Jedro

Če najemnik groba soglasja za pokop trupla v grob, katerega najemnik je in za katerega skrbi, ne da, njegove volje sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. V takem primeru določbe ZPPDej ne omogočajo, da bi manjkajoče soglasje nadomestilo sodišče v (ne)pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo), da je tožena stranka L. D., kot najemnica groba št. 5, na pokopališču X, dolžna tožeči stranki M. A. v roku 15 dni izdati pisno soglasje k pokopu njegovega očeta A. D. v grobu št. 5, na pokopališču X, sicer bo takšno pisno soglasje nadomestila ta sodba.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP1 pritožuje tožnik. Navaja, da je 4. 1. 2018 sodišče prve stopnje obvestil o odpovedi pooblastila odvetniški pisarni in zaprosil za preklic in preložitev narokov, razpisanih za 8. 1. 2018 in 10. 1. 2018, da si izbere novega pooblaščenca in mu zagotovi potreben čas, da se seznani z obravnavano zadevo. Sodišče je bilo tako dne 4. 1. 2018, ko je izdalo izpodbijani sklep, seznanjeno z odpovedjo pooblastila odvetniku tožnika, vendar mu ni omogočilo, da odgovori na pripravljalno vlogo toženke z dne 27. 12. 2017, na katero je oprlo svojo odločitev, kot tudi ne, da si v razumnem roku izbere novega pooblaščenca, ki bi na vlogo znal odgovoriti. Tožnik je bil zaradi tega primoran sam napisati tudi laično pritožbo, saj v pritožbenem roku 15 dni zaradi zapletenosti zadeve drugega odvetnika ni mogel najti. S tem je sodišče kršilo 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člen URS2. Izpodbijani sklep je tudi sicer neutemeljen. Napačen je zaključek, da tožnik (zaenkrat) nima pravnega interesa za nadaljevanje predmetnega postopka, ker v nadaljnjih desetih letih ne bi mogel prekopati pokojnika. Glede na določbo 356. člena OZ3 je sodne odločbe mogoče izvršiti v desetih letih. Če bi sodišče odločilo tožniku v prid že v januarju 2018, bi lahko sodno odločbo uveljavil 8. 12. 2027 - tega dne bi minilo deset let določene mirovalne dobe za prekop (in ne šele decembra 2028, kot nepravilno navaja sodišče v izpodbijanem sklepu), kar pomeni, da izvršitev odločbe glede na 356. člen OZ ne bi zastarala. Zaradi nasprotovanja toženke, najemnice groba in žene brata pokojnega A. D., je bil tožnik primoran očeta pokopati na drugo grobno mesto in ni mogel čakati na izid te pravde. V pritožbi vztraja pri pridobitvi nadomestitve soglasja za prekop in pokop pokojnika v skladu z njegovo željo biti pokopan v družinski grobnici, kjer sta že pokopana njegov oče, mati in brat. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik (prej: predlagatelj) je vložil predlog4 za nadomestitev soglasja za pokop, v katerem navaja, da je pokojni A. D. (tožnikov oče) dne 9. 11. 2016 v prisotnosti prič zapisal svojo voljo za primer nenadne smrti. Iz pisnega zapisa poslednje volje izhaja, da želi biti pokopan v družinski grobnici rodbine D., kjer sta že pokopana njegova starša in brat; da želi pokop v krsti in da za pogreb poskrbi tožnik. Tožnik nadalje trdi, da mu je izvajalec pogrebnih storitev pojasnil, da mora za pokop v grobu rodbine D. pridobiti soglasje najemnice groba (toženke oziroma prej: nasprotne udeleženke), ta pa je podajo soglasja odklonila. Izostanek soglasja tožniku onemogoča izpolnitev očetove poslednje volje, zato kot najožji svojec želi od sodišča pridobiti odločbo, s katero se bo potrebno soglasje nadomestilo.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, kot tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj je napačno štelo, da je s tožbo v pravdnem postopku mogoče zahtevati soglasje najemnika groba za prekop in pokop pokojnika v grob, katerega najemnik je, oziroma izdajo takega soglasja nadomestiti s sodbo, kot to s tožbo zahteva tožnik.

7. Zakon, ki ureja pogrebno in pokopališko dejavnost (ZPPDej5), v 21. členu določa, da je na zahtevo svojcev ali drugih fizičnih ali pravnih oseb, ki imajo za to upravičen interes, pokojnik lahko izkopan in prenesen na drugo pokopališče ali v drug grob na istem pokopališču, in sicer po predhodnem mnenju najemnika groba in z dovoljenjem pristojnega občinskega organa. Jasno je, da zakon na tem mestu govori o mnenju6 najemnika groba, ki se ga prekopava oziroma iz katerega naj se pokojnika izkoplje, v konkretnem primeru tožnika.7

8. Za pokop pokojnika v drug grob pa je (že po splošnih obligacijskopravnih pravilih) potrebno pridobiti soglasje najemnika tega groba, v konkretnem primeru toženke, ki podajo soglasja za pokop pokojnega A. D. v družinski grob odklanja. Izdaje takega soglasja ni mogoče nadomestiti s sodbo, izdano v pravdnem postopku, tako kot to s tožbo zahteva tožnik. Če najemnik groba soglasja za pokop trupla v grob, katerega najemnik je in za katerega skrbi, ne da, njegove volje sodišče s svojo odločitvijo ne more nadomestiti. V takem primeru določbe ZPPDej ne omogočajo, da bi manjkajoče soglasje nadomestilo sodišče v (ne)pravdnem postopku.

9. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje, da bi pravilno uporabilo materialno pravo, zavrniti tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva nadomestitev soglasja za pokop. Ker pa je zavrnitev tožbenega zahtevka za tožnika manj ugodna odločitev, kot zavrženje tožbe, višje sodišče kljub materialnopravno zmotni odločitvi zaradi prepovedi reformatio in peius (359. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) v odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe ni posegalo.

10. Ne glede na obrazloženo, tj. da je tožnikov tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen, pritožbeno sodišče opozarja na zmotno interpretacijo oziroma uporabo 22. člena ZPPDej v izpodbijanem sklepu, ki sta ga tako stranki, kot tudi prvostopenjsko sodišče razlagali napačno.

11. Določba 22. člen ZPPDej predpisuje, da se sme prekop groba in pokop pokojnika na isto mesto v grobu, kjer je bil kdo pokopan, opraviti po preteku mirovalne dobe. Mirovalna doba je čas, ki mora preteči od zadnjega pokopa na istem mestu v istem grobu. Mirovalna doba za pokop s krsto ne sme biti krajša od desetih let, pri čemer je treba upoštevati značilnosti zemljišča, na katerem je pokopališče. 12. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo stališče, da je prekop s krsto, ob upoštevanju, da je bil pokojnik pokopan 7. 12. 2017, v konkretnem primeru mogoč šele po preteku desetih let, torej decembra 20288. Zaključilo je, da tožnik zaenkrat nima pravnega interesa za nadaljevanje tega postopka, da pa bo lahko tožbo za nadomestitev soglasja za pokop vložil po preteku desetih let. 13. Sodišče prve stopnje je določbo 22. člena ZPPDej zmotno razlagalo tako, da prekop groba in pokop pokojnega A. D. v drug grob ni dopusten pred pretekom desetih let odkar je bil pokojni pokopan. Navedena določba namreč predpisuje desetletno mirovalno dobo, ki mora v primeru prekopavanja trupla preteči od zadnjega pokopa na istem mestu v istem grobu. V konkretnem primeru bi bilo tako (če bi toženka s tem seveda soglašala) relevantno časovno obdobje od zadnjega pokopa v družinskem grobu, kamor želi tožnik prekopati svojega očeta, in ne obdobje, ki je (bi) preteklo od pokopa pokojnega A. D., ki ga tožnik želi izkopati in prekopati. Razlogi za takšno ureditev so povsem prostorske oziroma fizične narave, ki veljajo za (klasičen) način pokopa s krsto, na kar kaže tudi nadaljnje besedilo drugega odstavka 22. člena ZPPDej „pri čemer je treba upoštevati značilnosti zemljišča, na katerem je pokopališče“ oziroma tretjega odstavka istega člena, da za pokop z žaro navedeno ne velja.

14. Glede na razlog odločitve se kot nerelevantni izkažejo pritožbeni očitki, s katerimi pritožnik smiselno uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s postopanjem sodišča po seznanitvi s preklicem pooblastila pooblaščencu tožnika, ki so tudi sicer neutemeljeni.

15. V skladu z določbami 9. člena ZPP morajo stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu, v skladu z določbami prvega odstavka 11. člena ZPP pa si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. To velja tudi za določbe o pooblaščencih in za določbe o pravici do izjave oziroma zaslišanja. Pripravljalno vlogo toženke z dne 27. 12. 2017 je sodišče prve stopnje pravilno vročalo takratnemu tožnikovemu pooblaščencu, saj je tožnik slednjemu pooblastilo preklical in o tem obvestil sodišče šele 4. 1. 2018. Ker je tožnik sodišču posredoval obvestilo o preklicu pooblastila šele štiri dni pred razpisanim narokom, ni mogoče reči, da ni imel dovolj časa, da si zagotovi drugega pooblaščenca. Takšno ravnanje predstavlja zlorabo procesnih pravic. Ob ustrezni skrbnosti bi tožnik že moral poskrbeti, da bi bil (lahko) na predvidenem naroku dne 8. 1. 2018 in 10. 1. 2018 zastopan po (drugem) pooblaščencu oziroma da bi se ta lahko seznanil s pripravljalno vlogo nasprotne stranke in nanjo odgovoril. Navedeno še toliko bolj velja za vložitev pritožbe, pri čemer pritožnik v pritožbi (ki jo je bil, kot navaja, primoran vložiti sam) tudi ne pove, s katerimi navedbami bi lahko vplival na izpodbijano odločitev. Po povedanem, ob upoštevanju dejstva, da iz pripravljalne vloge toženke z dne 27. 12. 2017 izhaja (tudi za tožnika) nesporno dejstvo, da je bil njegov pokojni oče A. D. tedaj že pokopan v svojem grobu, tožniku ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem in ni podana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS.

16. Glede na vse navedeno se do ostalih pritožbenih očitkov pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati. Pritožba tožnika je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil. 1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991 s spremembami. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 S sklepom N 8/2017 z dne 25. 5. 2017 je sodišče prve stopnje nepravdni postopek ustavilo in sklenilo, da se nadaljuje po pravilih pravdnega postopka ter predlagatelja pozvalo, da predlog ustrezno dopolni tako, da le-tega spremeni v tožbeni zahtevek. 5 Zakon o pogrebni in pokopališki dejavnosti, Ur. l. RS, št. 62/2016. 6 Predhodnik ZPPDej ZPPDUP je v 9. členu namesto mnenja uporabil izraz soglasje najemnika groba. 7 Prekop groba namreč lahko zahtevajo svojci oziroma druge fizične ali pravne osebe, medtem ko je najemnik groba vedno samo ena (pravna ali fizična) oseba (30. člen ZPPDej). Glej tudi sklep VSL II Cp 1295/2009. 8 Pritožnik opozarja, da bi bil prekop mogoč že decembra 2027, in ne šele decembra 2028, kar pa glede na napačno razumevanje navedene določbe ZPPDej niti ni pravno odločilno.