Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnik, pri toženi stranki zaposlen kot vodja tehnično - servisnega oddelka, storil kršitvi, kot se mu očitata v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 dopustil oziroma omogočil, da se je pri določenem podjetju v imenu in za račun delodajalca nepravilno naročalo in sprejemalo blago po nekonkurenčnih in nepravilnih cenah ter o tem ni opozoril nadrejenih in da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 nepravilno izvedel proces naročanja in dobave blaga in storitev v zvezi z menjavo pnevmatik s spremljajočimi storitvami, premontaža, hramba, itd. za vozni park delodajalca), zato ni podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1. V zvezi s tretjo očitano kršitvijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik določenega toženi stranki pripravil nepravilne podatke o primerjavi cen v zvezi s pnevmatikami pri drugem podjetju, pa je tožnik tožnik priznal, da je spregledal podatke, vendar tabele ni naredil sam in napake tudi niso odkrili po skupnem pregledu preglednice. Vsi, ki so tabelo pregledali, so spregledali, da je drugi dobavitelj ob upoštevanju pravilnih podatkov o ceni polletne hrambe cenejši. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ta kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitev, ki se tožniku očita, ni taka, ki bi pomembno vplivala na poslovanje tožene stranke in tudi ni storjena zaradi hude malomarnosti, zato ne daje podlage za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki z dne 23. 12. 2014, vročena dne 24. 12. 2014, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Tožeči stranki delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi ni prenehalo dne 24. 12. 2014, ampak 5. 11. 2015, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže (točka II izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 24. 12. 2014 do 5. 11. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s prijavo v obvezno zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri ZPIZ in z izplačilom nadomestila plače v znesku 2.890,00 EUR bruto mesečno, pri čemer je dolžna od bruto zneskov obračunati in izplačati pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek nadomestil izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka). Tožeči stranki je dolžna v roku 8 dni plačati tudi denarno povračilo po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 v višini 34.380,00 EUR, ob bruto zneskov obračunati in izplačati pripadajoče davke in prispevke ter neto znesek izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8-dnevnega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 1.542,15 EUR v roku 15 dni po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve ni navedlo, da je izvedlo (tudi) dokaz z zaslišanjem A.A., v nadaljevanju obrazložitve pa se je sklicevalo na njeno izpoved, kar pomeni kršitev določb postopka. V 10. točki obrazložitve se je sodišče prve stopnje domnevno opredelilo do kršitve, kot je navedena v 1. alineji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa jo je v celoti napačno povzelo in združilo z očitki iz 3. alineje, zaradi česar je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Izpodbijana sodba je tako sama s seboj v nasprotju, kar pomeni kršitev določb postopka, dejansko stanje je bilo napačno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je zaključilo glavno obravnavo, ne da bi bila zadeva zrela za razsojo. Tudi sicer je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je neutemeljeno upoštevalo le izpoved tožnika, ki je zasledoval svoje cilje, in priče B.B., to je delavca, ki je zaradi istega dogodka prejel pisno opozorilo in je posledično pristranski, ni pa upoštevalo navedb tožene stranke in izpovedi prič C.C., ki je povsem nepristranska priča in ni v novem razmerju s pravdnima strankama, poleg tega pa je bil član uprave tožene stranke, torej je bil delavec s pooblastili za odločanje, priče A.A., ki je kot direktorica drugega področja pojasnila način naročanja pri toženi stranki, tudi v zvezi z vprašanjem pridobitve konkurenčnih ponudb dobavitelja, in priče D.D. oziroma E.E. s.p.. Tožnik je bil vodja tehnično - servisnega oddelka in odgovoren za to področje, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi in opisa del in nalog, ki je sestavni del pogodbe o zaposlitvi. Trditve tožnika, da se je na napačen način naročalo že v preteklosti in da šteje, da ni sam odgovoren za ravnanje v zvezi s pnevmatikami, so v celoti neutemeljene. Po drugi strani se napačno sklicuje le na sistem F., ki je dopuščal izdelavo naročilnice pri storitvah naročanje blaga ali storitev, za katere znesek domnevno ni znan. Priča A.A. je pojasnila pravilen sistem naročanja, ki izhaja tudi iz navodila tožene stranke „Uravnavanje denarnih tokov“, priča C.C., nekdanji član uprave, pa je zanikal, da bi tožniku in B.B. dal (drugačna) ustna navodila (glede naročanja). V času očitanih kršitev C.C. ni bil več zaposlen pri toženi stranki, zato so sklicevanja na domnevno ravnanje v preteklosti že iz tega razloga neutemeljena. V konkretni zadevi je šlo zlasti za vprašanje premontaže, hrambe in nakupa pnevmatik, za kar je splošno znano, da morajo biti cene vnaprej znane. Tožnik je ravnal s hudo malomarnostjo in je pravila prilagodil svojim osebnim materialnim interesom. V svojem zagovoru je najprej trdil, da pravila ne obstajajo, kasneje, med postopkom, pa se je skliceval na domnevno obstoječa ustna navodila, oboje pa je izvedeni dokazni postopek v celoti ovrgel. Tožena stranka opozarja, da tožnik ni podal trditev v zvezi s sistemom „F.“. Navajal je, da je ravnal zgolj po navodilih nadrejenega C.C., ne pa da sistem F. ni dopuščal drugačnega ravnanja. Ker je sodišče izdalo sodbo brez ustrezne trditvene podlage in se sklicevalo le na ustno izpoved tožnika in priče B.B., je ravnalo v nasprotju s 7. členom ZPP, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Dokaz ne more nadomestiti trditvene podlage, sploh pa navedeno ne more biti odločilna podlaga za sprejetje izpodbijane sodbe. Zato je sodišče prve stopnje kršilo tudi 8. člen ZPP, ko je napačno štelo, katera dejstva šteje za dokazana. Sodba predstavlja sodbo presenečanja in predstavlja kršitev 2. člena Ustave RS. Razlogi sodbe, ki se nanašajo na sistem F., so torej neutemeljeni, kar pomeni, da gre za kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storjena je tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se tožena stranka ni mogla opredeliti do navedb, ki jih tožnik ni podal. Nadalje navaja, da je dobavitelj pojasnil, da sedaj s toženo stranko posluje drugače in da mora vnaprej podati točno ponudbo z zneski, količino, kar le dodatno pritrjuje trditvam tožene stranke, da naročanje poteka na drugačen način. Sodišče prve stopnje je nepravilno relativiziralo priznanje tožnika, ki je bilo med drugim tudi eden izmed razlogov za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Napačen zaključek sodišča prve stopnje je tudi v tem, da naj bi iz obrazložitve izhajalo, da sta kršitvi pod 1. in 3. alinejo enaki oziroma, da je kršitev iz 3. alineje že subsumirana pod očitke iz prve alineje. Prva alineja očita zlasti dopustitev oziroma omogočanje nepravilnega naročanja blaga po nekonkurenčnih cenah, tretja alineja pa tožniku očita nepravilen postopek naročanja blaga in storitev. Prva alineja torej v bistvenem očita tožniku, da za zimsko sezono ni preveril konkurenčnosti dobavitelja in njegovih cen ter ni izvedel pravilnega postopka pridobitve treh ponudb, temveč je dopustil, da se ne glede na visoke cene naroča pri dobavitelju, s katerim je tožena stranka poslovala že v preteklosti. Tretja alineja pa v bistvenem očita napačen notranji postopek naročanja, postopek izdaje in potrditve naročilnic, ipd. Navaja, da je previsoko dosojena višina denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1, ki ni v skladu s sodno prakso, znesek pa je pretiran in določen pavšalno.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe ter predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju v delu, v katerem se je sodišče prve stopnje opredelilo do kršitev, opredeljenih v 1. in 3. alineji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč sodbo ustrezno obrazložilo glede obeh kršitev, razlogi pa si niso sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje vsako izmed kršitev, ki so predmet izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ustrezno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči. S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka dejansko izraža svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka.

7. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker naj bi v nasprotju s 7. členom ZPP sodbo utemeljilo na ugotovitvah, glede katerih tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage. Tožnik je namreč v tožbi in kasnejših vlogah trdil, da je način naknadnega odobravanja oziroma neizdaje naročilnic ustno odobril takratni nadrejeni delavec C.C., saj se ni moglo izdelati naročilnice, če ni bil znan točen znesek naročila. V tem smislu tožnik sicer ni navajal sistema „F.“ v svojih vlogah, vendar pa je navedel, da sta se v letu 2013 B.B. in tožnik obrnila na C.C. prav s tem problemom, torej z naknadnim izpolnjevanjem naročilnic oziroma odobritvijo že opravljene storitve s strani dobavitelja. V postopku je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in priče B.B. ugotovilo, da je bila odobritev s strani nadrejenega delavca C.C. potrebna zaradi lastnosti sistema F., kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri presoji, ali je tožnik kršil notranja pravila tožene stranke glede naročanja. Vendar pa sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevalo, kaj sta tožnik in priča B.B., pa tudi priča C.C., izpovedala glede sistema F., ni kršilo določb postopka v smislu določbe prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako zaradi navedenega ni mogoče šteti, da se tožena stranka ni mogla o tem vprašanju izjaviti v postopku, kar naj bi predstavljalo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je lahko v celoti opredelila do trditev tožnika, da je bil sistem naročanja odobren s strani nadrejenega delavca C.C..

8. Glede na predstavljeno stališče so v celoti neutemeljeni očitki, da sodba zaradi upoštevanja sistema F. pomeni sodbo presenečenja, kar naj bi bilo v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS/I, št. 33-1409/1991 s spremembami; Ustava), ki določa, da je Slovenija pravna država. Prav tako sodišče prve stopnje z upoštevanjem, da je C.C. tožniku dal drugačna navodila zaradi sistema F., ne pomeni, da bi bile podane bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339 člena ZPP. Zaradi navedenega namreč ni mogoče šteti, da bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti (14. točka) oziroma da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka).

9. V zvezi s sprejeto dokazno oceno pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da dokazna ocena temelji le na selektivnem upoštevanju navedb, ki jih je podal tožnik in dokazov, ki gredo v korist tožnika (npr. izpoved tožnika in priče B.B.), ne da bi sodišče prve stopnje upoštevalo navedb tožene stranke ter prič, ki so potrdile navedbe tožene stranke, in sicer A.A., C.C. in dobavitelja E.E. s. p. Sodišče prve stopnje je namreč sprejelo dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, po katerem sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Na zakonitost izpodbijane sodbe ne vpliva dejstvo, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, ko je navajalo, katere dokaze je izvedlo, ni omenilo A.A.. Do njene izpovedi se je namreč v nadaljevanju opredelilo in jo ustrezno dokazno ocenilo.

10. V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 12. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in spremembe; ZDR-1), po kateri lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

11. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 5. 2004 na delovnem mestu „vodja tehnično - servisnega oddelka“. Tožena stranka je tožniku dne 24. 12. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

12. V pisni obdolžitvi je tožena stranka tožniku očitala, da je kot vodja tehnično - servisnega oddelka huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem: - da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 dopustil/omogočil, da se je pri podjetju E.E. s. p. v imenu in za račun delodajalca nepravilno naročalo in sprejemalo blago zlasti pnevmatike itd. in sicer tudi po nekonkurenčnih in nepravilnih cenah in na navedena dejstva ni opozoril nadrejenih; - da je dne 6. 11. 2014 toženi stranki delodajalcu pripravil nepravilne podatke o primerjavi cen v zvezi s pnevmatikami pri podjetju E.E. s. p. in pri podjetju G. d. o. o., H., in sicer zlasti glede hrambe in premontaže pnevmatik; - da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 nepravilno izvedel proces naročanja in izdobave blaga in storitev v zvezi z menjavo pnevmatik s spremljajočimi storitvami, premontaža, hramba, itd. za vozni park delodajalca.

S svojim ravnanjem nanj bi tožnik kršil 5. člen pogodbe o zaposlitvi, 33., 34. in 37. člen ZDR-1, 23. in 24. člen Podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke in navodila tožene stranke glede procesa naročanja in dobave blaga in storitev. Kot priloge so bili pisni obdolžitvi dodani trije računi, elektronsko sporočilo tožnika z dne 6. 11. 2014 s priponko in izjava delavca. Iz istih razlogov mu je bila tudi podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

13. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reparacijo ugodilo. Po oceni izvedenih dokazov je pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil predpisana navodila tožene stranke glede pravilnega postopka naročanja. Kljub drugačnim pisnim navodilom tožene stranke je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo, da je naročanje (v zvezi z menjavo gum na avtomobilih tožene stranke, njihovo premontažo in hrambo) še vedno potekalo na način, da so se naročilnice izdajale šele po prejemu računa s strani dobavitelja, ker sistem F. (program za naročanje) ni dopuščal izdelave naročilnice, če končni znesek naročila ni znan, kar potrditvah tožnika in priče B.B. v primeru pnevmatik ni bil nikoli. Za takšno ravnanje je po ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnik pridobil ustno soglasje člana uprave tožene stranke C.C.. Zaslišan kot priča se C.C. sicer ni spomnil, da bi se v zvezi z zavrnjenimi računi nanj obrnila tožnik in B.B., vendar je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in B.B. pravilno ugotovilo, da sta se ravno s tem problemom obrnila na C.C. in od njega dobila dovoljenje, da se še naprej dela po enakem sistemu kot dotedaj, torej, da so se naročilnice izdajale (šele) po prejemu računa.

14. V zvezi z očitkom iz 1. alineje je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče I.I., ki je bil do leta 2011 direktor za področje nabave in prodaje, ugotovilo, da je bila pri toženi stranki leta 2007 sprejeta odločitev, da se pnevmatike naroča pri dobavitelju E.E. s. p., ki se je tedaj izkazal za najkonkurenčnejše podjetje. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi ugotovilo, da je dobavitelja izbrala nabavna služba, zato so naročila potekala preko tega dobavitelja. Sodišče prve stopnje je glede vprašanja nekonkurenčnosti dobavitelja upoštevalo tožnikovo izpoved, da so ga podrejeni obveščali le glede kakovosti storitev, ki jih je opravil dobavitelj, ne pa o ceni storitve. Za odločitev sicer ni odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka še sedaj poslovno sodeluje z dobaviteljem E.E. s. p., temveč je odločilno, da tožnik ni sodeloval pri izbiri dobavitelja, zato mu tudi ni mogoče očitati, da tožene stranke ni obvestil o nekonkurenčnosti dobavitelja. Zato je sodišče prve stopnje glede kršitve po 1. alineji pravilno zaključilo, da tožniku kršitev ni dokazana.

15. Tudi če bi bil tožnik v skladu z zadolžitvami iz pogodbe o zaposlitvi dolžan toženo stranko obveščati o konkurenčnejših ponudbah, pa je treba ugotoviti, da se mu je očitalo, da je za prometno zimsko sezono 2014/2015 dopustil/omogočil, da je tožena stranka pri podjetju E.E. s. p. v imenu in za račun delodajalca nepravilno naročala in sprejemala blago, zlasti pnevmatike itd., in sicer tudi po nekonkurenčnih in nepravilnih cenah in na navedena dejstva ni opozoril nadrejenih. Takšna opredelitev očitkov ni dovolj določna, da bi lahko predstavljala podlago za uspešno pripravo tožnika na zagovor. Kršitev namreč ni časovno opredeljena, saj ni jasno, v katerem obdobju naj bi tožnik opozarjal na eventualne boljše ponudbe drugih ponudnikov. Prav tako tudi ni opredeljeno, kateri ponudniki so bili boljši in kakšne so bile njihove cene storitev. Tožena stranka v pisni obdolžitvi tudi ni opredelila, zakaj naj bi bilo takšno naročanje nepravilno, oziroma katero naročanje bi bilo pravilno, katere cene so bile nekonkurenčne in katere cene so bile nepravilne. Vse te očitke bi morala tožena stranka že ustrezno konkretizirati v obdolžitvi, zato v nobenem primeru ni mogoče šteti, da je podan odpovedi razlog na podlagi očitane kršitve iz 1. alineje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (glede neustrezne opredelitve očitkov je podobno stališče zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu VIII Ips 21/2008 z dne 9. 3. 2010).

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi s kršitvijo iz 3. alineje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku očitala, da je huje kršil pogodbene obveznosti, ker je za prometno zimsko sezono 2014/2015 nepravilno izvedel proces naročanja in dobave blaga in storitev v zvezi z menjavo pnevmatik za vozni park delodajalca. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je postopek naročanja, ko se je naročilnica izdala po prejemu računa, odobril član uprave C.C.. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da v letu 2014, ko se tožniku očitajo nepravilnosti, C.C. ni bil več zaposlen pri toženi stranki, saj ni mogoče šteti, da je takšna odobritev veljala le v času njegove zaposlitve. Član uprave namreč podaja izjavo volje v imenu tožene stranke, ki kasneje te svoje odobritve ni preklicala oziroma spremenila. Zato tožena stranka tudi v zvezi s kršitvijo iz 3. alineje ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR-1. 17. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moral tožnik za naročila pridobiti soglasje uprave tožene stranke, v skladu z navodilom tožene stranke „Uravnavanje denarnih tokov“ z dne 25. 10. 2013 (B2), ker naj bi šlo za več naročil, ki presegajo znesek 2.000,00 EUR, kolikor je omejitev za pridobitev soglasja uprave po prej citiranem navodilu. Bistveno je, da nobeno posamično naročilo ni presegalo vrednosti 2.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa je v zvezi s tem tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka tega očitka ni specificirala v pisni obdolžitvi oziroma vabilu na zagovor. Zato ta kršitev ne more predstavljati zakonitega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

18. Glede kršitve, navedene v 2. alineji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik priznal, da je spregledal podatke, vendar tabele ni naredil sam in napake tudi niso odkrili po skupnem pregledu preglednice z B.B. in nadrejenim delavcem J.J.. Vsi so spregledali, da je drugi dobavitelj ob upoštevanju pravilnih podatkov o ceni polletne hrambe cenejši. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ta kršitev ne predstavlja resnega in utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kršitev, ki se tožniku očita, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni taka, ki bi pomembno vplivala na poslovanje tožene stranke in tudi ni storjena zaradi hude malomarnosti, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje, zato ne daje podlage za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

19. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo glede denarnega nadomestila iz 118. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, če ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Po drugem odstavku 118. člena ZDR-1 višino denarnega povračila sodišče določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Niso utemeljeni pritožbeni očitki, da gre po višini za pretirano povračilo, ki bi bilo v nasprotju s sodno prakso in pavšalno obrazloženo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik prejemal plačo v višini 2.890,00 EUR bruto, upoštevalo je tudi prisilno poravnavo pri toženi stranki, torej njeno slabšo finančno stanje. Glede na to, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kar 34 let, da je starejši delavec, da ima 58 let in je težko zaposljiv, ter da mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo zaradi napačne presoje tožene stranke, zaradi tega pa tudi ni mogel uveljavljati pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, mu je utemeljeno prisodilo povračilo v višini 12 plač. Gre za znesek, ki ne odstopa od odločitev v podobnih primerih, v celoti pa so bile pravilno upoštevane okoliščine iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ki vplivajo na višino denarnega povračila.

20. Ker niso bili podani pritožbeni razlogi niti tisti, ki jih je uveljavljala pritožba, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

22. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).

23. Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožnik na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sam krije svoje stroške te vloge.