Jedro

Presoja odškodnine za nepremoženjsko škodo - zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata tožeči stranki nerazdelno plačati 2.500.000 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero od 14.8.2002 do 25.2.2005, od 26.2.2005 do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti 312.379 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2005 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sklenilo je, da je podana solidarna odgovornost obeh toženih strank za škodo, ki je nastala tožeči stranki. Odgovornost prve tožene stranke je krivdna, saj je tožnika napotila na delo v okolje, v katerem je bil brez ustreznih zaščitnih sredstev izpostavljen azbestu; odgovornost druge tožene stranke pa je objektivna, saj se je ukvarjala z nevarno dejavnostjo - azbestno-cementno proizvodnjo. Tožeči stranki je iz naslova pretrpljene nepremoženjske škode za telesne bolečine prisodilo 1.000.000 SIT, za strah pa 1.500.000 SIT. Tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče in druge tožene stranke zavrnilo in iz razlogov, na katere se je oprlo že sodišče prve stopnje, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo sta tožeča in druga tožena stranka vložili revizijo iz vseh revizijskih razlogov.

Tožeča stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožeči stranki prisodi celotni vtoževani znesek, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da so razlogi sodišča druge stopnje o tem, da tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti ni posledica azbestne bolezni, neskladni in v nasprotju z vsebino izvedenskega mnenja, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - ur. p. b., v nadaljevanju ZPP). Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je pri tožeči stranki prisotno lažje zmanjšanje splošne življenjske aktivnosti zaradi azbestnih plevralnih plakov. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje si nasprotujejo tudi v delu, v katerem je sodišče najprej ugotovilo, da je bolezen relativno stabilna, nato pa zapisalo, da razvoj plevralnih plakov počasi napreduje. Poleg očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče druge stopnje tudi ni izvedlo celovite dokazne ocene, kot mu to nalaga 8. člen ZPP. Prisojena odškodnina za telesne bolečine in strah je prenizka in opazno odstopa od uveljavljane sodne prakse v podobnih primerih. Tožnik ni vedel, da je kajenje v povezavi z izpostavljenostjo azbestu tako škodljivo, zato mu ni mogoče pripisati odgovornosti za močno povečano verjetnost za razvoj pljučnega raka. Nenazadnje že veliko let ne kadi več, s čimer je tveganje občutno zmanjšal. Druga tožena stranka predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in sodbo sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko zavrne, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da iz podatkov spisa izhaja, da prva tožena stranka ni poskrbela za nobeno zaščito delavcev, ki so bili izpostavljeni vplivu azbesta. Uporaba zaščitnih sredstev bi brez dvoma preprečila nastanek azbestne bolezni. Objektivna odgovornost druge tožene stranke bi bila podana šele, če prvi toženi stranki ne bi bilo mogoče ničesar očitati. Ugotovitev, da je azbestna bolezen tožeče stranke v zvezi z delom na območju proizvodnje druge tožene stranke, medtem ko naj ne bi bilo izkazano, da je v stik z azbestom prihajal tudi drugje, je nepravilna.

Reviziji sta bili vročeni Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanju nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

O reviziji druge tožene stranke: Kritika druge tožene stranke, ki tudi v reviziji vztraja, da tožeča stranka vplivom azbesta ni bila izpostavljena le v okviru proizvodnje druge tožene stranke, ampak tudi drugje, pomeni prikrito polemiko o dejanskem stanju, ugotovljenem na prvih dveh stopnjah sojenja. Ker so revizijsko sodišče in stranki v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezane na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje in razloga napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, se revizijsko sodišče z navedbami v tej smeri ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

Dejanske, ne pa pravne narave, je tudi revizijski ugovor, da bi uporaba zaščitnih sredstev, ki bi jih morala priskrbeti prva tožena stranka, preprečila nastanek škode tožeče stranke, vendar z distinkcijo, da je druga tožena stranka to dejansko trditev prvič postavila šele v reviziji. Gre torej za nedovoljeno revizijsko novoto (primerjaj s 372. členom ZPP) oziroma nedovoljen revizijski razlog.

Revizijsko sodišče na bistvene kršitve ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). To pomeni, če revident uveljavlja revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, natančneje absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot je to storila druga tožena stranka, mora konkretno navesti, v čem vidi nasprotje med razlogi ter vsebino listin in zapisnikov. Trditev, da so "razlogi, na katere sta sodišči oprli odgovornost druge tožene stranke, v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov", je tako posplošena, da ne izpolnjuje standarda obrazloženosti.

O reviziji tožeče stranke: Kritika tožeče stranke, ki meni, da je sodišče druge stopnje zaradi neskladja med razlogi, ki jih je navedlo v prid neobstoja vzročne zveze med azbestno boleznijo tožeče stranke in zmanjšanjem življenjske aktivnosti, in vsebino izvedenskega mnenja, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Očitek procesne kršitve je namreč le navidezen, saj tožeča stranka z njim v svojem bistvu graja sprejeto dokazno oceno. Za tako imenovano protispisnost bi šlo le tedaj, če bi sodišče vsebino izvedenskega mnenja napačno povzelo, torej, če bi mu pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo ima v resnici. Tega sodišče druge stopnje ni zagrešilo. Postopkovna kršitev glede sestave odločbe pa ni podana, če sodišče izvedensko mnenje napačno dokazno tolmači (mu pripiše napačen dokazni pomen, na primer, da dokazuje ali ne dokazuje določene strankine trditve o dejstvih). V slednjem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Na revizijski stopnji neizpodbojne dejanske ugotovitve o trenutnem stabilnem tožnikovem stanju, vitalni kapaciteti pljuč, pomanjkanju vzročne zveze med tožnikovimi težavami in plevralnimi plaki ter verjetnosti, ne pa gotovosti o bodočem poslabšanju bolezni, utemeljujejo materialnopravni zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode za že pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti (200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89, v nadaljevanju ZOR).

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost (stopnjo) in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. V skladu z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine mora sodišče pri njeni odmeri gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Sodišči prve in druge stopnje sta z odmero denarne odškodnine za telesne bolečine (1.000.000 SIT) in strah (1.500.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožeče stranke (glej razloge sodbe sodišča prve stopnje na sedmi strani in razloge sodbe sodišča druge stopnje na šesti strani). Čeprav sodišči nižje stopnje nista izrecno zapisali, da tožnik občuti bolečine pod lopatico, to ne pomeni, da nista materialnopravno ustrezno ovrednotili kriterijev, ki vplivajo na višino denarne odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Revizijske trditve o bolečinah zaradi kašlja in stopnjevanju bolečin v bodočnosti je moralo revizijsko sodišče zavrniti že iz razloga, ker pomenijo nedovoljeno vsebinsko izpodbijanje dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja. Kar zadeva odškodnino za strah, revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da je dolgoletno tožnikovo kajenje, ki ga je sicer opustil, pomemben in splošno znan rizični dejavnik za nastanek pljučnega raka, zato je treba to okoliščino upoštevati pri odmeri višine odškodnine za strah, ki jo je tožena stranka dolžna plačati le za tisti del škode, ki izvira iz vzroka, za katerega odgovarja.

Revizijske navedbe in sklicevanje na citirane sodne odločbe ne omogočajo sklepanja, da bi nižji sodišči pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo odstopili od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov, odmera vsake oblike nepremoženjske škode pa je odvisna od številnih okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik. Konkreten škodni primer, v katerem je sodišče tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode skupaj prisodilo 14,58 povprečnih neto plač, spada v III. skupino Fischerjevega sistema razvrstitve poškodb, v kateri se odškodnine gibljejo med 2 in 92 povprečnih neto plač (srednje hud primer)(1). Dejansko stanje v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (II Ips 74/2002) in na katero opozarja tožeča stranka v reviziji, ni bilo bistveno podobno konkretnemu primeru, saj je tožeča stranka v citirani pravdni zadevi zbolela za hujšo obliko azbestnega obolenja, to je plevropulmonalno azbestozo. Drugi dve zadevi pa nista primerljivi že zato, ker nista bili preizkušeni pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, ki je tisto sodišče, ki skrbi za oblikovanje enotne sodne prakse (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 - 67/07).

Revizijsko sodišče je neutemeljeni reviziji tožeče in druge tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Jadek Pensa at al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, str. 763.