Jedro

Zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. Določba 94. člena ZPIZ-1 namreč ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Za pridobitev pravice do nadomestila za invalidnost je poleg pogoja priznanja statusa invalida v citirani določbi določen le še pogoj zaposlitve na drugem ustreznem delovnem mestu. Ta pogoj pa je tožnica z zaposlitvijo na drugem delovnem mestu, čeprav s krajšim delovnim časom, izpolnjevala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 15. 5. 2013 in št. ... z dne 29. 1. 2013 in tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 1. 1. 2013 dalje. Obenem je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju te pravice odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, ter da je toženec dolžan tožnici povrniti 372,50 EUR stroškov postopkov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bila tožnica s pravnomočno odločbo ... z dne 8. 11. 2012 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, to je lažje delo z dvigovanjem bremen do 10 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez daljše prisiljene drže trupa, s polnim delovnim časom od 19. 9. 2012 dalje. V isti odločbi je bilo odločeno, da je delodajalec A. d.o.o., B. dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve. Iz pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2012 izhaja, da je tožnica od 1. 1. 2013 dalje zaposlena na delovnem mestu „čistilka z omejitvami“ in sicer 20 ur na teden, to je za polovico delovnega časa. Citira določbo 94. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) in poudarja, da mora biti drugo delovno mesto v smislu navedene določbe 94. člena ZPIZ-1 v skladu s pogoji oz. z omejitvami, določenimi v odločbi, s katero je bila zavarovancu priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom. To pomeni, da je potrebno v primeru tožnice upoštevati tako razbremenitve pri delu, kot ustrezen delovni čas, kar pa v pogodbi o zaposlitvi ni upoštevano. Zato tožnici ni mogoče priznati pravice do nadomestila za invalidnost in meni, da tudi trenutne razmere na trgu dela ne morejo biti razlog drugačne odločitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je sodbo obrazložilo s pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi.

5. V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do nadomestila za invalidnost. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je toženec tožnico z odločbo št. ... z dne 8. 11. 2012 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, lažje delo z dvigovanjem bremen do 10 kg, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, brez daljše prisiljene drže trupa, s polnim delovnim časom od 19. 9. 2012 dalje. Obenem je s citirano odločbo odločil, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da je delodajalec A. d.o.o., v B., dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v ZPIZ-1. Ta v 4. alineji prvega odstavka 94. člena določa, da ima zavarovanec, pri katerem je ugotovljena invalidnost III. kategorije, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % in še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, pravico do nadomestila za invalidnost, če se je zaposlil na ustreznem delovnem mestu.

7. Tožena stranka pravilno navaja, da mora glede na citirano določbo dobiti drugo delovno mesto, skladno z omejitvami, določenimi v odločbi, s katero je bila zavarovancu priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Zmotno pa pritožba vztraja, da mora drugo delovno mesto biti tudi s polnim delovnim časom.

8. Določba 94. člena ZPIZ-1 sicer res takšnega primera kot je konkreten, ne ureja, vendar zgolj dejstvo, da tožnica dela s skrajšanim delovnim časom z omejitvami, kot so navedene v pravnomočni odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti z dne 8. 11. 2012, ne more biti razlog, da tožnica ne bi bila upravičena do nadomestila za invalidnost. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno interpretiralo določbo 94. člena ZPIZ-1, da ne določa pogoja, da mora invalid delo po premestitvi opravljati v polnem delovnem času. Določba 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 poleg pogoja priznanja statusa invalida določa le še pogoj zaposlitve na drugem delovnem mestu. Nenazadnje pa tudi v določbah 158. in 161. člena ZPIZ-1, ki se sicer nanašata na izplačevanje nadomestila za invalidnost, ne pa na samo pravico, ni določene zahteve po delu s polnim delovnim časom.

10. Nedvomno bi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča bili delovni invalidi, od katerih bi se za pridobitev pravic do nadomestila za invalidnost na drugem delovnem mestu zahtevala sklenitev pogodbe o zaposlitvi za poln delovni čas, ob upoštevanju določb zakona, ki ureja delovna razmerja, diskriminirani, glede na delavce, ki nimajo statusa delovnega invalida. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013, v nadaljevanju ZDR-1) v 65. členu izrecno določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene tudi za delovni čas, krajši od polnega delovnega časa. Smiselno enako določbo je vseboval tudi že prejšnji Zakon o delovnih razmerjih v 64. členu. Prav to pravico s skrajšanim delovnim časom je tožnica izrabila, njen delodajalec pa je z njo po nastanku invalidnosti dne 27. 12. 2012 sklenil pogodbo o zaposlitvi za delo čistilke z omejitvami od 1. 1. 2013 za 20-urni delovni čas (4. člen pogodbe o zaposlitvi).

11. Glede na takšno materialnopravno izhodišče je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je v tožničinem primeru izpolnjen dejanski stan po 4. alineji prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1 in ji priznalo pravico do nadomestila za invalidnost, ni pa ji sodišče prve stopnje nadomestila za invalidnost odmerilo in odločilo o izplačevanju, pač pa je to naložilo tožencu. Torej ima toženec ne samo obveznost, pač pa tudi pravico, da odloči o višini nadomestila za invalidnost in pri tem kot posebno okoliščino upošteva, da tožnica na drugem delovnem mestu dela skrajšan in ne polni delovni čas.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.