Jedro

Pravilen je zaključek prvostopenjskega organa, da je treba zahtevo za denacionalizacijo preostalega dela premoženja, o katerem še ni bilo odločeno, zavrniti iz enakih razlogov, zaradi katerih je Vrhovno sodišče RS zavrnilo zahtevo v sodbi X Ips 270/2010 z dne 1. 3. 2012. Pri tem je bil prvostopenjski organ nedvomno vezan na pravno mnenje in stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, zlasti ker gre za obravnavanje iste zadeve, le za drugo premoženje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnil zahtevo pravnih prednikov tožnikov za vračilo podržavljenih nepremičnin s parc. št. 8/1, 8/2, 8/3, 9, vse k.o. …, 198/2, dela 198/1 in dela 197, vse k.o. …, stanovanjske zgradbe na naslovu …, hleva z gospodarskim poslopjem, enojnega kozolca, naprav, inventarja, živine in nasada (po Komisijskem zapisniku št. IZ 35/45 z dne 30. 10. 1945) in še odločil, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je navedel, da je bilo v zadevi odločeno že z delno odločbo, št. 321-215/93-6 z dne 23. 4. 2009, s katero je organ odločil, da naj bi stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD, sedaj Slovenski državni holding - SDH) izročila denacionalizacijskem upravičencem obveznice v tam navedeni višini za del podržavljene parc. št. 197, k.o. …. Zoper to odločbo je SDH vložil pritožbo, ki jo je drugostopni organ zavrnil. SDH je nato vložil tožbo, Upravno sodišče je to tožbo s sodbo, I U 1487/2009 z dne 14. 4. 2010, pravnomočno zavrnilo. Zoper sodbo je SDH vložil revizijo, Vrhovno sodišče pa je s sodbo, X Ips 270/2010 z dne 1. 3. 2012, ugodilo reviziji, spremenilo sodbo, I U 1487/2009 z dne 14. 4. 2010, tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo odločbi prvostopnega in drugostopnega organa ter zavrnilo zahtevo vlagateljev zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev zahteve iz 64. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), kar nato podrobneje obrazloži. Pri odločanju v tej zadevi je tako organ ugotovil, da je bilo v zadevi izdanih več upravnih aktov z različnimi zavezanci. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in Občina A. vračilu nepremičnin v naravi nista nasprotovala in so bile upravičencem v naravi pravnomočno vrnjene tam navedene nepremičnine. SDH pa je tekom celotnega postopka vztrajal, da je zahteva vložena prepozno. Organ je še ugotovil, da je treba v postopku odločiti še o zahtevku za vračilo parc. št. 8/1, 8/2, 8/3 in 9, vse k.o. …, in o parc. št. 198/2, delu 198/1 in delu 197, k.o. …, stanovanjski zgradbi na naslovu … (prej parc. št. 9/1), in hlevu z gospodarskim poslopjem, enojnem kozolcu, napravah, inventarju, živini in nasadu po Komisijskem zapisniku z dne 30. 10. 1945. Glede na povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS je organ presodil, da potrdila geodetskega organa ni mogoče šteti za nepopolno vlogo oziroma nepopolno zahtevo za denacionalizacijo, kar pomeni, da zahteva za to premoženje ni bila vložena v roku iz 64. člena ZDen. Zato je zahtevo zavrnil. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov in potrdil odločbo prvostopnega organa.

Tožniki so v tožbi navedli, da je prvostopna odločba nezakonita in v nasprotju s stališči, ki so jih upravni organ in naslovno sodišče v tem konkretnem postopku upoštevali glede podržavljenega premoženja, ki jim je bilo že vrnjeno. Zoper odločitev Vrhovnega sodišča RS, X Ips 270/2010 z dne 1. 3. 2012, so tožniki vložili ustavno pritožbo, ki pa je bila zavrnjena, Ustavno sodišče pa njihove pritožbe sploh ni vsebinsko obravnavalo, ker je šlo za spor majhne vrednosti, v takih primerih pa se šteje, da ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. V danem primeru, ko gre za premoženje večje vrednosti, bodo tožniki izkoristili vsa pravna sredstva, ki so na voljo zoper izpodbijano prvostopno odločbo. V sodbi, I U 1487/2009 je naslovno sodišče povzelo naslednja dejstva: - da je prvostopni organ opremil vlogo s prejemnim žigom, datumom vložitve in klasifikacijskim znakom, - da ne more biti dvoma in je edino logično, da je moral biti upravni organ ob izročitvi listine z dne 6. 12. 1993 seznanjen z določenimi predpisanimi sestavinami vloge, saj sicer vloge ne bi mogel identificirati kot denacionalizacijske zadeve, - zato bi bil organ dolžan ob izročitvi listine vzeti ustno sporočilo vložnika na zapisnik, - da je z opustitvijo tega dejanja izostal zapis materialnega zahtevka, vlagateljem zahteve pa zato odvzeta možnost odprave formalnih pomanjkljivosti vloge. Tožniki se zato sklicujejo na stališče naslovnega sodišča v sodbi, I U 1487/2009, da je organ kršil temeljna načela upravnega postopka, ki bi jih moral spoštovati, in s tem Ustavo RS. Vendar je prvostopni organ kljub tem kršitvam vodil postopek in vsebinsko odločil o zahtevi, šele Vrhovno sodišče RS pa je kršilo načelo enakega varstva pravic strank iz 22. člena Ustave, ko se je oprlo na ustaljeno upravno-sodno prakso in med drugim navedlo, da je postopek denacionalizacije predlagalni postopek, zato se lahko začne in vodi le po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, ki je postavljen v roku iz 64. člena ZDen. S citirano sodbo Upravnega sodišča in izdanimi upravnimi odločbami uveljavljeno stališče sodne prakse iz revizijske sodbe ni nič prizadeto, saj gre za primer, ko ni dvoma, da organ konkretne vloge ne bi smel evidentirati kot zahteve za denacionalizacijo. Ker pa je to storil (obenem pa opustil dolžnost, da bi podatke sprejel na zapisnik), je upravičencem dejansko odvzel možnost, da bi v roku odpravili formalne pomanjkljivosti vloge. Tako postopanje organa pa ne more biti v škodo stranke. Tožniki tudi menijo, da organ na odločitev Vrhovnega sodišča RS ni vezan. Absurdno je, da v istem postopku pride do različnih pravnih stališč glede istega procesnega vprašanja. Sodna praksa ni pravni vir v smislu, da bi bilo nanjo mogoče neposredno opreti odločbo. Predlagali so, da sodišče dopolnilno odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njihovih stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Stranka z interesom Slovenski državni holding je v odgovoru na tožbo navedel, da je bilo o edinem spornem vprašanju že odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 270/2010. Meni, da tožba ni utemeljena iz procesnega razloga, ker gre za res iudicato. Tožniki pa tudi ne morejo prevaliti odgovornosti za svojo pasivnost na upravni organ. Organ je sprejel listino, ki jo je prinesel sosed upravičenke (torej ni šlo za pooblaščenca), uslužbenec organa pa je dolžan sprejeti listino, ki jo prinese stranka, kakšna pa je njena vsebino, pa je stvar uradne osebe, ki vodi postopek. S sprejetjem listine se postopek ni začel. Predlagal je zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom Občina A. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna dopolnilna odločba prvostopnega organa, s katero je ta zavrnil zahtevo za denacionalizacijo tam navedenega premoženja (nepremičnega in premičnega) zaradi zamude prekluzivnega roka za vložitev zahteve za denacionalizacijo po 64. členu ZDen.

Po 64. členu ZDen mora biti zahteva za denacionalizacijo vložena najkasneje v štiriindvajsetih mesecih po uveljavitvi tega zakona. Pravočasno vložena zahteva enega od upravičencev je v korist vseh upravičencev, ki pridejo v poštev za uveljavljanje pravic, na katere se zahteva nanaša. ZDen je pričel veljati 7. 12. 1991, kar pomeni, da je rok za vložitev zahtev potekel 7. 12. 1993. Iz podatkov izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopni organ pri svoji odločitvi sledil pravnemu mnenju in stališčem, ki jih je o vprašanju pravočasne vložitve obravnavane zahteve za denacionalizacijo zavzelo Vrhovno sodišče RS, ki je s svojo sodbo, X Ips 270/2010 z dne 1. 3. 2012, ugodilo reviziji stranke z interesom Slovenskega državnega holdinga (prej Slovenske odškodninske družbe), sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, I U 1487/2009 z dne 14. 4. 2010, spremenilo tako, da je odpravilo odločbi drugostopnega organa in prvostopnega organa (s katero je bilo ugodeno obravnavani zahtevi za denacionalizacijo glede dela premoženja) in zavrnilo zahtevo tožnice B.B. za denacionalizacijo takrat obravnavanega dela premoženja, ker je presodilo, da potrdila geodetskega organa o zemljiškokatastrskih podatkih parcel v času podržavljenja, ki je bilo predloženo v roku, navedenem v 9. točki obrazložitve te sodbe, ni mogoče šteti ne kot vloge v smislu 64. člena ZUP/86, zlasti pa tudi ne kot (nepopolne) zahteve v smislu prvega odstavka 61. člena ZDen, zaradi česar organ ni imel podlage za postopanje po 68. členu ZUP/86, tj., da bi lahko štel nadaljnje vloge z vsebino in podatki iz 61. in 62. člena ZDen za dopolnitev pravočasne zahteve. Ker gre v tem primeru za obravnavanje dela premoženja, za katerega je bila zahteva oziroma vloga vložena na zgoraj opisan način, sodišče pritrjuje opisanemu zaključku prvostopnega organa, da je treba zahtevo za denacionalizacijo preostalega dela premoženja, o katerem še ni bilo odločeno, zavrniti iz enakih razlogov, zaradi katerih je Vrhovno sodišče RS zavrnilo zahtevo v citirani sodbi. Pri tem je bil prvostopni organ nedvomno vezan na pravno mnenje in stališča Vrhovnega sodišča RS, zlasti ker gre za – kot že navedeno – obravnavanje iste zahteve, le za drugo premoženje (prim.: smiselno četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Tožniki zato ne morejo uspeti z ugovori o iz sodbe, I U 1487/2009, izhajajočih stališč, da napačno postopanje organa ne sme iti v škodo stranke, saj bi drugačno (diametralno nasprotno) obravnavanje preostalega dela premoženja iz iste zahteve pomenilo ne samo evidentno napačno postopanje z isto zahtevo, kot tudi neenako obravnavanje z ostalimi vlagatelji zahtev za denacionalizacijo (kršitev 14. in 22. člena Ustave RS). Na enakost obravnavanja v nepravu pa se tožniki ne morejo sklicevati. Pri tem pa tudi ni pomembno, da je bilo v postopku že predhodno pozitivno odločeno o zahtevi in vrnjen določen del premoženja, saj očitno to vprašanje dosedaj ni bilo sporno ne za upravni organ, kot tudi ne za druge stranke postopka (tj. za tožnike in zavezance za že vrnjen del premoženja), kot pa izhaja iz podatkov upravnih spisov, pa očitno tudi ni bilo presojano na sodišču. Sodišče je tako glede na navedeno tožbo tožnikov zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo dopolnilne odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.