Jedro

Tožnik si lahko pomaga s stopničasto tožbo zgolj, če ima po materialnem pravu pravico, da mu toženec posreduje oziroma izroči določene informacije ali listine. Takšna pravica je lahko zakonska (na primer mandatarjeva obveznost dajanja računa naročitelju po 771. členu OZ) ali ustanovljena s pogodbo; kakšen splošni materialnopravni zahtevek za pridobitev informacij ne obstaja in ga 182. a člen ZPP zagotovo ne ustvarja.

Pravila iz šestega odstavka 121. člena SPZ ni prav pojmovati kot nekakšne samostoječe in vseobsegajoče obveznosti etažnega lastnika, da preostalim etažnim lastnikom in upravniku posreduje podatke in listine, kadarkoli je to v kakršnikoli zvezi z upravljanjem skupnih delov.

Izrek

I. Pritožbama toženk se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrnejo tožbeni zahtevki, da morajo toženke tožniku izročiti najemno pogodbo, ki jo je druga toženka na podlagi Javnega zbiranja ponudb za najem poslovnih prostorov fakultete za izvajanje gostinske dejavnosti sklenila s tretjo toženko ali z nekom tretjim za najem poslovnega prostora št. 3 s pripadajočimi prostori v prizidku stavbe fakultete, v naravi gostinskega lokala (študentskega internet bara oziroma kavarne), in k tej pogodbi sklenjeni aneks ali drug pravni posel, na podlagi katerega je bilo najemno razmerje podaljšano.

II. Tožnik mora v 15 dneh za stroške vsega dosedanjega postopka prvi in drugi toženki povrniti po 1254,94 EUR, tretji toženki pa 1274,34 EUR, vsaki skupaj še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugodilo tožbenim zahtevkom, kot izhajajo iz izreka današnje sodbe višjega sodišča. Te zahtevke je tožnik postavil v tožbi, ki jo je zasnoval kot stopničasto tožbo. Poleg zahtevkov za izročitev najemne pogodbe z aneksom je postavil še tožbeni predlog (ta je dobil svojo dokončno vsebino v tožnikovi vlogi z dne 24. 1. 2022), da bo moral v 60 dneh po pravnomočnosti odločitve o izročitvi listin postaviti še tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti najemne pogodbe.

2. Prvi dve toženki zoper to sodbo vlagata skupno pritožbo, tretja toženka pa sodbo izpodbija s samostojno pritožbo. Vse tri predlagajo spremembo sodbe iz ugodilne v zavrnilno, sicer pa njeno razveljavitev.

3. Tožnik v svojem odgovoru predlaga zavrnitev pritožb. 4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Razmeroma novi pravni institut stopničaste tožbe dovoljuje uveljavljanje dveh tožbenih zahtevkov v isti tožbi tako, da si tožnik pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih iztožuje s prvim zahtevkom (prvi odstavek 182. a člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Gre za posebno ureditev objektivnega kopičenja dveh tožbenih zahtevkov, ki dopušča, da tožba glede enega od njiju ostane nepopolna, vse dokler tožnik s pomočjo drugega ne pridobi gradiva, s pomočjo katerega bo odpravil navedeno nepopolnost. Brez tega instituta bi moralo sodišče tožnika pozvati, da tožbo glede nedoločenega zahtevka popravi, in če je ne bi, bi jo v tem delu prav hitro zavrglo (peti odstavek 108. člena v zvezi s prvim odstavkom 180. člena ZPP). S posebno ureditvijo je omogočeno, da preden pridobi za to potrebne podatke, tožnik ni prisiljen v postavljanje pretiranih zahtevkov, kar bi ga obremenilo s previsoko taksno obveznostjo na začetku pravde, na njenem koncu pa s previsoko obveznostjo povrnitve stroškov nasprot­ni stranki, še nadaljnja prednost pa je med drugim tudi ohranitev učinka pretrganja zastaranja z vložitvijo tožbe, ki bi bil z njenim zgodnim zavrženjem zapravljen (prim. drugi odstavek 366. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

6. Toda zgolj pomanjkanje podatkov, potrebnih za konkretizacijo tožbe in tožbenega zahtevka ("dokazna in trditvena stiska"), samo po sebi ni nikakršen pogoj,1 da bi se lahko s prvim ("manifestacijskim") zahtevkom uspešno iztožilo njihovo posredovanje.2 Pravilno pa je bilo nadaljnje izhodišče prvostopenjskega sodišča, da si lahko tožnik s stopničasto tožbo pomaga, zgolj če ima po materialnem pravu pravico, da mu toženec posreduje oziroma izroči določene informacije ali listine. Takšna pravica je lahko zakonska (na primer mandatarjeva obveznost dajanja računa naročitelju po 771. členu OZ) ali ustanovljena s pogodbo;3 kakšen splošni materialnopravni zahtevek za pridobitev informacij ne obstaja in ga 182. a člen ZPP zagotovo ne ustvarja.4

7. Drugače kot prvostopenjsko pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da materialnopravne podlage, da bi zahteval izročitev drugo- in tretjetoženkine najemne pogodbe od prve, druge ali tretje toženke, tožnik nima ne v zakonu ne v pogodbi. Preden to pojasni, iz prvostopenjske sodbe povzema pravnoodoločilna dejstva.

8. Tožnik je dejanski etažni lastnik gostinskih lokalov št. 4 in 5 v stavbi drugotožene fakultete. Skupni deli in naprave v stavbi mu pripadajo do 12,8 %. Mednje spadajo tudi terase pred lokali (pripadajoče oziroma funkcionalno zemljišče stavbe fakultete). Druga toženka je lastnica lokala št. 3. Na podlagi Javnega zbiranja ponudb za najem poslovnih prostorov fakultete za izvajanje gostinske dejavnosti je lokal dala v najem tretji toženki kot študentski internet bar oziroma kavarno, vključno z letnim vrtom.

9. Določba Pogodbe o medsebojnih razmerjih z dne 19. 2. 1998 v tretjem odstavku 3. točke, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, vsebuje sporazum etaž­nih lastnikov, da nihče ne bo uporabljal skupnih naprav in prostorov kot lastnih, če ne bodo o tem vsi lastniki soglašali. Toda to ne zajema nikakršne pravice do izročitve listin.

10. Ni pa enako očitno, da takšne pravice tožniku ne daje niti šesti odstavek 121. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta se glasi: "_Etažni lastniki morajo upravniku ali drugim etažnim lastnikom posredovati podatke in omogočiti vpogled v vse listine, ki so potrebne za upravljanje skupnih delov."_ Drži sicer, kot je utemeljevalo sodišče prve stopnje, da je dajanje v najem "posel, ki presega redno uprav­ljanje" v smislu petega odstavka 67. člena SPZ, ki se po napotilu iz prvega odstavka 117. člena SPZ smiselno uporablja za upravljanje skupnih delov pri etažni lastnini (še jasnejši je glede tega Stanovanjski zakon, ki v 8. točki prvega odstavka 25. a člena oddajanje skupnih delov v najem izrecno umešča k upravljanju večstanovanjske stavbe). To bi torej pomenilo, da ker letni vrt stavbe fakultete spada k skupnim delom, njegovo oddajanje v najem spada k njihovemu upravljanju, na katero se izrecno nanaša zgoraj citirani šesti odstavek.

11. Pa kljub temu po oceni pritožbenega sodišča ni odločilna (dobesedna) jezikovna razlaga določbe, temveč argument pravne sistematike in namena. Pravila iz šes­tega odstavka 121. člena SPZ tako ni prav pojmovati kot nekakšne samostoječe in vseobsegajoče obveznosti etažnega lastnika, da preostalim etažnim lastnikom in upravniku posreduje podatke in listine, kadarkoli je to v kakršnikoli zvezi z upravljanjem skupnih delov. Razumeti jo je treba kot obveznost, ki je v funkciji omejitev njegove etažne lastnine, urejenih v prav tem členu in v tem (5.) oddelku tega (V.) dela zakonika – in je zato tudi sama ta obveznost informiranja funkcionalno omejena.

12. Prvi odstavek 121. člena se glasi: "_Etažni lastnik mora v primernem času zagotoviti popravila v svojem delu v etažni lastnini, če je to potrebno, da se odvrne škoda, ki se povzroča drugim delom zgradbe_," drugi odstavek pa: _"Etažni last­nik mora dovoliti vstop v svoj posamezni del, da se lahko opravijo popravila in izboljšave na skupnih delih, ki jih drugače ni mogoče opraviti ali pa jih je mogo­če opraviti le z nesorazmernimi stroški."_ (Odstavki med tema in šestim vsebujejo določena procesna pravila in zapovedujejo sorazmernost.) Z dolžnostjo iz šestega odstavka sta nadalje jasno povezana še oba odstavka 122. člena SPZ, ki urejata pravice in obveznosti enega etažnega lastnika nasproti ostalim, kadar izvaja spremembe na svojem posameznem delu. Tako, če gre na primer za popravila, ki jih mora skladno s prvim odstavkom 121. člena SPZ etažni lastnik izvesti pri sebi (tj. v svojem posameznem delu), da ne bi prišlo do škode na drugih posameznih ali skupnih delih, izvira lahko iz šestega odstavka – to bo odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera – za etažnega lastnika še nadaljnja obveznost, da drugim etažnim lastnikom (če bi grozila škoda njihovim posameznim delom) ali upravniku (če bi bili ogroženi skupni deli) posreduje podatke ali listine, povezane z grozečo škodo (na primer projekt popravila nosilne stene; podatke ali listine o lastnostih ali stanju električne, vodovodne ipd. napeljave itd.). Smiselno isto velja za pravico iz prvega odstavka 122. člena: kolikor bi predelave posameznega dela lahko na nek konkreten način poslabšale kakšen drug del nepremičnine, imajo prizadeti etažni lastniki (ali upravnik, ki deluje zanje) v šestem odstavku 121. člena SPZ pravno zavarovan interes, da pridobijo podatke in listine, da morejo bolje presoditi, ali jih kaj (in kaj) ogroža (na primer projekt nadomestitve nosilne stene z armiranobetonsko preklado).

13. Tako široke pravice, da bi lahko zahteval izročitev najemne pogodbe v okoliščinah, kot so v tej zadevi, etažni lastnik nima.

14. Zaradi drugačne razlage materialnega prava je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo spremenilo iz ugodilne v zavrnilno (prvi odstavek 351. člena ZPP), kot izhaja iz I. točke izreka.

15. Tožnik mora toženkam zaradi njihovega uspeha povrniti vse potrebne pravdne stroške vsega dosedanjega postopka, kot jih je odmerilo pritožbeno sodišče v II. točki izreka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo Odvetniško tarifo (OT), Zakon o sodnih taksah (ZST-1) in predložene stroškovnike. Procesna dejanja pred spremembo vrednosti odvetniške točke 6. 4. 2019 je vrednotilo po stari (0,459 EUR) poznejša pa po novi vrednosti (0,6 EUR). Prva in druga toženka sta nastopali s skupnimi vlogami, pri čemer pa se je vsaka branila zoper zahtevek za izročitev listin, ki se je nanašal nanjo. Zato sta utemeljeno priglasili dvakratne stroške (in se ne uporabi pravilo iz nekdanjega tretjega in sedanjega prvega odstavka 7. člena OT o le 10-odstotnem zvišanju za zastopanje dveh strank; prim. še drugi odstavek 41. člena ZPP). Je pa bilo pri tem kot vrednost spornega predmeta pri vsaki posebej dosledno upoštevati 2100 EUR, kolikor je bil tožnik označil vrednost spornega predmeta za vsakega od treh dajatvenih zahtevkov. Enaka je bila torej izhodiščna vrednost za tretjo toženko, ne pa višja, skupna, iz katere je ta toženka izhajala pri priglasitvi stroškov. Tretja toženka ni utemeljeno priglasila niti stroškov posveta s stranko in pregleda dokumentacije (tarifni št. 43/1 in 43/2), saj sta bili ti storitvi zajeti že z nagrado za odgovor na tožbo, niti urnine, saj je narok trajal manj kot uro (prvi odstavek 6. člena OT).

Na tej podlagi gre prvi toženki (enako velja za drugo toženko) pravica do povrnitve stroškov z nagrado svoje pooblaščenke za odgovor na tožbo 137,7 EUR (300 točk za gospodarski spor vrednosti 4575 točk po 1. točki tarifne št. 18 v zvezi s 1. točko tarifne št. 19, pomnoženih z 0,459 EUR/točko) ter za nadaljnji dve vlogi 180 EUR in 135 EUR (300 oziroma 225 točk za spor vrednosti 3500 točk po 1. točki tarifne št. 19 v zvezi s 1. oziroma 2. točko tarifne št. 20, pomnoženih z 0,6 EUR/točko). Za zastopanje na naroku ji pripada nadaljnjih 180 EUR (1. točka tarifne št. 21), za sestavo pritožbe pa še 225 EUR (1. točka tarifne št. 22). Te vred­nosti se povečajo za 2 % oz. 1 % pavšala za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar znese 12,75 EUR na prvi in 4,5 EUR na drugi stopnji, ter nadalje za 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT) in končno za polovico 375 EUR takse za pritožbo.

16. Pri tretji toženki je vse isto, razen da je vložila eno vlogo manj, z vložitvijo samostojne pritožbe pa je upravičena do povrnitve vseh 375 EUR plačane takse.

17. Toženke so vse zahtevale tudi povrnitev zakonskih zamudnih obresti od stroškov, ki jim jih je sodišče prisodilo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 Vsaj praviloma ne. Prim. op. 4, spodaj. 2 Kolikor je sodišče prve stopnje tako štelo (in kolikor takšno stališče izhaja iz odločb Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1686/2021 z dne 23. 12. 2021 in I Cp 1934/2021; na slednjo se je izrecno sklicevalo), je to po presoji pritožbenega sodišča pravno napačno (prim. 16. in 19. točko obrazložitve sodišča prve stopnje). 3 Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom dr. Aleša Galiča, 6., dopolnjena izdaja, Uradni list Republike Slovenije, Ljub­ljana 2017, str. 32, ter A. Ekart, V. Rijavec, L. Ude in T. Keresteš: Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z novelo ZPP-E, uvodna pojasnila, IUS Software in GV Založba, str. 69–70. 4 Mogoče bi bilo, toda zgolj kot izjemo, po zgledu nemškega prava zagovarjati stališče, da v posebnih okoliščinah takšna pravica lahko vznikne iz načela vestnosti in poštenja. Brez posebnega elaboriranja zadevni primer zanesljivo ne spada v ta okvir, ki ga je pritožbeno sodišče navedlo samo zavoljo kompletnosti tipologije podlag za razkritje informacij.