Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da tako opredeljena kršitev ni dovolj določna zlasti glede tega, kakšno bi moralo biti tožnikovo dolžno ravnanje in v čem, če takega dolžnega ravnanja ni bilo, je izkazan tožnikov naklep ali huda malomarnost, kar je pogoj za obstoj odpovednega razloga.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 513,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2014, zaradi česar tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 24. 12. 2014, ampak je trajalo do 5. 11. 2015, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Toženi stranki je naložilo, da tožniku za čas od 24. 12. 2014 do 5. 11. 2015 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v ustrezna zavarovanja in izplača zapadle zneske plač v mesečnih bruto zneskih po 2.890,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od 19. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Ugotovilo je, da tožniku ni mogoče očitati kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi jo storil naklepoma ali iz hude malomarnosti, ker je izvajal naročanje pnevmatik v nasprotju z navodili tožene stranke, saj drugačen postopek naročanja ni bil možen. Glede druge kršitve, ki je bila v tem, da so bili podatki o primerjavi cen v zvezi s pnevmatikami pri podjetju A. s. p. in pri podjetju C., d.o.o., glede hrambe in premontaže pnevmatik nepravilne, je sodišče presodilo, da kršitve, čeprav je bila storjena, ni mogoče opredeliti kot hujšo, saj ni taka, da bi pomembno vplivala na poslovanje delodajalca in tudi ni bila storjena iz najmanj hude malomarnosti. Glede tretje kršitve, ki naj bi bila v tem, da je tožnik za prometno zimsko sezono 2014/2015 nepravilno izvedel proces naročanja in izdobave blaga in storitev v zvezi z menjavo pnevmatik za vozni park delodajalca, je sodišče presodilo, da je zajeta že v prvo očitani kršitvi. Dodatno naj bi tožnik kršil navodilo, da je treba pridobiti soglasje uprave v primeru naročila v znesku nad 2.000,00 EUR. Sodišče je ugotovilo, da tožena stranka tega očitka ni zajela v vabilu na zagovor oziroma niti iz izredne odpovedi ne izhaja, da je bilo tožniku očitano kršenje kakšnega konkretnega navodila, zato ta kršitev ne more predstavljati zakonitega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 12 plač v znesku 34.380,00 EUR. Denarno povračilo je prisojeno ob dejstvu, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 34 let, da je starejši delavec (58 let), da je težje zaposljiv in da zaradi načina prenehanja delovnega razmerja (izredna odpoved) ni mogel uveljavljati pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje očita, da ni odpravilo kršitve iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v povezavi z 8. členom ZPP, ki naj bi bila podana, ker sta sodišči prezrli izpoved M. P., da se ne spomni, da bi tožnik in B. R. iskala pri njem informacije v zvezi s problematiko računov in da nikoli ni rekel tožniku, da se izdaja naročilnice za nazaj. Takšno neupoštevanje izvedenega dokaza predstavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnem dejstvu je sodišče napravilo napačen zaključek, ki nima opore niti v zapisniku o zaslišanju M. P. niti v zapisnikih o zaslišanjih D. K. in L. H., zato revizija uveljavlja tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi napačne presoje izvedbe dokaza naj bi prišlo tudi do kršitve načela neposrednosti, javnosti in ustnosti. Nadalje očita sodišču druge stopnje, pred tem pa sodišču prve stopnje, da sta izdali sodbo brez ustrezne trditvene podlage glede sistema Sap. Izpoved priče B. R. ne more nadomestiti trditvene podlage. Ker je sodišče dokaz uporabilo kot ustrezno trditveno podlago, revizija očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in 8. členom ZPP, ker sodba nima razloga o odločilnem dejstvu, da je priča B. B. izpovedal, da sedaj s toženo stranko posluje drugače. Revizija očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Navodila v zvezi s poslovanjem naročanja blaga oziroma naročilnic in izdaje računov so bila jasna. Glede napačne priprave dokumentacije navaja, da iz izredne odpovedi izhaja določen in konkreten očitek, ki je tudi ustrezno obrazložen in dokazan. Tožnik je očitano kršitev priznal. Tabela je bila očitno pripravljena na način, da bi utemeljila tudi visoke stroške, zato ni pravilna presoja sodišča druge stopnje, da gre za kršitev, ki nima nikakršnih posledic pri toženi stranki. Tožnik se je svoje odgovornosti zavedal, kar izhaja iz njegovega priznanja na zagovoru. Tožnik je priznal tudi tretjo očitano kršitev. Do tega se sodišči nista opredelili. Storili sta vse, da bi zrelativizirali odgovornost tožnika. Zato sta napačno uporabili določbe 109. in 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) v povezavi s 5. členom Pogodbe o zaposlitvi ter 33., 34. in 37. členom ZDR-1. Napačna je tudi presoja, da kršitev pod 1. alinejo ni dovolj konkretizirana. Že iz tožnikovega zagovora izhaja, da je točno vedel, kaj se mu očita in tudi časovna opredelitev je jasna. V zvezi z uporabo 118. člena ZDR-1 navaja, da je tožnik priznal obe kršitvi, zato bi morali sodišči to upoštevati in zahtevek zavrniti. Človeku, ki na takšen način pripravlja podatke oziroma tabele, ni mogoče zaupati. Starost delavca in njegovo sodelovanje s toženo stranko 34 let v ničemer ne utemeljujeta tako visoko prisojenega denarnega povračila. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge in prve stopnje z zavrnitvijo zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi napačno ocenilo izpoved M. P. V zvezi s tem naj bi bili podani tudi kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V resnici tožena stranka pod temi revizijskimi očitki uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je navedlo, kaj je izpovedal M. P. Če katerega dela njegove izpovedi ni povzelo ali pa je na podlagi njegove izpovedi in izpovedi drugih prič naredilo nepravilen dokazni zaključek, to ne predstavlja navedenih bistvenih kršitev. Priča M. P. je bila neposredno zaslišana, glavna obravnava je bila javna in ustna. Zato ni bilo kršeno načelo neposrednosti, javnosti in ustnosti. Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če sodišče ni omenilo izpovedi priče B. B., da se sedaj pri toženi stranki posluje drugače. Izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti.

8. Bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je podalo dokazno oceno. Glede izpovedi M. P. je obrazložilo, da sicer ni potrdil izpovedi tožnika in B. R. o navodilih, ki naj bi jima jih dal v zvezi z načinom poslovanja z naročilnicami in je izpovedal, da se razgovora z njima ne spominja. Res ni povzelo dela izpovedi M. P., da jima ni rekel, naj poslujeta po starem, vendar zaradi tega relativna bistvena kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je dokaz z zaslišanjem M. P. ocenilo skupaj z dokazom o zaslišanju tožnika in B. R. ter obrazložilo, zakaj verjame slednjima - ker sta pojasnila, da sta pri M. P. iskala navodila, ker na drugačen način ni bilo mogoče poslovati. Odločitev sodišča prve stopnje poleg tega temelji na nadaljnjem zaključku, da se drugače ni dalo poslovati in da je naročanje kljub sprejetim drugačnim navodilom potekalo po starem. Kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP se neutemeljeno očita tudi glede izpovedi priče B. B., ki naj bi izpovedal, da se sedaj posluje drugače. Sodišče se do njegove izpovedi res ni izrecno opredelilo, vendar iz revizije ni razvidno, zakaj naj bi to vplivalo na zakonitost sodbe. B. B. (list. št. 116) namreč o poslovanju z naročilnicami ni izpovedal drugega kot to, da naročilnic za opravo del nikoli ni prejel, ne prej, ne zdaj, o splošnem naročanju pa le, da mora zdaj dati najprej ponudbo, ki je sprejeta ali pa ne in da zdaj posluje po nižjih cenah. Kaj je odločilnega v tej izpovedi, da bi jo moralo sodišče upoštevati, v reviziji ni navedeno (da z B. B. tožena stranka posluje še naprej, pod spremenjenimi pogoji, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 10. točki obrazložitve).

9. Neutemeljeno se nadalje očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče oprlo svojo odločitev na izpoved B. R. brez trditvene podlage o sistemu Sap. Drži, da je sodišče ugotovitev, da na drugačen način, kot je posloval tožnik, niti ni bilo možno poslovati, oprlo na njegovo izpoved in izpoved B. R., vendar ne brez trditvene podlage. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je tožnik najprej v tožbi, nato pa tudi v kasnejših vlogah zatrjeval, da naročilnice ni bilo mogoče izdelati, če ni bil znan točen znesek naročila (vključno z opravljeno storitvijo) in se je zato izdala naknadno. Če tožnik pri tem ni omenjal sistema SAP, v zvezi s katerim je opisano pomanjkljivost omenil priča B. R., sodišču kršitve niti v zvezi s trditvenim bremenom niti v zvezi z načelom kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni mogoče očitati. Tožena stranka je imela možnost na navedbo o tem, da naročilnice drugače ni bilo mogoče izdati, odgovoriti, vendar tega ni storila.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu vodja tehnično servisnega sistema. Dne 23. 12. 2014 mu je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Odpoved mu je vročila 24. 12. 2014, ko mu je tudi prenehalo delovno razmerje. Očitala mu je hujše kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker naj bi: - za prometno zimsko sezono 2014/2015 dopustil/omogočil podjetju A., s.p.v imenu in za račun delodajalca nepravilno naročanje in sprejem blaga (zlasti pnevmatik), in sicer tudi po nekonkurenčnih in nepravilnih cenah in na ta dejstva ni opozoril nadrejenih, z očitanim ravnanjem pa tudi ni sledil navodilom delodajalca in se ni vzdržal ravnanj, ki bi lahko škodovala interesom delodajalca, - dne 6. 11. 2014 pripravil nepravilne podatke o primerjavi cen v zvezi s pnevmatikami pri podjetju A. s.p. in pri podjetju C., d.o.o., in sicer zlasti glede hrambe in premontaže pnevmatik, - ker je za prometno zimsko sezono 2014/2015 nepravilno izvedel proces naročanja in izdobave blaga in storitev v zvezi z menjavo pnevmatik za vozni park delodajalca.

12. Sodišče druge stopnje se je opredelilo do vseh očitanih kršitev, čeprav se med seboj prepletajo. Glede kršitve v zvezi z naročanjem oziroma izdajo naročilnic (šele po prejemu računa) je sodišče ugotovilo, da je tožnik pri naročanju ravnal v nasprotju z navodili delodajalca, s katerimi je bil seznanjen, ker v skladu s temi navodili naročilnic ni bilo mogoče izpolnjevati. Naročilnice so se izdajale naknadno, ko je bilo naročilo že izvršeno, saj jih zato, ker ni bil znan končen znesek (ta je vseboval tudi ceno storitve), ni bilo mogoče natisniti. Tej dejanski ugotovitvi, ki temelji na izpovedi tožnika in priče B. R. (s strani tožene stranke pa dokaz, ki bi to izpodbil, ni bil predlagan) lahko sledi le zaključek, ki ga je naredilo sodišče, in sicer da tožnik kršitve, če se ni ravnal po navodilih tožene stranke o pripravi dokumentacije za likvidaturo ter nadzoru utemeljenosti zahtevka, ki jih ni bilo mogoče izvršiti, kot vodja tehnično servisnega oddelka ni storil. Tožena stranka ni dokazala, da je bilo naročanje na podlagi navedenih navodil možno in da tožnikova trditev ne drži. Zato je sodišče pravilno presodilo, da tožnik ni huje kršil pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ker se novih navodil ni držal. 13. V zvezi z izbiro dobavitelja je sodišče ugotovilo, da tožena stranka z dobaviteljem A. sodeluje že od leta 2007, da ga je izbrala nabavna služba in da tožnik pri izbiri dobavitelja ni sodeloval. Tožena stranka mu je očitala, da je pri tem podjetju naročal in sprejemal blago po nekonkurenčnih in nepravilnih cenah, o tem pa ni opozoril nadrejenih. Revizijsko sodišče soglaša s sodiščem druge stopnje, da tako opredeljena kršitev ni dovolj določna zlasti glede tega, kakšno bi bilo tožnikovo dolžno ravnanje in v čem, če takega dolžnega ravnanja ni bilo, je izkazan tožnikov naklep ali huda malomarnost, kar je pogoj za obstoj odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. V zvezi s pripravo napačnih podatkov o cenah blaga in storitev je bilo ugotovljeno, da je tožnik spregledal napačne podatke, ki jih je pripravil B. R. (enako jih je spregledal tudi L. H.), in sicer so bili prikazani tako, da je bil dejanski dobavitelj A. cenejši od primerljivega dobavitelja C., d.o.o., čeprav je bil v resnici dražji. Napako je odkril direktor finančne službe B. K. Sodišče je napako tožnika pripisalo malomarnosti, pri čemer iz sodbe ne izhaja, za kakšno konkretno napako je šlo, revizija pa v zvezi s tem ne uveljavlja bistvene kršitve. Presodilo je, da je kršitev sicer storil, vendar ne naklepno ali iz hude malomarnosti. Ob presoji, da kršitve, ki so se očitale tožniku, ni mogoče opredeliti kot hujše, niti ni bila storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti, je zaključek, da niso izpolnjeni pogoji iz 109. člena ZDR-1, pravilen. Dejstvo, da je tožnik napako priznal, na drugačno odločitev ne vpliva.

15. Revizijske navedbe v zvezi z določbo 118. člena ZDR-1 niso razumljive. Tožena stranka meša pogoje za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 109. člena ZDR-1 s pogoji, pod katerimi sodišče odloči s sodbo o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1. O prenehanju delovnega razmerja je sodišče odločilo na predlog tožnika, pri čemer je upoštevalo okoliščine, v katerih je prišlo do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in razmere pri toženi stranki, ki so nastopile po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

16. Neutemeljeno tožena stranka z revizijo izpodbija tudi višino dosojenega denarnega povračila. Pri določitvi višine denarnega povračila mora sodišče upoštevati okoliščine primera. ZDR-1 v drugem odstavku 118. člena določa, da se upošteva trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi ter pravice, ki jih je delavec uveljavil do prenehanja. Tožnik je sam predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, tožena stranka pa je s tem soglašala. V reviziji tožena stranka le pavšalno nasprotuje višini prisojenega denarnega povračila, ki pa je glede na denarna povračila, ki so bila prisojena v podobnih primerih, ustrezno odmerjeno (prim.: VIII Ips 33/2015, VIII Ips 217/2016 in VIII Ips 104/2017).

17. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 18. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožniku povrniti stroške odgovora na revijo v znesku 513,80 EUR (900 točk za odgovor na revizijo, 2% materialnih stroškov, 22% DDV).