Jedro

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba izpostavlja možnosti, ki sta jih imela tožnika na voljo za čas po sklenitvi Kreditne pogodbe. Ta dejstva niso pravno relevantna. Bistveno je, kakšne možnosti in kakšna pojasnila v zvezi z valutnim tveganjem sta imela tožnika v času sklenitve Kreditne pogodbe in kakšne instrumente ter možnosti je toženka v okviru svoje profesionalne skrbnosti imela na voljo, da bi lahko najhujši možen scenarij po tej pogodbi predvidela. Pritožba na večih mestih izpostavlja, da je bil tožnikoma ob priliki informativnih razgovorov predstavljen graf historičnega gibanja tečaja CHF, kar naj bi utemeljevalo pravilno opravo pojasnilne dolžnosti banke, torej da je banka ustrezno informirala potrošnika v zvezi s prodajanjem produktov v CHF. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da grafi na katere se v pritožbi sklicuje toženka, niso pokazatelj boljše informiranosti potrošnikov, saj iz grafov izhaja, da je bilo v preteklosti gibanje tečaja CHF v uravnoteženem stanju, opozorilo bančne svetovalke, da se stanje, kot je prikazano v grafu, lahko spremeni, pa v tej posledici ni moglo ozavestiti tožnikov o možnih posledicah zanju v primeru znatne apreciacije CHF, do kakršne je kasneje prišlo. Kvečjemu bi bil ta graf lahko zanju zavajajoč, glede na to, da je prikazoval relativno uravnoteženo, torej stabilno, valutno nihanje CHF v predhodnih obdobjih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 1.334,77 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da so Notarski zapis opr. št. SV ***/**** z dne 7. 11., Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 7. 11. 2008 in Kreditna pogodba št. PT *** z dne 7. 11., nični (točka I izreka) in odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnika) 67.850,55 EUR v 15. dneh (točka II izreka izpodbijane sodbe) ter ji povrniti pravdne stroške, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom po pravnomočnosti te sodbe (točka III izreka).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojih pooblaščencih pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožba v nadaljevanju razčleni vsebino pritožbe na osem delov, in sicer na: zastaranje, nesklepčnost tožbe, valutno klavzulo, pojasnilno dolžnost, opozorilo o valutnem tveganju v kreditni pogodbi, domnevno ravnanje toženke v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, domnevno znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih strank ter višino tožbenega zahtevka in priglaša stroške.

Graja začetek teka zastaralnega roka kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, da teče od leta 2015 glede na izpovedbo tožnice s trditvijo, da pri tem ni upoštevalo navedb toženke glede zastaranja, niti novejše sodne prakse VSRS.

Glede nesklepčnosti tožbe zatrjuje, da sodišče prve stopnje v točki 12 izpodbijane sodbe povzema navedbe tožnikov, iz katerih naj bi izhajalo, da tožba ni nesklepčna, pri čemer nikjer ne navede morebitnih trditev tožnikov o znatnem neravnotežju med obveznostmi strank, ki pa je sicer pogoj za sklepčnost tožbe na ničnost kreditne pogodbe, ki temelji na navedbah o domnevno nepoštenem pogodbenem pogoju.

Glede valutne klavzule navaja, da je sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotovilo, da je bila sklenjena kreditna pogodba, katere glavna obveznost tožnikov je bila določena v CHF, iz česar jasno izhaja, da je šlo za devizni kredit in ne za kredit z valutno klavzulo, kajti le-ta v kreditni pogodbi nikjer ni omenjena, v nadaljevanju pa sodišče prve stopnje nasprotno zapiše, da naj bi bila valutna klavzula razvidna iz 10. člena kreditne pogodbe, kjer naj bi bila domnevna kreditna klavzula opredeljena, s čimer pa je napačno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo, saj ta člen ne predstavlja valutne klavzule, temveč je v drugem odstavku določeno le, da mora kreditojemalec zagotoviti ustrezno dobroimetje v CHF na svojem računu, pri čemer sme v primeru, da dobroimetje v CHF ni zadostno, je pa na voljo dobroimetje v drugi valuti, banka zamenja tako dobro imetje v švicarske franke po dogovorjenem tečaju za CHF na dan poplačila. Iz tega jasno izhaja, da sta se tožnika zavezala vračati kredit v CHF, v diskreciji in prepuščeno izbiri tožnikov pa je bilo kako bo za to dobroimetje v CHF zagotovila in na kakšen način. Valutna klavzula pomeni, da je znesek denarne obveznosti v domačem denarju vezan na spremembo vrednosti tuje valute (II Ips 163/2001).

Graja tudi odločitev glede pojasnilne dolžnosti v 24. točki obrazložitvi izpodbijane sodbe, ko je sodišče sledilo izpovedbam oseb, ki v predmetni pravdi sploh niso bile zaslišane in pri sklepanju kreditne pogodbe niso bile udeležene, ni pa sledilo izpovedbam priče A. A. in B. B., pri čemer domnevna vsebina navedb, ki naj bi izhajala iz izpovedb, ki jih sodišče prve stopnje navaja v izpodbijani sodbi, iz zapisnikov zaslišanj teh oseb dejansko sploh ne izhaja. Iz izpovedb A. A. in B. B. prepričljivo in konsistentno izhaja, da je tako v konkretnem primeru kot tudi na splošno kreditojemalec (tudi tožnika) bil opozorjen na tveganja vključno z obrestnim in valutnim tveganjem, nakar so bili kreditojemalci opozorjeni. Tožnika sta bila s strani banke seznanjena s takšnim potencialnim maksimalnim gibanjem obroka (anuitete) preračunanega v EUR, kot se je kasneje tudi zgodilo (to je povišanje mesečnega obroka do cca. 800,00 EUR, maksimalno za 50,00 EUR). Znaten del obdobja odplačevanja kredita pa se je obrok celo znižal (gibal v korist tožnikov) in sicer tudi za več kot 150,00 EUR mesečno. Tako so v nasprotju z izpovedbo tožnikov tudi navedbe sodišča v 25. točki, da "tožeče stranke na valutno tveganje spremembe tečaja CHF napram EUR toženka ni posebej opozorila, niti ob sklenitvi pogodbe niti kasneje". Toženka je svojo pojasnilno dolžnost v celoti opravila in tožnika ustrezno in zadostno poučila o valutnem tveganju, možnem gibanju obroka in vplivih tečajnih razlik na gibanje obveznosti.

Kar se tiče opozoril o valutnem tveganju v kreditni pogodbi je sodišče prve stopnje povsem spregledalo in se do navedb toženke glede 20. člena kreditne pogodbe ni opredelilo, v njem pa je navedeno, da kreditojemalec s podpisom pogodbe potrjuje, da ga je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom najetja kredita v tuji valuti (CHF) in izjavlja, da ta riziko izrecno prevzema. V izpodbijani sodbi ni obrazložitve o tem ali je sodišče prve stopnje navedbe o 20. členu in opozorilih notarke upoštevalo oziroma, če jih morda ni, zakaj ne, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. alineje drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje se opredeljuje še do 28. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ter navedb o primernem načinu (tudi z grafi preteklega gibanja tečaja CHF napram drugim valutam, zlasti EUR) in graja zaključek sodišča, da tožnika kot potrošnika nista znala sama oceniti obsega valutnega tveganja, ki ga prevzemata s sklenitvijo obravnavane sporne pogodbe v CHF, kar izhaja iz zaslišanja tožnikov in prič, sklicujoč se pri tem na izpovedbi priča A. A. in B. B., iz izpoved katerih izhaja ravno nasprotno.

Obrazloženo se pritožba opredeljuje v točkah 30 do 46 obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi z domnevnim ravnanjem toženke v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Nadalje se opredeljuje pritožba in graja obrazložitev v 47. in 48. točki obrazložitve glede domnevnega znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank.

Graja še odločitev sodišča, da gre tožnikoma kondikcijski zahtevek v valuti EUR ter zaključilo, da mora toženka vrniti tožnikoma znesek, ki sta ga tožnika prejela in ga odšteje od zneska, ki sta ga plačala toženki, nikjer pa ne upošteva obresti na znesek v EUR, ki sta ga prejela tožnika (tudi, če bi bil preračun in izračun zneska vračila v EUR utemeljen, pa ni). Če že, bi v primeru ničnosti kreditne pogodbe tožnikoma šel kondikcijski zahtevek v CHF, pri čemer je potrebno poudariti, da sta tožnika toženki odplačala toliko kredita v CHF (z obrestmi) kot sta ga prejela, posledično jima toženka ni dolžna vrniti ničesar.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo v celoti obrazloženo prereka vse pritožbene trditve kot neutemeljene ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo zahtevku tožnikov na ničnost notarskega zapisa ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 7. 11. 2008, hkrati pa na plačilo dajatvenega zahtevka 67.850,55 EUR. Odločitev o utemeljenosti ugotovitvenega in dajatvenega tožbenega zahtevka temelji na ugotovitvi, da toženka tožnikov pri sklepanju kreditne pogodbe v CHF ni ustrezno informirala, pri tem je ravnala nepošteno, zato je prišlo do občutnega nesorazmerja med pravicami in obveznostmi strank, saj je bilo celotno valutno tveganje1 prevaljeno na tožnika, ki sta bila v tem pogledu (za razliko od toženke) v celoti nezaščitena in kar se je pokazalo šele po poteku določenega časa od sklenitve pogodbe, ko se je zaradi občutnega povečanja vrednosti valute CHF njuna obveznost v EUR povečala sorazmerno tem spremembah in obenem nesorazmerno glede na prejeto posojilo izraženo v valuti EUR. Pri tem pa se je toženka zavedala, da je najeti kredit namenjen reševanju stanovanjskega problema tožnikov, da je bil izplačan in vračan v valuti EUR, v kateri sta imela tožnika prejemke ter si tožnika glede na vsebino in obseg prejetih pojasnil s strani toženke nista mogla predstavljati tako bistvenih odstopanj v višini njune obveznosti, utemeljeno sta lahko pričakovala le manjša nihanja v višini njune obveznosti, merjene v domači valuti. Upoštevaje načelo vestnosti in poštenja bi zato toženka kot močnejši in profesionalni sopogodbenik morala bistveno v večji meri upoštevati interese tožnikov in njuna pričakovanja glede višine obveznosti, čemur ni zadostila, posledično pa je kreditna pogodba nična. Toženka mora tožnikoma povrniti vse kar je prejela na podlagi nične pogodbe, enako tudi tožnika toženki, kar pa predstavlja znesek 67.850,55 EUR2. 6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona), niti tistih, na katere se v pritožbi sklicuje toženka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, relevantno za ta postopek, posledično pa sprejelo zaključke, ki temeljijo na pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje, obširno nanizanih v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki so argumentirani in prepričljivi, zgolj zaradi pritožbenih izvajanj pa dodaja naslednje:

7. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so: - tožnika kot kreditojemalca (solidarna dolžnika) sta s toženko kot kreditodajalko dne 7. 11.**** v notarskem zapisu SV ***/**** z dne 7. 11. **** sklenila Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. *** (v nadaljevanju Pogodba), s katero sta tožnika kot kreditojemalca pridobila devizni kredit v višini 179.000,00 CHF (švicarski frank); - znesek 179.000,00 CHF je bil izplačan v dveh zneskih in sicer najprej v znesku 120.000,00 CHF, ki je moral biti izčrpan do 31. 1. 2009, preostanek pa do 20. 2. 2009; - na določen končni dan črpanja prvega dela kredita dne 31. 1. 2009 je prvi del kredita 120.000,00 CHF znašal 80.558,54 EUR, medtem ko je na določen končni dan črpanja drugega dela kredita dne 20. 2. 2009 v višini 59.000,00 CHF znašal 39.597,32 EUR, skupno torej 120.155,86 EUR, vse obračunano po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF; - doba vračanja je znašala 300 zaporednih mesečnih anuitet oziroma 25 let (ob sklenitvi Pogodbe je znašala anuiteta 1.127,49 CHF, pri čemer je bilo določeno, da prva anuiteta zapade v plačilo 28. 2. 2009, zadnja pa 31. 1. 2034)3 - 5. člen Kreditne pogodbe; - znesek kredita, nakazan v dveh tranšah, je bil izplačan tožnikoma v EUR, tožnika sta ga odplačevala (v obliki anuitet določenih v CHF) v EUR, torej v domači valuti, v kateri sta prejemala dohodke; - v zavarovanje kredita je bila ustanovljena hipoteka z zaznambo neposredno izvršljivosti na nepremičninah tožnikov in C. C. kot zastaviteljice; - obrestna mera za kredit je ob sklenitvi Pogodbe znašala 5,54 % in je bila sestavljena iz seštevka veljavnega šestmesečnega Libor-ja in obrestne marže v višini 2,50 %4; - tožnika sta vzela kredit za graditev stanovanjske hiše; - efektivna obrestna mera za najeti kredit znaša 5,76 %, pri čemer je obrestna mera spremenljiva in se določi na vsakih šest mesecev, pri čemer banka obračunava obresti mesečno po linearni metodi skladno z vsakokrat veljavnim Sklepom o obrestnih merah banke; - pred sklenitvijo kreditne pogodbe sta imela tožnika pri toženki dva sestanka oziroma informativna razgovora, na katerih jima je bilo zagotovljeno, da je "Švicar" stabilna valuta ter nista bila opozorjena na možnost večjih valutnih nihanj, pri čemer jima toženka vsebinsko ni pojasnila obsega valutnega tveganja pri najemu kredita v CHF, tako da bi lahko kot povprečna potrošnika na njihovi podlagi ocenila potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti, zato nista znala sama oceniti obsega valutnega tveganja, ki ga prevzemata s sklenitvijo te pogodbe; - toženka tožnikov ni seznanila z dopisi Banke Slovenije (v nadaljevanju BS) in sicer s poročilom BS iz junija 2005 ter dopisom BS z dne 4. 7. 2006 (A8 in A9), s katerimi je BS banke (tudi toženko) izrecno opozorila, da se krediti, vezanimi na tujo valuto, posameznike izpostavljajo tržnemu tveganju, da komitent zaradi spremembe tečaja mogoče ne bo več zmogel redno odplačevati kredita v tuji valuti in hkrati, da mora banka razkriti in seznaniti komitente z vsemi tveganji, ki jih takšen produkt prinaša (podajanje informacije v obliki predvidevanj o pričakovanem gibanju tečaja in obrestne mere tuje valute mora zajeti tako pozitivne, kot negativne scenarije in jih kot take tudi prikazati, torej kot negativne posledice gibanja tržnih spremenljivk na vrednost kreditnih produktov ter posledično na premoženje komitenta)5; - tožnica se je o vplivu spremembe tečajnega razmerja na njene obveznosti začela zavedati v letu 2015, ko jo je na to opozorila mati; - toženka je od tožnikov po kreditni pogodbi prejela 188.006,41 EUR, izplačala pa jima je kredit v višini 120.155,86 EUR razlika, ki jo tožnika zahtevata kot povrnitev iz razloga ničnosti pogodbe je 67.850,55 EUR; - tožnika sta toženki kredit predčasno odplačala dne 14. 12. 2018 v višini 109.210,10 EUR (A38) oziroma 122.424,24 CHF, po tem, ko je iz naslova sklenjene kreditne pogodbe sprejela 120.155,86 EUR oziroma 179.000,00 CHF in redno odplačevala anuitete v skupni višini 77.099,11 EUR, je bila na ta dan dolžna toženki še 109.210,00 EUR kredita (tako dobrih 11.000,00 EUR manj, kot je bil znesek prejetega kredita pred 10 leti, torej odplačila prve anuitete do izplačila zaradi najema drugega kredita); - tožnika ob sklenitvi Kreditne pogodbe nista bila kreditno sposobna za najem kredita v EUR, torej v domači valuti, temveč le za najem deviznega kredita, torej kredita v CHF; - tožnikoma kot povprečnima potrošnikoma ni bila omogočena racionalna oziroma preudarna odločitev z oceno celotnega stroška najetega kredita, zanj se ne bi odločila, če bi ob sklepanju Kreditne pogodbe vedela za celoten obseg valutnega tveganja; - toženka kot strokovnjak na bančnem področju ob sklepanju Kreditne pogodbe ni ravnala z zahtevo dobre vere oziroma načelom vestnosti in poštenja v pravnem prometu, saj tožnikoma pred sklenitvijo ni razkrila svojega vedenja o tveganjih, ki jih prinaša najem kreditne pogodbe v CHF ter jima je zavestno zamolčala bistvene informacije o značilnostih produkta v CHF in v zvezi s tem povezanih tveganjih, zato je sporni pogodbeni pogoj o prevzemu valutnega tveganja nepošten; - sporni pogoj o prevzemu valutnega tveganja je povzročil, da je izpolnitev Kreditne pogodbe znatno drugačna od tistega, kar sta tožnika kot potrošnika utemeljeno pričakovala, zato je nepošten, tožnika sta pričakovala, da bosta kredit zaradi nizkega mesečnega obroka zlahka odplačevala, ker sta menila, da sta sklenila zanju ugoden kredit; - breme tečajnega in valutnega tveganja je bilo v celoti na strani tožnikov, medtem ko se je banka pred valutnim tveganjem v celoti zavarovala že s tem, da je svoje valutne pozicije zapirala ter imela ves čas aktivno in pasivno stran bilance pri tujih valutnih kreditih izravnano in devizno pozicijo usklajeno (nevtralno devizno pozicijo), zato iz naslova tečajnih razlik ni nosila nobenega rizika, kar vse predstavlja znatno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi pogodbenih strank.

8. Pritožba graja v postopku ugotovljeno dejansko stanje kot zmotno oziroma napačno, kar pa je imelo za posledico zmotno uporabo materialnega prava.

9. Pritožbeni razlogi toženke so usmerjeni v grajanje odločitve v zvezi z ugovorom zastaranja terjatve, nadalje pritožba zatrjuje, da je tožba nesklepčna, saj nima trditev o znatnem neravnotežju med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za kredit z valutno klavzulo, izpodbija odločitev, da s strani banke ni bila izpolnjena pojasnilna dolžnost ter je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter nasprotuje ugotovitvi o domnevanem znatnem neravnotežju v pravicah in obveznostih strank, nazadnje pa se protivi odločitvi, da gre tožnikoma kondikcijski zahtevek v EUR.

Glede nesklepčnosti:

10. Pritožba graja, da je tožba nesklepčna, ker ne zatrjuje, da je prišlo s sklenitvijo Pogodbe med pogodbenima strankama do znatnega neravnotežja v njunih pravicah in obveznostih izvirajoč iz sklenjene Pogodbe.

11. Tožeča stranka je zatrjevala obstoj znatnega neravnotežja pravočasno v postopku, in sicer se je do tega opredelila v točki XIV. prve pripravljalne vloge z dne 4. 9. 2019, kjer je med drugim zapisala: " ... neravnotežje med pravicami in obveznostmi strank tako ne nastane z uresničitvijo tega tveganja, niti ne preneha z nižanjem tečaja CHF, temveč nastane že s samo sklenitvijo pogodbe, ki vsebuje določbe, o katerih se ni posamično dogovarjalo, pa je s temi določbami potrošnik nase prevzel tveganje, za katerega ni vedel, ker ga banka o tem ni informirala. Tudi v primeru, da se tečaj CHF ne bi zvišal, bi obstajalo neravnotežje, ki je bilo povzročeno s predmetnimi pogodbenimi določbami v tipskih formuliranih pogodbah, ki so jih banke sestavile same, vnaprej, brez posamičnega dogovarjanja. Neravnotežja ni povzročila sprememba tečaja CHF, temveč pogodbena določila. Sporna pogodbena določila so v veljavi vse do takrat, ko se odplačuje kredit. Daljša je doba, večje je neravnotežje …" ter točki v XVI. iste pripravljalne vloge, kjer se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso slovenskih sodišč in našteva izhodišča za presojo, med drugim, : "... da o neuravnoteženosti pravic in obveznosti pogodbenih strank ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da je dolgovani znesek v tuji valuti za obe pogodbeni stranki enak in da že iz sodbe SEU C-186/16 (točka 50. obrazložitve)6 izhaja, da je za presojo pomembno dejstvo, da kreditojemalec prejema dohodke v domači valuti, ki je različna valuti pogodbene obveznosti ...". Trditve so bile postavljene pravočasno pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki se je vršil dne 1. 4. 2020. 12. Tudi sicer iz same trditvene podlage tožbe izhaja, da "takšen kredit v osnovi omogoča asimetrične oziroma nesorazmerne koristi za toženo stranko kot banko, pri čemer tožnika nista bila zmožna oziroma sposobna absorbirati izgub, ki so jima že nastale oziroma jima še naprej nastajajo zaradi najema kredita, ko sta zasledovala izključni namen pridobitve ugodnega bančnega kredita za reševanje bivanjske problematike in drugo.

13. S tem se izkažejo pritožbene trditve o nesklepčnosti tožbe v smeri pomanjkljive trditvene podlage za neutemeljene7. Uporaba materialnega prava:

14. Sodišče prve stopnje se do uporabe materialnega prava opredeli v točkah 13 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe, upoštevajoč pri tem sodno prakso tako Sodišča Evropske unije (SEU), kakor tudi slovenskih sodišč, posebej VSRS (II Ips 201/2017, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019) ter Ustavnega sodišča Republike Slovenije (USRS) v odloči Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, katerih materialno pravna izhodišča se nanašajo prav na vprašanje ničnosti, kreditnih pogodb v švicarskih frankih. Sodišče druge stopnje je ob vsem upoštevalo še sodbo VSRS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 (sicer izdano po izdaji izpodbijane sodbe), ki je svoja predhodno podana stališča v zvezi s krediti v CHF, s to odločbo, upoštevaje citirano odločbo USRS, nadgradilo.

15. V obravnavani zadevi je bila sklenjena pogodba v tuji valuti, ki je predstavljala aleatorno pogodbo8 (tvegano pogodbo), ki v času sklenitve ni bila prepovedana, torej ni bila nedopustna, kar vse pritožbeno ni sporno.

16. V 22. členu ZVPot je določeno, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, saj se v nasprotnem primeru nejasna določila razlagajo v korist potrošnika, pri čemer je v 23. členu istega zakona sankcija ničnosti predpisana za pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni. ZVPot izrecno ne določa, kdaj je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (v našem primeru je glavni predmet pogodbe dogovor o valuti vračila kredita)9. V skladu z načelom razlage Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških kreditih (v nadaljevanju Direktiva), katere določbe so bile implementirane v ZVPot, je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe dopustna le, če je bil ta določen nejasno. Na podlagi drugega odstavka 4. člena Direktive10 je ocena nedovoljenosti spornega pogodbenega pogoja dopustna le v primeru, če pogoj ni zapisan v jasnem in razumljivem jeziku. Direktiva tako drugače kot slovensko nacionalno pravo (ZVPot), v primeru jasnosti pogojev preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago. Vendar je na tem mestu Ustavno sodišče v odločbi Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022 postavilo smernico11, da Direktiva ob izhodišču minimalne harmonizacije in upoštevanju sodne prakse SEU dopušča strožje nacionalno varstvo, in sicer tako, da se presoja nedovoljenosti lahko razteza tudi na jasen in razumljiv glavni predmet pogodbe12, načelo lojalne razlage v povezavi z Direktivo ne more utemeljiti stališča, da je (ne)poštenost pogodbenega pogoja v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbenega pogoja) vselej pravno nepomembna za odločitev. Ker je šlo v tem primeru, ki je bil predmet ustavno pravne presoje, za izrazito asimetrično razmerje med banko in potrošnikom, v takem razmerju ni absolutno izključena možnost čezmerne (ali izključne) uveljavitve interesov močnejše stranke (banka) in s tem nevarnost udejanja zgolj navidezne avtonomnosti, kar je načelno izhodišče zakonodajalca pri urejanju varstva potrošnikov. Ob dejstvu, da sta pritožnika v tej zadevi (enako navajata tožnika tudi v naši, torej v obravnavani zadevi) navajala prvič, da je šlo za stanovanjski kredit za nakup osnovne eksistenčne dobrine (doma), drugič, da je šlo za neobičajno, nepredvidljivo in neomejeno tveganje za stanovanjski kredit, ki ga (v nasprotju z banko) nista mogla ovrednotiti in obvladati ter tretjič se je kredit ob transparentnosti njunega premoženjskega položaja odplačeval s tekočimi prihodki družine v domači valuti, kar je ogrožalo socialni položaj in možnost osebnostnega razvoja njune družine, sta s tem opozarjala na posebno občutljivost lastnega položaja glede na naravo obravnavanega razmerja z banko. Uveljavljala sta torej okoliščine, ki utemeljujejo zahtevo po pozitivnem varstvu na temelju splošne svobode ravnanja (35. člen Ustave) kot ga narekuje spoštovanje načela socialne države (2. člen Ustave), zato je bilo kategorično stališče sodišč, da pozitivni vidik splošne svobode ravnanja, v tem primeru vprašanja presoje (ne)poštenosti pogodbenega pogoja ob izpolnjeni pojasnilni dolžnosti (jasnosti in razumljivosti pogodbene pogoja), nikdar ne more biti pravno upošteven, v nasprotju s splošno svobodo ravnanja iz 35. člena Ustave. Ustavno sodišče je še zapisalo, da mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obstoječih v času sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik v tej zadevi obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita, pri čemer je SEU v okviru razlage pojma pojasnilne dolžnosti v zadevi Andriciuc poudarilo, da bi morale informacije vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo veliko depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima kreditojemalec stalno prebivališče (domača valuta) in povečanje tujih obrestnih mer13. Pojasnila morajo biti takšne narave, da lahko povprečen potrošnik na njihovi podlagi oceni potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti14. Kreditojemalec mora biti na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katero obstaja verjetnost, da ga bo, ekonomsko gledano, težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Na drugi strani pa mora banka navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah, pri čemer je posebej pomembno pojasnilo o tveganjih kreditojemalca v primerih velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča in zvišanja tuje obrestne mere. Potrošniku je potrebno omogočiti, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto, da potrošnik razume dejanski obseg dolgoročnega tveganja, povezanega z mogočnimi nihanji menjalnih tečajev, torej da ima povprečen potrošnik na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo, da je zmožen oceniti dejansko tveganje, ki ga s podpisom kreditne pogodbe sprejema.15 Za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev je tako potrebno upoštevati 24. člen ZVPot16 ter Direktivo, ki temelji na načelu minimalne harmonizacije (usklajenosti) in v prvem odstavku 3. člena določa, da velja pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, v prvem odstavku 4. člena pa, da se nedovoljenost pogodbenega pogoja presoja ob upoštevanju narave blaga in storitev, za katero je bila sklenjena pogodba in s sklicevanjem na vse okoliščine obstoječe v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe in druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen. Iz navedenega sledi, da je presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev v okviru ZVPot treba vselej opraviti ob upoštevanju vsaj minimalnih jamstev Direktive in meril, ki jih je v tej zvezi razvilo SEU.17 Glede zastaranja kondikcijskega zahtevka:

17. Toženka zatrjuje, da je kondikcijski zahtevek, torej zahtevek na vrnitev zaradi zatrjevane ničnosti zastaral, upirajoč se pri tem na sodno prakso VSRS II Ips 14/2020 in II Ips 67/2021, hkrati pa zavrača kot neverodostojno po sodišču prve stopnje sprejeto izpovedbo tožnice, da je bila v letu 2015 s strani svoje mame opozorjena na kredite v CHF, čemur je sodišče prve stopnje sledilo.

18. Ni utemeljena pritožbena graja, da je v obravnavanem primeru prišlo do zastaranja postavitve kondikcijskega (vrnitvenega) zahtevka kot posledice ničnosti Kreditne pogodbe.

19. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja zastaranja kondikcijskega zahtevka kot posledice ničnosti pogodbe (87. člen Obligacijskega zakonika - OZ) opredelilo v točkah 50 do 54 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki mu pritrjuje v bistvenem tudi sodišče druge stopnje. Na podlagi pravilnega materialnopravnega izhodišča, da gre v obravnavanem primeru za uporabo splošnega petletnega zastaralnega roka iz 346. člena OZ ter je predpogoj, da zastaranje začne teči (336. člen OZ), najprej zavedanje, da gre za pogodbena določila, ki imajo za posledico ničnost pogodbe, hkrati pa zavedanje o pravicah kot posledice ničnosti. Sodišče prve stopnje se je pri vprašanju zastaranja oprlo na sodno prakso VSRS in sicer sodbo II Ips 229/201418 po kateri zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti, ter upoštevajoč tožničino izpovedbo kot verodostojno, da se je šele v letu 2015 začela zavedati kako sprememba tečajnega razmerja vpliva na njene obveznosti po Kreditni pogodbi (ko jo je na to opozorila mati), sprejelo zaključek, da je začel zastaralni rok teči šele od leta 2015 ter tožbeni zahtevek (postavljen z vložitvijo tožbe dne 7. 9. 2018) tako ni zastaral. Sodišče druge stopnje se pridružuje takšnemu stališču sodišča prve stopnje kot pravilnemu. Pritožba sicer izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni sledilo novejši sodni praksi, sklepoma VSRS II Ips 14/2020 in II Ips 67/2021. Iz navedenih odločb (pri čemer novejša odločba II Ips 67/2021 sledi starejši II Ips 14/2020) izhaja, da morajo sodišča pri odločanju o vprašanju zastaranja kondikcijske terjatve (v prvi odločbi je šlo za kreditno pogodbo z valutno klavzulo v CHF, ki je bila z aneksom v letu 2010 in pred vložitvijo tožbe (18. 7. 2016) ukinjena, v drugi pa za pogodbo o kreditu v tuji valuti CHF, pri čemer je bila opravljena konverzija deviznega kredita v CHF v kredit v EUR v letu 2015 (20. 3. 2015), tožba je bila vložena 23. 3. 2018), dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem, pri tem je pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti.19

20. Pritožbena graja, da naj bi se tožnica že v letu 2011 oziroma najkasneje v letu 2013 zavedala stanja kredita (stanje odplačil, višine anuitet ter valutnega tveganja), ker je imela tožnica sestanek pri toženki že maja 2013 (več kot pet let pred vložitvijo tožbe in komaj nekaj več kot štiri leta od sklenitve Kreditne pogodbe), ko je bila s strani toženke vabljena na informativni razgovor glede predmetnega kredita ter tako bila seznanjena z razlogi in dejanskimi okoliščinami, na katerih utemeljuje ničnost Kreditne pogodbe, ni utemeljena. Toženka to grajo podaja zgolj na podlagi svojih domnev, slednje pa ne podkrepi z nobenimi dokazi. Tožnica zgolj iz višine anuitete ni mogla oziroma morala vedeti, da se je višina delno že odplačane glavnice, po tem ko je že nekaj let odplačevala kredit (sklenjen 7. 11. 2008), zvišala in so se hkrati zvišale tudi obresti, pri čemer toženka niti ne zatrjuje, da jo je o slednjem izrecno obveščala na način, da bi ji tovrstna preračunavanja in način vračunavanja anuitet prikazala z evidentnim obračunom, iz katerega bi bilo to razvidno. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zgolj iz informativnega razgovora in obvestil toženke tožnici o zvišanju anuitete, tožnica tega problema ni mogla uvideti oziroma se z njim seznaniti. Na tej podlagi torej ni mogla sklepati, da je tako sklenjena Kreditna pogodba zaradi nepoštenih pogodbenih določil nična ter kakšne so v tej posledici njene pravne možnosti. Nenazadnje se toženka v pritožbeni graji uveljavljanja zastaranja tožbenega zahtevka opredeljuje zgolj do vedenja tožnice, ne pa tudi o morebitnem vedenju tožnika (kot solidarnega kreditojemalca). Prav tako je na tem mestu opozoriti na dejstvo, da sta tožnika kredit po sporni pogodbi predčasno odplačala 14. 12. 2018, medtem ko sta tožbo vložila tik pred tem 7. 9. 2018. 21. Toženka na podlagi navedenega ne more uspeti s pritožbeno grajo, da je kondikcijski zahtevek kot posledica ugotovljene ničnosti sporne pogodbe zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev zastaral. 22. Nenazadnje sodišče druge stopnje pripominja, da se v pritožbenih trditvah o zastaranju na nek način kažejo nasprotujoče si trditve, ko na eni strani toženka v pritožbi trdi, da sporna kreditna pogodba ni nična in zanika, da bi bili pogodbeni pogoji kakorkoli nepošteni, najprej v smislu zanikanja neustrezno podane pojasnilne dolžnosti, pa tudi zanikanja njene nedobrovernosti v smeri, da so bili določeni nepošteni pogodbeni pogoji, ko po drugi strani zatrjuje, da se je zastaralni rok za vložitev kondikcijske terjatve iz naslova ničnosti te iste pogodbe iztekel, ker naj bi tožnica (glede tožnika nima nikakršnih trditev) za razloge ničnosti izvedela že v letu 2011 oziroma najkasneje v letu 2013 s ponudbo, da sporno kreditno pogodbo, devizno pogodbo v CHF spremeni v pogodbo v EUR.

Glede višine dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka:

23. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve ničnosti sporne Kreditne pogodbe odločilo, da mora toženka glede na prejeto vrniti tožnikoma vse kar je na podlagi pogodbe prejela (kondikcijski zahtevek), to pa predstavlja znesek v višini 67.850,55 EUR. Do vložitve tožbe je tako toženka od tožnikov prejela iz naslova sporne Kreditne pogodbe 77.099,11 EUR, na dan 14. 12. 2018 pa pod pogoji vsebovanimi v njej predčasno odplačala kredit v višini 109.210,00 EUR, naknadno pa še 1.707,20 EUR, skupno torej 188.006,40 EUR. Od tega je po sporni Kreditni pogodbi prejela 120.155,86 EUR s strani toženke, razlika znaša tako 67.850,55 EUR (glej točko 52 ter 48 obrazložitve izpodbijane sodbe v zvezi s točko 1 obrazložitve izpodbijane sodbe).

24. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje pritožba najprej graja dejstvo, da so zneski obračunani v EUR, kar je napačno, nadalje pa, da sodišče nikjer ne upošteva obresti na ta znesek. Zatrjuje, da bi v primeru ničnosti kreditne pogodbe šel tožnikoma kondikcijski zahtevek v CHF, ki pa sta ga tožnika odplačala v CHF (z obrestmi) v višini kot sta ga prejela in posledično jima toženka ni dolžna vrniti ničesar.

25. Sodišče druge stopnje sledi sodišču prve stopnje in njegovi obrazložitvi. Tožnika sta znesek po sporni kreditni pogodbi prejela v EUR in tudi odplačevala v EUR, posledično sta upravičena do vrnitve v domači valuti, kar pa se tiče dejstva, da sodišče ni upoštevalo obresti, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tovrsten zahtevek kvečjemu na strani toženke, ki se v postopku do tega ni opredelila oziroma uveljavljala.

Glede pojasnilne dolžnosti banke:

26. Na tem mestu je potrebno pojasniti, da je sicer sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je šlo za kredit z devizno klavzulo in ne devizni kredit, vendar pa slednje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve. Tako je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je dogovor o valuti vračila glavni predmet sklenjene Kreditne pogodbe in torej bistveni element le-te (5. in 10. člen). To pa je bistveno vprašanje, s katerim se je v povezavi s pojasnilno dolžnostjo in dobro vero v nadaljevanju ukvarjalo sodišče prve stopnje.

27. Sodišče druge stopnje ugotavlja, slednje izrecno izhaja iz vsebine sporne Kreditne pogodbe, da je bil med pravdnima strankama sklenjen kredit v tuji valuti (pristen devizni kredit)20. Dogovor o vračilu kredita v tuji valuti je zahteval jasno in razumljivo oblikovanje tega pogodbenega pogoja (zadeva Andriciuc)21 v smislu presoje izpolnitvene pojasnilne dolžnosti banke v razmerju do kreditojemalcev v času sklepanja kredita, ki jo je potrebno ugotoviti upoštevaje okoliščine vsakega posameznega konkretnega primera (dokazno breme o pošteno opravljeni pojasnilni dolžnosti je na strani banke).22

28. V naši zadevi ni sporno (tudi ni pritožbeno grajano), da sklenitev posojila v tuji valuti predstavlja aleatorno oziroma tvegano pogodbo23, ki v času sklenitve sporne Kreditne pogodbe ni bila prepovedana, torej ni bila nedopustna. Vprašanje pa je, ali je bil dogovor o valuti vračila v CHF in z njim povezano valutno tveganje s strani banke tožnikoma kot pogodbenima strankama v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno, saj takšna pogodba pomembno odstopa od običajnega kreditnega razmerja in posledično dodatno predstavlja tveganje za finančni položaj potrošnika v času trajanja kreditnega razmerja.24 Pri presoji pojasnilne dolžnosti je potrebno izhajati iz profesionalne skrbnosti banke v razmerju do potrošnika, pri potrošniku pa je potrebno izhajati iz skrbnosti povprečnega potrošnika (6. člen OZ).

29. Sodišče prve stopnje se je do vprašanja pojasnilne dolžnosti (četrti odstavek 22. člena ZVPot) podrobno opredelilo v točkah 23 do 30 obrazložitve izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da na strani banke pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena na način, da bi bilo tožnikoma v zadostni meri vsebinsko pojasnjeno, da bi znala oceniti obseg valutnega tveganja (in z njim povezanega obrestnega tveganja), ki ga s sklenitvijo kreditne pogodbe v CHF prevzemata, pri čemer je sledilo tako izpovedbam tožnikov, kakor tudi z njune strani predlaganih prič, ki so tudi same sklepale pri bankah istovrstne kreditne pogodbe vezane na CHF25. Zaključek je sprejelo na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, pri čemer ni v celoti sledilo izpovedbama prič, predlaganih s strani toženke in sicer Č. Č. ter B. B. Slednja o konkretnem primeru sklepanja kreditne pogodbe ni vedela povedati ničesar ter je izpovedovala na splošno v zvezi s prodajo produkta v CHF. Enako velja za pričo A. A., ta je sicer v izpovedbi najprej povedala, da se konkretno ne spomni kako je potekalo njeno svetovanje glede sporne pogodbe, v nadaljevanju, ko pa je odgovorila na vprašanje pooblaščenca toženke pa povedala, da se spomni, da je imela tožnica ponudbo banke R. za kredit v CHF26. Na tem mestu pritožba vzame iz konteksta njeno izpovedbo s trditvijo, citat: " da sta tožnika želela izključno ponudbo za kredit v CHF" ter je "Postopek urejanja kredita pri toženi stranki posledica želje in navodil tožnikov", kar pa ne drži glede na pričino izpovedbo. Sodišče druge stopnje na tem mestu opozarja, da bi morali biti potrošniki kot kreditojemalci ne glede na morebitno zbiranje ponudb pri drugih bankah, s strani banke, pri kateri so sklenili kredit, obravnavani enako kot kreditojemalci, ki teh ponudb niso imeli, saj je ob sklepanju pogodb bistveno, da je banka ustrezno informirala potrošnike o vseh sestavinah pogodbe, tega svetovalec druge banke ni mogel nadomestiti.

30. Neutemeljena je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni sledilo pričama Č. Č. in B. B. glede števila informativnih razgovorov s kreditojemalcema, ter je posledično napačno zaključilo, da sta bila opravljena zgolj dva informativna razgovora pred sklenitvijo kreditne pogodbe. Po oceni sodišča druge stopnje ni bistveno število opravljenih informativnih razgovorov, temveč vsebina opravljenih informativnih razgovorov, glede katere pa se je sodišče prve stopnje opredelilo. Bistveno pri tem je, da sta omenjeni priči izpovedovali na splošno, Č. Č. sicer kot svetovalka pri sklenitvi sporne Kreditne pogodbe, ki se samega poteka ni spomnila, povedala pa je na splošno o ravnanju banke, torej nje kot svetovalke v podobnih primerih, enako velja za pričo B. B., ki je bila vodja enote, sicer pa neposrednega stika s potrošniki ni imela in je prav tako izpovedovala na splošno o tem, kako je bil določen protokol pred sklenitvijo tovrstnih pogodb, trženja produkta v CHF. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje upoštevalo izjave prič D. D.27, E. E., F. F. ter priče G.G., ki so bili kreditojemalci oziroma je bila ena priča porokinja tovrstnih kreditov v tuji valuti CHF oziroma z valutno klavzulo, ki so izpovedovale iz svojega lastnega zaznavanja ob priliki sklepanja teh pogodb na banki28, kar je tudi po oceni sodišča druge stopnje, glede na medsebojno skladnost njihovih izjav ter skladnost z izpovedbama tožnikov, šteti za verodostojno. Tudi sicer se je sodišče prve stopnje opredelilo do izpovedb prič H. H., I. I. (prepisi zvočnih posnetkov) in pisnih izjav J. J. in K. K, slednje predvsem v povezavi z vprašanjem razkritja podatkov, ki jih je toženki posredovala Banka Slovenije, vse pa v zvezi z vprašanjem bankine dobrovernosti.29

31. Zavzemanju toženke, da naj bi bili verodostojni v zvezi z vprašanjem pravilno opravljene pojasnilne dolžnosti zgolj priči A. A. in B. B., delavki toženke, iz navedenih razlogov ni moč slediti. Sodišče druge stopnje sicer ne dvomi, da je bila predpisana procedura za potrošnike v zvezi s prodajanjem produkta v CHF, ki naj bi jo banka v tovrstnih primerih izvajala, vendar pa sta v konkretnem primeru tožnika dokazala nasprotno ter banka na kateri je bilo dokazno breme, le-temu ni zadostila z izpovedbama njenih delavk in listinami, ki so proceduro določale.

Glede (ne)poštenih pogodbenih pogojev v smeri vprašanja bankine dobre vere in neuravnoteženosti pravic in obveznosti pogodbenih strank (banka in potrošnikov):

32. Pritožba graja zaključek sodišča prve stopnje o nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki temelji na ugotovitvi, da sta celotno valutno tveganje nosila zgolj tožnika, saj sta tožnika imela (tudi če bi ta ugotovitev sodišča prve stopnje držala, pa ne drži) ves čas na voljo možnost predčasno odplačati kredit (kar sta kasneje tudi izkoristila) ali pa zahtevati spremembo valute obstoječega kredita v valuto EUR. V času trajanja Kreditne pogodbe je namreč toženka, ki je aktivno spremljala realizacijo tveganja tožeče stranke in gibanju menjalnega tečaja, ki je bil zanjo neugoden in ga predhodno ni mogla predvideti, reagirala s posodobljenimi informacijami in predstavitvijo možnosti za spremembo valute kredita za primer, da tožeča stranka ne bi bila več pripravljena prevzeti valutnega tveganja, v letu 2013 povabila tožečo stranko na sestanek v poslovno enoto, da bi ji predstavila stanje njenega kredita, vezanega na CHF in možnost za refinanciranje oziroma spremembo valute kredita (za predčasno odplačilo se je tožeča stranka odločila šele decembra 2018), kar pomeni, da je imela tožeča stranka že od sklenitve Kreditne pogodbe dalje primeren in enostaven način zaščite pred valutnim tveganjem to je spremembo kredita v CHF v kredit v EUR.

33. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožba izpostavlja možnosti, ki sta jih imela tožnika na voljo za čas po sklenitvi Kreditne pogodbe. Ta dejstva niso pravno relevantna. Bistveno je, kakšne možnosti in kakšna pojasnila v zvezi z valutnim tveganjem sta imela tožnika v času sklenitve Kreditne pogodbe in kakšne instrumente ter možnosti je toženka v okviru svoje profesionalne skrbnosti imela na voljo, da bi lahko najhujši možen scenarij po tej pogodbi predvidela. Toženka namreč vseskozi v postopku zatrjuje, da ni mogla predvideti, da lahko pride do tako velikih sprememb apreciacije CHF (dvig kupne moči CHF napram domači valuti)30. Prav slednje je bilo predmet presoje na prvi stopnji.

Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da toženka v okviru svoje profesionalne skrbnosti ni ravnala v dobri veri, čemur v celoti pritrjuje sodišče druge stopnje. Dobra vera je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi, pri čemer zadostuje, da bi se banka v okviru svoje profesionalne skrbnosti lahko zavedala o škodljivih posledicah potrošnika, tudi če se jih dejansko ni, pa se jih je zavedala, saj kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila seznanjena z obvestili Banke Slovenije v letih pred sklenitvijo sporne Kreditne pogodbe, kar je bil nedvomno pokazatelj banki, da bi se morala zavedati splošne tveganosti glede na glavni predmet pogodbe, to je dogovor o valuti vračila kredita ter s tem v zvezi zavedanjem tveganosti, torej da lahko pride do znatnega nihanja valute obveznosti (CHF). Banke torej niso mogle oziroma morale vedeti kdaj in v kakšni višini oziroma če bo sploh prišlo do drastičnega nihanja tuje valute, v kateri sta morala kreditojemalca odplačevati kredit, zavedala pa se je oziroma vsaj morala bi se zavedati, da se to lahko zgodi, posebej ob dejstvu, da je šlo za kredit na dolgi, 25-letni rok, ki bo posledično seveda vplival na valutno razmerje.31 Sklicevanje se banke na to, da ni mogla vedeti, kaj se bo v prihodnosti zgodilo iz navedenih razlogov ni utemeljeno. Da je njeno zavedanje o možnosti, da do visoke apreciacije CHF v bodočnosti lahko pride, kar bo imelo hude posledice za obveznosti potrošnikov iz sklenjene Kreditne pogodbe, pa je sodišče prve stopnje ugotovilo z dokazno oceno vsebine listin posredovanih toženki s strani Banke Slovenije, hkrati pa tudi z dokazno oceno izpoved oziroma izjav prič H H., J. J., I. I. in K. K.. Posledično je pravilen zaključek, da se je toženka zavedala rizikov produkta v CHF, vendar potrošnika ni ustrezno informirala o njih, da bi se lahko zavedala, kakšno tveganje s sklenitvijo Kreditne pogodbe sprejemata. S tem pa je ravnala nepošteno, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter dopustila, da sta potrošnika sprejela pogodbene pogoje, ki so povzročile znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih v škodo potrošnikov ter pogodbeni pogoj, ki je povzročil, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tega kar sta potrošnika utemeljeno pričakovala ter pogoj, ki je povzročil da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnikov. Banka tako tudi po oceni sodišča druge stopnje ni mogla razumno pričakovati, da bi potrošnika pogodbeni pogoj o prevzemu valutnega tveganja (in obrestnega tveganja) prevzela.

34. Ni utemeljena pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je spregledalo, da se je toženka v postopku glede seznanitve tožnikov z valutnim tveganjem sklicevala predvsem na 20. člen Kreditne pogodbe (in ne na 18. ali 10. člen), iz katerega izhaja, da sta bila tožnika seznanjena z valutnim tveganjem in sta ga s podpisom kreditne pogodbe tudi prevzela. Sodišče prve stopnje se je v točki 37 vsebinsko opredelilo tudi do problematike z zapisom, da zgolj z vključitvijo splošnega opozorila v pogodbo, pri čemer banka kreditojemalca izrecno ni opozorila vsaj na možnost, da bi lahko zaradi morebitne visoke rasti vrednosti tuje valute njuna obveznost v EUR postala nevzdržno visoka, tudi s plastičnim prikazom konkretno za njun znesek kredita, pri čemer je kreditojemalcema, po tem ko jima je ponudila kredit v CHF, ker drugega, kredita v domači valuti EUR zaradi kreditne nesposobnosti nista mogla dobiti, pustila v prepričanju, da so gibanja navzgor in navzdol sicer možna in pričakovana, da pa ta ne bodo bistveno vplivala na njuno kreditno obveznost, saj sta obe valuti (CHF in EUR) trdni, zato se nima kaj zgoditi. Zgolj zapis v 20. členu Kreditne pogodbe, da kreditojemalca s podpisom te pogodbe potrjujeta, da ju je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom najetja kredita v tuji valuti (CHF) in izjavljata, da ta riziko izrecno prevzemata, tako ne zadošča izpolnitvi pojasnilne dolžnosti banke v zvezi z valutnim tveganjem, ki sta ga s Kreditno pogodbo prevzela tožnika. Na pomanjkljivo pojasnilno dolžnost kaže tudi izpovedba priče G. G.32, ki je potrdil izpovedbi tožnikov. Tudi on je bil v enakem položaju kot tožnika. Za kredit v domači valuti ni bil kreditno sposoben. Banka je izračunavala kreditno sposobnost strank le glede na pogoje oziroma stanje tečaja in temeljne obrestne mere v CHF po stanju na dan najemanja kredita in kreditojemalcem ni pojasnila realnega obsega rizika tveganosti tovrstnega kredita33. 35. Sodišče prve stopnje posebej izpostavlja 18. in 10.34 člen Kreditne pogodbe, iz katerih izhaja, da sta tožnika podala izjavo o razumevanju pogodbenih določb v zvezi z načinom obrestovanja in drugim (18. člen) ter, da potrjujeta, da ju je banka predhodno v celoti seznanila z rizikom najetja kredita v tuji valuti (CHF) in izjavljata, da ta riziko izrecno prevzemata (20. člen). Navedeno pa ob nezadostni informiranosti s strani banke seveda ni zadoščalo, da bi lahko tožnika kot povprečna potrošnika na tej podlagi ocenila potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njune finančne obveznosti.

36. Pritožba na večih mestih izpostavlja, da je bil tožnikoma ob priliki informativnih razgovorov predstavljen graf historičnega gibanja tečaja CHF, kar naj bi utemeljevalo pravilno opravo pojasnilne dolžnosti banke, torej da je banka ustrezno informirala potrošnika v zvezi s prodajanjem produktov v CHF. Sicer je res, da se sodišče prve stopnje v tem delu ni sledilo izpovedbama prič Č. Č. in B. B., je pa v sklopu celovite dokazne ocene vseh ostalih v zvezi s vprašanjem pojasnilne dolžnosti izvedenih dokazov sprejelo zaključek o pomanjkljivi pojasnilni dolžnosti ter v dokazno oceno sodišče druge stopnje nima pomislekov Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da grafi na katere se v pritožbi sklicuje toženka, niso pokazatelj boljše informiranosti potrošnikov, saj iz grafov izhaja, da je bilo v preteklosti gibanje tečaja CHF v uravnoteženem stanju, opozorilo bančne svetovalke, da se stanje, kot je prikazano v grafu, lahko spremeni, pa v tej posledici ni moglo ozavestiti tožnikov o možnih posledicah zanju v primeru znatne apreciacije CHF, do kakršne je kasneje prišlo. Kvečjemu bi bil ta graf lahko zanju zavajajoč, glede na to, da je prikazoval relativno uravnoteženo, torej stabilno, valutno nihanje CHF v predhodnih obdobjih.

37. Odločitev sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba nična, je iz navedenih razlogov pravilna, nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, iz pogodbe ni moč odstraniti ne da bi se spremenila narava same pogodbe, kar posledično pomeni, da takšna pogodba z izločitvijo nepoštenega pogoja ne more ostati v veljavi. Ni torej moč ugotoviti zgolj delne ničnosti pogodbenih določil, brez katerih bi lahko obstala pogodba še naprej v veljavi (88. člen OZ).

38. Z navedenim je sodišče druge stopnje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovorilo na vsa pritožbena izvajanja, ki so odločilnega pomena v tem postopku35. 39. V posledici vsega navedenega pritožba toženke ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

40. Toženka, ki je v postopku v celoti propadla, je dolžna kriti svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa mora povrniti tožnikoma njune stroške, ki sta jih imela z odgovorom na pritožbo, v katerem sta obrazloženo odgovorila na trditve v pritožbi (prvi odstavek 154. člena ZPP in 155. člen ZPP). Tožnikoma se priznajo stroški za sestavo odgovora na pritožbo 1.652 točk (prva točka tar. št. 22 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT)36, za zastopanje dveh strank 10 % oziroma 162,50 točk (7. člen OT), 2 % materialnih stroškov od skupne cene storitve 35,75 točk (11. člen OT), 22 % DDV 401,15 točk (12. člen OT), skupno 2.224,61 točk oziroma ob upoštevanju vrednosti točke na dan odločanja o stroških 0,6 EUR (13. člen OT) znašajo stroški tožnikov 1.334,77 EUR. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Valutno tveganje tožnikov je bilo neomejeno. 2 Toženka je od tožnikov prejela 188.006,41 EUR, tožnika sta od nje prejela 120.155,86 EUR, razlika znaša 67.850,55 EUR. 3 5. člen Pogodbe. 4 Obrestno tveganje. 5 Glej točke 33 do 46 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Zadeva Andriciuc. 7 Na vprašanje nesklepčnosti je odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 S sklenitvijo kredita v tuji valuti postane obveznost kreditojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute. 9 Takšen kredit je bil sklenjen med pravdnima strankama v našem primeru. 10 Ocena nedovoljenosti (nepoštenosti) pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku. 11 Temu sledi VSRS v sodbi II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023. 12 Sodba SEU v zadevi CAJA DE AHORROS Y MONTE DE PIEDAD DE MADRID proti AUSBANC, 41. točka obrazložitve in naslednje. 13 Tako sodba SEU v zadevi Andriciuc 49. točka obrazložitve. 14 Tako SEU v zadevi Andriciuc 51. točka obrazložitve. 15 Zadeva Andriciuc - SEU je pri razlagi meril standarda pojasnilne dolžnosti iz Direktive opozorilo, da mora pojasnilo vsebovati vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanje tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita. 16 Prvi odstavek 24. člena ZVPot določa, da se pogodbeni pogoji štetejo za nepoštene:- v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali- povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali- nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.Drugi odstavek istega člena določa, da je pogodbene pogoje treba razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe. 17 Tako SEU v sodbah C-415/11 - 69. točka obrazložitve, C-421/14 - 60. točka obrazložitve, Andriciuc 57. točka obrazložitve. Komisija je v Smernicah zapisala, da je za namene prvega odstavka 3. člena Direktive koncept dobre vere objektiven koncept, povezan z vprašanjem, ali je v okviru vsebine zadevni pogodbeni pogoj skladen s poštenimi in pravičnimi tržnimi praksami, ki v zadostni meri upoštevajo zakonite interese potrošnika. 18 O kondikcijski terjatvi zaradi ničnosti pogodbe ni mogoče govoriti, če tožnik ni vedel oz. ni mogel vedeti niti za ničnost pogodbe - kar je predpogoj, da se zave svojih pravic iz naslova ničnosti - in posledično ni mogel vložiti tovrstne kondikcijske tožbe. Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti. 19 Pri tem je VSRS upoštevalo sodbo SEU C-618/10, po kateri je treba pri opredelitvi rokov upoštevati potrebo potrošnika po pravni oceni, vključno s potrebo po pridobitvi pravnega nasveta, ter upoštevati pomanjkanje informacij in znanja pri potrošniku. 20 V času sklepanja Kreditne pogodbe novembra 2008 je bila v RS domača valuta EUR (v RS se je EUR kot domača valuta uveljavil z dnem 1. 1. 2007, pred tem pa je bil domača valuta SIT). 21 Odločba SEU C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (zadeva Andriciuc), poudarja zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev, ki jo je treba razlagati široko, saj sistem varstva potrošnikov temelji prav na ugotovitvi, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju, kar velja zlasti glede ravni obveščenosti. Zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev ni mogoče zoožiti na njihovo formalno in slovnično razumljivost, temveč morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse informacije, ki jih ti potrebujejo za sprejem poučenih in preudarnih odločitev. To pomeni, da lahko potrošnik pogoj, da mora posojilo vrniti v tuji valuti, razume tako formalno in slovnično kot tudi glede njegovega dejanskega obsega. Povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, ki je ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, temveč je zmožen tudi oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega tveganja za njegove finančne obveznosti. Ali je bil torej pravilno poučen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, in je tako lahko ocenil skupne stroške svojega kredita. 22 To so smernice začrtane v odločbi VSRS II Ips 201/2017. 23 S sklenitvijo kredita v tuji valuti postane obveznost kreditojemalca odvisna od gibanja tečaja tuje valute. 24 Pogoji o vračilu kredita v tuji valuti lahko ob devalvaciji nacionalne valute breme tečajnega tveganja nalagajo potrošniku, zato mora sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera ter zlasti strokovnega znanja in izkušenj banke, v okviru njene profesionalne skrbnosti, glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri v smeri presoje ali je lahko razumno pričakovala, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj. 25 Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe ime ene od teh prič napačno zapisalo in sicer je zapisalo Tomaž namesto pravilno G.G., ki je bil v postopku na prvi stopnji neposredno zaslišan na naroku, medtem ko so ostale priče podale pisne izjave. 26 Glej prvi odstavek zapisnika o naroku z dne 12. 9. 2022 na list. št. 239 spisa. 27 Priča je bila porokinja v kreditni pogodbi v CHF. 28 Glej točki 24 in 25 obrazložitve izpodbijane sodbe. 29 Glej točko 35 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe. 30 Do bistvene okrepitve CHF in hudega padca vrednosti EUR je prišlo prav v začetku leta 2015 (tožbene trditve v točki V. tožbe in odgovorne trditve v točki 12. odgovora na tožbo). 31 Glej VSRS sodba II Ips 8/2022. 32 Glej opombo 25 te sodbe. 33 Posojila vezana na CHF, bodisi v obliki deviznega kredita v CHF, bodisi z valutno klavzulo v CHF, so bila izpostavljena: 1. Obrestnemu tveganju zaradi sprememb referenčne obrestne mere Libor in 2. Tečajnemu tveganju (valutnemu tveganju) zaradi spremembe tečaja CHF v razmerju do domače valute EUR, medtem ko so bila posojila v EUR izpostavljena zgolj obrestnemu tveganju. 34 Pravilno bi bilo 20. člen. 35 Glej točko 22 ustavne odločbe Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022, citat: " … sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna ...". 36 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.