Jedro

V primeru ko tožnik ne navaja ustreznih novih dejstev ali ne predloži novih dokazov, torej ne spoštuje zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobivati informacij o izvorni državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil na zapisnik pri toženi stranki dne 15. 1. 2024. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka prvotno povzela tožnikove izjave ob podaji navedenega zahtevka, iz katerih je razvidno, da tožnik ni predložil osebnega dokumenta za namen identifikacije. Tožniku je bilo predočeno, da je iz uradnih evidenc razvidno, da je samovoljno zapustil azilni dom, po tem, ko je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Povprašan je bil, zakaj se je odločil podati zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, na kar je vlagatelj povedal, da ni imel namena samovoljno zapustiti azilni dom. Navedel je, da je odšel v Italijo, da bi tam našel tri rojake iz Gane, ki bi odšli v domačo vas in pridobili dokazila o požigu njegove delavnice in pridobili dokumentacijo o očetovi zapuščini. Navedene osebe so se sicer vrnile v Italijo, vendar teh dokumentov niso prinesle. Po tem se je vrnil v Slovenijo. Zaradi omenjenega ne poseduje nobenih dokazil, s katerimi bi dokazoval utemeljenost svojega zahtevka. Uradna oseba tožene stranke je tožniku nato predočila, da ob podaji prošnje v predhodnem postopku ni omenjal nobenega požiga delavnice. Vlagatelj je zatrdil, da je to dejstvo takrat omenjal. Izvorno državo, torej Gano je zapustil, ker so mu požgali vse imetje. Pri tem se je počutil ogroženega. Ko je pooblaščena oseba tožnika povprašala, če želi navesti nova dejstva oziroma predložiti nove dokaze, ki so se pojavili po izdaji sklepa o ustavitvi predhodnega postopka, je tožnik navedel, da se situacija ni spremenila. Tožena stranka nadalje navaja, da je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je bil vlagatelj pri Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije predhodno obravnavan in sicer je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, kar je bilo dne 15. 9. 2022. Pristojni organ je postopek v zvezi z njegovo prvo prošnjo s sklepom z dne 22. 2. 2022 ustavil, saj je bilo iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je vlagatelj s 17. 9. 2022 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni od samovoljne zapustitve vanj ni več vrnil. Omenjeni sklep je postal pravnomočen dne 11. 10. 2022. Vlagatelj je nadalje 25. 1. 2024 pri pristojnem organu podal prvi ponovni zahtevek.

3. Tožena stranka je na podlagi preučitve in primerjave izjav, ki jih je tožnik podal ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v predhodnem postopku ter ob podaji prvega zahtevka, ugotovila, da vlagatelj v zahtevku uveljavlja iste razloge, ki jih je uveljavljal v predhodnem postopku in ki so bili znani že pred izdajo sklepa pristojnega organa št. 2142-4280/2022/3 (102-32) z dne 22. 9. 2022. Na obeh razgovorih namreč omenja požig podjetja oziroma delavnice, kar v obeh primerih tudi navezuje na problematiko dedovanja. Tožena stranka nima podatka, da bi se tožnik v času od podaje prošnje v predhodnem postopku do podaje prvega zahtevka vračal v izvorno državo, tudi sam je dejal, da se je po samovoljni zapustitvi Slovenije ves čas nahajal v Italiji. Na podlagi tega tožena stranka ugotavlja, da se mu v državi izvora ni moglo zgoditi kaj novega v povezavi z zatrjevanimi dejstvi. Da so razlogi, ki jih uveljavlja v zahtevku, isti kakor v predhodnem postopku, je vlagatelj ob podaji zahtevka tudi sam potrdil, ko je na eksplicitno vprašanje glede potencialnih novih dejstev odgovoril zgolj, da se situacija ni spremenila.

4. Na podlagi navedenega je tožena stranka posledično ugotovila, da je tožnik v svojem prvem zahtevku uveljavljal razloge, ki so se v celoti zgodili že v času pred podajo njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki jih je v predhodnem postopku pri pristojnem organu tudi že uveljavljal. V konkretnem primeru torej ne gre za dejstva, ki bi nastala po izdaji predhodne odločitve pristojnega organa. Tožena stranka še ugotavlja, da navedena dejstva tožniku ne bi bistveno povečala možnosti za pridobitev mednarodne zaščite. Na podlagi navedenega je tožena stranka sklenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 64. člena ZMZ-1. Nadalje tožena stranka ugotavlja in navaja, da tožnik za namen izkazovanja svojih trditev ni predložil nobenih dokazil. Tožena stranka še opozarja, da pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenašajo izključno na vlagatelja, ki mora v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek. Navedeno pomeni, da mora tujec predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva že ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka in kasneje tega zahtevka nima več možnosti dopolnjevati. Tega tožnik v konkretnem primeru ni storil. Tožena stranka še navaja, da je bilo takšno stališče glede trditve in dokaznega bremena že sprejeto v sodbah Vrhovnega sodišča RS (I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014, I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 z dne 23. 4. 2009, in drugih). Nadalje tožena stranka navaja še sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka predhodni preizkus, da se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka odločila, da vlagatelj ni predložil nobenih novih dokazil in ni navajal nobenih novih dejstev, saj je uveljavljal samo razloge, ki so obstajali že v času predhodnega postopka. Prav tako tudi ni uspel izkazati, da mu razlogi, ki jih je uveljavljal ob podaji prvega zahtevka, povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Vlagatelj tako ni izpolnil pogojev iz 64. člena ZMZ-1, zaradi česar je pristojni organ odločil, kakor izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Posledično je zahtevek zavrgel v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1. 5. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo. Izpodbijani sklep izpodbija v celoti zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

6. V obrazložitvi tožbe tožnik ponavlja, da vztraja pri svojih navedbah, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj v matični državi dolgoročno ne more preživeti in se tja ne more vrniti. Ponovno navaja, da so mu v matični državi požgali lastno delavnico z lesom. Ta je bila njegov edini vir preživljanja. Po mnenju tožnika je tožena stranka napačno predočila dejstva, ko je navedla, da v prvem postopku za mednarodno zaščito ni nič govoril o požgani delavnici. Tožnik je predlagal, da se opravi glavna obravnava, kjer se ga naj zasliši glede dejstva, zakaj je samovoljno zapustil azilni dom in po kaj je šel v Italijo. Prav tako naj bi se ga zaslišalo glede dejstva požgane delavnice z lesom.

7. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

8. Dne 15. 2. 2024 je sodišče izvedlo glavno obravnavo in v dokaznem postopku pregledalo listine spise, ki se nanašajo na to zadevo. Zaslišanja tožnika ni opravilo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil in za to ni predložil nobenega opravičila. Glavne obravnave pa se je udeležila pooblaščenka tožnika.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena, ali katere postopke je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži tako (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

12. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da se je tožnik na dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skliceval že v predhodnem postopku, in da s tem v zvezi z zahtevku ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov. Tožena stranka je še presodila, da je tožnik razlog, torej požig delavnice za obdelavo lesa v povezavi s problematiko dedovanja, navedel že v predhodnem postopku, ki je bil sicer ustavljen zaradi samovoljnega odhoda tožnika iz Slovenije.

13. Za odločitev in obravnavanje zadeve je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. S tem v zvezi pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik teh dejstev ni navedel in da je že v predhodnem postopku uveljavljal razlog, ki se nanaša na zatrjevani požig delavnice. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 sodišče preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Take okoliščine, ko tožnik ni navajal novih pravno pomembnih dejstev in dokazov, ki bi upravičevali nov postopek, pa toženi stranki v obravnavani zadevi tudi ni bilo treba pozvati tožnika na dopolnitev zahtevka v smislu 67. člena ZUP.

14. V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske Direktive II, kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotij v prosilčevih izjavah, sodišče še ugotavlja, da iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 15. 1. 2024, na katerega tožnik sicer ni imel pripomb, razvidno, da mu je bila omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka, ter, da mu je uradna oseba postavila vprašanje v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov z njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej imel možnost aktivnega sodelovanja o izjavah in dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev, česar prav tako ne izpodbija določno. Sodišče zavrača navedbo tožnika v tožbi, da bi ga naj očitno tožena stranka zavajala glede navedbe, da v prvotnem postopku ni omenjal požiga delavnice, kar je bil razlog za njegov odhod iz matične države. V izpodbijanem sklepu tožena stranka namreč izrecno ugotavlja (str. 2 obrazložitve), da je na obeh razgovorih tožnik (ob podaji prošnje kot tudi ob podaji prvega zahtevka), zatrjeval dejstvo požiga podjetja oziroma delavnice, kar je v obeh primerih tudi navezoval na problematiko dedovanja. Iz zapisnika o opravljenem osebnem razgovoru ob prisotnosti tolmača, izhaja, da je uradna oseba tožene stranke tožnika dejansko opozorila, da naj navede nova dejstva in dokaze, ki utemeljujejo njegov zahtevek za priznanje mednarodne zaščite. Pooblaščena oseba tožene stranke je tožnika dejansko vprašala, ali ima še kakšna nova dejstva ali dokaze, ki so obstajali že pred izdajo sklepa o ustavitvi, vendar pa jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prvem postopku. Na kar je tožnik izrecno rekel, da dokazov nima in da se je ves čas, ko je zapustil Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Italiji. Tožniku so prebrali zapisnik, ki ga je podpisal, vključno z izjavo, da na zapisnik nima pripomb.

15. Sodišče še ugotavlja, da glede na omejeno procesno dejansko stanje, ko tožnik ni navedel ustreznih novih dejstev ali predložil novih dokazov, torej ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobivati informacij o izvorni državi. V zvezi s tem iz tožnikovega trditvenega gradiva niti ni razvidno določno zatrjevane okoliščin, zaradi katerih bi bila njegova možnost pridobivanja tovrstnih dokazov bistveno otežena ali onemogočena. Tožnik je dejansko navajal, da bi naj v izvorno državo poslal določene osebe, ki bi naj pridobile dokaze v zvezi z zatrjevanim požigom delavnice, vendar so se vrnili praznih rok.

16. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.