Jedro

Dejanska podlaga tožbe (toženčeva odgovornost za prometno nesrečo in vožnja pod vplivom alkohola) je utemeljevala tožbeni zahtevek.

Tožnica v tožbi ni zatrjevala vzročne zveze in ji tega glede na splošne pogoje tudi ni bilo treba zatrjevati. Tudi razlogi tožbi priložene prvostopne kazenske sodbe niso v nasprotju s trditvami v tožbi, saj prav iz razlogov prvega odstavka na deseti strani sodbe (na katere se toženec šele v reviziji opredeljeno sklicuje) izhaja, da izvedenec ugotavlja, da je imel sedanji toženec v času prometne nesreče v krvi nedvomno več kot 0,5 g/kg alkohola.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v tožbi zahtevala, da ji toženec povrne znesek, ki ga je morala plačati zdravstvenemu zavodu za zdravljenje oškodovanca, in znesek, ki ga je plačala samemu oškodovancu kot odškodnino za škodo, nastalo zaradi prometne nesreče z dne 17.4.1996. Podlago svoje terjatve je utemeljevala s trditvami, da iz zbrane dokumentacije (policijski zapisnik, kazenska sodba) izhaja, da je za prometno nesrečo odgovoren toženec in da je nesporno ugotovljeno, da je vozil pod vplivom alkohola. Tožbi je priložila kazensko sodbo.

Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je sodišče prve stopnje z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec vztraja, da je bila zamudna sodba izdana v nasprotju s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), vsaj v nasprotju s 3. in 4. točko prvega odstavka tega člena. Zato je podana tudi kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa še iz 14. točke drugega odstavka istega člena. Materialno pravo iz 318. člena ZPP je bilo zmotno uporabljeno. Tožnica je svoj regresni zahtevek oprla na kazensko sodbo in na toženčevo vožnjo pod vplivom alkohola, prav to dejstvo pa ne izhaja iz tožbenih navedb, je pa poleg tega v nasprotju s kazensko sodbo. Toženec še poudarja, da v času izdaje zamudne sodbe v tej pravdni zadevi kazenska sodba še ni bila pravnomočna, ker je bila v pritožbenem postopku. Reviziji zato prilaga kasnejšo (v tem delu zavrnilno) drugostopno kazensko sodbo in opozarja na njene razloge na četrti strani v srednjem odstavku, da je sodišče prve stopnje navedlo, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja, da bi bila obdolženčeva alkoholiziranost v vzročni zvezi z nastalo prometno nesrečo. To dejstvo je po mnenju revidenta dovolj za zaključek, da tožbeni zahtevek ne temelji na dejstvih, ki izhajajo iz tožbe in da je zamudna sodba v nasprotju s predloženimi dokazi.

Toženec se v reviziji izrecno sklicuje tudi na razloge prvostopne kazenske sodbe v prvem odstavku na deseti strani o vprašanju njegove alkoholiziranosti. Ker je pravdno sodišče zamudno sodbo izdalo pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, je kršilo obdolženčevo pravico do pritožbe po 25. členu in načelo enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave Republike Slovenije. V nasprotju s pritožbenimi trditvami so razlogi sodišča druge stopnje, da naj bi toženec v zvezi z vprašanjem pravnomočnosti kazenske sodbe izpodbijal dejansko stanje.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Presoja o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo je pretežno pravne narave. Ugotavljanje vzročne zveze v civilni pravdi je v določenih primerih lahko strožje kot v kazenskem pravu. Pogodbene stranke se lahko glede nekaterih vprašanj dogovorijo drugače. Tako je dopusten dogovor med zavarovalnico in zavarovancem, da se šteje, da je zavarovanec vozil pod vplivom alkohola, če se ugotovi, da ima v krvi več kot 0,5 promila alkohola, da že zaradi te okoliščine izgubi kritne pravice iz zavarovalne pogodbe, da pa jih ne izgubi v primeru, če dokaže, da alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo škodo. Tako določbo vsebujejo splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in prav zaradi nje je v takoimenovanih regresnih pravdah presoja vzročne zveze strožja, saj vožnja pod vplivom alkohola pomeni kršitev pogodbeno dogovorjene obveznosti.

Pravkar povedano pomeni, da toženec ne bi izgubil kritnih pravic iz zavarovalne pogodbe, če bi vložil pisni odgovor na tožbo in v njem zatrjeval ter kasneje dokazal, da ni vzročne zveze med njegovo alkoholiziranostjo in nastalo škodo. Vendar v obravnavani zadevi toženec odgovora na tožbo ni vložil, zaradi česar je bila izdana zamudna sodba.

Zmotno je revizijsko stališče o procesnih kršitvah iz 3. in 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V začetku obrazložitve povzeta dejanska podlaga tožbe (toženčeva odgovornost za prometno nesrečo in vožnja pod vplivom alkohola) je utemeljevala tožbeni zahtevek. Tožnica v tožbi ni zatrjevala vzročne zveze in ji tega glede na splošne pogoje tudi ni bilo treba zatrjevati. Razlogi priložene prvostopne kazenske sodbe niso v nasprotju s trditvami v tožbi, saj prav iz razlogov prvega odstavka na deseti strani sodbe (na katere se toženec šele v reviziji opredeljeno sklicuje) izhaja, da izvedenec ugotavlja, da je imel sedanji toženec v času prometne nesreče v krvi nedvomno več kot 0,5 g/kg alkohola. Ti razlogi so skladni s tožbeno trditvijo, da je toženec vozil pod vplivom alkohola. Nadaljnji razlogi prvostopenjske kazenske sodbe, da natančnejše (torej višje) stopnje alkoholiziranosti ni mogoče zanesljivo določiti, zaradi česar ni dovolj podlage za zaključek o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo in nastalo prometno nesrečo, za materialnopravno presojo v sedanji pravdi iz že pojasnjenih razlogov niso pravno pomembni. Toženčevo sklicevanje na sicer praktično enake razloge kasnejše drugostopenjske kazenske sodbe ni utemeljeno.

Toženčeve revizijske trditve, da naj bi pravdno sodišče, ko naj bi odločalo na podlagi nepravnomočne kazenske sodbe, kršilo obdolženčevo ustavno pravico do pritožbe, so težko razumljive, njegove trditve o kršitvi načela enakosti pa nekonkretizirane. Neutemeljen je očitek sodišču druge stopnje, da je menilo, da toženec v pritožbi izpodbija dejansko stanje. Ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov, ali je tožbi priložena prvostopna kazenska sodba pravnomočna, pomeni toženčevo pritožbeno sklicevanje na takratno nepravnomočnost sodbe tudi opozorilo na vsaj nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa v pritožbi proti zamudni sodbi glede na izrecno določbo drugega odstavka 338. člena ZPP ni mogoče uveljavljati. Ker toženec uveljavlja procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP samo tako, da prepiše del abstraktnega zakonskega besedila in svojih trditev ne konkretizira, te zatrjevane kršitve revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.