Jedro

Ob neizpodbijani ugotovitvi, da ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen delež tožnikovih nepremičnin je uporabljal vsak od tožencev, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 393. čl. OZ sprejeti zaključek, da so toženci svojega bivanja v tožnikovih nepremičninah, le-te uporabljali po enakih delih. Taka delitev pa ne pomeni solidarne obveznosti, temveč na enake dele razdeljeno obveznost vsakega od uporabnikov plačati tožniku le tisto korist, ki jo je sam imel od uporabe tožnikovih nepremičnin.

Izrek

1. Pritožbi toženke B. G. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu pod točko I izreka v razmerju do toženke B. G. spremeni tako, da v tem delu poslej glasi: - toženka B. G. je dolžna plačati tožniku 6.742,05 EUR in zakonske zamudne obresti od 2.732,50 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 4.030,00 EUR od 24. 1. 2013 do plačila, od 592,00 EUR od 12. 6. 2013 do plačila in od 1.209,00 EUR od 1. 4 . 2014 do plačila; - zavrne se tožbeni zahtevek zoper toženko B. G. v delu, da je njena obveznost plačati znesek, določen v prejšnji alineji, solidarna z obveznostjo J. G. in A. Č. in da je solidarno z njima dolžna plačati še nadaljnjih 47.998,95 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1) Pritožbi tožencev K. Č. in L. Č. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih pod točko II a) in c) izreka spremeni tako, da v teh delih poslej glasi: - toženec K. Č. je dolžan plačati tožniku 1.563,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2010 do plačila; - zavrne se tožbeni zahtevek zoper toženca K. Č. v delu, da je njegova obveznost plačati v prejšnji alineji določen znesek solidarna z obveznostjo S. Č. in L. Č. in da je solidarno z njima dolžan plačati še nadaljnjih 14.076,02 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; - toženka L. Č. je dolžna plačati tožniku 1.800,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2010 do plačila; - zavrne se tožbeni zahtevek v delu, da je njena obveznost plačati v prejšnji alineji določen znesek solidarna z obveznostjo K. Č. in S. Č. in da je solidarno z njima dolžna plačati še nadaljnjih 15.972,05 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2) V preostalem delu se pritožbi tožencev K. Č. in L.. Č. zavrneta.

Tožnik je dolžan tožencema K. Č. in L. Č. nerazdelno povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 526,28 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: - da so toženci B. G., J. G. in A. Č. dolžni solidarno plačati tožniku 54.741,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.000,00 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 18.500,00 EUR od 23. 1. 2013 do plačila, od 2.500,00 EUR od 31. 5. 2013 do plačila in od 18.741,00 EUR od 1. 3. 2014 dalje do plačila (točka I izreka), - da so toženci dolžni solidarno plačati tožniku, in sicer K. Č. znesek 15.640,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000,00 EUR od 16. 3. 2010 do plačila in od 640,00 EUR od 1. 3. 2014 do plačila, da je S. Č. dolžna plačati 50.475,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000,00 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 18.500,00 EUR od 23. 1. 2013 do plačila, od 2.500,00 EUR od 31. 5. 2013 do plačila in od 14.475,00 EUR od 1. 3. 2014 dalje do plačila ter da je L. Č. dolžna plačati 17.773,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000,00 EUR od 16. 3. 2010 do plačila, od 2.773,00 EUR od 1. 3. 2014 do plačila (točka II a), b) in c) izreka)), - zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper K. Č. za 39.101,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper S. Č. za 4.165,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zoper L. Č. za 39.101,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III a), b) in c) izreka), - zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 54.741,00 EUR skupaj z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zoper tožence mladoletnega Ž. G., mladoletnega P. G., D. Č. in S. Č., sedaj G. (točka 2 izreka) ter - odločilo, da vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Toženci B. G., K. Č. in L. Č. so s pritožbami izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje, in sicer je B. G. izpodbijala odločitev pod točko I izreka glede njej naložene obveznosti plačila, toženca K. Č. in L. Č. pa sta s skupno pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v točkah II a) in c) izreka, to je v delih, v katerih je sodišče prve stopnje njima naložilo dolžnost plačila.

3. Toženka B. G. je navajala, da sta si odločitvi pod točkama 1/I in II v nasprotju, saj ni jasno ali je sodišče razsodilo, da so toženci solidarno dolžni plačati tožniku navedene zneske, ali pa so vsak zase dolžni plačati tožniku navedene zneske. Tožniku pa je prisojeno več, kot je sam zahteval, sodba je nejasna, nerazumljiva, izrek je v nasprotju sam s seboj, sodba sodišča prve stopnje je v točkah I in II odločitve obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ni moč ugotoviti, kolikšen delež nepremičnine je uporabljal kateri od tožencev, niti je takšen delež določljiv glede na naravo uporabe nepremičnine in je zato štelo, da gre za solidarno obveznost vseh tožencev. Če je temu tako, sodišče prve stopnje ne bi smelo razsoditi, da so različni toženci dolžni tožniku plačati različne zneske. Sodišče je očitno štelo vtoževano obveznost kot deljivo obveznost, v primeru deljive obveznosti pa ni solidarne odgovornosti, sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določila členov 393 in 395 Obligacijskega zakonika (OZ). Če je pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli na enake dele in je vsak od njih odgovoren za svoj del obveznosti. Sodbo sodišča prve stopnje je potrebno v točkah I in II spremeniti in v celoti zavrniti tožbeni zahtevek.

4. Toženca K. Č. in L. Č. pa sta v skupni pritožbi izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve pod točko I/2 in v točki III izreka, pri tem sta uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala ugoditev pritožbi in spremembo sodbe v izpodbijanem delu tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek zoper njiju, tožniku pa naloži dolžnost povrnitve pravdnih stroškov in njunih pritožbenih stroškov. Podredni predlog pa je bil, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navajala sta, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje v 27. točki njene obrazložitve sami s seboj v nasprotju in nasprotju z izrekom, izrek sodbe pa tudi nasprotuje samemu sebi, kar vse predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje najprej ugotavlja, da gre pri zahtevku iz naslova neupravičene pridobitve za zahtevek v denarju in da gre za deljivo obveznost, potem ne pride v poštev solidarna obveznost tožencev. Ker pa sodišče v nadaljevanju šteje, da gre za solidarno obveznost vseh tožencev, K. Č. in L. Č. ter S. Č. ne morejo odgovarjati za del obveznosti oziroma za plačilo uporabnine v določenem času. Iz sodbe je jasno zaključiti, da je sodišče pomešalo pojem deljive in solidarne obveznosti in zato napačno uporabilo 393. člen in 395. člen OZ. Ker je sodišče menilo, da gre za deljivo obveznost, toženci ne morejo biti solidarno odgovorni tožniku za celotni vtoževani znesek, K. Č. in L. Č. tako ne moreta biti odgovorna za plačilo uporabnine v določenem času. Sodbo je potrebno v točki 1./II. spremeni tako, da se v celoti zavrne tožbeni zahtevek zoper njiju. Sodišče prve stopnje je v točki I./1. izreka sodbe obvezalo na solidarno plačilo celotnega vtoževanega zneska tožence B. G., J. G. in A. Č., nato pa v naslednji točki izreka 1./II. obvezalo na solidarno plačilo še tri tožence, in sicer K. Č. za 16.640,00 EUR, S. Č. za 50.475,00 EUR in L. Č. za 17.773,00 EUR. To pomeni, da je prekoračilo tožbeni zahtevek, tožnik bi pridobil izvršilni naslov še za več, kot je vtoževal. Izrek je v točki 1./II. sam s seboj v nasprotju tudi zato, ker je razsojeno solidarno plačilo, nato pa so določeni posamezni zneski za K. Č. in L. Č. ter za S. Č. Pri solidarni obveznosti ne morejo biti solidarni dolžniki v zavezi za plačilo vsak svojega zneska, za deljive obveznosti pa ni solidarne odgovornosti, razen pri gospodarski pogodbi, kjer se to domneva. Sodba je v celoti nerazumljiva in materialnopravno napačna, zato jo je v izpodbijani točki 1./II. treba spremeniti in zahtevek zoper K. Č. in L. Č. zavrniti, oziroma je sodbo zaradi absolutnih bistvenih kršitev in zaradi napačne uporabe materialnega prava v točki 1/II in v točki 3 razveljaviti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je obremenjena tudi s kršitvijo materialnega prava, in sicer določil 198. in 190. člena OZ zato, ker niso izpolnjene predpostavke za neupravičeno pridobitev. Za utemeljenost takšnega zahtevka mora obstajati prikrajšanje na strani tožnika in obogatitev na strani tožencev, vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo in da prikrajšanec ni privolil v prikrajšanje. Pritožnika sta v postopku navajala in tudi predložila dokaz, to je zamudno sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 131/2013, v kateri je sodišče povzelo tožnikove trditve, da nima in nikoli ni imel namena s tožencema skleniti najemne pogodbe. To pomeni, da ni vzročne zveze med prikrašanjem in obogatitvijo, da je tožnik sam privolil v prikrajšanje, saj je tožnik vnaprej izključil možnost, da bi od tožencev zahteval plačilo najemnine in z njimi vzpostavil najemno razmerje. Prikrajšanje tožnika izhaja iz njegove sfere in je zanj sam odgovoren, njegov zahtevek za plačilo uporabnine ni materialnopravno utemeljen. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo ugovor zastaranja. Tožnik je po izteku petletnega zastaralnega roka, ki velja za verzijski zahtevek, svoj tožbeni zahtevek v vlogi z dne 10. 3. 2014 povišal, kar pomeni, da je ugovor zastaranja utemeljen vsaj za obdobje od oktober 2007 do 10. 3. 2009 oziroma za znesek 3.796,56 EUR (18 mesecev po 210,92 EUR).

5. Tožnik na pritožbi ni odgovoril. 6. Pritožba B. G. je utemeljena, pritožba K. Č. in L. Č. pa je delno utemeljena.

7. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje ugotovljeno dejansko stanje: - da je tožnik na podlagi sklepa o izročitvi In 1997/00232 z dne 2. 10. 2007 v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik do celote nepremičnin parc. št. 974/9, 974/11 in 525.S, vse k.o. ..., v naravi hiša na naslovu C. (v nadaljevanju: tožnikove nepremičnine), - da tožencem ni mogoče priznati položaja najemnikov, da nimajo pravnega naslova za uporabo nepremičnin, sploh pa nimajo pravice do brezplačne uporabe nepremičnin, - da iz sfere vseh tožencev, ki so tekom vtoževanega obdobja uporabljali tožnikove nepremičnine oziroma bivali v njih proti njegovi volji, izvira onemogočanje uporabe nepremičnin tožniku, - da tožnik neodvisno od svoje volje ne more uporabljati nepremičnin, katerih lastnik je in da ni prostovoljno privolil, da bi nepremičnine uporabljali toženci, da je izkazal, da ne more do posesti nepremičnin zaradi upiranja tistih, ki nepremičnine uporabljajo in nepremičnin ne more ekonomsko izkoriščati, - da je tožnik prikrajšan za dohodek v višini povprečne tržne najemne vrednosti nepremičnin, zanjo pa so uporabniki nepremičnin okoriščeni, ker niso niti zatrjevali niti izkazali, da bi za bivanje oziroma uporabo plačevali tožniku kakšno odmeno, - da je toženka B. G. z mladoletnima otrokoma Ž. in P. G. živela na obravnavanem naslovu v vsem vtoževanem obdobju od oktobra 2007 do 1. 3. 2014 oziroma 77 mesecev, - da sta tudi toženca J. G. in A. Č. živela na obravnavanem naslovu v vsem vtoževanem obdobju od oktobra 2007 do 1. 3. 2014 oziroma 77 mesecev, - da toženec D. Č. in S. G. nista živela na obravnavanem naslovu v vtoževanem obdobju, - da je toženka S. Č. bivala na predmetnem naslovu v vtoževanem obdobju do vključno 30. 8. 2013, to je 71 mesecev, - da je toženec K. Č. bival na predmetnem naslovu od oktobra 2007 do 31. 7. 2009, to je 22 mesecev, - da je toženka L. Č. živela na obravnavanem naslovu do 31. 10. 2009, to je 25 mesecev, - da mladoletni Ž. in P. G. kot otroka nista okoriščena z uporabo tožnikovih nepremičnin, ker so ju dolžni preživljati starši, preživljanje pa vključuje tudi nudenje pogojev za bivanje, - da je povprečna tržna mesečna najemnina za bivanje na obravnavanem naslovu oziroma v tožnikovih nepremičninah v celotnem vtoževanem obdobju od oktobra 2007 do 1. 3. 2014 710,92 EUR na mesec, - da je tožnik tožbo vložil 16. 3. 2010, tožbeni zahtevek pa zaradi poteka časa zvišal s pisno vlogo z dne 10. 3. 2014, - da ni mogoče ugotoviti, kolikšen delež tožnikovih nepremičnin je uporabljal kateri od tožencev.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sprejelo naslednje zaključke: - da tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine tožnikovih nepremičnin ni utemeljen zoper mladoletnega Ž. in mladoletnega P. G. ter zoper D. Č. in S. G., - da je vložena tožba pretrgala zastaranje in da tudi z vlogo z dne 10. 3. 2014 postavljen zvišani del zahtevka ni zastaran, - da je zahtevano plačilo za povrnitev koristi iz naslova neupravičene pridobitve obveznost v denarju in je deljiva, da je plačilo koristi solidarna obveznost vseh tožencev, ki so nepremičnine uporabljali upoštevaje čas, v katerem so jih uporabljali, ker delež uporabe nepremičnin glede na njihovo naravo ni določljiv.

9. Pritožbi ne izpodbijata dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, obe pa izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, povzet pod drugo in četrto alinejo zgoraj.

10. Predmet spora v tej pravdi je plačilo zatrjevane solidarne obveznosti vseh tožencev iz naslova uporabe objekta, torej gre za obveznost iste vrste. Objekt uporabljajo toženci oziroma so ga uporabljali brez pravne podlage v obdobju od oktobra 2007 do 28. 2. 2014, torej se tožbeni zahtevek za vse tožence opira na bistveno istovrstno dejansko in pravno podlago, za vsak zahtevek pa velja tudi stvarna in krajevna pristojnost istega sodišča in za vsakega toženca. Torej so toženci sosporniki po 2. točki prvega odstavka 191. člena ZPP, so formalni sosporniki. Sodbo sodišča prve stopnje s pritožbami izpodbijajo toženci B. G., K. Č. in L. Č.. Le procesna dejanja enega izmed sospornikov, ki so nujni in enotni sosporniki, ki so sosporniki po 1. točki prvega odstavka 191. člena ZPP, učinkujejo v korist vseh. V obravnavani zadevi torej vložene pritožbe ne učinkujejo v korist ostalih tožencev, ki pritožbe niso vložili, ker toženci v tej pravdi niso nujni in enotni sosporniki. Zato pritožba toženke B. G. ni dovoljena zoper odločitev sodišča prve stopnje pod točko II izreka, pritožba K. in L. Č. pa ni dovoljena zoper odločitev pod točko I izreka sodbe sodišča prve stopnje. Odločitev pod točko II izreka namreč ni v škodo toženke B. G., odločitev pod točko I izreka pa ni v škodo tožencev K. Č. in L. Č., zato jim pritožbeno sodišče ni priznalo pravnega interesa za pritožbo in pritožb v teh delih ni obravnavalo.

11. Vsi pritožniki neutemeljeno očitajo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje sam s seboj v nasprotju in v nasprotju z obrazložitvijo in da je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve in izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obveznost tožencev, ki so se pritožili, solidarna. Izhaja tudi, da je obveznost za tožence B. G., J. G. in A. G. solidarna v celotni zahtevani višini, ker so toženčeve nepremičnine uporabljali celotno vtoževano obdobje, za K. Č. je obveznost solidarna v znesku 15.640,00 EUR, za L. Č. pa je obveznost solidarna do zneska 17.773,00 EUR.

12. Po presoji pritožbenega sodišča je iz izreka jasno, da v točki 1./I. navedeni toženci so solidarno dolžni plačati ves zahtevani znesek, iz točke 1./II. pa izhaja, da so v tej točki navedeni toženci tudi solidarno med njimi samimi dolžni plačati določene zneske. Iz izreka tako ne izhaja, da je njihova obveznost solidarna tudi v razmerju s toženci, navedenimi pod točko 1./I. izreka. Iz tožnikove trditvene podlage pa izhaja, da je od vseh tožencev zahteval, da mu solidarno plačajo 54.741,00 EUR, torej je zahteval, da mu vsi skupaj plačajo tolikšen znesek, torej solidarno. Po presoji pritožbenega sodišča pa iz izreka sodbe sodišča prve stopnje to ne izhaja. Jasno namreč izhaja to, da so mu trije imenovani toženci, med njimi pritožnica B. G., dolžni solidarno plačati 54.741,00 EUR, drugi naslednji imenovani toženci, med njimi pritožnika K. Č. in L. Č., pa tudi solidarno med njimi samimi in ne skupaj z ostalimi toženci iz točki 1./I. določene zneske. S tem je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo več, kot je zahteval in je s tem kršilo določbo 2. člena ZPP ter v zvezi s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Obe pritožbi torej utemeljeno očitata izpodbijani sodbi obremenjenost s to bistveno kršitvijo.

13. To kršitev pa je pritožbeno sodišče v razmerju do tožencev, ki so se pritožili, lahko odpravilo samo, to je storilo in to tako, kot je obrazloženo v nadaljevanju te obrazložitve v točkah 20 do vključno 26. 14. Pritožba tožencev K. Č. in L. Č. pa neutemeljeno trdi, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje, ko je sam izključil možnost, da bi od tožencev zahteval najemnino in z njimi vzpostavil najemno razmerje, da je prikrajšanje izhajalo iz njegove sfere, da ni vzročne zveze med njegovim prikrajšanjem in obogatitvijo tožencev. Ob pravilnih in tudi neizpodbijanih ugotovljenih dejstvih, da toženci uporabljajo oziroma so nekateri od njih, tudi K. Č. in L. Č. določen čas uporabljali tožnikove nepremičnine brez pravnega naslova, da tožniku ne omogočajo oziroma niso omogočali uporabe nepremičnine v vtoževanem obdobju, ter da mu za uporabo njegovih nepremičnin ničesar niso plačali, nimajo pa pravice do brezplačne uporabe, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna presoja sodišča prve stopnje, da so z uporabo tožnikovih nepremičnin toženci okoriščeni, tožnik pa prikrajšan in je tožbeni zahtevek glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje utemeljen po določilu 198. člena OZ.

15. Pritožba tožencev K. Č. in L. Č. tudi neutemeljeno trdi, da je zastaral del tožbenega zahtevka za obdobje 18 mesecev, to je od oktobra 2007 do 10. 3. 2009. Tožnik je s tožbo pravočasno znotraj 5 letnega splošnega zastaralnega roka zahteval plačilo, tekom pravdnega postopka pa je bila ugotovljena višja korist, kot jo je v tožbi in s prvotno postavljenim tožbenim zahtevkom zahteval tožnik, pri čemer pa gre le za višje vrednotenje sicer iste koristi, to je uporabe istih nepremičnin (ne pa za kakšno drugo korist v smislu povečanega obsega uporabe, npr. še drugih tožnikovih nepremičnin). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 346. člena in 365. člena OZ.

16. Obe pritožbi pa utemeljeno menita, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno razsodilo, da je iztoževana denarna terjatev oziroma obveznost tožencev solidarna.

17. Vsi trije toženci v pritožbah utemeljeno izpostavljajo, da se deljiva obveznost več dolžnikov deli med njimi na enake dele in je vsak odgovoren za svoj del obveznosti, če drugačna delitev pri uporabi nepremičnine ni določena in da deljive obveznosti niso solidarne.

18. Tožnik je v svoji trditveni podlagi utemeljeval zahtevek za solidarno plačilo uporabnine ob smiselni uporabi 186. člena OZ, ker ni moč ugotoviti, v kolikšnem deležu posamezni toženec uporablja nepremičnine in da glede na naravo uporabe teh ter razmerij med toženci takšnega deleža ni mogoče določiti. Pritožbeno sodišče pa meni, da predstavljajo materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v tej pravdi le določbe OZ, vendar ne določba 186. člena, ker ta izrecno določa solidarno obveznost za povzročeno škodo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svoji odločbi II Ips 305/2011 izrazilo pravno stališče, da v določbah OZ o neupravičeni obogatitvi ni materialnopravne podlage za odločitev o solidarni obveznosti.

19. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je denarna obveznost tožencev plačati tožniku uporabnino kot korist, ki so jo imeli, ker so uporabljali njegove nepremičnine, deljiva obveznost. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšen delež tožnikovih nepremičnin je uporabljal vsak od tožencev, bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 393. člena OZ sprejeti zaključek, da so toženci v času uporabe tožnikovih nepremičnin oziroma v času svojega bivanja v tožnikovih nepremičninah na navedenem naslovu, le te uporabljali po enakih delih. Če je namreč pri deljivi obveznosti več dolžnikov in ni določena drugačna delitev, se obveznost med njimi deli po enakih delih. Taka delitev pa ne pomeni solidarne obveznosti, temveč na enake dele razdeljeno obveznost vsakega od uporabnikov plačati enak del uporabnine. Vsak od tožencev je namreč dolžan plačati tožniku le tisto korist, ki jo je sam imel od uporabe toženčevih nepremičnin.

20. Glede na dejanske ugotovitve o času uporabe tožnikovih nepremičnin oziroma obdobju bivanja vseh tožencev se tako pokaže, da: - so od 2. 10. 2007 do 31. 7. 2009 (to je 22 mesecev in do odselitve K.Č.) uporabljali nepremičnino vsi toženci, torej 10 oseb, vsak od njih je uporabljal 1/10 nepremičnine in znaša torej v tem obdobju obveznost vsakega 1/10 celotne uporabnine za to obdobje, to je 71,09 EUR mesečno. Obveznost za celotno obdobje 22 mesecev tako znaša za B. G., K. Č. in L. Č. 1.563,98 EUR za vsakega.

- od 1. 8. 2009 do 31. 10. 2009 (do odselitve L. Č., to je tri mesece) je nepremičnino uporabljalo devet oseb. Uporabnina na osebo znaša v tem obdobju 78,99 EUR mesečno, oziroma 236,97 EUR za tri mesece in tolikšna je obveznost B. G..

- od 1. 11. 2009 do 30. 8. 2013 (do odselitve S. Č., oziroma 46 mesecev) je uporabljalo nepremičnine osem oseb, 1/8 uporabnine je znašala 88,87 EUR, kar za B. G. pomeni znesek 4.088,02 EUR obveznosti.

- od 1. 9. 2013 do 28. 2. 2014 (šest mesecev) so nepremičnine uporabljali B. G. z mladoletnima otrokoma in J. G. ter A. Č., torej pet oseb, 1/5 mesečne uporabnine je znašala 142,18 EUR, obveznost za B. G. v tem obdobju pa je 853,08 EUR.

21. Ker toženci v pritožbi ne izpodbijajo v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev o tem, koliko časa je vsak od njih v vtoževanem obdobju uporabljal tožnikove nepremičnine in o ugotovljeni višini povprečne mesečne uporabnine za celotne nepremičnine 710,92 EUR v celotnem vtoževanem obdobju, je pritožbeno sodišče z upoštevanjem teh dejstev in ob pravilni uporabi določb 190. in 198. člena ter drugega odstavka 393. člena OZ sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih spremenilo. Pri tem je upoštevalo tudi, da ni izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper mladoletnega Ž. G. in mladoletnega P. G., ki sta sicer prebivala skupaj z materjo B. G. v tožnikovih nepremičninah celotno vtoževano obdobje. Zato je toženka B. G. dolžna povrniti tožniku le svojo korist od uporabe njegovih nepremičnin.

22. Tako glede na zgoraj obrazloženo znaša celotna obveznost B. G. 6.742,05 EUR, celotna obveznost K. Č. 1.563,98 EUR in celotna obveznost L. Č. 1.800,95 EUR.

23. Do vložitve tožbe 16. 3. 2010 sta že zapadli obveznosti K. Č. in L. Č., ker K. Č. dolguje uporabnino le do 31. 7. 2009, L. Č. pa le do 31. 10. 2009. Zato je K. Č. dolžan plačati tožniku tudi zakonske zamudne obresti od zneska 1.563,98 EUR za čas od 16. 3. 2010 do plačila in L. Č. je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od zneska 1.800,95 EUR od 16. 3. 2010 do plačila. Obveznost B. G. je do dne 16. 3. 2010 zapadla v višini 2.156,43 EUR, zato je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od tega zneska od 16. 3. 2010 dalje do plačila.

24. Do prve razširitve tožbe 24. 1. 2013 je zapadla obveznost B. G. v znesku 3.021,58 EUR, to je uporabnina od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2012 (34 mesecev), zato je od tega zneska dolžna plačati zakonske zamudne obresti od 24. 1. 2013 do plačila.

25. Tožnik je drugič razširil tožbo 12. 6. 2013, obveznost B. G. za čas od 1. 1. 2013 do 31. 5. 2013 je znašala 444,35 EUR (za pet mesecev) in je bila 12. 6. 2013 že zapadla, zato je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od tega zneska od 12. 6. 2013 do plačila.

26. Tožnik je nazadnje razširil tožbo 10. 3. 2014 za znesek uporabnine do 30. 4. 2014 in zahteval zakonske zamudne obresti od 1. 3. 2014. Obveznost B. G. od 1. 6. 2013 do 28. 2. 2014 je znašala 1.119,69 EUR (za šest mesecev) in je 1. 3. 2014 zapadla v plačilo, zato je dolžna plačati zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 1. 3. 2014 do plačila.

27. Z datumom zapadlosti denarne obveznosti posameznih zneskov za navedeno obdobje so glede na določilo drugega odstavka 299. člena OZ toženci tudi v zamudi s plačilom in odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov temelji na citiranem zakonskem določilu.

28. Glede na vse zgoraj obrazloženo toženci B. G., K. Č. in L. Č. niso solidarni zavezanci za plačilo koristi, ki jo je imel vsak od njih, ker so brez pravnega naslova uporabljali tožnikove nepremičnine, ampak je vsak od njih sam dolžan plačati denarni znesek, ki ustreza koristi, ki jo je imel vsak zase od te uporabe (198. člen OZ). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek v razmerju do imenovanih treh tožencev glede njihove solidarne obveznosti. Zavrnilo je tudi nadaljnji tožbeni zahtevek tožnika do B. G. v višini 47.998,95 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek zoper K. Č. za nadaljnjih 14.076,02 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek zoper L. Č. v višini 15.972,05 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

29. Odločitve pod točko 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje toženka B. G. ni izpodbijala. Toženca K. Č. in L. Č. pa odločitve v tem delu nista konkretizirano izpodbijala.

30. Sodišče prve stopnje je odločitev, da pravdne stranke krijejo vsaka svoje nastale stroške pravdnega postopka, sprejelo po načelu prostega preudarka, ki ga je po presoji pritožbenega sodišča zadostno utemeljilo z razlogi, da je pri tem upoštevalo zahtevek za solidarno plačilo in da je tožnik s celotnim zahtevkom uspel zoper tri tožence, z delnim zahtevkom proti trem tožencem, z zahtevkom proti preostalim štirim tožencem pa je propadel. Taki razlogi zadoščajo za uraden preizkus odločitve o stroških postopka ob dejstvu, da so se pritožili le trije toženci, ki tudi s pritožbo niso uspeli doseči popolne zavrnitve tožbenega zahtevka, zato odločitev v tem delu ni obremenjena s tistimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP).

31. Glede na obrazloženo je pritožba toženke B. G. utemeljena, pritožba tožencev K. Č. in L. Č. pa je delno utemeljena, zato je sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče v izpodbijanih delih spremenilo, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega in izreka te sodbe (peta in šesta alineja 358. člena ZPP).

32. Toženka B. G. ni zahtevala povrnitve stroškov pritožbenega postopka in jih tudi ni zaznamovala, zato od teh ni odločeno.

33. Preostala toženca sta zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov, ki sta jih zaznamovala v znesku 624,64 EUR, obsegajo pa nagrado za sestavo pritožbe po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi 412,8 EUR, po tar. št. 6002 materialnega stroške 20,00 EUR, po tar. št. 1200 77,40 EUR povišanja za zastopanje dveh strank in 22 % DDV.

34. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da materialni stroški v višini 20,00 EUR z DDV po tar. št. 6002 niso utemeljeni, ker je bila pritožba vložena neposredno na sodišče in ne po pošti, kar izhaja iz žiga sodišča prve stopnje, zato ti poštni stroški niso nastali. Tako znašajo potrebni pritožbeni stroški 598,04 EUR. Imenovana toženca sta s pritožbo delno uspela, pritožbeno sodišče je ocenilo njun uspeh na 88 %, temu uspehu ustrezen del pritožbenih stroškov pa znaša 526,28 EUR in toliko jima je dolžan tožnik povrniti. Toženca v pritožbi od stroškov pritožbenega postopka nista zahtevala zakonskih zamudnih obresti za primer zamude pri plačilu, zato o teh ni odločeno.