Jedro

Marmornata tla pred vhodom v zdravstveni dom, brez ustrezne zaščite, zaradi (povečanega) nanosa drobnega gradbenega materiala (peska, prahu) v času izvajanja gradbenih del, predstavljajo v danih okoliščinah nevarno stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici 2.850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 28.06.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti ter 331.891,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.12.1998 dalje do plačila ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici tudi pravdne stroške v višini 607.617,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper 1. in 3.točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno, da se jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov v zvezi s škodnim dogodkom in ali škoda izvira iz nevarne stvari. Tožnica ni izkazala obstoja vzročne zveze med poškodbo in gradbiščem v bližini, saj ni uspela dokazati, da je padla ravno pred zdravstvenim domom, nihče ni potrdil njene izjave, da bi jo videl pasti oziroma ji pomagal vstati. Predlagane priče, ki naj bi tožnici ob poškodbi pomagale, niso potrdile njenih navedb. O nezgodi ni bilo nobenega poročila, prav tako o nezgodi ni bila obveščena policija. Iz tožničine zdravstvene dokumentacije, kjer se nahaja izvid Splošne bolnice I. z dne 17.09.1997, je kot razlog nezgode navedeno, da je nerodno stopila in si zvila nogo. Kljub temu je sodišče na podlagi ogleda kot nesporno opredelilo kraj nezgode, samo na podlagi izpovedi tožnice. Obrazložitev sodbe vsebuje navedbe, ki so kontradiktorne, zaradi česar je prišlo do bistvene kršitve postopka. Tam, kjer je bil vhod v zdravstveni dom, ni bilo več gradbišča in nenazadnje so se dela izvajala znotraj prostorov, kar izhaja iz terminskega plana in načrta gradbišča. Delo na gradbišču predstavlja delo s povečano nevarnostjo, vendar tožnica ni delala niti hodila po gradbišču, niti ni prišlo do nezgode, ker bi tožena stranka kršila kakšno od svojih obveznosti, niti zaradi drugega ravnanja tožene stranke. Sama okoliščina, da je bilo v bližini gradbišče, ne pomeni, da je vso okolico v bližini gradbišča šteti avtomatsko za nevaren kraj in odgovornost za vse nezgode v okolici pripisati izvajalcu gradbenih del. Dokazni postopek je pokazal, da je tožena stranka ravnala ustrezno in storila vse kar je bilo potrebno za zaščito gradbišča in mimoidočih, ugotovljeno je bilo, da je bil pokrit prehod napravljen že v fazi ureditve gradbišča pred nezgodo ter da je bila nameščena tudi opozorilna tabla gradbišča. Nekaj dni pred nezgodo je bil opravljen inšpekcijski pregled, inšpektor ni ugotovil nobenih nepravilnosti v zvezi s pokritim prehodom za pešce. Tožena stranka je v celoti ravnala v skladu z elaboratom ureditve gradbišča glede zaščite gradbišča, gradbišče je bilo urejeno v skladu s predpisi, zato ne drži, da je v predmetni zadevi mogoče toženi stranki očitati kršitev varnostnih norm. Pri ogledu na kraju samem je tožena stranka vztrajala, ker je bilo tam neposredno moč ugotoviti, kakšno je običajno stanje pred vhodom v zdravstveni dom - to je, da zaradi stalne vleke zračnih tokov med obema obokoma pred vhodom (kjer so stopnice in kraj zatrjevane nezgode) tja vselej nanaša na tla droben pesek in torej vedno obstaja možnost zdrsa na marmorju, ki je bil pred vhodom ves čas in je še danes, pred tem stopniščem. Možnost zdrsa je še večja, če dežuje - tožnica je dejala, da je bila tedaj rosa in je zato svoji prvi pooblaščenki omenila, a ji ni rekla, da bi bil moker pesek in ne ve, kako je ona to zapisala. Če je bila rosa, potem bi tožnica morala, sploh po marmorju, hoditi še previdneje. Stanje pred zdravstvenim domom je bilo ob ogledu (ko ni bilo več gradbišča v bližini) takšno, kot je zatrjevala tožnica, da naj bi bilo na dan nezgode - neviden prah oziroma drobni kamenčki na marmornatih tleh pred stopnicami. Predvsem je bilo očitno, da obstaja možnost, da lahko tam zdrsneš tudi na dan ogleda, če nerodno stopiš, kljub dejstvu, da v bližini ni gradbišča. Takšno je bilo običajno stanje pred vhodom v zdravstveni dom, takšno je stanje tudi še danes, kar pomeni, da marmornate ploščice v času, ko naj bi prišlo do nezgode, niso bile spolzke zaradi izvajanja gradbenih posegov in deponije gradbenega materiala v bližini. Tožnica je po lastni izpovedi veliko hodila v zdravstveni dom in je dobro vedela, da je pred vhodom marmor in da veter nanaša listje in pesek, kar narekuje previdnost pri hoji in je za eventuelni padec sama odgovorna. Imetnik je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Ne drži, da tožena stranka ni zatrjevala in dokazala okoliščin iz 177.čl. ZOR. Najprej se je tožena stranka pridružila navedbam tožene stranke Zdravstveni dom, kar ni bilo posebej protokolirano, ko pa je bila tožba zoper Zdravstveni dom umaknjena, je navedla, da glede na to okoliščino predlaga izvedbo dokazov, ki jih je predlagala drugotožena stranka z obrazložitvijo, da v enake dokazne namene. Ta del pa je, kot se je šele kasneje ugotovilo, izpadel iz zapisnika. V nadaljevanju postopka pa so bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je predlagala drugotožena stranka, kljub dejstvu, da je bila tožba zoper njo umaknjena. Dejansko stanje je v tem delu zato ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi tega pa tudi napačno uporabljano materialno pravo. Podrejeno, če pritožbeno sodišče ne bi upoštevalo pritožbenih razlogov tožene stranke, le-ta ugovarja tudi višini odškodnine, ki je glede na naravo poškodbe nerazumno visoka in ni v skladu z dosedanjo sodno prakso.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje odločilne dejanske okoliščine. Tožnici je 17.09.1997, ko je stopila na marmornata tla pred vhodom v Zdravstveni dom v K. (v nad. zdravstveni dom), na katerih se je nahajal droben gradbeni material (pesek, prah), spodrsnilo in je padla ter si pri tem poškodovala gleženj. V tistem času je tožena stranka na objektu (naročnika del) zdravstvenega doma izvajala gradbena dela, uredila je pokriti prehod za pešce do vhoda v zdravstveni dom, ni pa bila predvidena niti izvedena protiprašna zaščita marmornatih tal pred vhodom v zdravstveni dom. Tudi tožničinemu sinu je tistega dne zdrsnilo na marmornatih tleh pred vhodom v zdravstveni dom, ko je na klic o materini nezgodi prihitel v zdravstveni dom. Na tako ugotovljeno dejansko podlago je tudi po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na določbo 1060.čl. Obligacijskega zakonika - OZ) o objektivni odgovornosti. Marmornata tla pred vhodom v zdravstveni dom, brez ustrezne zaščite, zaradi (povečanega) nanosa drobnega gradbenega materiala (peska, prahu) v času izvajanja gradbenih del, predstavljajo v danih okoliščinah nevarno stvar. Kaj je nevarna stvar (v smislu 173.čl. ZOR), iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odškodninska odgovornost, ZOR ne odgovarja. Zato je pojem nevarne stvari po svoji vsebini pravni standard, ki ga zapolnjuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa je oziroma postane taka šele glede na okoliščine primera. Tak je tudi obravnavani primer. Gladka (suha) marmornata tla sama po sebi sicer ne predstavljajo povečano nevarnost padcev, nedvomno pa postanejo takšna, če so mokra, ali pa v primeru, kot je obravnavani, ko je tožnici zdrsnilo na marmornatih tleh vsled z gradbišča nanešenega finega gradbenega materiala. Pritožbena trditev, da marmornata tla pred vhodom v zdravstveni dom v času škodnega dogodka niso bila spolzka zaradi izvajanja gradbenih del in deponije gradbenega materiala v bližini, je pritožbena novota in kot takšna (podana v nasprotju s 337.čl. ZPP) zato neupoštevna. Tudi ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov o vzročni zvezi. Tožnica je v tožbi zatrjevala poleg krivdne tudi objektivno odškodninsko odgovornost toženih strank. V primeru zatrjevane objektivne odgovornosti je morala dokazati nastanek škode in obstoj nevarne stvari. Vzročna zveza pa se domneva, saj se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo šteje, da izvira iz nevarne stvari (173.čl. ZOR). Lahko pa se dokaže, da nevarna stvar ni bila vzrok za nastanek škode. Trditev v tej smeri pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala. Tožena stranka je vseskozi le zatrjevala in dokazovala, da je storila vse potrebno za zaščito gradbišča in mimoidočih, torej da ni kriva. Pri objektivni odgovornosti pa se zavezana oseba odgovornosti ne more rešiti s tem, da dokaže, da ni kriva, ampak da dokaže posebne okoliščine, ki jih zakon posebej predvideva, zaradi katerih se lahko razreši svoje odgovornosti (177.čl. ZOR). Takih okoliščin v smislu eskulpacije po citirani zakonski določbi pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala in nasprotno, v pritožbi zatrjevano, iz spisovnih podatkov ne izhaja. Tožena stranka je na naroku 08.05.2003 (list. št. 52 spisa) ob umiku tožbe zoper prvotoženo stranko (Zdravstveni dom K.) le vztrajala, da ni podana njena odškodninska odgovornost, ker je bilo gradbišče ustrezno zavarovano in o tem predlagala zaslišanje prič ter ogled. Drugih trditev in dokazov, da je tožničin padec zgolj posledica njene nepazljivosti, pa ni podala, zato so take trditve, podane šele v pritožbi, nedovoljene in neupoštevne (337.čl. ZPP). Tožena stranka tudi ne more uspeti s trditvijo, da tožnica ni dokazala, da je padla pred zdravstvenim domom. Tudi zatrjevanemu kraju škodnega dogodka tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni oporekala. Ne oziraje se na prepozno podano (tudi) trditev o spornem kraju škodnega dogodka, pa je pritožbeno sodišče mnenja, da je prvostopenjsko sodišče imelo v izpovedi tožnice in njenega sina ter zdravnice R.A., ki se je sklicevala na računalniški izpis o anamnezi (da je tožnici zdrsnilo pred zdravstvenim domom - list. št. 78 spisa) zanesljivo podlago za svoj sklep glede tožničinega padca pred vhodom v zdravstveni dom. Po vsem obrazloženem je prvostopenjska odločitev, da je v obravnavanem primeru podana objektivna odgovornost tožene stranke, materialnopravno pravilna. Ne gre pa prezreti tudi argumentov prvostopenjskega sodišča, da je za vtoževano škodo podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke ob zaključku, da je toženi stranki mogoče očitati kršitev varnostnih norm, ker ni poskrbela za ustrezno zaščito tal. Uredila je sicer pokriti prehod za pešce do vhoda v zdravstveni dom, izvedena je torej bila zaščita z vidika pokritosti prehoda v skladu z Elaboratom o ureditvi gradbišča, medtem ko po tleh ustrezna zaščita vsled povečanega nanosa peska , prahu, zaradi izvajanja gradbenih del, ni bila predvidena niti izvedena. Ob tem že uvodoma povzetem in s pritožbo neizpodbijanem dejstvu, da ni bila izvedena ustrezna zaščita marmornatih tal pred vhodom v zdravstveni dom, kjer je tožnici zdrsnilo in je padla ( kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, niso bile položene niti deske, 2.odst. 9. str. sodbe), pa se po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka ni razbremenila niti krivdne odgovornosti (1.odst. 154. čl. ZOR) in ne drži pritožbena trditev, "da je storila vse potrebno za zaščito gradbišča in mimoidočih".

Tožena stranka očita sodišču prve stopnje tudi zmotno uporabo 200.čl. ZOR in (pavšalno) trdi, da je prisojena odškodnina (za nepremoženjsko škodo) previsoka. Izhodišče preizkusa pravilne uporabe 200.čl. ZOR je že ugotovljeno neizpodbijano dejansko stanje ( 10. do 12. stran sodbe). Po 2.odst. 200.čl. ZOR sodišče pri odmeri odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine, namen odškodnine in to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Ker povrnitev negmotne škode v naravi pojmovno ni mogoča, je odškodnina za negmotno škodo le zadoščenje (satisfakcija) ob prizadeti dobrini, ki jo varuje zakon. Tako zadoščenje mora biti individualizirano in postavljeno v okvire -medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje - kar pa oblikuje sodna praksa. Upoštevaje ta merila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odškodnina za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 1.500.000,00 SIT, za strah 120.000,00 SIT in za duševne bolečine zardi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1.200.000,00 SIT primerna in ustreza standardu pravične denarne odškodnine, škoda je dovolj individualizirana in obenem v razponu v okviru drugih (po pritožbenem sodišču pregledanih) podobnih primerov iz sodne prakse (ki se spremlja zlasti pred Vrhovnim sodiščem RS in je dostopna v sodbah, objavljenih v knjižni ali računalniški obliki).

Glede na vse navedeno, pritožbi ni bilo mogoče ugoditi in jo je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), tudi v izpodbijani stroškovni odločitvi, zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).