Jedro

Določba 51. čl. takrat veljavnega ZTVCP, ki ureja promet v križišču, ne pomeni, da mora voznik, ko se približuje križišču avtomatično zmanjšati hitrost, pač pa le glede na konkretne razmere. 2. odst. tega člena narmeč določa, da mora voziti s takšno hitrostjo , da lahko ustavi in pusti mimo vsa vozila, ki imajo v križišču prednost. Za motorista, ki je imel v križišču prednost, ni obstajala nobena takšna okoliščina, zaradi katere bi bil dolžan zmanjšati hitrost, bil je na prednostni cesti, križišče je bilo pregledno, pešcev in drugih vozil ni bilo, zavarovanec tožene stranke je bil tisti, ki je izsiljeval prednost, zato je tožena stranka v celoti odgovorna.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se d e l n o u g o d i in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu in v stroškovnem delu s p r e m e n i tako, da se prizna tožeči stranki še 1,000.000,00 SIT odškodnine in se tako z a v r n e zahtevek za 6,149.982,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 1999 dalje. Tožena stranka ja dolžna plačati tožeči stranki 556.819,00 SIT stroškov pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 369.811,00 SIT od 21. 6. 1999 dalje, od zneska 121.770,00 SIT od 16. 4. 1997 dalje in od zneska 65.238,00 SIT od 17. 12. 1996 dalje in povrniti 15.520,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2000 dalje pa do plačila. V preostalem delu se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. II. Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi 27. 9. 1995, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožniku je od zahtevanih 15,847.254,00 SIT priznalo odškodnino v višini 8,697.272,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki pa je tudi naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v skladu z uspehom v pravdi. Obe pravdni stranki sta se zoper sodbo pravočasno pritožili, tožeča zoper zavrnilni del, tožena pa izpodbija sodbo tudi po temelju. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je premalo ovrednotilo vse okoliščine, ki so odločilne za odmero primerne odškodnine. Tožnik je bil hudo telesno poškodovan, imel je poškodbo glave, čeljusti, zob, roke in noge. Ob škodnem dogodku je bil star 25 let in bo vse bolečine in težave moral prenašati še zelo dolgo. Glede na vse to meni, da bi mu moralo sodišče priznati vso odškodnino. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mu prizna vsa zahtevana odškodnina, v tem delu pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava in izpodbija sodbo sodišča prve stopnje nad prisojenim zneskom 6,118.420,00 SIT in predlaga, da se zahtevek zavrne še za 2,578.852,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in spremeni odločitev tudi v stroškovnem delu. Ne strinja se z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati sokrivde za nastalo škodo. Tožnik se je približeval križišču. Križišče pomeni za udeležence povečano nevarnost, zato od njih zahteva enako stopnjo previdnosti kot prehod za pešce. Pred križiščem in v križišču se morajo udeleženci gibati s takšno hitrostjo, da lahko pravočasno ustavijo pred vsako oviro, kot to velja tudi za prehod za pešce. Tudi tožnik se zato ne bi smel približevati križišču s hitrostjo, kot je dovoljena, saj križišče samo po sebi pomeni objektivno nevarno situacijo. Vsi udeleženci morajo v križišču voziti tako, da lahko ustavijo pred vsako nepredvideno situacijo. Prometni znak, ki označuje križišče pomeni, da mora udeleženec v prometu, ki se križišču približuje, hitrost vožnje zmanjšati. Tako je tudi tožnik soprispeval k nastanku prometne nesreče, ker je skozi križišče vozil s hitrosjo 80 km/h in je delež njegove soodgovornosti 20 % in za toliko naj sodišče tudi spremeni prisojeno odškodnino po višini. Podredno pa izpodbija tudi višino prisojene odškodnine in meni, da je sodišče prisodilo previsoko odškodnino. Predlaga, da se pritožbi ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne zahtevek še za znesek 2,578.852,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in da se glede na uspeh tudi spremeni odločitev v stroškovnem delu. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pritožba tožene stranke v delu, ko uveljavlja sokrivdo tožnika ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Res je, da je 51. člen takrat veljavnega Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZTVCP), ki je urejal promet v križišču v I. odst. določal, da mora voznik, ki se približuje križišču, voziti z večjo previdnostjo, ki ustreza prometnim razmeram v križišču. II. odst. pa pove kakšna naj bo ta hitrost: tolikšna, da se lahko ustavi in pusti mimo vozila, ki imajo v križišču prednost. Torej pomeni ta določba, da mora voznik v križišču prilagoditi vožnjo razmeram v konkretni situaciji. Kako pa mora prilagoditi hitrost, pa je odvisno od nadaljnjih okoliščin; ali ima v križišču prednost, ali je križišče pregledno, kakšna je gostota prometa v tem trenutku,.... Civilna odgovornost je res strožja kot kazenska, saj zadošča že lažja oblike krivde oziroma malomarnosti in ravno pri ekskulpacijskih razlogih ali pri ugovorih sokrivde lahko pride v upoštev že najmilejša stopnja krivde, lahka malomarnost. Kako mora ravnati vsak udeleženec v obligacijskem razmerju je načelno določeno v 18. čl. ZOR; ta določa skrbnost dobrega gospodarja. To pa pomeni, da je potrebno ugotoviti, ali je vsaka stranka ali na poslovnem ali na neposlovnem področju delovanja ravnala zadosti skrbno. Merilo skrbnosti pa je abstraktno in se ravna po tipu človeka, ki se obnaša normalno glede na svoje sposobnosti znanja in poklic. Torej se moramo v tem primeru vprašati, ali je oškodovanec ravnal s takšno skrbnostjo, kot se lahko pričakuje od povprečnega udeleženca v prometu. Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku in v razlogih sodbe pravilne oprlo na mnenje izvedenca prometne stroke v kazenskem spisu in na ostale dokaze, ki jih je povzelo iz kazenskega spisa. Povzročitelj te nezgode je bil pravnomočno obsojen s kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. K 208/95. Oškodovanec se je po prednostni cesti približeval križišču s hitrosjo okoli 80 km/h, kolikor je bila tudi dovoljena hitrost. Glede na ravnanje povzročitelja, ki je v križišču zavijal na levo, na neprednostno cesto, je izvedenec cestnoprometne stroke v mnenju navedel, da bi do nezgode prišlo tudi, če bi se oškodovanec gibal s hitrostjo 60 km/h. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da je bilo križišče pregledno, vreme jasno, vidljivost dobra, cesta pa suha. Iz tega pa je tudi pravilno zaključilo, da za motorista, ki je imel prednost, ni obstajala nobena taka okoliščina, zaradi katere bi bil dolžan zmanjšati hitrost: bil je na prednostni cesti, križišče je bilo pregledno, pešcev in drugih vozil ni bilo. Tožena stranka tekom postopka pa tudi v pritožbi ne navaja, da bi v času vožnje obeh udeležencev obstajala v križišču takšna situacija, zaradi katere bi moral tožnik zmanjšati hitrost. Zavarovanec tožene stranke je bil tisti, ki je izsiljeval prednost, zato je tudi v celoti odgovoren. Trditve tožene stranke, da je križišče že samo po sebi nevarno pa niso utemeljene: nevarno je lahko zaradi konkretnih razmer. Zato tudi 51. čl. ZTVCP pogojuje večjo previdnost voznika s prometnimi razmerami na križišču. Glede na vse to pa so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da je zavarovanec tožene stranke v celoti odgovoren za nastalo posledico in da tožniku ni moč očitati soodgovornosti, pravilni. Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke glede primerne višine odškodnine za fizične bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, v ostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je glede na čas trajanja posameznih bolečin (kar 7 mesecev) in ob dejstvu, da bo tožnik tudi v bodoče prenašal trajne občasne bolečine v roki, kolenu ter pa glavobole, in ob številnih nevšečnostih, ko je bil precej časa v bolnici, prenašal imobilizacijo čeljusti, več kot 1 leto imel omejeno odpiranje ust, nosil 43 dni dokolenski mavec ter 36 dni opornico za čeljust itd., kot je podrobno opisano v sodbi sodišča prve stopnje, je primerna odškodnina 3,000.000,00 SIT. Oškodovanec je bil v času nezgode star 25 let in bo te bolečine prenešal še precej časa. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo, določbi členov 200 in 203. ZOR, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo čl. 373 ZPP/77 spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v tem delu zvišalo odškodnino. Neutemeljena pa je v tem delu pritožba tožene stranke, da bi bila primerna odškodnina 1,300.000,00 SIT in sicer iz razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in ki so navedeni zgoraj. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, pojem pravične denarne odškodnine, ko je določilo odškodnino za strah, psihične bolečine za skaženost in pa psihične bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini kot izhaja iz sodbe. Znesek 325.000,00 SIT je primerna odškodnina za sekundarni strah, enako pa tudi znesek 225.000,00 SIT za psihične bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo oškodovančeve psihične bolečine zaradi brazgotin na roki, bradi, kolku in kolenu in zaradi rahlega omejenega odpiranja ust kot tudi dejstvo, da je bil 4 leta brez enega zoba. Višja odškodnina ne bi bila utemeljena kot tudi ne nižja. Zato sta v tem delu pritožbi obeh strank neutemeljeni. Odškodnina v višini 4,700.000,00 SIT je primerno zadoščenje za psihično trpljenje oškodovanca zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo oškodovančevo psihično trpljenje v zvezi z omejitvami tako v vsakdanjem življenju kot pri svojem poklicnem delu. Posledice poškodbe so v zgornji meji srednje stopnje, vendar pa lahko oškodovanec še vedno opravlja dela, je zaposlen in tudi določene aktivnosti lahko opravlja. Zato je v tem delu pritožba obeh strank neutemeljena. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo pritožbo tožene stranke glede samega temelja in torej ne obstaja sokrivda oškodovanca, pa je neutemeljena tudi pritožba tožene stranke v zvezi s prisojeno materialno škodo. Tožena stranka je ta del izpodbijala le zaradi sokrivde tožnika v višini 20 % in predlagala, da se za toliko zmanjša ta odškodnina. Ker sodišče prve stopnje sokrivde tožnika ni ugotovilo, je tudi pravilno ocenilo to škodo in jo prisodilo v celoti, kot izhaja iz izreka sodbe. Zaradi delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno glede na uspeh v pravdi spremeniti tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Tožnik je uspeh z 61 % zahtevka in glede na, po sodišču prve stopnje priznanih stroških v višini 707.561,00 SIT, predstavlja ta odstotek znesek 431.615,00 SIT. Glede na 39 % uspeh tožene stranke je ta upravičena, da ji tožeča stranka povrne 61.804,00 SIT, in po pobotanju teh stroškov so stroški tožeče stranke 369.811,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve celotnih stroškov za obe mnenji izvedenca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od takrat, ko so tožeči stranki ti stroški nastali in sicer od zneska 121.770,00 SIT od 16. 4. 1997 dalje in od zneska 65.238,00 SIT od 17. 12. 1996 dalje. Od ostalih stroškov pa je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Ker je tožeča stranka delno (s 13 %) uspela z zahtevkom, ji je tožena stranka dolžna glede na njen uspeh povrniti tudi ta del pritožbenih stroškov.