prve toženke zmotna. Starši so dolžni prevzeti tudi obveznosti svojih mladoletnih otrok. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

9. Prva toženka, drugi in četrti toženec so na vročeno revizijo odgovorili, opozarjajo, da je bilo o delu zahtevka, ki ga tožnik izpodbija z revizijo, pravnomočno odločeno brez pritožbe, zato predlagajo zavrženje, podredno zavrnitev revizije.

**10. Revizija je utemeljena.**

11. Revizijsko sodišče je že ob prvem odločanju o tožnikovi reviziji pojasnilo, da je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da gre pri plačilu vtoževane terjatve za deljivo obveznost (ta se med dolžnike deli na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti, če drugačna delitev pri uporabi nepremičnine ni določena) in da deljive obveznosti niso solidarne (393. člen OZ).4 Toženci tako niso nujni in enotni, temveč formalni sosporniki (2. točka prvega odstavka 191. člena ZPP).5

12. Toženec je tožbo (med drugim) vložil proti prvi toženki in njenima mladoletnima otrokoma kot samostojnima tožencema (drugi in četrti toženec). Drži, da je bil tožbeni zahtevek, vložen neposredno proti otrokoma, pravnomočno zavrnjen pred sodiščem prve stopnje, a to ne vpliva na obveznost prve toženke. Zakaj?

13. Sodišče prve stopnje je prvi toženki naložilo (solidarno skupaj s tretjim tožencem in sedmo toženko, kar ni pravilno) v plačilo celoten vtoževani zahtevek, tj. 54.741 EUR. Čeprav je sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe ugotovilo, da je imela toženka lastno korist od uporabe nepremičnine le v višini 6.742,05 EUR, jo je z izrekom svoje sodbe zavezalo k plačilu celotnega zneska. Zavrnilnega dela v razmerju do prve toženke izrek sodbe sodišča prve stopnje ne vsebuje.

14. Višje sodišče je pritožbi prve toženke (v celoti) ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je dolžna plačati tožniku 6.742,05 EUR (in zakonske zamudne obresti od 2.732,50 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 4.030 EUR od 24. 1. 2013 do plačila, od 592 EUR od 12. 6. 2013 do plačila in od 1.209 EUR od 1. 4. 2014 do plačila), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek proti njej v delu, da je njena obveznost plačati znesek 6.742,05 EUR z obrestmi solidarna z obveznostjo tretje toženke in sedmega toženca in da je solidarno z njima dolžna plačati še nadaljnjih 47.998,95 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz povzetega izreka drugostopenjske sodbe je jasno razvidno, da je tožnikov pritožbeni neuspeh tudi zavrnitev tožbenega zahtevka proti prvi toženki, ki presega 6.742,05 EUR. Zato toženci v odgovoru na revizijo zmotno menijo, da je bilo o tožnikovem zahtevku o višji obveznosti prve toženke odločeno že pred sodiščem prve stopnje in je ta del postal pravnomočen brez pritožbe. Ker gre za materialnopravno vprašanje, bi višje sodišče ob reševanju pritožbe prve toženke nanj lahko odgovorilo ne glede na to, da tožnik odgovora na pritožbo ni vložil (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Višina uporabnine predstavlja korist, ki jo je imela prva toženka, ker je skupaj s svojima mladoletnima otrokoma brezplačno uporabljala tujo nepremičnino. Po sodni praksi je takšno nadomestilo/uporabnina enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar.6 Zaradi toženkine dolžnosti preživljanja mladoletnih otrok po 123. členu ZZZDR je uporabnina, ki jo je dolžna plačati, večja za delež, ki odpade na drugega in četrtega toženca. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji v delu, o katerem še ni bilo odločeno, ugodilo ter odločilo, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

16. Odločitev o povrnitvi stroškov odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 V razmerju do nje je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prva toženka dolžna plačati tožniku 6.742,05 EUR in zakonske zamudne obresti od 2.732,50 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 4.030 EUR od 24. 1. 2013 do plačila, od 592 EUR od 12. 6. 2013 do plačila in od 1.209 EUR od 1. 4. 2014 do plačila; in zavrnilo tožbeni zahtevek proti njej v delu, da je njena obveznost plačati znesek, določen v prejšnji alineji, solidarna z obveznostjo tretje toženke in sedmega toženca in da je solidarno z njima dolžna plačati še nadaljnjih 47.998,95 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. 2 V razmerju do njiju je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je peti toženec dolžan plačati tožniku 1.563,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2010 do plačila; zavrnilo tožbeni zahtevek proti petemu tožencu v delu, da je njegova obveznost plačati navedeni znesek, solidarna z obveznostjo šeste in desete toženke in da je solidarno z njima dolžan plačati še nadaljnjih 14.076,02 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; da je deseta toženka dolžna plačati tožniku 1.800,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2010 do plačila, zavrnilo pa tožbeni zahtevek proti deseti toženki v delu, da je ta znesek dolžna plačati solidarno s petim tožencem in šesto toženko in da je da je solidarno z njima dolžna plačati še nadaljnjih 15.972,05 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. 3 Prvi toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati 20.226,15 EUR in zakonske zamudne obresti od 6.469,29 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 9.064,74 EUR od 24. 1. 2013 do plačila, od 1.333,05 EUR od 12. 6. 2013 do plačila in od 3.359,07 EUR od 1. 4. 2014 do plačila; ter je v drugi alineji I. točke izreka znesek 47.998,95 EUR nadomestilo z zneskom 34.514,85 EUR. 4 Primerjaj tudi odločbo VS RS II Ips 305/2011 z dne 24. 7. 2014. 5 Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe ZPP-E (Uradni list RS 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem revizijskem postopku uporabljajo pravila ZPP), veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 6 V obravnavanem primeru sta se sodišči nižjih stopenj oprli na mnenje izvedenca, ki je pri izračunu višine uporabnine za primerjavo vzel ponudbe za oddajo stanovanj v najem. Primerjaj odločbi VS RS II Ips 626/2008 z dne 7. 5. 2009 in II Ips 698/2009 z dne 28. 10. 2010.