Jedro

Sodišči sta ugotovili, da je izkazano škodno dejanje (padec in poseg v tožničino pravico do zdravja zaradi zloma gležnja), da je tožnica zaradi tega (vzročna zveza) trpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo (škoda) in odgovornost (krivdno) toženke, ki ni zagotovila ustreznega dostopa pacientov v zdravstveni dom.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na plačilo premoženjske škode.

Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je po drugem sojenju razsodilo, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženka) plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 2.850.000 tolarjev odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedene v sodbi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo tudi o povrnitvi pravdnih stroškov.

2. Toženka se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Proti pravnomočni sodbi je toženka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določil Zakona o pravdnem postopku in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb in zavrnitev tožbenega zahtevka ter povrnitev stroškov postopka. Sodbama sodišč prve in druge stopnje očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da sodba sodišča prve stopnje ne omogoča ugotovitve, ki jo je zapisalo pritožbeno sodišče, češ da je tožnici 17. 9. 1997, ko je stopila na marmorna tla pred vhodom v Zdravstveni dom, kjer se je nahajal gradbeni material (pesek, prah), spodrsnilo in je padla na tla ter si poškodovala gleženj. Trdi, da zaključki prve stopnje nasprotujejo izreku sodbe, saj tožnica ni ponudila dokazov, iz katerih bi bilo mogoče izluščiti kje in kako se je zgodila nezgoda. Sodišče prve stopnje je v prvi sodbi, ki je bila pozneje razveljavljena, zavrnilo tožničin zahtevek, češ da ni uspela dokazati škodljivega dejstva. Na to je toženka v pritožbi posebej opozorila. Sama škoda ne zadošča za nastanek odškodninske obveznosti. Nasprotje med listinskimi dokazi, izpovedmi prič in razlogi sodbe izhaja iz tega, da je sodišče pri ogledu ugotovilo, da je na tleh pesek, ki sicer ni viden, a ga je mogoče občutiti pod nogami. Nanosa drobnega peska oz. drobnega prahu ni bilo mogoče preprečiti niti v času ogleda, kaj šele med gradnjo. Če tedaj v bližini zdravstvenega doma ne bi bilo gradbišča, bi do nanosa nevidnega materiala v vsakem primeru prišlo, saj se temu praktično ni mogoče izogniti. Toženka dodaja, da je tudi priča P. M. povedal, da so marmornate plošče na splošno podvržene zdrsom v običajnih razmerah, zlasti ker je bil vhod na prepihu; poleg tega pa so se med gradnjo čistile dvakrat dnevno. Spregledana je tudi bila izpoved M. D., ki je povedala, da so obiskovalci dostopali po deskah. Iz tega sledi, da je bil marmor že pred začetkom del nevarna stvar in zato toženka ni odgovorna, saj obravnavani dogodek izvira iz zunanjega, nepredvidljivega in izrednega naključja, ki ga ni mogoče preprečiti. Če je tožnici nastala škoda zaradi nevarne stvari, ta ne izhaja iz sfere toženke, ker je zadostila vsem varnostnim in tehničnim predpisom in ji ni mogoče očitati, da ni izvedla protiprašne zaščite tal. Zmotno uporabo materialnega prava vidi toženka v uporabi pravnih pravil o nevarni stvari in meni, da bi morali sodišči uporabiti pravila o krivdni odgovornosti. V tem primeru pa bi morali zavrniti tožbeni zahtevek, ker toženka ni opustila dolžnega nadzora in je pri zavarovanju gradbišča postopala kot posebno skrben gospodarstvenik. Če so bile marmorne ploščice zaradi povečane drsnosti nevarna stvar, so to „same po sebi” in ne zaradi toženkine storitve ali opustitve. Te so bile in so nevarna stvar še danes.

4. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP)(1), ki se uporablja po 130. členu zadnje novele Zakona o pravdnem postopku(2), je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Vrhovno sodišče je odločilo o reviziji tako, da je s sklepom zavrglo tisti del revizije, ki se nanaša na zahtevek za plačilo premoženjske škode, ker revizija v tem delu ni dovoljena. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, zato je dovoljena samo izjemoma v tistih primerih, ki jih ZPP izrecno dovoljuje. V drugem odstavku 367. člena ZPP je določeno, da je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev ali 4.172,93 euro. Ker tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske škode ne presega tega zneska, revizija proti temu delu sodbe ni dovoljena in jo je bilo treba po 377. členu ZPP zavreči. 6. Vsebinsko je Vrhovno sodišče odločilo le o tistem delu revizije, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode in jo po 378. členu ZPP zavrnilo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Z zavrnitvijo revizije je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da se je tožnica 17. 9. 1997 napotila proti zdravstvenemu domu v laboratorij in da ji je spodrsnilo na mestu, kjer se nahajajo marmornate ploščice, kar je že pod obokom. Mesto padca je pokazala tudi pri ogledu in je dokumentirano s križci na fotografijah (drugi odstavek na 8. strani); - da se je toženka kot izvajalka del v pisnem dogovoru v 2. točki zavezala urediti varen dostop za stranke do zdravstvenega doma in da je namestila opozorilno tablo za gradbišče ter predvidela in izvedla izgradnjo pokritega prehoda za pešce v okviru pripravljalnih del. Ni pa ne predvidela, ne izvedla protiprašne zaščite tal, le ponekod je položila deske (zadnji in predzadnji odstavke na 4. strani ter prvi odstavke na 5 strani); - da že v normalnih razmerah ni mogoče preprečiti nanosa drobnega peska in prahu na ploščice pod obokom, v času gradnje tožene stranke pa so bile razmere še hujše in je zdrsnil in skoraj padel tudi tožničin sin (9. stran).

8. Na tej podlagi je sodišče druge stopnje pravilno zapisalo, da je tožnici 17. 9. 1997, ko je stopila na marmorna tla pred vhodom v Zdravstveni dom, kjer se je nahajal droben gradbeni material (pesek, prah), spodrsnilo in je padla na tla ter si poškodovala gleženj. Trditev, da je bil na ploščicah poleg običajnega prahu povečan nanos drobnega gradbenega materiala, je logična in izhaja tudi iz izpovedi hišnika M., da je bilo treba v času gradnje čistiti dvakrat dnevno, in iz izpovedi tožničinega sina, ki je prav tako zdrsnil, a se je uspel uloviti, tako da ni padel. Izpovedi priče D. pa sodišči nista spregledali, saj je v prvi sodbi pojasnjeno, da so bile na tleh lesene deske, a le ponekod. Samo poseganje v dokazno oceno sodišč, kot ga izvaja toženka, v reviziji ni dovoljeno. Tudi primerjava z razlogi prve sodbe sodišča prve stopnje ni merodajna, ker je bila sodba zaradi kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavljena prav zato, ker ni celovito ocenila dokazov glede obstoja škodnega dogodka ter subjektivne in objektivne odgovornosti.

9. V zvezi z uporabo materialnega prava sta sodišči pravilno uporabili Zakon o graditvi objektov (ZGO)(3) in prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)(4), ki določa, da mora tisti, ki drugemu povzroči škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Pri tem toženka pravilno opozarja, da sodobna sodna praksa Vrhovnega sodišča upošteva, da je objektivna odgovornost le izjema od splošnega pravila in da ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, ki smo jim izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča poškodbe, ne pa za vse nevarnosti, ki se jim izpostavlja človek v vsakdanjem življenju ali pri delu. Zato sodna praksa Vrhovnega sodišča za zdrse na ploščicah, na ledu in podobno ne uporablja pravil o objektivni odgovornosti, temveč zahteva krivdo. V razlogih sodb sodišč prve in druge stopnje to res ni poosebej razloženo, vendar sta sodišči poleg pravil o objektivni odgovornosti navedli tudi subjektivno odgovornost in ugotovili toženkino krivdo. V obravnavanem primeru je toženkina krivda podana, ker ni ravnala v skladu s pisnim dogovorom in kljub temu, da so bile na tleh marmorne ploščice, ki so že v normalnih razmerah problematične, med gradnjo, ko je drobnega materiala in prahu še več, ni uredila ustreznega dostopa in ni omogočila obiskovalcem zdravstvenega doma, da bi vstopili po prehodu, ki ne bi drsel. Tako sta sodišči pravilno ugotovili, da je izkazano škodno dejanje (padec in poseg v tožničino pravico do zdravja zaradi zloma gležnja), da je tožnica zaradi tega (vzročna zveza) trpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo in odgovornost toženke, ki je kriva, ker ni zagotovila ustreznega dostopa pacientov v zdravstveni dom.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-73/2007 Op. št. (2): Uradni list RS, št. 45/2008 Op. št. (3): Uradni list SRS, št. 34/1984-52/2000 Op. št. (4): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989