Jedro

Sodišče prve stopnje storilo napako, ko je v sklepu z dne 12.11.1999 zapisalo, da zoper sklep o ustavitvi postopka zaradi neplačila sodne takse za tožbo ni pritožbe. Če bi se tožeča stranka zoper sklep kljub temu pritožila, bi bila takšna pritožba ne glede na napačen pravni pouk dopustna. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila. Predložitve potrdila o plačilu sodne takse tudi po vsebini ni mogoče šteti za pritožbo zoper sklep. V tem svojem dopisu namreč tožeča stranka obvešča sodišče, da je v roku, ki ji ga je dalo, plačala sodno takso za tožbo, in prosi za nadaljevanje postopka. V njem ne nasprotuje izdanemu sklepu oziroma ne izraža nestrinjanja z njim. Zato sodišče prve stopnje tega obvestila ni štelo za pritožbo, postopka pa glede na izdani sklep samo tudi ni moglo nadaljevati. Napačen pravni pouk res ne more biti v škodo stranki. Vendar pa tožeča stranka tudi sama ni ravnala pravilno. Če bi se ravnala v skladu s pravnim poukom in torej štela, da je sklep pravnomočen že z dnem izdaje, bi morala že tedaj vložiti predlog za obnovo postopka. Tudi tega ni storila. Tožečo stranko v postopku zastopa kvalificirana pooblaščenka, zato ni mogoče slediti njeni trditvi v predlogu za obnovo postopka, da je za stališče sodišča prve stopnje, da je sklep o ustavitvi postopka pravnomočen, zvedela šele s prejemom dopisa sodišča z dne 17.3.2004. Če bi namreč sledila pravnemu pouku, bi štela, da je sklep o končanju postopka postal pravnomočen celo prej, kot pa je dejansko postal (z iztekom pritožbenega roka). Tako se izkaže, da je pravilno stališče pritožbe tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila subjektivni rok za obnovo postopka, kot ga določa 2. točka 1. odstavka 396. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep prve stopnje spremeni tako, da se predlog za obnovo postopka zavrže. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu za obnovo postopka in razveljavilo klavzulo o pravnomočnosti sklepa z dne 12.11.1999. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je tožnik zamudil subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ustavilo postopek, je postal pravnomočen z dnem vročitve tega sklepa tožeči stranki, to je dne 23.11.1999. Tožnik je namreč ta sklep nedvomno prejel in nanj celo reagiral, saj je sodišču poslal dokazilo o plačilu sodne takse. Takšno ravnanje tožnika, ki ga ves čas zastopa odvetnica in torej ne gre za prava neuko stranko, ni bilo pravilno, saj bi moral zoper sklep vložiti bodisi pritožbo bodisi predlog za vrnitev v prejšnje stanje v subjektivnem 30 dnevnem roku bodisi novo tožbo. Po 319. členu ZPP sodba oziroma sklep postaneta pravnomočna, ko ju ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. Tako je sklep o ustavitvi postopka postal pravnomočen že novembra 1999. Zoper ta sklep bi moral tožnik takoj vložiti pritožbo ali pa že tedaj predlog za obnovo postopka. Tako pa mu je iztekel rok za vložitev predloga za obnovo postopka najkasneje 23.12.1999, to je trideseti dan po vročitvi sklepa, kot določa 2. točka 1. odstavka 396. člena ZPP v zvezi z 2. točko 1. odstavka 394. člena ZPP, saj je bil tožnik obveščen o sklepu o ustavitvi postopka, vendar nanj ni pravilno in pravočasno reagiral. Napačno je tolmačenje sodišča, da je tožnik šele iz dopisa sodišča z dne 17.3.2004 zvedel za razlog, zakaj se postopek ni nadaljeval in da je v 30 dneh, odkar je zvedel z obnovitveni razlog, predlagal obnovo postopka. Tožnik je že z vročitvijo sklepa o ustavitvi postopka vedel, da je postopek ustavljen. Tako 30 dnevni rok za vložitev predloga za obnovo ni začel teči šele z dnem vročitve dopisa sodišča z dne 17.3.2004, ampak že z dnem pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka. Tako je tožnik subjektivni rok za vložitev predloga dejansko zamudil. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrže, tož-niku pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba je utemeljena.

Tako sklep prve stopnje kot pritožba pravilno povzemata v tem postopku opravljena procesna dejanja strank in sodišča. Zaradi lažjega odgovora na pritožbene trditve jih pritožbeno sodišče na kratko našteva v kronološkem vrstnem redu: dne 23.9.1999 je sodišče prve stopnje pozvalo tožečo stranko, da tožbo dopolni tako, da sodišču predloži potrdilo o plačilu sodne takse; dne 12.11.1999 je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je postopek ustavilo, ker tožeča stranka na poziv sodišča prve stopnje ni reagirala; v sklepu je napačno zapisalo, da zoper ta sklep ni pritožbe; sklep je bil dne 23.11.1999 vročen pooblaščenki tožeče stranke; dne 25.11.1999 je tožeča stranka predložila potrdilo o plačilu sodne takse, navedla, da jo je plačala v danem roku po pozivu sodišča ter glede na to prosila, da se postopek v tej zadevi nadaljuje; dne 2.3.2004 je sodišče prve stopnje prejelo predlog tožeče stranke za nadaljevanje postopka; na ta predlog je sodišče prve stopnje tožeči stranki z dopisom z dne 17.3.2004 pojasnilo, da je postopek pravnomočno končan; dopis je tožeča stranka prejela dne 22.3.2004; dne 21.4.2004 je tožeča stranka vložila predlog za obnovo postopka.

Res je sodišče prve stopnje storilo napako, ko je v sklepu z dne 12.11.1999 zapisalo, da zoper ta sklep ni pritožbe. Če bi se tožeča stranka zoper sklep kljub temu pritožila, bi bila takšna pritožba ne glede na napačen pravni pouk dopustna. Vendar pa tožeča stranka tega ni storila. Predložitve potrdila o plačilu sodne takse (to je bilo storjeno v roku za pritožbo zoper ta sklep) tudi po vsebini ni mogoče šteti za pritožbo zoper sklep o ustavitvi postopka. V tem svojem dopisu namreč tožeča stranka obvešča sodišče, da je v roku, ki ji ga je dalo, plačala sodno takso za tožbo, in prosi za nadaljevanje postopka. V njem ne nasprotuje izdanemu sklepu oziroma ne izražanestrinjanja z njim. Zato sodišče prve stopnje tega obvestila ni štelo za pritožbo, postopka pa glede na izdani sklep samo tudi ni moglo nadaljevati.

Napačen pravni pouk res ne more biti v škodo stranki. Kot že omenjeno, bi bila zato pritožba kljub temu dopustna. Vendar pa tožeča stranka tudi sama ni ravnala pravilno. Če bi se ravnala v skladu s pravnim poukom in torej štela, da je sklep pravnomočen že z dnem izdaje, bi morala torej že tedaj vložiti predlog za obnovo postopka. Tudi tega ni storila. Tožečo stranko v postopku zastopa kvalificirana pooblaščenka, zato ni mogoče slediti njeni trditvi v predlogu za obnovo postopka, da je za stališče sodišča prve stopnje, da je sklep o ustavitvi postopka pravnomočen, zvedela šele s prejemom dopisa z dne 17.3.2004. Če bi namreč sledila pravnemu pouku, bi štela, da je sklep o končanju postopka postal pravnomočen celo prej, kot pa je dejansko postal (z iztekom pritožbenega roka).

Tako se izkaže, da je pravilno stališče pritožbe tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila subjektivni rok za obnovo postopka, kot ga določa 2. točka 1. odstavka 396. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sklep prve stopnje spremenilo tako, da je predlog za obnovo zavrglo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 398. členom ZPP).

Kot stroške pritožbenega postopka je tožena stranka priglasila stroške takse za pritožbo. Ker pa se za pritožbo zoper sklep o obnovi sodna taksa ne plača, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.