Jedro

Tožnik ni bil dolžan predvideti, da mu bo nasproti vozeči avtomobilist pri zavijanju v levo na neprednostno cesto izsilil prednost, in to ne glede na to, ali je bil vzrok takega ravnanja avtomobilista spregledanje tožnika ali napačna ocena hitrosti njegove vožnje. Okoliščine konkretnega primera so bile take, da tožnik pri svoji pravilni vožnji po prednostni cesti ni bil dolžan predvideti napačnega ravnanja drugega udeleženca v prometu. Sam je vozil pravilno, in v skladu z načelom zaupanja v pravilno vožnjo drugega udeleženca, glede na konkretne razmere ni zmanjšal hitrosti. Zato takega ravnanja ni mogoče oceniti kot tožnikov prispevek k nastali škodi.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Tožnik se je kot motorist hudo telesno poškodoval v prometni nesreči 27.05.1995 na cesti Slovenj Gradec - Velenje, ko je med vožnjo po prednostni cesti trčil v avtomobil nasproti vozečega zavarovanca tožene stranke, ki je v križišču zavijal v levo na neprednostno cesto in pri tem izsiljeval prednost. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega poteka prometne nesreče zavrnilo ugovor tožene stranke o 50-odstotni sokrivdi tožnika, ki naj bi vozil prehitro in nato toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 7.250.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in vso zahtevano odškodnino za premoženjsko škodo. Od zahtevanih 7.500.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti je tožniku prisodilo 2.000.000,00 SIT odškodnine, od zahtevanih 650.000,00 SIT za strah 325.000,00 SIT, od zahtevanih 5.800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 4.700.000,00 SIT in od zahtevanih 450.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 225.000,00 SIT. Presežni tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede tožnikove sokrivde, ki jo je tožena stranka v pritožbi uveljavljala v višini 20%, in glede pritožbeno sporne prisoje odškodnine za dve obliki nepremoženjske škode v celoti zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožnikovi pritožbi je delno ugodilo tako, da je odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zvišalo na 3.000.000,00 SIT in na novo odločilo o pravnih stroških, v ostalem pa je tožnikovo pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta obe pravdni stranki vložili pravočasni reviziji. Tožena stranka izpodbija prisojo 3.299.440,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Vztraja pri svojem pritožbenem ugovoru, da je tožnik glede na konkretne razmere in 51. člena takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP) vozil s premajhno previdnostjo in zato soprispeval k nastanku škode v višini 20 odstotkov. Tožnik se je na pregledni cesti približeval križišču s hitrostjo 80 km/h, videl je zavarovanca tožene stranke, ki se je vključeval v promet za zavijanje v levo. Te okoliščine so tožniku narekovale, da pred križiščem zmanjša hitrost, saj bi lahko predvideval, da ga bo avtomobilist bodisi spregledal, bodisi nepravilno ocenil hitrost njegove vožnje. Tožnik je vozil hitreje, kot bi v takih okoliščinah vozil povprečni motorist. Vsakemu motoristu je znano, da je motor pri zaviranju manj učinkovit od osebnega avta. Zato zadosti izkušeni motoristi, to pa je bil tudi tožnik, vedo, da vožnja z motorjem zahteva več previdnosti, izkušenj in siceršnjih relacij od vožnje z osebnim avtomobilom. Ravno zato bi tožnik, kakor tudi vsak drug motorist, moral pred križiščem zmanjšati hitrost in predvidevati, da ga lahko avtomobilist spregleda ali napačno oceni njegovo hitrost. Po ugotovitvah iz izvedenskega mnenja bi do nesreče sicer prišlo tudi v primeru, če bi tožnik vozil s hitrostjo 60 km/h, vendar tožena stranka meni, da bi bile pri taki hitrosti škodne posledice na tožnikovem telesu manjše. Ker tožnik ni ravnal po tipu povprečno skrbnega motorista, je ugovor o 20-odstotnem soprispevku k nastanku škodnih posledic utemeljen. Tožena stranka še uveljavlja, da znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine le 2.000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti pa le 4.000.000,00 SIT. Zaradi tožnikovega soprispevka je treba znižati prisojo odškodnine tudi pri obeh ostalih oblikah nepremoženjske škode in pri vsej premoženjski škodi.

Tudi tožnik v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, ker meni, da je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti utemeljen. Zato predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Zaradi utemeljitve svojega stališča obširno povzema vse podatke iz medicinske dokumentacije, iz tožnikove izpovedi, iz obeh izvedenskih mnenj in iz razlogov obeh sodišč o poteku zdravljenja, neugodnostih, obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin, vsakodnevnih omejitvah tožnikovih življenjskih aktivnosti, pri tem pa poudarja, da je bil tožnik v času prometne nesreče star le 25 let in da je od nesreče do izdaje sodbe prve stopnje poteklo več kot štiri leta, kar vse bi se moralo odraziti pri prisoji odškodnine.

Vsaka revizija je bila vročena nasprotni stranki, vendar nobena ni vložila revizijskega odgovora. Obe reviziji sta bili vročeni tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977; v nadaljevanju ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je do prometne nesreče prišlo v naslednjih dejanskih okoliščinah. Na cesti Velenje - Slovenj Gradec izven naselja Velenje se je zavarovanec tožene stranke razporedil na srednji pas in v križišču pričel zavijati v levo na neprednostno cesto, ko mu je nasproti po prednostni cesti pripeljal tožnik z motornim kolesom znamke Kawasaki, ki je peljal naravnost po prednostni cesti. Zavarovanec tožene stranke mu je pri zavijanju v levo izsilil prednost. Zato se je tožnik s hitrostjo 80 km/h brez zaviranja zaletel v sprednji desni bočni del avtomobila. Vozil je v okviru dovoljene hitrosti na tem odseku ceste. Preglednost je bila velika, vreme jasno, vidljivost dobra, cesta pa suha. V križišču ni bilo pešcev in drugih motornih vozil. Zavarovanec tožene stranke je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega, da je storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti in mu je bila izrečena pogojna obsodba.

Tožena stranka ugovor tožnikove sokrivde utemeljuje s trditvijo, da bi tožnik glede na razmere v križišču moral voziti previdneje, torej zmanjšati hitrost, ker bi lahko predvidel, da ga bo avtomobilist spregledal ali napačno ocenil njegovo hitrost. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 51. člen ZTVCP in na skrbnost povprečnega motorista. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom sodišča druge stopnje, da mora v prvem odstavku 51. člena ZTVCP zahtevana večja previdnost voznika, ki se približuje križišču, ustrezati konkretnim prometnim razmeram v tem križišču. Ugotovljene konkretne razmere, torej preglednost križišča, jasno vreme, dobra vidljivost, suha cesta, odsotnost pešcev in drugih motornih vozil, tudi po presoji revizijskega sodišča tožniku niso narekovale, da bi zmanjšal hitrost. Tožnik namreč ni bil dolžan predvideti, da mu bo nasproti vozeči avtomobilist pri zavijanju v levo na neprednostno cesto izsilil prednost, in to ne glede na to, ali je bil vzrok takega ravnanja avtomobilista spregledanje tožnika ali napačna ocena hitrosti njegove vožnje. Okoliščine konkretnega primera so bile torej take, da tožnik pri svoji pravilni vožnji po prednostni cesti ni bil dolžan predvideti napačnega ravnanja drugega udeleženca v prometu. Sam je vozil pravilno, in v skladu z načelom zaupanja v pravilno vožnjo drugega udeleženca, glede na konkretne razmere ni zmanjšal hitrosti. Zato takega ravnanja ni mogoče oceniti kot tožnikov prispevek k nastali škodi. Tudi sklicevanje tožene stranke na večjo previdnost povprečnih motoristov ni utemeljeno. V reviziji tožene stranke prikazani tip povprečno skrbnega motorista bi bil sicer idealen, vendar vsakodnevne življenjske izkušnje dokazujejo, da ni mogoče pritrditi reviziji, da naj bi bili povprečno skrbni motoristi bolj previdni pri vožnji od povprečno skrbnih avtomobilistov. Ker torej tožniku ni mogoče očitati premajhne pozornosti, ni bilo razlogov za zmanjšanje njegove hitrosti. Zato se revizijsko sodišče ni ukvarjalo s trditvijo tožene stranke, da bi bile pri hitrosti 60 km/h tožnikove telesne poškodbe manjše. To trditev je tožena stranka tudi sicer samo pavšalno in neobrazloženo navrgla.

Vse doslej obrazloženo pomeni, da v obravnavani prometni nesreči ni nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale ugovor tožene stranke o tožnikovem soprispevku k nastali škodi. Zato je zavarovanec tožene stranke, z njim pa tudi tožena stranka sama, tožniku v celoti odškodninsko odgovoren na podlagi prvega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

V obravnavani zadevi sta sodišči ugotovili naslednje odločilne dejanske okoliščine o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Tožnik je bil v času nesreče star 25 let in je delal v .... Po poklicu je ključavničar. Diagnoza njegovih telesnih poškodb se je glasila: pretres možganov, trojen zlom spodnje čeljusti, telesa na stiku obeh polovic in čvršev s premaknitvijo, zlomi drugega, petega in sedmega zoba desno spodaj in prvega zoba levo spodaj, okvara kron prvega in drugega zoba levo zgoraj, raztrganinsko udarninska rana na bradi, zlom desne koželjnice in odmaknjenega dela desne podlahtnice, zlom prve dlančnice na levi strani, popustitev vezi med obema sramnicama, udarnina v predelu križnice in v predelu desnih dimelj ter odrgnina v predelu desnih dimelj, delna raztrganina sprednje križne vezi v desnem kolenu, kostnohrustančna okvara na notranjem čvršu stegnenice na desni strani, raztrganinskoudarninska rana na desnem kolenu.

Zaradi obsežnega zdravljenja, ki je trajalo s prekinitvami 2 leti, revizijsko sodišče povzema le najpomembnejše okoliščine, saj je podrobnejši potek zdravljenja in vseh nevšečnosti razviden iz obširnih razlogov sodišča prve stopnje. Tožnik je bil v bolnici skupno 32 dni, prestal je tri operacije, imobilizacija njegovih čeljusti je trajala en mesec in pol, po sprostitvi medčeljustne vezave je bilo zelo omejeno odpiranje njegovih ust, ko je lahko razmaknil sekalce le en centimeter in pol, to pa je trajalo več kot eno leto, v času imobilizacije čeljusti je lahko jedel le tekočo hrano po slamici, popolnoma je bil vezan na posteljo 2 tedna in pol, na operirani roki je nosil doramenski mavec 43 dni, na drugi dokomolčni 32 dni, dva meseca in pol je uporabljal bergle, prestal je številne zobozdravstvene preglede in posege, 38 rentgenskih snemanj, 40 fizioterapij, številne kontrolne preglede pri specialistih v domači ambulanti, dvanajstkrat je bil pri zdravniški komisiji itd. Hude bolečine je trpel en teden, srednje tri tedne, lahke pol leta, občasne lahke pa bodo ostale trajno ob hoji po neravnem terenu, počepanju, poklekanju, v čeljustih ob močnejšem grizenju, ostali pa bodo tudi glavoboli. Glede na tolikšen obseg te oblike nepremoženjske škode je sodišče druge stopnje prisojeno odškodnino zvišalo od 2.000.000,00 SIT na 3.000.000,00 SIT.

Izvedenec je ugotovil, da je pri tožniku nastopil nenaden lahek strah ob delni motenosti zavesti za en teden, lahek strah pred prometom za dve leti, ki je nato prešel v neprijeten spomin, dve leti pa je prestajal tudi lahek sekundarni strah za izid zdravljenja. Za to obliko nepremoženjske škode je bilo tožniku prisojeno 325.000,00 SIT odškodnine. Revizijsko sodišče ne more upoštevati tožnikovih trditev o bodoči zaskrbljenosti za njegovo zdravje, ker za tako trditev ni podlage v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč.

Tožnik trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja svojih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je povzelo njegovo izpoved o glavobolih in vrtoglavicah, če je na soncu. Iz tožnikove izpovedi in ugotovitev izvedenca čeljustne kirurgije izhaja, da je poškodba zob in čeljusti pustila trajne posledice, torej trajno izgubo treh zob in omejeno odpiranje ust lahke stopnje, saj tožnik sedaj lahko doseže razmik sekalcev le za 3,5 cm. Tožnik zaradi bolečin v čeljustnih sklepih ne more uživati trde hrane in sadja. Vso hrano si mora razrezati na tanke kose. Zaradi poškodovane medenice in bolečin v njej ima težave pri spolnih odnosih. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke so tožnikove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 1/3 zaradi zmanjšane sposobnosti za fizična opravila z rokama (omejena gibljivost lažje stopnje), zaradi zmanjšane sposobnosti za dolgo stanje in dolgo hojo. Tožnik je moral opustiti športne aktivnosti, zlasti košarko in nogomet, to pa je vplivalo tudi na zmanjšanje njegovih družabnih aktivnosti. Izvedenec iz čeljustne kirurgije je po tabelah zavarovalnice ocenil izgubo splošne delovne sposobnosti 8%, izvedenec iz kirurške stroke pa je po istih tabelah ugotovil s svojega področja invalidnost v višini 46,17%. Tožnikove omejitve delovnih sposobnosti so tolikšne, da je bil na podlagi odločbe ZPIZ razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in razporejen na lažje delo. Za to obliko nepremoženjske škode je bilo tožniku prisojenih 4.700.000,00 SIT odškodnine. Revizijsko sodišče tudi tu ne more upoštevati tistih tožnikovih trditev, ki nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah obeh sodišč. Gre predvsem za trditve v zvezi s pretresom možganov, ki presegajo ugotovljene glavobole in težave na soncu, torej za trditve o motnjah v koncentraciji, razburljivosti, razdražljivosti itd. Tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine zaradi skaženosti. Poškodba mu je pustila dve brazgotini pod ustnico in na bradi, dve večji postoperativni brazgotini na roki in tri manjše na kolenu. Tožnika moti, da ne more polno odpirati ust kot pred nesrečo. Zaradi komplikacij med zdravljenjem je že štiri leta brez enega sekalca. Za to obliko škode je bilo tožniku prisojeno 225.000,00 SIT odškodnine.

ZOR v določbah 200. in 203. člena določa merila pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, po katerih je treba vsako odškodninsko zadevo presoditi ob upoštevanju konkretno ugotovljenih objektivnih prizadetosti posameznega oškodovanca pri vsaki uveljavljani obliki nepremoženjske škode in ob upoštevanjih njegovih individualnih značilnosti, torej starosti, spola, poklica, siceršnjih življenjskih aktivnosti, zaradi katerih se objektivna prizadetost na zanj značilen način odraža v njegovi duševnosti. Pri presoji odškodnine je treba upoštevati tudi širše okvire in zato odškodnino primerjati s prisojo odškodnin v primerljivih odškodninskih zadevah.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje vsa navedena merila materialnopravno pravilno upoštevalo, ko je zvišalo odškodnino za telesne bolečine na 3.000.000,00 SIT, v preostalem še izpodbijenem delu pa obe pritožbi zavrnilo. V skupnem znesku 8.250.000,00 SIT odmerjena odškodnina je ustrezno umeščena v okvire prisoje odškodnin v zadevah, ki so primerljive s tožnikovo. Pri taki prisoji je pravilno upoštevana tudi tožnikova starost v času prometne nesreče in z njo povezan obseg bodočih telesnih in duševnih bolečin. Tožnik je tožbo vložil po končanem skoraj dvoletnem zdravljenju v februarju 1997, sodišče prve stopnje je sodbo izdalo junija 1999. Zato tožnik v reviziji neutemeljeno uveljavlja, da bi se moral pri odmeri odškodnine odraziti tudi čas od škodnega dogodka do izdaje sodbe prve stopnje.

Ke obe reviziji neutemeljeno uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ker v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo reviziji obeh pravdnih strank, z njima pa tudi njune priglašene revizijske stroške.