Jedro

Za odločitev o povrnitvi stroškov tožeči stranki, ki je umaknila tožbo, ni odločilno, ali je tožena stranka prostovoljno izpolnila zahtevek in ali je izpolnitev morebiti obremenjena z napakami, temveč da je zahtevek objektivno izpolnila, tako da tožba ni več potrebna. Tožena stranka se je namreč s tem, ko se je strinjala z umikom tožbe, odpovedala tudi nadaljnji presoji utemeljenosti zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe ustavilo postopek in toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 32.970,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.2.2000 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Zoper tak sklep se je v odločitvi o stroških pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da tožena stranka ni izpolnila zahtevka, ampak jo je tožeča stranka z določenimi najetimi osebami prisilila v prenehanje najema in podpis listine. Zoper prisiljevalca je tožena stranka vložila kazensko ovadbo, zoper tožečo stranko pa je vložila tožbo, s katero zahteva vračilo izsiljenega plačila v znesku 5.000,00 DEM, zneske preplačila najemnin in vračilo drobnega inventarja in opreme. Sodišče prve stopnje se je napačno opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi s sporno listino o prenehanju najemne pogodbe. Tožena stranka nikakor iz sporazuma ne upošteva samo tisto, kar je njej v korist, ampak po vsebini prereka njegovo veljavnost, o čemer pa se sodišče ni opredelilo in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje bi moralo natančno raziskati, zakaj je prišlo do umika, ker je tožena stranka prostovoljno izpolnitev prerekala. Pritožba ni utemeljena. Izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti, niti ni sodišče druge stopnje našlo nobenega od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. odstavka 158. člena ZPP in toženi stranki naložilo, naj povrne tožeči stranki njene pravdne stroške. Za odločitev o povrnitvi stroškov zaradi umika tožbe v konkretni pravdi ni odločilno, ali je tožena stranka prostovoljno izpolnila zahtevek in ali je morebiti izpolnitev obremenjena z napakami, temveč da je zahtevek objektivno izpolnjen, tako da tožba ni več potrebna, ob vložitvi pa je to bila in je bila tudi dopustna. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, s tem pa se je tudi odpovedala možnosti, da v tem postopku doseže pravno varstvo in tako izkaže neupravičenost zahtevka tožeče stranke glede glavne stvari kot glede pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.