Jedro

Azbestno-cementna proizvodnja je nevarna dejavnost v smislu določbe 173. člena ZOR, enako določbo pa ima tudi sedaj veljavni 149. člen OZ. Višina odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in toženkama naložilo na nerazdelno plačata tožniku odškodnino v višini 2.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 14.8.2002 do 25.2.2005, od 26.2.2005 dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v 15-ih dneh, pod izvršbo ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženkama je še naložilo, da nerazdelno povrneta tožniku 312.479,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.2.2005 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sta se pritožila tožeča stranka in druga toženka. Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Dosojena odškodnina je prenizka. Sodišče prve stopnje je prisodilo skupno 2.500.000,00 SIT odškodnine zaradi nepremoženjske škode v zvezi z azbestno boleznijo in sicer iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med dosedanjim zdravljenjem ter za bodoče telesne bolečine 1.000.000,00 SIT, iz naslova pretrpljenega in bodočega strahu pa 1.500.000,00 SIT, zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zavrnilo. Prisojena odškodnina ne predstavlja primerne in pravične denarne odškodnine po določbah 1. in 2. odst. 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče bi moralo pri odločanju o višini pravične denarne odškodnine ugotoviti in upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine tako, da ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim pomenom. Dejansko stanje ni pravilno in tudi ne popolno ugotovljeno in je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Splošno znano dejstvo je, da so z azbestom povezane bolezni neozdravljive in napredovanja ni mogoče predvideti z nobeno znanstveno metodo kar so dokazali številni tudi iz sodne prakse znani primeri. Stanje se praviloma slabša. Sodišče mora tudi odločati znotraj okvirov in meril, ki jih je postavilo s sodno prakso v številnih podobnih primerih. Treba je upoštevati primerljive diagnoze in zdravstvene težave tožnikov, izvedenska mnenja v primerljivih primerih in izpovedbe obolelih. Če bi sodišče upoštevalo v večji meri primerljivo sodno prakso in izvedenske izsledke podobnih primerov in višine pravnomočno dosojenih odškodnin iz naslova azbestne bolezni, bi določilo višjo odškodnino. Sodišče je dolžno skrbno oceniti vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj in se o njih izreči. Sodišče se opre predvsem na mnenje izvedenca in ugotovitve verifikacijske komisije ter na izpoved tožnika. Bolezen tožnika je sicer pravilno ugotovljena, toda sodišče posledice in težo poškodb nepravilno ovrednoti oz. podceni. Interdisciplinarna skupina strokovnjakov za verifikacijo poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu je pri tožniku potrdila bolezen plevre J92.0. Tudi izvedenka je ugotovila zadebeljeno in kalcinirano diafragmalno, kostalno in mediastinalno plevro. Izraziti in močno kalcinirani plaki so vidni obojestransko, na celotnem območju plevre in so v predelu desne diafragmalne plevre debeli do 2 cm in ocenjuje, da so plaki že napredovali, ker rentgenologi opažajo izrazito nalaganje kalcija in razširjenost na praktično vse dele plevre. Zato pričakuje napredovanje plevralnih plakov in razvoj opaznejše restriktivne pljučne funkcije. Če se povzame dosedanjo diagnostiko, ki ji je bil zaradi bolezni podvržen tožnik, diagnostiko, ki se zaradi rednih kontrol predvideva v prihodnosti in če bi se upoštevalo dejstvo, ki se ni, da izvedenka pri tožniku pričakuje napredovanje plevralnih plakov in razvoja restriktivne pljučne funkcije, saj je bil tožnik izpostavljen občasno zelo visokim koncentracijam azbesta in izvedenka ne zanemarja velike verjetnosti razvoja novih z azbestom povezanih bolezni, kar bi pomenilo pogostejše kontrolne preglede in najverjetneje tudi specialistične preglede in preiskave z invazivnimi metodami kot npr. bronhoskopija, ki so boleče in rizične, bi bila odškodnina višja. Nadalje sodišče navaja, da sama azbestna bolezen pri tožniku sedaj ne povzroča nobenih fizičnih bolečin. Te ugotovitve niso povem točne. Izvedenka je ugotovila znaten padec vitalne kapacitete pljuč, ki je že padla pod spodnjo mejo normale. Sedanja stopnja respiratorne insuficience restriktivnega tipa že lahko, sicer le ob naporih, vpliva na oteženo dihanje, v bodoče pa se bo zaradi napredovanja plakov vpliv na dihanje le še stopnjeval, kar ugotavlja tudi izvedenka. Tožnik navaja tudi bolečine pod lopatico, ki jih je izvedenka nezadovoljivo pojasnila, gre pa za bolečino, ki jo navajajo tako rekoč vsi oboleli z enako diagnozo in torej za tipičen simptom, enako velja za kašelj, ker se vse ne upošteva, dejstvo pa je, da tožnik že 30 let ne kadi več in je izvedenka priznala, da je malo verjetno, da gre za kadilski kašelj. Ni upoštevalo, da se bodo bolečine in nevšečnosti z napredovanjem plakov stopnjevale, ob razvoju nove z azbestom povezane bolezni pa bi se pojavile še v hujši obliki. Gre torej za nepravično odškodnino. Sodišče pri odškodnini za pretrpljeni in bodoči strah tožniku v škodo šteje, da je bil vrsto let aktiven kadilec in ima zato od 50 do 70-krat večje tveganje za nastanek pljučnega raka, k čemur je doprinesel sam s svojim ravnanjem. Res se to tveganje zmanjšuje z leti, po prenehanju kajenja, a obstaja. Tožnik meni, da bi mu sodišče moralo priznati celotno vtoževano odškodnino - 2.000.000,00 SIT iz tega naslova. Nenazadnje nikoli ni bil s strani tožene stranke opozorjen na škodljivost kajenja v zvezi z izpostavljenostjo azbestu, saj ni vedel niti za samo škodljivost izpostavljenosti azbestnemu prahu. Tveganje za razvoj pljučnega raka pri tožniku pa je drastično povečano ne le zaradi samega kajenja pač pa zaradi kajenja v kombinaciji z izpostavljenostjo azbestu in tožnik ni vedel, da je kajenje v povezavi z izpostavljenostjo azbestu tako škodljivo, zato mu ne moremo prepisati odgovornosti za tako močno povečano verjetnost za razvoj pljučnega raka. Prestrogo je zato ocenjena tožnikova soodgovornost. Glede duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa pritožnik opozarja, da je izvedenka sprva res navedla, kar povzema tudi sodišče, da pri tožniku doslej ni prišlo do zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi razvoja plevralnih plakov. Opozarja pa, da v nadaljevanju izvedenka ugotavlja, da je pri tožniku že prišlo do opaznega padca vrednosti vitalne pljučne kapacitete, ki je že pod spodnjo mejo normale. Ta padec izvedenka sicer v celoti pripiše razširjenim in kalciniranim plevralnim plakom in se začetna stopnja respiratorne insuficience restriktivnega tipa že lahko kaže v večjih naporih. Poudarila je tudi, da bolezen napreduje in zato pričakuje, da se bo respiratorna insuficienca restriktivnega tipa še naprej razvijala, toda tožnikov kašelj pripiše kajenju a takoj doda, da če tožnik res tako dolgo več ne kadi, je manj verjetno, da je kašelj kadilskega izvora. Nepojasnjeno ostaja prekomerno potenje tožnika. A to praktično navajajo vsi azbestni bolniki, kar priznava tudi izvedenka, čeprav pove, da v literaturi ni najti podatkov o tem, da bi taka simptomatika pri plevralnih plakih obstajala. Tudi ne more sodišče opreti zaključka na mnenje verifikacijske komisije glede upravičenost do odškodnine. O tem mora samo sodišče odločiti. Če sledimo prognozi po izvedenki, je ugotoviti, da se bodo v bodoče tožnikove življenjske funkcije le še zmanjševale. Vse to bi moralo sodišče upoštevati. Priglaša pritožbene stroške.

Druga toženka v pritožbi prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tako ugodi, da tožbeni zahtevek zoper drugo toženko zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije "zavrže" in priglaša pritožbene stroške. Opozarja, da je tožnik res bil v obdobju od leta 1967 do 1983 delavec prve toženke. Tedaj naj bi delal na območju druge toženke. Delodajalec je primarno tisti, ki odgovarja za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu ali v zvezi z delom. To pa druga toženka ni. Azbest tudi ni problem druge toženke, pač pa problem moderne dobe in praktično dnevno lahko prebiramo v časopisih šokantne podatke, kje vse je lahko posameznik izpostavljen azbestu. Krivično je zato vsako azbestno obolenje avtomatično povezovati z drugo toženko, saj je v Sloveniji prek 30 podjetij, kjer ponekod še danes lahko zaposleni prihajajo v stik z azbestom. Zgolj domneva izvedenke je, naj bi tožnik prišel v stik z azbestom zgolj pri drugi toženki, to sploh ni zadosten dokaz za odgovornost druge toženke. Zaključek je toliko bolj sporen, ker je znano, kje vse je tožnik v svojem življenju delal. Delal je v gradbeništvu in ob tem opravljal še zidarska dela izven rednega delovnega časa ter je zdaj že splošno znano, da so se pri nas azbest in azbestno-cementni izdelki uporabljali tudi v gradbeništvu in tako ni mogoče izključiti možnosti, da je tožnik zbolel za azbestno boleznijo zaradi dela v gradbeništvu in zidarstvu. Nova spoznanja pa govorijo tudi o uporabi azbesta in azbestno-cementnih izdelkov v številnih gospodarskih panogah pa tudi o potencialni izpostavljenosti azbestu v vsakdanjem življenju. V konkretni zadevi tudi ni podatkov o kumulativni izpostavljenosti azbestnemu prahu tožnika na delovnih mestih, kjer je delal. Sama izpostavljenost še ne pomeni azbestne bolezni in je odločujoča predvsem količina vdihanega azbestnega prahu za presojanje in razvoj obolenja. Podatka ni in se je sodišče prve stopnje spet oprlo na domnevo izvedenke.

Ta pa ne more biti podlaga za odgovornost druge toženke.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi druge toženke: Druga toženka graja odločitev o podlagi tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnemu stališču, ki je uveljavljeno tudi sicer v sodni praksi, sodišča prve stopnje, da je azbest nevarna snov, kar je sedaj tudi splošno znano, ter je azbestno-cementna proizvodnja nevarna dejavnost v smislu določbe 173. člena ZOR (ta zakon je treba za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika, še uporabiti, enako določbo pa ima tudi sedaj veljavni 149. člen OZ - 1060. člen OZ). Pritožba izraža predvsem dvom o tem, ali je bolezen tožnika res posledica izpostavljenosti azbestu pri drugi toženki. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnikova poklicna bolezen posledica njegove izpostavljenosti azbestnemu prahu v dolgoletnem obdobju, ko je opravljal od leta 1967 do 1983 dela in naloge KV gradbinca - zidarja ter skupinovodje na raznih objektih v A. oz. na gradbišču tovarne S.. Tedaj se je pri proizvodnji uporabljal azbest, ki je bil prisoten po celotnem krogu tovarne in tudi širše po samem kraju oz. tistem delu S. doline. Ugotovljeno je tudi, čemur pritožnica ne oporeka, da ima tožnik poklicno bolezen zaradi izpostavljenosti azbestu - plevralne plake obojestransko s kalcinacijami. Do ugovora pritožnice, da je tožnik po vsej verjetnosti prihajal v stik z azbestom tudi drugje in ne le na njenem območju, se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, pojasnilo je, da je zanesljivo ugotovljeno, da gre za škodo, ki izvira iz te dejavnosti, na toženi je zato, da dokaže, da ta ni bila vzrok, nenazadnje pa pritožnica spregleda tudi določbo 177. člena ZOR (sedaj podobno 153. člen OZ) in sicer 4. odst., kjer je urejena oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari oz. tistega, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo. Če je za škodo deloma kriv kdo tretji, namreč odgovarjata zanjo oškodovancu solidarno z imetnikom stvari. Tudi če bi se torej ugotovilo, da je tožnik morebiti prišel tudi drugje v stik z nevarno snovjo, azbestom, to toženke njene odškodninske odgovornosti ne bi razbremenilo. Sicer pa imajo ugotovljena dejstva na prvi stopnji oporo v ugotovitvah ne le pristojne verifikacijske komisije, pač pa tudi v izvidu in mnenju izvedenke in izpovedbah zaslišanih prič in tožnika. Res pri tožniku ni izračunane komulativne izpostavljenosti, po kateri bi lahko, kot navaja izvedenka, z večjo verjetnostjo sklepali o verjetnosti nastanka plevralnih plakov izključno zaradi izpostavljenosti azbestu, vendar pa je izvedenka povzela, da so podani dejavniki, ki kažejo na izpostavljenost azbestu, ki je zagotovo presegala 25 vlaken na cm3 - let, in sicer je prvi stik z azbestom tožnik imel že kot vajenec leta 1954, ko so čistili fasado tovarne z vodo in krtačami, zatem je delal kot zidar - vajenec v S.A. in sicer za P.A., največ v cementno-azbestni proizvodnji, zatem eno leto in pol v klinker hali, kjer se sicer ne pričakuje izpostavljenost azbestu, toda za tem je delal vetrolove na razkladalni rapmi, kjer je prišel v stik z nižjimi koncetracijami azbestnih vlaken, po služenju vojske je do leta 1967 delal druge, od tedaj dalje, ko se je ponovno zaposlil pri prvi toženki, pa je delal v S. kot visoko kvalificirani gradbinec - zidar in skupinovodja, in je pri delih prihajal v stik z azbestom ter ima spremembe na CT pljuč, ki odgovarjajo kriterijem za priznanje plevralnih plakov - poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ter so diferencialno diagnostično izključeni drugi vzroki za nastanek opisanih sprememb na plevri ter je latentna doba daljša od 15 let. Zato ne prepriča trditev pritožbe, da zgolj zato, ker niso opravljene ustrezne meritve, ni mogoče zanesljivo zaključiti, da je za škodo odškodninsko odgovorna druga toženka.

K pritožbi tožnika: Tožnik v pritožbi napada predvsem dejanske ugotovitve oz. zaključke prvostopenjskega sodišča. Prvenstveno meni, da so pri njem že prisotne fizične bolečine zaradi bolezni, a pritožbeno sodišče s to tezo ne more soglašati. Sodišče prve stopnje je zato, ker s potrebnim strokovnim znanjem ne razpolaga, da se razjasnijo odločilna dejstva za ugotovitev katerih je bilo potrebno strokovno znanje, izvedlo tudi dokaz z izvedencem, izvedenka je tožnika pregledala, tudi razpoložljivo zdravstveno dokumentacijo in ugotovila, da težave, ki jih navaja tožnik, niso težave za katere bi lahko zaključili, da so posledica azbestne bolezni. Izvid in mnenje izvedenke sta jasna, mnenje je tudi obrazložila, nobenega razloga zato sodišče ni imelo, da ga ne bi sprejelo, saj v njem tudi nasprotij ni. Izvedenka je ugotovila, da obstaja več možnih vzrokov za težave tožnika in to tudi pojasnila, tožnik ima tudi sicer druge bolezni, tožnika pa je tisti, kar v pritožbi spregleda, ki mora dokazati, da so njegove sedanje težave posledica azbestne bolezni in tega ni dokazal. Enako velja tudi za pritožbene trditve tožnika, da zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti trpi duševne bolečine, zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posledica azbestne bolezni namreč ni ugotovljeno. Pritožnik omenja tudi bodoče invazivne preglede, a ob tem spregleda, da so ti predvidljivi le, če bi prišlo do poslabšanja bolezni, ta pa je trenutno stabilna, stanje je dobro, izvedenka je tako npr. ugotovila, da primerjava rentgenskega posnetka pljuč med letoma 2000 in 2004 kaže podobno sliko, le izvid spirometrije kaže padec vitalne kapacitete za 12%, toda vrednosti so še mejne in navedla, da pričakuje, da se bo verjetno (torej ni podana gotovost) dalje razvila restrektivna pljučna funkcija, ki pa je trenutno na meji med še normalno in začetno patološko vrednostjo. Ob tem je tudi poudarila, da v štirih letih ni vidnega napredovanja bolezni, kar pomeni, da razvoj plevralnih plakov počasi napreduje. Bolezen je torej trenutno relativno stabilna, napredovanje ni gotovo, torej ni gotovo, da bo prišlo do poslabšanja in da bodo potrebne tudi zahtevnejše, bolj obremenjujoče preiskave (203. člen ZOR oz. sedaj 182. člen OZ). Sodišče prve stopnje je tudi sicer dokaze celovito ocenilo, kot mu to nalaga določba 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom, da tožnik ni dokazal, da bi bilo oteženo dihanje posledica azbestne bolezni, izvedenka je namreč jasno zapisala, da takih simptomov kot so pomanjkanje zraka pri hoji navkreber in ponoči, tudi ne pretiranega znojenja ob manjšem naporu ali kašlja ne moremo pripisati plevralnim plakov ob mejnih vrednostih pljučne funkcije. Kvečjemu bi se to lahko kazalo ob velikih naporih. Iz ugotovitev izvedenke in njenega mnenja torej ne izhaja to kar trdi tožnik, obstaja le možnost, dokazal pa trditev, ki jih ponavlja v pritožbi, ni. Pri tem pa pritožnik ne pove, da je v nadaljevanju izvedenka tudi pojasnila, da je primanjkovanje zraka pri hoji navkreber in po stopnicah in druge nevšečnosti lahko pripisati drugim boleznim, ki jih tožnik tudi ima.

Tožeča stranka napada tudi prisojo višine odškodnine. Po oceni sodišča druge stopnje je odmerjena odškodnina glede na ugotovljena dejstva primerna, ustrezno umeščena v okvir sodne prakse, v ustrezni meri so tudi upoštevana merila iz členov 200 in 203 ZOR (enako sedaj 179. in 182. člen OZ). To velja tako glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti kot tudi za strah. Tožnik je namreč utrpel najlažjo obliko azbestne bolezni, ta mu sama po sebi ne povzroča telesnih bolečin in dosedanje preiskave niso bile naporne, tudi ne boleče in zdravju posebej nevarne in invazivnih preiskav doslej tudi imel ni. Da jih bo v bodoče imel, ni gotovo, kot je bilo že poudarjeno, zaradi nevšečnosti, ki jim je tožnik bil in bo izpostavljen v bodoče pa je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožnik upravičen do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 1.000.000,00 SIT in tudi po oceni pritožbenega sodišča do odškodnine v višjem znesku tožnik ni upravičen. Tudi iz sodne prakse, ki je bogata na tem področju, izhaja, da se oškodovancem v podobnih primerih ne priznava višja odškodnina. Primerna je tudi odškodnina za strah, res je, kar ugotavlja sodišče, da si je tožnik tudi sam zaradi kajenja povečal stopnjo rizičnosti za pojav maligne bolezni pljuč ali plevre, vendar pa tudi v primeru, če tožnik ne bi bil kadilec, in sam stopnje rizičnosti ne bi povečal, po oceni sodišča druge stopnje do višje odškodnine od 1.500.000,00 SIT ne bi bil upravičen. Tožnikov strah se namreč izraža predvsem kot zaskrbljenost pred neugodnimi posledicami, pri odmeri satisfakcije je sodišče upoštevalo tudi subjektivne okoliščine na tožnikovi strani, za posledicami azbesta sta namreč umrla dva bratranca, ugotovitve so podprte tudi z ugotovitvami izvedenke, ki strah objektivizirajo, in je prisojena odškodnina ustrezno umeščena v okvir sodne prakse in so upoštevana merila iz členov 200 in 203 ZOR oz. sedaj 179 in 180 OZ.

Obe pritožbi sicer uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka, toda tega pritožbenega razloga nista pritožnika določno opredelila, ter je pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP ter ugotovilo, da takih kršitev sodišče prve stopnje ni storilo. Zato je neutemeljeni pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP).