Jedro

V kolikšni meri oziroma obsegu bo tožniku za čas od nastanka invalidnosti I. kategorije dejansko izplačana invalidska pokojnina, je odvisno od izpolnjevanja ostalih pogojev, predvsem od prenehanja zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe odpravilo dokončno odločbo št. ... z dne 24. 7. 2006 in prvostopenjsko odločbo z dne 1. 12. 2005, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in odločila, da sprememba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji dokončne odločbe, to je s 1. 8. 2006. V 2. točki izreka je razsodilo, da se tožnik od 4. 9. 2004 dalje zaradi bolezni razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. Pod pogojem prenehanja obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in od prenehanja dalje se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine (3. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odloči o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine ter tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.301,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 8-dnevnega paricijskega roka, do plačila (4. in 5. točka izreka).

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) pritožila tožena stranka ter predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da v celoti vztraja pri pripombah k izvedenskemu mnenju izvedenca kardiologa, ki je oprto na izvid pregleda v internistični urgentni ambulanti dne 4. 9. 2004, ko je bil tožnik pregledan zaradi atrijske fibrilacije s tahikardnim odgovorom prekatov in posledično levostranskim srčnim popuščanjem, za kar je invalidska komisija II. stopnje v izvedenskem mnenju dne 6. 6. 2006 ugotovila, da gre za prvi napad motnje ritma in edino epizodo srčne dokompenzacije. Izvedenec je mnenje utemeljil z ugotovitvijo, da je imel tožnik pred navedenim zapletom osem mesecev občasne napade težkega dihanja z občutkom dušenja ter ugotovljeno kronično obstruktivno pljučno bolezen II. ali III. stopnje in moteno diastolično funkcijo srca, kar pa ni bilo navedeno v medicinski dokumentaciji, na podlagi katere je odločala invalidska komisija II. stopnje. Teh diagnoz tudi ni bilo v predlogu osebnega zdravnika. Izvedenec ugotovitve, da se je v poznejših letih pri tožniku razvila kardiomiopatija, ni objektiviziral. Kardiolog je 12. 7. 2005 opisal kardiološko kompenzirano stanje z aritmično normokardno akcijo srca. Svetoval je le razbremenitve, kar se ne ujema z odločitvijo sodišča. Prvostopenjsko sodišče ni razčistilo nasprotij med izvedenskim mnenjem invalidske komisije II. stopnje, mnenjem izvedenca dr. A.L. in mnenjem Komisije za fakultetna izvedenska mnenja, na katero je sodbo oprlo. Kar zadeva ugotovitev sodišča, da izvedenec dr. A.L. tožnikovega dela ni poznal, tožena stranka poudarja, da tudi člana Komisije Medicinske fakultete v Ljubljani v mnenju ne navajata, da sta se seznanila z delovno dokumentacijo in tega sodišče prve stopnje ni zahtevalo. Invalidnost I. kategorije je pravni pojem, izvedenca nista natančno opredelila ali so podani znaki za ugotovitev popolne nezmožnosti za delo, kot je definirana v 60. členu ZPIZ-1. Pritožbo dodatno utemeljuje z dejstvom, da je pred izdajo izpodbijane sodbe izdala 21. 8. 2008 pravnomočno odločbo in jo tudi predložila sodišču, s katero je tožnika razvrstila v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do invalidske pokojnine od 11. 6. 2008 dalje. Določena je bila akontacija invalidske pokojnine v znesku 240,00 EUR na mesec, izplačuje pa se od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Še pred vročitvijo sodbe je tožena stranka izdala tudi odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine, ki je tudi priložena v upravnem spisu, dne 26. 11. 2008 ponovno posredovanem sodišču. S tema odločbama je bil pravnomočno ugotovljen datum nastanka invalidnosti I. kategorije in odmerjena invalidska pokojnina. Po 158. členu Ustave RS ni mogoče posegati v pravnomočno urejena pravna razmerja. Nedopustno je, da bi obstajala dva pravnomočno ugotovljena datuma nastanka prve kategorije invalidnosti. To pomeni zmotno uporabo materialnega prava, morebiti pa tudi bistveno kršitev določb postopka zaradi ponovnega odločanja o pravnomočno odločeni upravni stvari. Res gre za odločbo iz novejšega postopka, ne glede na navedeno pa je z izpodbijano sodbo sodišče poseglo v vsebino pravnomočne odločbe. Prav tako ni pravilna odločitev o odmeri in izplačilu pokojnine, ker sta bili pravnomočno določeni tako akontacija kot izplačevanje, s klavzulo o izplačilu po prenehanju zavarovanja. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, ne da bi podrobneje opredelila za katere stroške in v kakšni višini je mnenja, da niso utemeljeni.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja popolnoma in v celoti odgovorila na vprašanja sodišča. Iz mnenja izhaja, da je bil tožnik že v letu 2004 hudo bolan, levostransko srčno dekompenziran z začetnim pljučnim edemom. Enako je izpovedala tožnikova osebna zdravnica, po njenem mnenju tožnik ni zmožen za dela, pri katerih ima odgovornost do drugih ljudi, opisala je njegove zdravstvene težave ter izpovedala, da je tožnik od septembra 2004 v bolniškem staležu. Sodišče pravilno ni upoštevalo mnenja invalidske komisije II. stopnje, ker gre za organ tožene stranke, mnenje je izdelano po njenem naročilu in tudi ne odgovarja na vsa vprašanja, ki so pomembna za presojo zadeve. Pravilno se sodišče ni oprlo na mnenje izvedenca A.L., saj tožnikovega dela ni poznal in, kljub drugačni zahtevi sodišča, mnenja ni podal na podlagi zdravniškega pregleda tožnika. Z razporeditvijo tožnika v I. kategorijo invalidnosti je tožena stranka sama priznala, da so ugotovitve Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pravilne. V zvezi s pritožbenimi navedbami o posegu v pravnomočno odločeno zadevo tožnik navaja, da gre za dva različna postopka, v obravnavanem socialnem sporu tožnik zahteva I. kategorijo invalidnosti od 4. 9. 2004 dalje, zaradi razlike med datumoma ugotovitve invalidnosti I. kategorije je različen tudi obseg pravic. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dovolj popolno ugotovilo dejstva, na katera je oprlo sodbo, pravilno je uporabilo materialno pravo in sodbo izdalo po postopku, v katerem ni bilo očitanih kršitev. Kršilo tudi ni določb postopka, na katere sodišče druge stopnje, v mejah pritožbenih razlogov, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti.

Definicijo invalidnosti določa 60. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ki, kot je navedeno tudi v komentarju k omenjeni določbi avtorja Mirana Kalčiča v izdaji Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem (Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000) določa socialno pravno definicijo invalidnosti kot kombinacijo medicinskih in nemedicinskih meril. Definicija mora upoštevati spremembe v zdravstvenem stanju, končano zdravljenje, kot zakonsko določena medicinska merila ter psihofizične zahteve delovnega mesta, delovne razmere in normalni delovni učinek oz. napor. Zavarovanec je invalid, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno z ZPIZ-1 zmanjša njegova zmožnost za zagotovitev oz. ohranitev delovnega mesta oz. za poklicno napredovanje. V I. kategorijo invalidnosti se po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, ki ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Naloge izvedenskih organov tožene stranke so določene v 261. členu ZPIZ-1, po katerem invalidske komisije dajejo mnenje o invalidnosti v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravic iz zavarovanja. Po delovni dokumentaciji, ki je po 1. odstavku 34. člena Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 113/2002 s spremembami - v nadaljevanju: Pravilnik) poleg medicinske dokumentacije podlaga izvedenskemu mnenju invalidske komisije, je naziv tožnikovega delovnega mesta voznik, to delo je opravljal od 1. 1. 1993 do 6. 9. 2004, od tedaj pa je neprekinjeno zadržan od dela zaradi bolezni. Iz delovne anamneze zavarovanca izhaja, da je po poklicu strojni tehnik z dokončano srednjo šolo, opravljal pa je delo voznika tovornega vozila v mednarodnem cestnem prometu.

Invalidnost je poleg pravnega tudi strokovno medicinsko vprašanje, za odgovor na to vprašanje je potrebno medicinsko znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in se je zato prvostopenjsko sodišče pri presoji zahtevka, skladno s 243. členom ZPP, utemeljeno oprlo na izvedenska mnenja medicinskih strokovnjakov. Ta mnenja se sicer razlikujejo, prve razlike so bile že v predsodnem postopku, ko je invalidska komisija I. stopnje, pri delu katere je sodeloval tudi specialist internist, navedla, da tožnik ni več zmožen opravljati dela na delovnem mestu, na katerega je razporejen, v polnem delovnem času pa je zmožen opravljati drugo delo z omejitvami v svojem poklicu ter ugotovila, da je tožnik od 27. 10. 2005 zaradi posledic bolezni invalid III. kategorije invalidnosti. Po mnenju invalidske komisije II. stopnje, podanem dne 6. 6. 2006, pri tožniku ni bilo zaključeno zdravljenje ter diagnostični postopki, zato pri tožniku invalidnosti ni mogoče ugotoviti, kar pa še ne pomeni, da takšnega stanja ni. Sodišče prve stopnje je pridobilo dve izvedenski mnenji in tudi zaslišalo tožnikovo osebno zdravnico. Vsa tri mnenja so skladna v ugotovitvi, da je pri tožniku podano dokončno stanje, bistvenega izboljšanja ni pričakovati in je dokončna odločba tožene stranke, ki po prepričanju sodišča druge stopnje temelji na zmotnem mnenju, za zdravljenje ni zaključeno in so še možna izboljšanja, nezakonita. Zdravljenje je potrebno po izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna mnenja za ohranjanje življenjskih funkcij, ne pa za pridobitev delovne zmožnosti. Osebna zdravnica je izpovedala, da gre pri tožniku za medsebojni vpliv različnih bolezni, povečane maščobe, sladkorna bolezen in visok krvni pritisk učinkujejo na osnovno bolezen atrijsko fibrilacijo, posledica pa je lahko tudi nenadna smrt. Izvedensko mnenje specialista internista A.L., je samo s seboj v nasprotju, ko po eni strani v odgovoru na prvo vprašanje navaja, da tožnikovo zdravstveno stanje na dan izdaje dokončne odločbe ni bilo takšno, da se lahko ugotovi invalidnosti oz., da ni možnega izboljšanja, po drugi strani pa v 4. točki navaja, da je bil tožnik v času izdaje prvostopenjske odločbe invalid III. kategorije invalidnosti. Na vprašanje o tožnikovi zmožnosti za delo na dan izdaje dokončne odločbe ni dal natančnega odgovora, navedel pa je, da tožnik ni bil zmožen opravljati dela pod splošnimi pogoji, organi Zavoda za zdravstveno zavarovanje so mu podaljševali bolniški stalež, objektivno poslabšanje zdravja pa izhaja iz izvida, izdanega 21. 8. 2006. Zaradi takšnih nejasnosti se je, upoštevajoč tudi pripombe tožnika, sodišče prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 254. člena ZPP pravilno odločilo, da strokovno vprašanje invalidnosti in časa nastanka razčisti s pridobitvijo dodatnega izvedenskega mnenja specialista kardiologa. Na podlagi povzetka celotne medicinske dokumentacije, zlasti tudi ugotovitve ob pregledu v internistični urgentni ambulanti dne 4. 9. 2004, da ima tožnik že 8 mesecev občasne napade težkega dihanja z občutkom dušenja, ki se ponavadi pojavijo po nekaj urah počitka v postelji ter, da so se v zadnjem mesecu napadi vedno bolj stopnjevali, je izvedenec tudi po prepričanju sodišča druge stopnje pravilno ugotovil, da je tožnik zaradi bolezni hipertenzije, etilične kardiomiopatije s fibrilacijo atrijev, kronične obstruktivne pljučne bolezni in sladkorne bolezni od 4. 9. 2004, to je od dne, ko je neprekinjeno v staležu bolnih, invalid I. kategorije. Izvedenec se je res oprl na tudi na izvid pulmološke ambulante z dne 1. 4. 2008, ki ga je tožnik predložil s pripravljalno vlogo dne 14. 4. 2008 in ni bil znan invalidskima komisijama tožene stranka ter izvedencu A.L., ne glede na navedeno pa gre za izvid, v katerem se ugotavlja, da so se pri tožniku že pred štirimi leti pričele zdravstvene težave zaradi kronične obstruktivne pljučne bolezni, v mnenju se navaja, da se pri pulmologu zdravi zaradi navedene bolezni II. do III. stopnje. Redno je na inhalatorni terapiji in izboljšanja ni pričakovati, svetovali so ocenitev po invalidski komisiji. Gre za nov izvid, v katerem pa se ugotavlja tožnikovo zdravstveno stanje za obdobje štirih let nazaj, to je v čas, v katerega je izvedenec kardiolog postavil nastanek popolne izgube zmožnosti za delo. Pripombe tožene stranke k ugotovitvam izvedenca, da za pojav kardiomiopatije ni objektivnih dokazil in da v medicinski dokumentaciji ni navedb o objektivi funkcionalni zmožnosti srca, so v nasprotju z dvema mnenjema specialista internista V.K., ki je dne 12. 7. 2005 in 10. 1. 2006 (prilogi A 5 in A 6), torej pred izdajo dokončne odločbe, navedel, da gre pri tožniku za začetno dilatativno kardiomiopatijo. Znake te bolezni ugotavljata tudi izvid I. d.o.o. z dne 21.8.2006. Pravilnost izvedenskega mnenja mnenja in v posledici zakonitost prvostopenjske sodbe, da je tožnik invalid I. kategorije invalidnosti od 4. 9. 2004 dalje, potrjujejo dejstvo, da je tožena stranka v novem postopku, z odločbo z dne 21. 8. 2008 tožnika od 11. 6. 2008 dalje, ob nebistveno drugačnih izvidih, zaradi posledic bolezni sama razvrstila v I. kategorijo invalidnosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe da izpodbijana sodba brez zakonske podlage posega v pravnomočno določena razmerja. Sodišče je v smislu 2. odstavka 58. člena, 1. odstavka 63. člena in 1. odstavka 73. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) v tem socialnem sporu presojalo dokončno odločbo tožene stranke z dne 24. 7. 2006, s katero tožniku pravice iz invalidskega zavarovanje niso bile priznane. Gre za poseben postopek, na katerega se pravnomočnost kasneje izdane odločbe dne 21. 8. 2008 ne nanaša, saj tožena stranka v izreku te odločbe ni ničesar navedla o pravicah iz obveznega zavarovanja tožnika za čas pred 11. 6. 2008. Za obdobje od 4. 9. 2004 do 10. 6. 2008 je bilo tako potrebno odločiti o statusu tožnika ter o njegovih pravicah, s tem v zvezi pa je sodišče prve stopnje, ob upoštevanju 2. in 5. odstavka 156. člena ter 157. člena ZPIZ-1 v bistvu pravilno odločilo, da bo tožnik pravico do pokojnine uveljavil pod pogojem prenehanja obveznega zavarovanja. V upravnem spisu, kot pravilno navaja pritožba, je priložena odločba o odmeri invalidske pokojnine od 13. 9. 2008 dalje. V kolikšni meri oz. obsegu bo tožniku za čas od nastanka prve kategorije invalidnosti do 12. 9. 2008 dejansko izplačana dajatev, bo tožena stranka odločila po ugotovitvi ostalih pogojev, kot je prenehanje obveznega zavarovanja (1. odstavek 157. člena ZPIZ-1).

Pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje o obveznosti povračila stroškov tožena stranka ni obrazložila in ni navedla, v katerem delu ter znesku naj bi sodišče stroške neutemeljeno priznalo. V okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so priznani stroški odmerjeni ob upoštevanju opravljenih pravnih dejanj in v skladu z Odvetniško tarifo (OT - Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), ki se po 1. odstavku 41. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT - Ur. l. RS, št. 67/2008) uporablja v primeru, ko se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo zakona.

Stroškov odgovora na pritožbo sodišče druge stopnje v skladu z določbo 1. odstavka 155. člena ZPP ni priznalo. Navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k odločitvi sodišča druge stopnje, odvetniških stroškov s tem v zvezi zato ni mogoče upoštevati kot potrebne in jih tožnik trpi sam.