Jedro

Obravnavo ponovno vložene prošnje je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev glede priznanja mednarodne zaščite.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-4280/2022/6 (1222-16) z dne 23. 1. 2024, s katerim je toženka zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, zato se je sklicevalo na njegove razloge (71. člen ZUS-1). Presodilo je, da iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji toženke, da ni navedel novih dejstev in dokazov in da je že v predhodnem postopku navajal razlog, ki se nanaša na zatrjevani požig delavnice. Njegovo trditveno gradivo že zato ne more pomembno povečati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper to sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj se v matično državo ne more vrniti ter tam tudi na more preživeti. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično in stvarno, saj je že v upravnem postopku navajal, da je svojo izvorno državo zapustil, ker so mu požgali delavnico z lesom. Tveganje je osebno, ker je vplivalo na konkretno življenje pritožnika, in je v tem trenutku tudi predvidljivo. Opozarja tudi na načelo nevračanja. Zaključuje, da vse to pomeni utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen s tveganjem, da utrpi resno škodo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi ni sporno, da je toženka postopek obravnavanja pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito ustavila s sklepom z dne 22. 9. 2022, ker je bilo iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je pritožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj v treh dneh ni vrnil, zaradi česar se je prošnja štela za umaknjeno (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Pritožnik je prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji vložil 15. 1. 2024, torej po poteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1. Ta določa, da lahko oseba novo prošnjo za mednarodno zaščito vloži v devetih mesecih po izdaji sklepa o ustavitvi postopka iz šestega odstavka prejšnjega člena ter da se vsaka naslednja prošnja in prošnja, podana po poteku devetmesečnega roka, obravnavata v skladu z določbami tega zakona, ki urejajo ponovno prošnjo. Glede na to se pritožnikov zahtevek obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo.

7. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob tem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

8. Obravnavo ponovno vložene prošnje je torej mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji sodišča prve stopnje ne nasprotuje. V pritožbi namreč le ponavlja tožbene navedbe o tem, da se je znašel v težki življenjski situaciji, da je tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, resnično, stvarno, osebno in predvidljivo, ne trdi pa, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da pri tem ne gre za novote.

9. Pritožnik zatrjuje še, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati načelo nevračanja. Ker pa je ta trditev ostala povsem posplošena oziroma neobrazložena, jo lahko Vrhovno sodišče obravnava le na enako splošni ravni. Tako ugotavlja, da iz procesnega gradiva ne izhaja, da bi prišlo do kršitev tega načela, saj je bil pritožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa (po preteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1) ni izpolnil bremena, ki mu ga ZMZ-1 nalaga v prvem odstavku 65. člena, to je predložitve dokazov oziroma navedb novih dejstev, s katerimi bi opravičil nov postopek.

10. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.